četrtek, 24. november 2022

Katie Mack: Konec vsega (Gledano astrofizikalno)

Vedno se mi je zdelo zanimivo, da ljudje o svoji bližnji prihodnosti vemo bistveno manj kot o tem, kar se bo zgodilo čez milijarde let. Samo ugibamo lahko, kako bomo živeli čez sto, dvesto ali tristo let. Bo res nastopila ta ali druga apokalipsa? In če slučajno ne bo, kako bomo takrat pridelovali hrano? Kako bomo diagnosticirali bolezni in jih zdravili? S kakšnimi prevoznimi sredstvi se bomo prevažali? Kakšen pomen bodo v našem življenju imeli računalniki in umetna inteligenca? Sama nerešena vprašanja, ki pa nudijo obilo snovi za najrazličnejša znanstveno- fantastična dela.
Povsem nasprotno pa dokaj natančno vemo, kaj se bo zgodilo čez pet milijard let. Naše sonce bo takrat nabreknilo do stopnje rdeče orjakinje in zajelo orbito Merkuja in najbrž tudi Venere, od Zemlje pa bo ostala samo zoglenela, z magmo prekrita kamnina brez sleherne sledi življenja. Približno v tem času bo prišlo tudi do trka med Našo galaksijo in galaksijo Andromeda. Da se bosta ta dva dogodka pripetila, ni dvoma. Nekaj tako gotovega za dogodke bližnje prihodnosti pač ne moremo trditi.

Katie Mack pa gre v svoji knjigi Konec vsega še naprej po časovni premici - dalje od trenutka, ko bo Zemlja in z njo vsa živa bitja, uničena. O tem se splača razmišljati in razpravljati, kajti dokaj verjetno je, da bo človeštvo ognjeno uničenje svojega rodnega planeta preživelo. S svojo napredno tehnologijo bi se lahko, na primer, preselili na druge planete in tam začeli z novim življenjem. Mogoče. Zveni optimistično.

Toda kako bo, ko se bo VSE končalo in bo konec vsega? Odgovor na to vprašanje pa ni tako zelo optimističen. Pravzaprav se bo vse končalo dokaj žalostno in tragično. Ob koncu vsega namreč ne bo ničesar - ne našega vesolja, ne živih bitij - celo spomina nanje ne, ne materije; ne bo najmanjše sledi, ki bi kazala na to, da smo kadarkoli živeli. S hipotezami in teorijami, kako se bo to zgodilo in kako bodo izgledali zadnji trenutki našega vesolja, se teoretična astrofizičarka Katie Mack ukvarja v svoji knjigi Konec vsega.


Obstajajo trije scenariji in še eden. Vsi so možni in podprti s fizikalnimi ter matematičnimi enačbami, a nekateri so nekoliko verjetnejši od drugih.

Prvi je Veliki stisk.
Po tej hipotezi se bo vesolje nekoč prenehalo širiti. Na določeni točki bo obmirovalo in se potem začelo krčiti samo vase, vse do točke singularnosti, ki bo podobna tisti, ki je bila ob času Velikega poka. Zelo primerna analogija tega dogajanja je met žogice v zrak. Na začetku žogica na svoji poti navzgor potuje vedno hitreje, potem pa se njena hitrost  postopoma zmanjšuje, dokler na določeni točki ne začne ponovno padati proti tlom. Kar je pri tem modelu konca svata pomembno, je to, da dopušča možnost, da potem, ko se vesolje skrči na svoj minimum, pride do novega Velikega poka in nastanka novega vesolja, v katerem bi se mogoče ohranila vsaj kakšna informacija prejšnjega vesolja - vesolja, v katerem živimo.
A na žalost je kaj takega malo verjetno. Če bi hoteli potrditi hipotezo Velikega stiska, bi meritve širjenja vesolja morale pokazati, da je hitrost širjenja vedno počasnejša. Pa so znanstveniki ugotovili ravno nasprotno - naše vesolje se širi vedno hitreje.

Tako nastopi čas za drugo hipotezo ali teorijo o koncu sveta. Imenuje se Toplotna smrt.
Če ostanemo pri anologiji z žogico, ki jo vržemo v zrak, bi v tem primeru ta potovala navzgor v nebo in naprej v vesolje vedno hitreje - sploh se ne bi upočasnjevala, ampak bi celo dodatno pospeševala. Na takšen način - vedno hitreje se širi tudi naše vesolje. Energijo, ki poganja to vedno hitrejše širjenje vesolja, imenujemo temna energija. Temna energija poganja vse. Po tej teoriji se vesolje širi v nedogled, prostor med posameznimi objekti materije pa postaja vedno večji. Vse počasi drsi v temo, zvezde ugasnejo (in z njimi vsaka možnost, da preživi kaj živega), delci razpadejo in črne luknje izpuhtijo. Na koncu niti entropija ne narašča več in čas kot tak se ustavi. Vesolje obmiruje v toplotni smrti s temperaturo čisto, čisto, čisto malo nad absolutno ničlo.
Toplotna smrt je (trenutno) najvrjetnejši scenarij konca vesolja.

Lahko pa se zgodi, da vesolje ne bo tako počasi tonilo v temo, kot to predvideva teorija Toplotne smrti. Lahko da bo veliko bolj dramatično, čeprav bo teklo po enakih principih. Govorimo o Velikem raztrgu. Po tej hipotezi so lastnosti temne energije in njene povezave z materijo za odtenek drugačne, kot so tiste, ki jih predvidevamo v teoriji Toplotne smrti. Posledice teh majhnih sprememb pa so velike. Vesolje in vse v njem bi se v tem primeru namreč raztrgalo, kajti temna energija bi vlekla na eno stran, gravitacija pa na drugo, kar bi vodilo k raztrgu. Najprej bi odneslo eno galaksijo stran od druge, nato posamezne zvezde iz galaksije in planete iz njihovih orbit, proti koncu pa še naše atome drugega od drugega, dokler se čisto na koncu ne bi pretrgal tudi prostor. Razpadanje vesolja bi lahko opazovali na lastne oči, dokler v bolečem umiranju ne bi preminili tudi sami. Depresivno, kajne?

A v vseh teh treh scenarijih konca vsega je vendar nekaj, kar nam pomaga, da nismo preveč pesimistični ali celo prestrašeni. To je čas, v katerem lahko pričakujemo, da se bodo te katastrofe dogodile. Premaknjen je daleč v prihodnost. Do morebitnega Velikega stiska imamo še nekaj deset milijard let časa. Šele ko bo kozmično mikrovalovno ozadje, ki so ga lovili stari analogni televizorji in smo mu rekli statika, postajalo vedno bolj moteče, vedite, da se dogaja nekaj resnega. Če boste še imeli - vaši daljni potomci, seveda - analogne televizorje.
Velikega raztrga ne bo še vsaj sto milijard let. Napovedovala pa ga bo prva galaksija, ki bo zapustila eno od številnih jat galaksij, ki jih opazujemo. Takrat postanite pozorni, konec sveta se približuje.
O tem, kdaj bo nastopila Toplotna smrt, pa sploh ni vredno razpravljati. Postavljena je tako daleč v prihodnost, da skoraj nimamo izrazov, da bi jo opisali.

Katie Mack o vseh teh treh scenarijih konca vesolja piše izredno prijetno in razumljivo. Pogosto je tudi zelo duhovita - ali pa se trudi biti duhovita in zabavna. V začetku me je to kar precej motilo (kakor tudi številne opombe pod črto, ki poskušajo kaj dodatno razložiti in - spet! - delovati duhovito). Mislila sem si, da takšne duhovitosti pač ne potrebujem, potem pa sem ugotovila, da je to zelo primeren stil pisanja za temo o koncu vsega. Če bi pisala resno in brez zabavnih ter duhovitih pripomb, bi bila knjiga temačna, kot bo temačen konec našega sveta, depresivna in pesimistična. Vsaj zame. Tako pa jo je bilo prijetno brati.

Če pa ste brezmejni optimist ali pa flegmatik, ki se z eshatologijo ne bo ukvarjal, naj vašo dobro voljo poskušam pokvariti še s četrtim scenarijem konca vsega. Sploh ni povlečen za lase - nasprotno, zelo verjeten je. In lahko se zgodi kadarkoli, brez predhodne napovedi. To je Razpad vakuuma.
Hipoteza je povezana s Higgsovim delcem (imenovanim tudi Božji delec, a tega imena fiziki ne marajo preveč). Ta delec ustvarja svoje polje - Higgsovo polje, ki je lepo umeščeno v Higgsov vakuum. Ta zadnji je stabilen, kot je stabilna kroglica, potem ko zdrsne po klančini in se umiri na dnu doline v obliki črke U. Naše vesolje je stabilno, kot je stabilna ta kroglica na dnu doline. In mi lahko brezskrbno uživamo v tej stabilnosti našega bivanja.
No, mogoče pa tudi ne. Kajti povsem mogoče je, da je Higgsov vakuum samo "metastabilen",  ali povedano drugače, razmeroma stabilen... za zdaj. Mogoče obstaja še "nižje dno", dolina, ki je nižje od naše zdajšnje U doline. V to "resnično dno" se lahko ob določeni zunanji motnji skotali naša kroglica. Če bi se to res zgodilo, bi se ob tem sprostilo ogromno energije, ki bi uničila vse pred seboj. Metastabilni vakuum bi prešel v stabilnega. Mogoče se je tak kvantni mehurček smrti že pojavil nekje v vesolju, in s svetlobno hitrostjo potuje k nam, a ga ne moremo opaziti. Ko nas bo dosegel, nas bo v trenutku uničil. Časa ne bo niti za to, da bi naši živčni končiči dražljaj bolečine razpada telesa prenesli do možgan. Prav ničesar nenavadnega ne bomo opazili, samo naenkrat bo vsega konec. Zanimivo, kajne? In srhljivo.

A ne pustimo se razžalostiti. Nima pomena. Takole pravi Katie Mack:
Ne belite si glave zaradi razpada vakuuma. Res ne. Iz več razlogov. Nekaj jih je seveda očitnih: nobene možnosti ni, da bi to ustavili, če se že dogaja; ne moremo vedeti, ali se bo zgodilo; nič ne bo bolelo; in nikogar ne bo, da bi vas pogrešal, zato nima smisla, da bi vas skrbelo. Raje preverite baterije v požarnih detektorjih in, ne vem, lobirajte za zaprtje termoelektrarn na premog ali kaj podobnega.
Poljubno znanstvena knjiga Katie Mack, Konec vsega je krasna knjiga - ena od tistih, ki naše možganske vibracije potisne na višje energijske nivoje, takšne, ki za običajno, površno zemeljsko življenje niti niso potrebni. Kakor takšna knjiga za resnično življenje nima velikega pomena, pa vendar odseva veličino nas ljudi in sposobnosti, ki jih imamo. Fascinantno se mi namreč zdi, da drobna, nepomembna bitja nekje v vesolju lahko razmišljamo ne samo o svojem koncu, ampak tudi o koncu vsega - predvidevamo in o tem debatiramo, izpeljujemo matematične formula in razlagamo. In pišemo knjige kot je knjiga Katie Mack. To je enkraten uspeh človeške evolucije, ki me vedno znova navdihuje in napolnjuje z veseljem ter navdušenjem. Pa naj bo konec našega vesolja in nas samih še tako deprimirajoč.

Pisateljica se eshatologije - ali proučevanja poslednjih stvari, loteva strogo astrofizikalno, kar je jasno označeno tudi v podnaslovu knjige. V svoje razpravljanje ne meša religij in njihove potrebe po koncu sveta, oz. njegovemu preoblikovanju, ko bo nastopila takšna ali drugačna poslednja sodba in bo dobro nagrajeno in slabo kaznovano. To bi bilo preveč. Za to so druge knjige. 


=========================================================

Če nimate potrpljenja, da bi knjigo prebrali, hipoteze o koncu vesolja pa vas vseeno zanimajo, vam po priporočilu sina (ki je redni ogledovalec YouTube kanala In a Nutshell - Kurzgesagt) prilagam spodnja dva videa. Kratko in jedrnato in razumljivo, je predstavljeno vse, o čemer govori knjiga.


Vir: In a Nutshell - Kurzgesagt; YouTube

sreda, 16. november 2022

Hilary Mantel: The Assassination of Margaret Thatcher

Te zbirke kratkih zgodb sem se lotila tako "za zraven" - se pravi, da bi brala neko drugo knjigo in potem "zraven" - za malo odmora ali celo za sprostitev, prebrala še kakšno od kratkih zgodb Hilary Mantel. Pa ni šlo tako. Zgodbe so zahtevale vso mojo pozornost - takrat, ko sem jih brala, in še pozneje. Ko sem s katero od njih končala, sem potem še kar nekaj časa strmela v prazno, slepa za vse okrog sebe in razmišljala, kaj se je zgodilo - nekaj osupljivega, vsekakor, in težje razumljivega. A to me ni motilo, tega sem bila celo vesela.


Zbirka kratkih zgodb The Assassination of Margaret Thatcher je izšla leta 2014 - v času, ko smo že imeli pisateljičina prva dva dela trilogije o Thomasu Cromwellu, in smo nestrpno pričakovali še tretjega. A na Mirror&Light je bilo potrebno čakati še kar nekaj let, saj je pisateljica za dokončanje tega zadnjega dela trilogije potrebovala precej več časa, kot smo pričakovali in več kot ga je verjetno predvidevala tudi sama. V tem času se je namreč njeno zdravstveno stanje spet poslabšalo in potrebovala je nove operacije, po katerih je le počasi okrevala. Si je pa v tem času, ko je bila večinoma prikovana na posteljo in so ji v veno skoraj neprekinjeno tekli takšni ali drugačni analgetiki, izmišljevala različne zgodbe ali pa so se zametki nekaterih od njih takrat v njenih možganih dokončno izoblikovali. Ena od njih je naslovna zgodba.

Kratka zgodba The Assassination of Margaret Thatcher se dogaja v paralelnem svetu - v tistem, v katerem britanska premierka kmalu po njenem uspešnem posredovanju v vojni za Falklandske otoke umre v atentatu.  Hilary Mantel je to kratko zgodbo negovala in pilila leta in leta. Točno je vedela, kdaj naj bi se atentat zgodil (6.avgusta 1983), kje (v bližini privatne bolnice, v kateri so Margaret Thatcher takrat operirali oči) in kako bi se zgodil (s strelom ostrostrelca iz ene od sosednjih stavb). Ni in ni pa se mogla domisliti tega, kako naj bi atentator prišel na mesto zločina, se pravi, kako bi prišel v podstrešno stanovanje hiše nasproti bolnice, kjer je živela neka ženska - prvoosebna pripovedovalka zgodbe. Da je razrešila še to nejasnost, so bile potrebne neprespane noči v času rekonvalescence po operacijah in mogoče tudi vpliv analgetikov.
Nastala je kratka zgodba, ki je razburila Britance - tako privržence Margaret Thatcher kot njene nasprotnike. Reakcije so bile dodatno čustvene in razvnete, ker je zgodba izšla le nekaj mesecev po smrti takrat že bivše ministrske predsednice in je jasno kazala, kakšen odnos (da ne rečem gnev) je gojila Hilary Mantel do Thatcherjeve. Zgodbe pa s tem še ni konec. Zgražanje nad pisateljico je bilo veliko tudi zato, ker je zgodba temeljila na nekaterih resničnih dejstvih. Hilary Mantel je namreč nekoč skozi okno svojega stanovanja res opazovala Margaret Thatcher, kako se sprehaja po vrtu sosednjega posestva, in takrat si ji je utrnila misel, kako lahko bi bilo v tistem trenutku izvesti atentat in se znebiti ženske, ki je ni marala.

Čudovito prepletanje resničnega sveta - pisateljičinih resničnih doživetij ter izkušenj - in fikcije je ena od tistih stvari, zaradi katere so te kratke zgodbe literarne mojstrovine. Prepletanje je tako gladko in ubrano, da je razliko med resničnim in izmišljenim skoraj nemogoče opaziti.
Takšne lastnosti ima tudi kratka zgodba z naslovom Sorry to Disturb. Za pisanje te zgodbe je pisateljica uporabila svoja doživetja iz obdobja, ko je bila z možem v Saudski Arabiji. Pripoveduje o tem, kako se na vratih njenega stanovanja pojavi moški, ki jo prosi za pomoč. Rad bi telefoniral. Ko pa mu ženska pomaga in ga spusti v stanovanje, se med njima začne razvijati nek poseben, težaven odnos, v katerem ta moški - s svojimi za arabski svet značilnimi pogledi na zahodne ženske - postaja vedno bolj neprijeten in vsiljiv. 
Hilary Mantel je v osemdesetih leti prejšnjega stoletja res živela v mestu Jeddah, kjer se ta zgodba dogaja, v točno takšnem stanovanju, kot ga opisuje v kratki zgodbi. Če pa jo je nadlegoval tudi podoben moški kot v tej kratki zgodbi, pa ni več povsem jasno.

Še bolj nejasno ali pa nenavadno prepletanje med resničnostjo in fikcijo seva iz zgodbe z naslovom Terminus. V njej pisateljica - ali pa neznana prvoosebna pripovedovalka, na vzporednem vlaku na eni izmed londonskih železniških postaj zagleda svojega očeta, ki je sicer že pokojni. Iz njenih intervjujev in predavanj vemo, da je Hilary Mantel verjela v posmrtno življenje in tudi duhove, tako da ta zgodba izzveni izredno nenavadno. Bralec ne ve, kaj naj bi si mislil. Mogoče pa duhovi res živijo med nami in ni mej med živimi in mrtvimi. It's not generally agreed, it's not much appreciated, that people are divided by all sorts of things, and that, frankly, death is the least of them.

Kratke zgodbe iz zbirke The Assassination of Margaret Thatcher pa imajo še mnoge druge značilnosti, ki navdušujejo in zaradi katerih jih je vredno brati. Čudovite so, ker so pogosto osupljive. Njihov pomen in simbolika sta večplastni in pogosto zakriti. Brati je potrebno počasi in zavzeto, da se bralcu izmakne kar najmanj. Marsikatere od zgodb sem prebrala večkrat in ob vsakem ponovnem branju zapazila nekaj novega in pomembnega - kakšen namig ali pa simbol, ki sta moje razmišljanje ob zgodbi obogatila za odtenek ali dva, ali pa celo usmerila na povsem novo pot. Hilary Mantel ima oko za drobne detajle in preko njih njene kratke zgodbe zaživijo v še čudovitejših barvah.

Četudi teme, ki jih opisuje, še zdaleč niso čudovite.
Hilary Mantel piše o rasizmu, o nasilju nad ženskami, o homofobiji, o revščini, o neperspektivnosti, a tudi o slabi vesti, ki jo imajo nekateri od privilegiranih.

Večina od teh pojmov je opisana v zgodbi The School of English. Pripoveduje jo mlada ženska azijskega porekla, ki dela kot služkinja pri eni izmed angleških plemiških družin. Ko je večina družine na smučarskih počitnicah, jo pretepe, oropa in posili domači najstniški sin. V tej zgodbi je orisan večvrednostni odnos ene rase nad drugo, enega naroda nad drugim, moškega nad žensko, bogatih nad revnimi. Najstnikovo vedenje je groba in surova preslikava teh krivičnih odnosov. Če pa si želite ogledati bolj prefinjeno in elegantnejšo obliko krivičnih medrazrednih odnosov, se skoncentrirajte na najstnikove starše. Vljudnost in prijaznost in ljubeznivost so le maske na resničnih obrazih teh ljudi, ki so zaradi tega še bolj pokvarjeni kot njihovi najstniški sinovi.

Slabo vest ima prvoosebna pripovedovalka v kratki zgodbi How shall I know. Pisateljica je, in ko pride predavat v enega od bralnih krožkov, jo nastanijo v zelo zanemarjenem hotelu. Tam sreča dekle, ki je tam zaposleno in je v tem hotelu nekako obtičalo ter je bolj ali manj, na milost ali nemilost prepuščeno lastniku hotela. Njena brezizhodnost in nezmožnost pobegniti iz te situacije postane jasna že po nekaj stavkih. Ji pisateljica lahko pomaga? Lahko bi jo odpeljala s seboj. Jasno je, da je dekle pripravljeno za kaj takega. Toda kako bo šlo potem naprej? Ali slabe vesti ne bi bilo lažje potolažiti z bankovcem za 20 funtov? 
Hilary Mantel v svojih zgodbah pogosto vleče vzporednice med različnimi dogajanji. Ena izmed njih je tudi v tej zgodbi. Ko se pisateljica pozneje, po uspešnem srečanju v bralnem krožku, vrača domov, nekdo postopa z njo zelo podobno, kot je ona postopala z mladim dekletom iz zanemarjenega in z moško toksičnostjo prepojenega hotela.

Moja najboljša kratka zgodba iz zbirke pa je tista z naslovom Winter Break. Dogaja se dobro uro dolgo - toliko, kot traja pot z avtom od letališča do hotela. Peljeta se mož in žena, ki sta prišla na počitnice, vozi pa ju nekoliko čudaški taksist. Spet pripoveduje ženska in iz njenega razmišljanja, gibov in opazovanja pokrajine, ki beži mimo avtomobila, lahko spoznamo, kakšen odnos imata zakonca. Vsekakor je moški dominanten, čeprav prefinjeno in prekrito. 
Potem pa nenadoma pride do prometne nesreče. Nekaj povozijo. Vse kaže, da bo ta nesreča zakonca zbližala, a konec je osupljiv - najosupljivejši od vseh v tej zbirki. Skupaj s prvoosebno pripovedovalko sem zgroženo gledala v prtljažnik avtomobila in se spraševala ali sem res videla, kar se mi je zdelo, da sem videla, ali pa je to le nek privid in odslikava mojih ali pa pisateljičinih domišljijskih predstav. Enkratno.

Hilary Mantel ne zna pisati samo na dolgo in široko, ampak tudi kratko in jedrnato. Njene kratke zgodbe so (skoraj) tako dobre kot njeni več kot tisoč strani dolgi romani. Material, ki bralca sili v razmišljanje, in ga peha iz njegove cone ugodja, je v kratkih zgodbah bolj na gosto vtkan v besedilo, večja pa je tudi dramatičnost. Zaradi kratkosti kratkih zgodb ostane več dogodkov nejasnih in koncev nezaključenih - kar pa, seveda, ni nekaj slabega - pri Hilary Mantel že ne.
Če želite prebrati kakšno od kratkih zgodb iz zbirke The Asssassination of Margaret Thatcher, vam knjige pravzaprav ni potrebno kupiti, saj mnoge od zgodb najdete na spletu, kjer so prosto dostopne.
Jaz pa si želim, da bi jih nekoč lahko brala tudi v slovenskem jeziku:) In v njih našla še kaj novega in dragocenega. 

★★★★★

torek, 8. november 2022

Drago Jančar: Ob nastanku sveta

France Prešeren je največji slovenski pesnik. A tesno za njegovimi petami so mnogi, ki so živeli pozneje in so skoraj tako dobri kot on. Srečko Kosovel, Dane Zajc, Janez Menart, Lili Novy.
Drago Jančar je največji slovenski pisatelj. Tesno za njim pa ni nobenega - ne enega tistih, ki so živeli pred njim, ne sodobnika. Tako je to.

A z romani, ki jih piše, so težave. 
Sodobni bralec namreč pričakuje in si želi, da bi romaneskne zgodbe pripovedovali bolj ali manj takole - jasno in elegantno, čim bolj minimalistično in nikakor ne nabuhlo:
No, mogoče lahko tudi takole - z rahlim valovanjem navzgor in navzdol:
Jančarjev način pripovedovanja pa je takšen:
V teh zavojih, ki se vedno znova sučejo levo, proti začetku, se skrivajo ponavljanja, ki jih tako rad uporablja, in so pravzaprav značilnost njegovega pisanja. Lahko bi rekli, da s tem, ko nenehno uporablja iste besedne zveze in vedno znova ponavlja že znana dejstva, svoje bralce podcenjuje - meni, da njihov spomin ne zmore zadržati minimalne količine podatkov in da bralčeve živčne povezave ne znajo izpeljati najpreprostejših zaključkov. Pa je potem potrebno ponavljati in ponovno razlagati, da se zapomnimo. 
Lahko bi rekli, da je njegov način pisanja zastarel in da kot pisatelj ne sodi v današnji čas. Lahko bi rekli, da je dolgočasen.
Pa bi se seveda motili. Kajti ravno v teh zavojih njegovega pisanja se skrivajo svojevrstni vzorci lepote. Pri romanu Ob nastanku sveta so mogoče v obliki čipk.

A to je samo en vidik njegovega pisanja. Drago Jančar je najboljši slovenski pisatelj še zaradi mnogih drugih stvari - recimo zgodb, ki jih pripoveduje. V romanu Ob nastanku sveta jih je mnogo in med seboj se čudovito prepletajo. 


Osrednja zgodba romana Ob nastanku sveta je zgodba o klasičnem ljubezenskem trikotniku - o ženski in njenih dveh moških. Tokrat to - v romanih že tolikokrat opisano razmerje, opazujemo skozi oči otroka, dogajanje pa je postavljeno v čas po drugi svetovni vojni. Mesto dogajanja je Maribor - ali, če sem manj natančna, mesto M. v guberniji S.. Skupaj s pisateljem namreč namigujem na slavna ruska književna dela, ki imajo v knjigi tudi pomembno vlogo.

A zgodba o mladi, lepi ženski in njenih dveh ljubimcih še zdaleč ni edina zgodba romana. Tukaj se potem skriva bogastvo Jančarjevega pisanja in njegovo mojstrstvo, ki ni omejeno samo na zavoje proti levi, proti začetku.
Imamo okvirno zgodbo, saj Daniel pripoveduje o tem, kako je kot otrok doživljal Lenino zgodbo, mnogo let pozneje, ko je že odrasel in več razume. To zgodbi o Leni in njenih dveh moških daje dodatno širino.

Potem je tu izredno pomembna svetopisemska zgodba o Davidu in Goljatu, kakor tudi o Davidu in lepi Batšebi ter njenem nesrečnem možu. Pisatelj med to zgodbo in osrednjo romaneskno zgodbo vleče enkratne vzporednice in povezave, ki pa nikakor niso preproste ali enoznačne. Osebe so pomešane. Ni čisto jasno, kdo je kdo - kdo je David in kdo je Goljat. Pepi - Lenin ženin, je takšen hrust, kot je bil Goljat, a vendar nenavdno spretno hodi po strehah, kot je hodil David. A najbolj je podoben Uriju - Batšebinemu kruto zlorabljenemu možu. Samo za Leno se ve, da je Batšeba, a ne čisto prava in značilna, to bi bilo preveč preprosto.

Z zgodbami pa s tem še ni konec. Imamo družinsko zgodbo mladega Daniela, kjer ima majhno vlogo tudi njegov brat - mornar jugoslovanske ratne mornarice, ki bi bil prav lahko še eden od Davidov, pa ni. 
Sicer pa je v Danielovi družinski zgodbi glavna vloga podeljena njegovemu očetu - borcu narodno-osvobodilne borbe in taboriščnemu internirancu. Pričakovali bi, da bo po osvoboditvi, ki jo je pričakal kot zmagovalec, njegovo življenje srečno in zadovoljno, pa nikakor ni tako. Drago Jančar to zgodbo pripoveduje natančno in doživeto, s kančkom ironije. Pri tem pa je pomembna tudi Danielova osebna zgodba - zgodba otroka, ki je razpet med socialistično doktrino nove Jugoslavije, ki jo pooseblja učiteljica tovarišica Benedičič, in krščanstvom, ki ga zastopa pater Alojzij.

Še so zgodbe, ki se vijejo skozi roman. Mogoče so manj pomembne od zgornjih, a romanu prinesejo še kakšno dodatno dimenzijo in ga bogatijo. Takšna je zgodba o Ivanki Požar, - zgodba, ki jo Danielova prijateljica Vasilka prebere v starem časopisu, in je podobna osrednji ljubezenski zgodbi - a spet ne povsem. 
Ne manjkajo pa niti sanjska doživetja - še ena značilnost Jančarjevega pisanja, in veličastni finale, ki poskuša preko še enkrat povzetega romanesknega dogajanja osvetliti nekatere od človeških dilem, ki nas spremljajo že od nastanka sveta.

Roman Draga Jančarja, Ob nastanku sveta je veličasten. Večplasten in umetelno prepleten je, kakor so prepletene čipke v Leninem ovratniku in na zavesah v njeni kuhinji, skozi katere mladi Daniel - kot še eden od Davidov, zalezuje Leno Batšebo. 
Lahko ga beremo kot zgodbo o treh mladih ljudeh, ki jih ljubezen in strast, pa tudi osamljenost, usodno povežejo, lahko pa kopljemo še globje. 
Roman bo kljuboval času. Ko bo čez sto let nekdo želel brati o tem, kar se je po veliki moriji 20. stoletja dogajalo na krajih, kjer je Slovenija, in ne bo več obremenjen s to ali ono ideologijo, bo bral Jančarjeve knjige - morda še posebno roman Ob nastanku sveta, kajti ta roman je tako oseben in zaupen, tako zelo človeški, da bralca še posebno gane.

Zdaj pa roman hitro ponuditi eni izmed nemških založb, da bo v naslednjem letu zvezda na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Slovenija kot častna gostja tega sejma potrebuje takšne knjige.

★★★★★