nedelja, 28. julij 2013

Man Booker Prize 2013 - Longlist

Vsako leto, ko so poletne počitnice na višku, literarna komisija v Veliki Britaniji razglasi kandidate za zelo zaželeno nagrado Man Booker Prize. Po tej nagradi se zgleduje tudi naš kresnik. Knjige, ki pridejo v ožji izbor za nagrado, imajo slavo in finančni uspeh zagotovljena. Nominirani pisatelji nimajo več težav z izdajo in promocijo morebitnih nadaljnjih knjig. Uspešna pisateljska kariera je bolj ali manj zagotovljena, pisatelju je omogočeno normalno delo brez hudih finančnih težav. Kaj bi si pisatelj želel boljšega?

Za letošnjo nagrado booker so kandidirali romani, ki so bili ali bodo izdani od oktobra 2012  do septembra 2013 in so napisani v angleškem jeziku; pisatelj pa je državljan Commenweltha, Zimbabveja ali Irske. Torej nobenih Američanov.
Finalisti bodo znani v začetku septembra, zmagovalec pa v oktobru.

Letošnji "Booker dozen" (ki sicer ni ducat, ampak trinajsterica) je naslednji:

  • Tash Aw: Five Star Billionaire (Fourth Estate)
  • NoViolet Bulawayo: We Need New Names (Chatto & Windus)
  • Eleanor Catton: The Luminaries (Granta)
  • Jim Crace: Harvest (Picador)
  • Eve Harris: The Marrying of Chani Kaufman (Sandstone Press)
  • Richard House: The Kills (Picador)
  • Jhumpa Lahiri: The Lowland (Bloomsbury)
  • Alison MacLeod: Unexploded (Hamish Hamilton)
  • Colum McCann: TransAtlantic (Bloomsbury)
  • Charlotte Mendelson: Almost English (Mantle)
  • Ruth Ozeki: A Tale for the Time Being (Canongate)
  • Donal Ryan: The Spinning Heart (Doubleday Ireland)
  • Colm Tóibín: The Testament of Mary (Viking)

Seznam je menda izredno raznolik. Nekatere knjige niso niti še izdane (bodo v avgustu ali septembru). Več je žensk kot moških. Veliko je Ircev, sicer pa so pisatelji in pisateljice iz sedmih različnih držav. Nekaj je prvencev, nekaj je tistih, ki so bili že finalisti za bookerja, nihče od njih pa te nagrade še ni dobil. Ena od pisateljic je budistična svečenica. Nekatera nominirana dela so sestavljena iz večih knjig. Najdaljša knjiga ima preko 1000 strani, najkrajša komaj nekaj preko 100. Na seznamu ni sicer pričakovanih in znanih imen kot sta Margaret Atwood in JM Coetzee.

Sama ne poznam nobene od navedenih knjig. Ne poznam niti pisateljev ali pisateljic, ki so na seznamu. Slišala sem za Columa McCanna in doma imam njegovo biografijo o baletniku Nurejevu, a knjige še nisem prebrala.
Razočarana sem, ker na seznamu ni Kate Atkinson in njene odlične knjige Life After Life. Je mogoče komisija brala drugo knjigo kot jaz? ;-)

Kakor koli že, nominiranci so tu in veselim se novih bralnih užitkov! Komisiji, ki izbira bookerja zaupam nekoliko bolj kot komisiji za kresnika. Vem, da bom med knjigami na seznamu prav gotovo našla kakšno, ki mi bo všeč ali celo zelo všeč - če pa bo sreča mila, bom nad kakšno tudi navdušena. Med prebiranjem kandidatov za kresnika so takšni občutki bolj izjema kot pravilo. Kako tudi ne. Slovenija se težko primerja s celotnim bivšim Britanskim imperijem. Vendar pa - zanimiv podatek! - komisija, ki izbira bookerja, je izbirala med približno 150-imi deli, slovenska komisija pa le med nekoliko manjšim številom, med 130-imi.

Prebiranja kandidatov za bookerja se lotim takole:
- najprej preberem kratke obrazložitve in povzetke vsebine knjig na uradni Man Booker spletni strani in v kakšnem od priznanih angleških časopisov
- nato si na svojo tablico naložim brezplačno dostopne "Sample" knjig, ki so mi potencialno všeč in začnem z branjem
- če mi začetnih nekaj strani, ki so mi tako dostopne, ugaja, si katero od knjig kupim.
In spoznam kakšnega novega pisatelja ali pisateljico, ki piše romane po mojem okusu:-) in ga postavim na pedestal meni ljubih umetnikov. Ha.

ponedeljek, 8. julij 2013

Joan Lindsay: Piknik pri Hanging Rocku

(217 strani)
 Ko sem knjigo zagledala v naši knjižnici - na mizi, kamor polagajo najbolj iskane knjige - sem jo pograbila brez oklevanja. Pa ne zato, ker bi vedela, da je to dobra knjiga, ampak zaradi istoimenskega filma, ki sem ga gledala pred leti.
Film Piknik pri Hanging Rocku, avstralskega režiserja Petra Weira, me je - še skoraj otroka, tako presunil, da sem še nekaj dni po ogledu vztrajno razmišljala o vsebini in o dekletih v belih oblekah, ki se sprehajajo po surovi avstralski pokrajini. S tem filmom sem si zapomnila tudi ime Petra Weira in bila od takrat dalje še posebno pozorna  na vse druge njegove filme. Mimogrede, režiral je še nekaj odličnih filmov - Gallipoli, Priča, Društvo mrtvih pesnikov...

Ko sem knjigo prebrala, je bila moja najjasnejša misel ta, da je Piknik pri Hanging Rocku verjetno ena redkih knjig - in edina, ki se je sama spomnim, ki ne preseže kvalitete filma. Ne morem reči, da je slabša od filma, a vendar nima nobene dodatne vrednosti, ki ne bi bila vključena tudi v film.
Oba, knjiga in film, gradita na skrivnostnosti, grozečem ozračju in opisu samosvoje, surove avstralske narave. To je v obeh primerih odlično izvedeno. V knjigi pa sem vendarle pričakovala še nekaj več - mogoče nekoliko natančnejši prikaz razlogov, zakaj je kdo kaj storil. Tudi značaji oseb ne bi smeli biti orisani kot v kakšnem srednješolskem opisu oseb, ampak bi se morali postopno oblikovati pred bralci in razvijati iz vedenja oseb in dogodkov, v katere se zapletajo.
Sicer pa je knjiga prav dobra in prav nič se ne čudim, da je še vedno ena največjih avstralskih uspešnic in da turisti še vedno zahajajo ob vznožje Hanging Rocka in se sprašujejo, če se je tisto, kar je opisano v knjigi, res zgodilo.

No, vse kar je opisano v knjigi, se nikakor ni moglo zgoditi točno tako, kot je napisano. Vse dogajanje se začne na Valentinovo leta 1900, ko naj bi bila sobota, a pogled na stoletni koledar pove, da je bila 14. februarja tistega leta v resnici sreda. Pa to seveda ni pomembno. Kakor tudi ni pomembno, da v Melburških časopisih v tistih mesecih na začetku prejšnega stoletja ni bilo nobenih novic o pogrešanih dekletih in njihovi učiteljici. A pisateljica glede resničnosti dogodkov vseeno ostaja pomenljivo skrivnostna. Mogoče je to tudi eden od razlogov, da je bila knjiga takšna uspešnica. Njena skrivnostnost. In nejasen konec, ko nam ni prav nič jasno, kaj se je v resnici dogajalo, oz. si lahko mislimo eno ali drugo. So umrle, ko so padle v skalno špranjo? Ali pa so bile na delu skrivnostne sile, ki jih ne razumemo?
Pisateljica naj bi sicer v eni od verzij knjige v zadnjem poglavju vse dogajanje razložila, vendar se je potem skupaj z založnikom vseeno odločila, da tega ne bo objavila. To zadnje poglavje je bilo po njeni smrti menda kljub vsemu objavljeno kot samostojna knjižna enota, a naj bi bili bralci nad njeno vsebino razočarani.

Piknik pri Hanging Rocku priporočam kot prijetno poletno branje vsem, ki imajo radi knjige iz zvrsti "mistery" ali pa knjige z viktorijansko vsebino. Še posebno pa tistim, ki si še niso ogledali filma posnetega po tej literarni predlogi.

Film Piknik pri Hanging Rocku, režiserja Petra Weira (iz leta 1975)


četrtek, 4. julij 2013

D.H. Lawrence: Sinovi in ljubimci

(488 strani)
Sinovi in ljubimci, Lawrencejevo prvo omembe vredno delo, je bilo izdano točno pred 100 leti. Knjiga nikoli ni bila tako razvpita in ni izzvala takšnega škandala kot 15 let pozneje napisan Ljubimec lady Chatterley, a vendar je tudi ta knjiga provokativna in na določen način prelomna.
V bralnem krožku časopisa Guardian so jo bralci v juniju izbrali za knjigo meseca - se pravi knjigo, ki se v juniju bere, med branjem komentira, uredniki pa v zvezi z njo in pisateljem napišejo članek ali dva. Zanimiva izkušnja, ki sem se ji pridružila tudi jaz.
Zaključek ob koncu junija je bil ta, da je bila večina bralcev, pa tudi voditelj bralnega krožka, s knjigo več ali manj nezadovoljna. Pa vendar knjiga ni slaba.  V njej je kar nekaj izredno dobrih stvari, zaradi katerih je knjigo vredno prebrati. Ima pa tudi precej pomanjkljivosti.

Najkrajši povzetek dokaj obsežnega romana je naslednji citat iz knjige:

"Rodila ga je, ga ljubila, imela nase priklenjenega in njegova ljubezen se je vračala k njej, da ni mogel biti svoboden, živeti svojega življenja, resnično ljubiti druge žene."

Ne gre ravno za Ojdipov kompleks fiksiran v odraslosti, a vendar za dokaj podoben, predvsem pa pogostejši odnos, zaradi katerega trpijo matere in njihovi sinovi že celotno človeško zgodovino.
Bolestna - zavestna ali podzavestna - navezanost sina na mater in obratno, ki ima pogubne posledice za vse vpletene, je v knjigi razčlenjena do najmanjše podrobnosti. Takšna natančnost pri opisovanju je sicer zaradi brezčasnosti problema dobrodošla, a pogosto zelo mučna, posebno ko sinovi nastopajo kot ljubimci.
Z lahkoto in zanimanjem sem brala o "zametku" vseh težav - neuspešnem zakonskem odnosu med materjo in očetom, ki ima za posledico to, da žena namesto k možu svojo ljubezen usmeri k sinovom. Dobro sem prenašala tudi opise medsebojne ljubezni med materjo in sinom ter njun zapostavljajoč, skoraj ponižujoč odnos do moža oz. očeta. Nikakor pa mi ni šlo pri razvlečenih poskusih, ko se sinovi trudijo zaživeti polno življenje s svojimi partnericami, pa jim ne gre in ne gre. Toliko mučeništva na obeh straneh nisem mogla prebavati in sem tako knjigo z vsakim poglavjem vse težje brala.

Na srečo pa v Sinovih in ljubimcih ne gre samo za razglabljanje o zgrešenih medosebnih odnosih. Odlično je prikazano rudarskega življenja v Angliji na začetku 20.stoletja. Ob branju knjige si zlahka  predstavljamo, kako trdo je bilo to življenje. Otroštvo se je zgodaj končalo. Jasno postane, zakaj je bilo toliko alkoholizma. Poleg tega so nam razložene tudi čisto konkretne stvari, kot je npr. to, kako so določali višino plače in kako je bilo z dohodkom družine, če se je rudar poškodoval. To mi je bilo zanimivo

Cenim Lawrencejev pogum, da si je daljnega leta 1913 upal pisati o delikatni temi patoloških odnosov med materjo in sinovi ter sinovi in njihovimi ljubimkami. Izvedba sicer ni najboljša, a tema je večna in zato je knjiga klasika. V romanu je veliko avtobiografskih potez in Lawrence je pisanje knjige izkoristil za lastno psihoanalizo oz. katarzo. Pisanje knjige Sinovi in ljubimci mu je pomagala pri preseganju svoje lastne pretirane navezanosti na mater in nezmožnosti ustvariti pristni partnerski odnos. Pogum za takšno iskrenost imajo redki pisatelji in to cenim.

Na koncu naj napišem, da bo knjiga verjetno všeč vsem, ki jih zanima življenje delavskega razreda v Angliji pred stotimi leti - opisi so iz prve roke in brez časovne distance; še bolj pa tistim, ki so "malo psihiatra" oz. jih zanima razglabljanje o medsebojnih človeških odnosih. Ostalim bralcem pa bo knjiga verjetno večinoma dolgočasna, predvsem pa predolga.

David Herbert Lawrence (1885-1930)