Avgust Demšar: Miloš

Detektivske romane sem začela brati, ko sem izvedela za Avgusta Demšarja. Pred tem se za to zvrst literature nisem menila. Kriminalke in detektivke so pri meni veljale za manjvredno literaturo.
Ko pa človek pridobi nekaj izkušenj in prebere nekaj knjig, ugotovi, da vse, kar se sveti (ali kar pravijo, da se sveti), še ni zlato in da obstajajo biseri, ki so skriti in spregledani, nima več poguma za tako klišejske izjave kot je ta, da so detektivke zanič. Zdaj vem, da so v vsaki literarni zvrsti tako dobre kot tudi slabe knjige.

Detektivke Avgusta Demšarja so dobre knjige, ki so mi všeč. Prebrala sem njegov ciklus šestih romanov o mariborskem detektivskem inšpektorju Martinu Vrenku in uživala v vsakem od njih. Večina teh knjig je bila nominiranih za nagrado kresnik.
Detektivski roman Miloš ne sodi v ciklus romanov o inšpektorju Vrenku, je pa z njimi vseeno nekoliko povezan - tudi preko ene od kriminalistk.

Kakovost romanov ocenjujem tudi po tem, kako zelo moram paziti, da se mi v oceno knjige ne zapiše kakšen spojler, ki bi lahko morebitnemu bralcu pokvaril užitek pri branju knjige. Pri mojstrovinah (npr. pri Iskanju izgubljenega časa ali Doktor Faustu) mi ni bilo treba prav nič paziti na to, koliko smem razkriti, ker je še vedno ostalo veliko sijajnih stvari, zaradi katerih bi bilo knjigo vredno prebrati. Če pa roman razen bolj ali manj nenavadne zgodbe ne vsebuje ničesar drugega (in veliko detektivskih romanov in trilerjev je takšnih), se pri pisanju počutim zelo omejeno. Tako sem se počutila pri pisanju ocene za Dan Brownov Inferno, kjer je bilo potrebno zelo paziti, kaj lahko napišem in česa ne.

Pri pisanju o kriminalistu Milošu pretiranih težav glede tega nisem imela. Poleg detektivske zgodbe z umori, razkrivanja dogajanja, iskanja morilca, je v romanu še precej drugih stvari, ki knjigi povečujejo vrednost in o katerih z veseljem pišem. V tem zapisu se SPOJLERJEV ali pokvarkov tako ni bati.

(447 strani)

Roman Miloš je po eni strani zelo podoben Demšarjevim predhodnim detektivskim romanom, po drugi strani pa se od njih tudi precej razlikuje. Dogajanje je spet postavljeno v Maribor. Veseli me, da so v tej knjigi ohranjene stvari, ki so mi bile všeč že v romanih o inšpektorju Vrenku. S tem mislim predvsem na Demšarjev način pisanja, kjer je tekom zgodbe veliko vmesnih postankov z dodatnimi pojasnjevanji (ne nujno zgodbe same), kjer je nekaj namigovanj na dogajanje v prihodnosti in so stranpoti romana, kjer nam je Slovencem pogosto postavljeno ogledalo, v katerem se odseva marsikaj neprijetnega. Avgust Demšar je še vedno velik psiholog, ki vestno preiskuje človeško naravo in ima izreden občutek za zaznavanje dogajanja v današnjem času.

Razlika je v glavnih junakih romanov. Kriminalist Miloš je precej drugačen od inšpektorja Vrenka. Oba sta zelo dobra detektiva, ki sta odlična pri odkrivanju zločinov; možgani in intuicija jima delujeta podobno. Potem se pa podobnosti med njima končajo.
Drugačna sta že po izgledu (Milošu v prid;-). Razlikujeta se glede pitja alkoholnih pijač (kaj pije Miloš si je pametno zapomniti, saj se tako bralec lažje izogne enemu od hudih zavajanj oz. pasti v knjigi). Razlikujeta se po načinu življenja in vedenja. Čeprav mi je bil inšpektor Vrenko všeč in sem o njem rada brala, šele zdaj - ob Milošu - vidim, kako zelo dolgočasen je bil. Miloš ni prav nič klišejski in zato precej zanimivejši od Vrenka, kar pa ne pomeni, da je tudi prijetnejši. Njegova lastnost, ki mogoče najbolj moti in je najbolj opazna, je ta, da se laže. Druga je nasilnost. Laže se sicer samo svojim nadrejenim; svoja neprimerna dejanje pa opravičuje z od zakona višjimi moralno-etičnimi normami, pa vendar... A Miloš je kljub vsemu ok. Proti koncu romana stori zelo plemenito dejanje, ki ga zmoreje le redki. Priljubil se mi je pa tako ali tako že kmalu po začetku romana in takoj sem si mislila, kako fino bi bilo, če bi imeli še ciklus detektivskih romanov z njim v glavni vlogi.

Osnovna tema, na kateri je zasnovana kriminalistična zgodba, je spolnost. Čisto primerno, saj je to nekaj, okrog česar se vse vrti in na čemer svet stoji;-) Poseben povdarek je na homoseksualnosti, nekaj tudi na prostituciji. Avgust Demšar neusmiljeno razkrinkava prikrito homofobijo in razkriva zatrto homoseksualnost. Zelo poučno in vzgojno. In brez pornografije.

Zelo lepo so prikazani odnosi med osebami - recimo, drobne vsakodnevne malenkosti, ki ljudem lepšajo življenje. Tukaj ne morem, da ne bi omenila dogodka, ko gresta Nika in Klavdija po uspešnem dnevu na pijačo in v kino, točno to, kar si obe želita in sta že zaradi te malenkosti enostavno srečni in zadovoljni.
Pisatelju je uspelo v bralcu vzbuditi naklonjenost do večine nastopajočih.

Glede kriminalistične zgodbe pa tole: Milošova usoda mi ni bila všeč. Zdi se mi, da se je pisatelj prestrašil drznosti in nenavadnosti usode, ki je bila namenjena Milošu in se tik pred koncem premislil ter zgodbo zaključil drugače kot je načrtoval. Škoda.
Druga stvar je ta, da ne verjamem, da je lahko človeški um - pa čeprav je to um morilca - tako izprijen in nagnusen kot je to prikazano v romanu. Zgodba se mi zdi tako malo verjetna.
A ti dve malenkosti sta seveda le moj osebni pogled na zgodbo in tako stvar okusa. Povsem mogoče je, da bo večini ostalim bralcem ravno to tisto dobro v knjigi.

Še vedno sem prepričana, da Avgust Demšar piše najboljše slovenske kriminalke. V njih ni samo inteligentno zasnovane detektivske zgodbe z dodelanimi osebami, pač pa še mnogo drugih - pogosto neprijetnih, a tipično slovenskih značilnosti, kar je za nas bralce zelo dragoceno.
Komisija za kresnika pa mislim, da tega (spet) ne bo znala ceniti...

Avgust Demšar (1962)

Romani o inšpektorju Vrenku:
1. Olje na balkonu
2. Retrospektiva 
3. Tanek led 
4. Evropa 
5. Hotel Abbazia 
6. Obsedenosti v času krize