Škofja Loka in Freising in Brižinski spomeniki

Ko je Janez Vajkard Valvasor v 17. stoletju potoval po Sloveniji in zbiral gradivo za svoje delo Slava Vojvodine Kranjske, je v Bitnjah slišal enega od kmetov takole govoriti: 

Nim du mreža, ich die puša, wermer tiča fangen. 

(Ti vzemi mrežo, jaz pa puško, bova ptiče lovila.)

Čudna mešanica slovenščine in nemščine je to, a na takšen način so se takrat v okolici Škofje Loke preprosti ljudje med seboj sporazumevali. Moja prva misel, ko sem prebrala ta smešni stavek, je bil: Uf, kakšno ponemčevanje slovenskih kmetov! Pa seveda ni tako preprosto. Čisto možno je, da stavka ni izrekel slovenski oz. slovanski kmet pač pa nemški oz. bavarski. Da to razložimo, se moramo iz Valvasorjevega časa ozreti vsaj petsto let v preteklost - v čas, ko je ozemlje današnje Slovenije končno izgubilo značaj "prepihnega ozemlja", preko katerega so se vedno znova valile roparske horde z vzhoda, z namenom, da dosežejo bogata mesta zahodno in severno od nas.

V 10. stoletju je cesar, potem ko je odbil napade Madžarov, utrdil meje Cesarstva. Na tem mestu je potrebno povedati, da ime Cesarstvo tudi jaz - tako, kot so to pametno storili avtorji knjige Slovenska zgodovina - uporabljam za poimenovanje obsežne državne združbe, ki se je širila na področju osrednje Evrope in je trajala od 10. stoletja pa vse do leta 1806, ko jo je Napoleon razpustil. Bila je to raznolika skupnost različnih državic, različnih etičnih skupnosti, ki so govorile različne jezike in bile pod oblastjo cesarja le ohlapno povezane med seboj. Ene od teh državic so bile mesta, druge obsežne pokrajine, ene so vodili posvetni, druge cerkveni voditelji. Vsaka od njih je bila dokaj samostojna; cesar pa je bil bolj njihov koordinator kot absolutistični vladar, kakršna sta bila v tistem času francoski in angleški kralj. Cesarja so volili, izhajal pa je iz različnih evropskih plemiških družin, od 15. stoletja dalje skoraj brez izjeme iz rodbine Habsburžanov. Meje Cesarstva so se v času stoletij spreminjale kakor tudi njegovo ime. Najenostavnejše in najprimernejše poimenovanje zanj je tako preprosto Cesarstvo.

Ozemlje današnje Slovenije je bilo vedno v mejah Cesarstva, vedno v njegovem obmejnem področju. Današnja meja med Slovenijo in Hrvaško je pravzaprav tisoč let stara meja med Cesarstvom in ostalim svetom - v tem primeru državnih skupnosti drugih južnih Slovanov.

Živeti ob meji ponavadi ni preveč fino. Obmejna področja so skoraj vedno slabše razvita, saj se velike in pomembne stvari le redko dogajajo na obrobju države. Včasih pa imajo taka področja vseeno nekaj koristi od svoje lege. Z ozemljem na področju današnje Slovenije je bilo tako v času od 10. do 12. stoletja. V tem času je na našem ozemlju prišlo do velikega napredka na vseh področjih. Večina ljudi je začela bistveno bolje živeti, kot so živeli njihovi predniki.

Na področju današnje Slovenije je bilo v začetku 10. stoletja veliko ozemlja, ki ni imelo lastnika. Kdo le bi si želel posestvo na tako "prepihnem" področju, kjer nikoli ne veš, kdaj bo pridrvelo naslednje stepsko pleme in vse uničilo. Ko pa je cesarska vojska leta 955 pri Augsburgu premagala Madžare in jih porinila na območje, kjer živijo še danes, so meje Cesarstva postale trdne in območje ob njih varno. Ozemlja ob meji so postala mamljivejša. Za zemljo brez lastnika je veljalo, da je cesarjeva in cesar je v 10. stoletju začel radodarno deliti zemljo ob meji različnim plemiškim družinam in cerkvi - pogosto kot obliko zahvale. Kako je to potekalo in do česa je pripeljalo, se dandanes še najbolje vidi na primeru Loškega gospostva freisinških škofov na Kranjskem.

Slovenska zgodovina
(P. Štih, V. Simoniti, P. Vodopivec)

Loško gospostvo freisinških škofov na Kranjskem

Cesar Oton II je leta 973 freisinškemu škofu Abrahamu podaril okrog 500 km2 veliko zaokroženo posestvo v osrednjem predelu Kranjske. Območje obsega današnje področje med Škofjo Loko in Kranjem južno od Save ter Poljansko in Selško dolino. Na tem področju so že živeli slovanski kmetje, ki so obdelovali zemljo in bili organizirani v velikim družinam podobne skupnosti, ki so se imenovale župe. Lastništvo zemlje v teh skupnostih ni bilo urejeno tako, kot je bilo običajno za Cesarstvo, tako da je celotno območje obveljalo za ozemlje brez lastnika, ki ga je cesar lahko podaril freisinškim škofom.

Freisinški škofje so svoj fevd dodobra preuredili. Na sotočju Poljanske in Sorške Sore so zgradili grad, kjer je živel upravljalec fevda ali glavar, včasih pa tudi škof iz Freisinga, če je prišel na vizitacijo. Ob vznožju hriba, na katerem je bil grad, je nastala Škofja Loka, ki na številnih delih mesta še vedno kaže značilnosti tistega davnega časa, v katerem je nastalo.

A najbolj revolucionarno dejanje, ki so se ga polotili novi oblastniki, je bila agrarna reforma. Zemlja je bila na novo parcelirana v t.i. hube - enodružinske kmetijske obrate ali preprosto, kmetije. Te so bile potem prepuščene v obdelavo dotedanjim domačim, staroselskim kmetovalcem. Kmetovanje je postalo intenzivnejše in bolj donosno. Z izsekavanjem gozda so pridobili nove obdelovalne površine in kar naenkrat je bilo domačih kmetov, ki bi lahko obdelali vsa polja, premalo. Freisinški oblastniki so tako v svoje Loško gospostvo pripeljali koloniste -  kmete s svojega bavarskega posestva, ki so potem pomagali obdelovati polja okrog Škofje Loke. Posledica te načrtne kolonizacije se še danes dobro vidi, če se peljete iz Kranja proti Škofji Loki. Med Bitnjami in Žabnico je obdelovalna zemlja še vedno v obliki trakov, kot po načrtu enakomerno razdeljena med posamezne kmetije ali kot so to imenovali v preteklosti, v hube. Stanovanjski objekti in hlevi so na eni strani ceste, polje na drugi strani.

Kolonizacija Loškega gospostva z Bavarci torej nikakor ni bila posledica nacionalne politike - nemški oblastnik slovanskega življa na svojem gospostvu niso nameravali ponemčiti; pravzaprav jim je bilo povsem vseeno ali njihovo zemljo obdelujejo kmetje, ki govorijo slovansko ali pa tisti, ki govorijo nemško - šlo je izključno za gospodarsko politiko - na dani obdelovalni površini čim več pridelati. Lahko bi rekli, da se je šlo samo za dobiček.

Tako ni prav nič čudno, da je Valvasor ravno v Bitnjah slišal kmete govoriti v tisti čudni slovensko-nemški govorici. Velika verjetnost je, da je tisti stavek izgovoril potomec bavarskih kmetov, ne pa kakšen Slovan. Bavarce so namreč načrtno poselili ravno na ravnici med Kranjem in Škofjo Loko. Zakaj so ravno oni dobili najbolj rodovitno zemljo, večina slovanskih kmetov staroselcev pa zemljo v dolinah Selške in Poljanske Sore, ki je bila težje dostopna in manj rodovitna, je pa že drugo vprašanje. Odgovor nanj se, seveda, ponuja kar sam in namiguje na protekcijo, ki so jo imeli bavarski kolonisti. A to so le moje špekulacije:) Vendar pa jim ta protekcija, če so jo res imeli, na dolgi rok ni prav nič pomagala. V naslednjih stoletjih so se ravno ti nemško govoreči kolonisti na rodovitni ravnici Sorškega polja najhitreje asimilirali v slovansko skupnost.

Freising

Freising - mesto, iz katerega so prišli gospodovat v Loko, leži okrog 35 km severno od Münchna. Bavarska prestolnica ga je v zadnjih stoletjih povsem zasenčila, a Freising je bil v srednjem veku izredno pomembno mesto, njegova veličina pa se do določene mere vidi še danes. Ko se po regionalni cesti peljete iz Münchna proti Freisingu, je podobno, kot bi se peljali iz Kranja proti Škofji Loki - opazite lahko vestno obdelane njive, ki se širijo po ravnici. Podobnost se nadaljuje tudi potem, ko se pripeljete v mesto. Freising se podobno kot Škofja Loka razprostira ob vznožju griča. V Škofji Loki je na griču grad, v Freisingu pa kompleks stavb, ki so znane kot freisinški Domberg. V srednjem veku, ko je bilo mesto na višku svoje slave, so grič imenovali mons doctus. Tukaj so se namreč v teku stoletij poleg stolnice in škofove rezidence nahajale tudi različne knjižnice, skriptoriji in šole. Domberg  je bil kulturni, umetnostni in religiozni center Bavarske. V šolah na hribu so se šolali mnogi bodoči cesarji. Iz knjižnice na freisinškem Dombergu pa izhajajo tudi Brižinski spomeniki. Najstarejša v slovenskem jeziku napisana besedila in obenem najstarejša v latinici napisana besedila v kateremkoli od slovanskih jezikov se v bistvu imenujejo Freisinški spomeniki (Freisinger Denkmäler) ali kot je bilo v srednjem veku v navadi Monumenta Frisingenesia. Šele leta 1854 je slavist in slovničar Anton Janežič za Freising skoval slovensko krajevno ime Brizno ali Brižnik, po katerem so potem poimenovali tudi besedila, ki so iz tam izhajala, kot Brižinske spomenike.

Brižinski spomeniki so cerkveno besedilo, ki ga je uporabljal škof Abraham iz Freisinga pri svojem misijonarskem delu med Slovenci.

Freisinška katedrala
Sv. Marije in Sv. Korbinijana
(štukature in poslikave: brata Asam) 

Zamorec in medved

Mesti Škofja Loka in Freising sta še vedno povezani, saj sta prijateljski, oz. bratski mesti. Njuno več stoletno povezanost pa lepo upodabljajo skupne ali pa podobne legende, ki so jih v letih ustvarili njuni prebivalci in podobna grba obeh mest. Tako v legendah kot v grbu najdemo vsaj dve stvari, ki sta mestoma skupni - medveda in zamorca.

Zavetnik mesta Freising je Sv. Korbinian. Živel je v 7. in 8. stoletju in je bil prvi škof Freisinga ter ustanovitelj škofije. Po legendi naj bi mu nekoč, ko je potoval v Rim, pot prekrižal medved in raztrgal konja, ki mu je nosil prtljago. Korbinian se je medveda rešil, še več, prisilil ga je, da mu je od takrat dalje on nosil prtljago. Medved se je pokoril volji svetega moža in ga spremljal na celotni poti do Rima. Kot spomin na to legendo se v Freisingu nahajajo številni kipi medvedov, tisti ponižni, ki nosi prtljago, pa je tudi v grbu.

Druga - bolj sporna upodobitev v mestnem grbu, je glava zamorca s krono. Ta je že od 13. stoletja dalje v grbu freisinških škofov in tako tudi značilnost mesta. V zadnjem času se pojavljajo težnje, da bi grb mesta spremenili. V luči rasizma in kolonializma naj bi bilo namreč neprimerno, da se v mestnih simbolih upodablja temnopolte ljudi in jih imenuje zamorce (nem. Mohr). A mestni svet, ki je razpravljal o tej temi, je ugotovil, da so zahteve neupravičene in kažejo le na popolno neznanje in nepoznavanje zgodovine tistih, ki te zahteva postavljajo. Na simbol zamorca s krono je namreč potrebno gledati v kontekstu zgodovine in odločitve škofov, da ga upodobijo v svojem grbu. Rasizem vsekakor ni bil tisti, ki jih je vodil pri izbiri - to bi bi moralo biti jasno vsakemu vsaj nekoliko poučenemu človeku, prej bi lahko rekli, da gre za neko vrsto počastitve.

Freisinger Mohr
(freisinška katedrala)

Kakor je neke vrste počastitev tudi to, da ima freisinškega zamorca in freisinškega medveda v svojem grbu tudi papež Benedikt XVI. Joseph Ratzinger je namreč kar 12 let živel v Freisingu - v tem mestu je študiral in poučeval, ter bil pozneje tudi nadškof. Od leta 2010 je tudi častni meščan mesta. 

A tukaj se potem s častjo tudi konča. Pred kratkim je namreč na mesto Freising padla senca, ki jo bo težko pregnati. V mestnem svetu spet razpravljajo - tokrat o tem, ali naj Benediktu XVI. odvzamejo naziv častnega meščana. Katoliško Cerkev v Nemčiji trenutno pretresa velik škandal. Na dan so prišli podatki o številnih spolnih zlorabah otrok s strani duhovnikov - mnoge od njih so se v 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja zgodile tudi v škofiji Freising- München. Glede na dokument, ki je pred nekaj tedni prišel v javnost, je kardinal Ratzinger za zlorabe vedel - in molčal.

papeški grb
Benedikta XVI.
s freisinškim zamorcem in medvedom

V Škofji Loki pa zamorec s krono - vsaj zdi se tako - neobremenjen s predsodki in ponosen zre z mestnega grba. Okoli njega so ustvarili legendo, ki na čudovit način povzema zgodovinsko povezanost mesta s freisinškimi škofi, v pripoved vključi tako medveda kot zamorca, temnopoltemu rešitelju priskrbi potrebno čast, obenem pa namigne še na Brižinske spomenike.

Takole jo je zapisal Lojze Zupanc v zbirki loških mitov, pravljic, bajk in legend z naslovom Kamniti most:

V Škofji Loki pripovedujejo, da je bilo prvemu zemljiškemu gospodu, ki je na loškem ozemlju s krivo palico krotil tlačane, ime Abraham. Ko je le-ta pred davnim časom prišel z Bavarskega v Loko, je gostoval na loškem gradu vse dotlej, dokler se ni naučil po naše govoriti. Ves srečen, da se bo poslej lahko sporazumeval s podaniki in tlačani, se je nekega vigrednega dne napotil proti daljni Idriji. Spremljal pa ga je zamorec, ki ga je loški gospodar dobil v dar iz bogatega Ogleja.

Potovala sta po Poljanski dolini. Ta je bila tisti čas zarasla s hostami, koder je bilo toliko medvedov, da bi jih človek ne preštel. Gorje potniku, če se je nameril brez orožja skozi te gozdove! A zamorec, ki je spremljal svojega gospodarja, je bil bistroglavec. Oborožil se je z lokom in tulom, polnim puščic.

Ko sta tako hodila in hodila, sta se sredi temne hoste namahnila na velikanskega medveda. Knez Abraham je prestrašen obstal in drgetal, njegov sluga pa je -- ne bodi len -- nategnil lok in izstrelil puščico v medvedovo srce. Medved se je zvalil na črno zemljo. Gospodar je rešitelja objel in del:

"Rešil si mi življenje, zvesti služabnik! Za tvoje junaštvo te bom nagradil, da bodo še pozni rodovi vedeli, kakšen junak si bil!"

In je koj zatem, ko se je živ in zdrav povrnil v loški grad, zaukazal, naj v grb, ki bo še stoletja prikazoval veličino loških knezov, naslikajo glavo njegovega rešitelja. Od takrat je v škofjeloškem grbu glava črnega zamorca.

grb Škofje Loke

Brižinski spomeniki pa so, seveda, v popotni malhi škofa Abrahama:) 

David Mitchell: Cloud Atlas

Najprej sem si ogledala film - in bolj malo razumela. A nekaj je bilo v njem, da me je vleklo in vleklo. Torej sem si ga - kljub temu, da je dolg skoraj tri ure, ogledala še enkrat. In tokrat bistveno več razumela. Vleči pa je začelo še bolj močno. Tako sem si nabavila še knjigo in začela brati. Spet enkrat se je pokazalo tisto, kar se ponavadi pokaže v razmerju knjiga - film. Knjiga je bila (še) boljša kot film. Požirala sem stran za stranjo in se že pred koncem odločila: Moja peterica najboljših knjig vseh časov se bo spremenila. Čarobni gori, Vojni in miru, Iskanju izgubljenega časa in trilogiji o Thomasu Cromwellu se bo pridružil roman Davida Mitchella, Cloud Atlas. Iz velike peterice bo izrinil Ime rože ali Pokoro ali Brate Karamazove - ne vem več točno.

Roman Cloud Atlas je sestavljen iz šestih zgodb. Tri se dogajajo v preteklosti, ena približno v sedanjosti in dve v prihodnosti. Med sabo so povezane - po eni strani le rahlo, po drugi izredno trdno. Zgradbo romana si najlažje predstavljamo s skladbo "Cloud Atlas Sextet", ki jo je napisal eden izmed junakov romana, kjer vsaka zgodba predstavlja solo enega izmed inštrumentov v skladbi. Takole piše Robert Frobisher o svojem delu Cloud Atlas Sextet: piano, clarinet, cello, flute, oboe, and violin, each in its own language of key, scale, and color. In the first set, each solo is interrupted by its successer; in the second, each interruption is recontinued, in order.

Prva zgodba - recimo, da je to solo piana, je dnevnik Adama Ewinga, ki potuje preko Pacifika. Smo v sredini 19. stoletja in  Adam - star nekaj čez trideset let, notar po poklicu - na svoji službeni poti pluje z ladjo Prophetess iz Sydneya proti domačemu San Francisku. Med potjo se ladja ustavi na večih pacifiških otokih, kjer živijo različni polinezijski domorodci, a tudi beli naseljenci.

Druga zgodba - recimo, da je to solo klarineta, prekine Adamove zapise, ko ti postanejo najbolj napeti, saj Adam zboli za nenavadno boleznijo, in vstopi z novo pripovedno tehniko. Drugo zgodbo romana predstavljajo pisma mladega skladatelja Roberta Frobisherja, ki jih leta 1931 piše svojemu prijatelju in ljubimcu Rufusu Sixsmithu. V njih opisuje svoja doživetja na dvorcu Zedelghem v Belgiji, kjer je zaposlen kot amanuensis oz. pomočnik slavnemu skladatelju Vyvyanu Ayrsu.

Tretja zgodba - smo že pri čelu, je triler. Dogaja se v sedemdesetih letih 20. stoletja. Opisuje zgodbo novinarke Luise Rey, ki raziskuje nepravilnosti, ki se dogajajo v nuklearki Hydra in jih vodstvo elektrarne poskuša skriti pred javnostjo. Ključno je obremenjujoče poročilo o nevarnem delovanju jedrskega reaktorja, ki ga Luise poskuša pridobiti, a ji to nepridipravi vedno znova preprečijo. Poročilo o jedrskem reaktorju je napisal Rufus Sixsmith, ki ni nihče drug kot prejemnik pisem, ki jih je pisal skladatelj Frobisher iz prejšnje zgodbe romana.

Ravno, ko se Luise Rey besno bori za svoje življenje, njeno solo čela prekine flavta, ki nastopi z novo pripovedno tehniko in v drugačnem ključu ter barvi melodije. S četrto zgodbo se preselimo v sedanjost in spremljamo nekaj čez šestdeset let starega literarnega založnika Timothyja Candisha, ki se po spletu okoliščin in proti svoji volji znajde v domu za starejše občane, ki ga nikakor ne more in ne sme zapustiti. Ta zgodba je pronicljiva in iskriva, polna (črnega) humorja; prepletena z literaturo in izreki o knjigah ter branju. Eden izmed njih se navezuje na splošno znano resnico, da knjige nudijo pobeg iz realnega sveta. No, ne ravno: Books don't offer real escape, but they can stop a mind scrathing itself raw. Fajn, a ne? Kaj pa naslednji: It's true, reading too many novels makes you blind.

Peta zgodba - solo oboe, nas ponese v prihodnost. Spremljamo intervju, ki ga je pred usmrtitvijo dala Sonmi-451. To je čas, ko je demokracijo nadomestila korpokracija. Svetu vladajo različne korporacije, kar se kaže tudi v tem, da obstajajo obvezne kvote denarja, ki ga morajo ljudje zapraviti v različnih trgovinah in restavracijah. Poleg tega ne smejo varčevati, obute pa imajo nike-ice, kadijo marborle in ne cigarete, pijejo sturbuckse in ne kavo, gledajo na svoje sonyje, vozijo forde in gledajo disneye, ne pa filme. Delijo se na purebloods in fabricants - prvi so rojeni, drugi so kloni, ki so jih vzredili za posebne potrebe. Sonmi-451 je klon, vzrejena za delo v strežbi ene izmed franšiz za hitro prehrano. Od ostalih njej podobnih klonov se razlikuje po tem, da je prva, pri kateri je živčni sistem stabilen in je tako sposobna dejanj, ki jih drugi njene vrste ne zmorejo. Ima pomembno vlogo v revoluciji, naperjeni proti korpokraciji.

Šesta zgodba - solo violine, je edina zgodba, ki ni prekinjena in razdeljena v dva dela. Je osrednja in predstavlja višek romana. Zelo težko jo je brati - pa ne zaradi vsebine, ampak zaradi načina pisanja. Dogajanje je postavljeno daleč v prihodnost, v čas po velikem padcu (The Fall), ko ljudje živijo v majhnih skupinah na redkih področjih, ki so še primerna za življenje in niso poplavljena ali radioaktivno onesnažena. Skoraj vse, kar so odkrili in spoznali rodovi pred njimi, so ti ljudje pozabili in ne poznajo več. Njihova govorica je postala preprosta in pogovorna; knjižnega izražanja ne zmorejo več. V takšni govorici je napisana šesta zgodba romana. Naj kot primer, kako to gre, navedem začetek zgodbe, ki jo pripoveduje Zachry - doma z enega izmed otokov otočja Ha-Why oz. po naše Havaji:

Adam, my bro, an' Pa'n'me was trekkin' back from Honokaa Market on miry roads with a busted cart axle in draggly clothesies. Evenin' catched us up early, so we tented on the southly bank o'Sloosha's Crossin', 'cos Waipio River was furyin' with days o'hard rain an' swollen by spring tide.

Zachrijev rod  predstavlja eno redkih še civiliziranih skupin ljudi na Zemlji. Živijo preprosto - kot kmetovalci in rejci koz, in so precej vraževerni. Verujejo v boginjo Sonmi (ja, točno tisto iz prejšnje zgodbe) in ves čas trepetajo pred napadi neciviliziranih divjakov, ki tudi naseljujejo otok.

Zahry se tekom zgodbe spoprijatelji z Meronym - žensko iz tehnološko razvitejšega plemena, ki je ohranilo več znanja kot Zahryjev rod, in skupaj z njo raziskuje otok in se zoperstavlja divjakom.

Po koncu osrednje zgodbe romana, ki se dogaja daleč v prihodnosti, sledijo drugi deli vseh ostalih petih zgodb v romanu, tokrat v obratnem kronološkem redu: iz prihodnosti, preko sedanjosti, nazaj v 19. stoletje. Takšna zgradba romana je enkratna, saj druge polovice ostalih petih zgodb čudovito zaokrožijo vsebino romana, razjasnijo stvari, ki so nas begale in poudarijo osrednje motive in idejo romana. Zgodbe so mojstrsko povezane med seboj z osebami iz prejšnjih zgodb, ki se jih ti iz prihodnosti spominjajo, berejo njihov dnevnik ali pisma, poslušajo njihovo skladbo, gledajo film (pardon, disney), ki je bil posnet po njihovem pričevanju ali pa jih celo po božje častijo. Res čudovito izpeljano. Nastopajoče iz različnih zgodb pogosto povezuje tudi isti kraj dogajanja (Havaji, San Francisko, Seul, na primer) in tudi čisto konkreten znak, ki ga imajo na telesu - materino znamenje v obliki kometa. To bi lahko nakazovalo, da gre pri junakih romana za neko obliko reinkarnacije - še posebno zato, ker se vedno znova pojavljajo fenomeni deja vu-ja in jamais vu-ja, a tako preprosto to vendarle ni.

Tekom knjige, iz zgodbe v zgodbo, se krepi osrednja ideja romana in postaja vse bolj jasna. Ta namreč, da smo judje v svoji lakoti (ali še bolje pohlepu) po bogastvu, dominantnosti in moči, pa tudi v lakoti po znanju, zgradili civilizacijo, ki pa jo bomo prav verjetno zaradi želje po teh istih stvareh tudi uničili in izgubili. "Human hunger birthed the Civ'lize, but human hunger killed it too," pravi Meronym. Kajti že celotno človeško zgodovino velja - enkrat sicer bolj, drugič manj odkrito - če si zatiskamo oči pred tem ali pa ne, surovo dejstvo: The weak are meat, the strong do eat. Eni so plenilci, drugi so plen. Eni vladajo, drugi so jim podrejeni ter prepuščeni na milost in nemilost - že celotno človeško zgodovino preko rasizma in kolonizma, različnih diktatur, do potrošništva in neusmiljenega kapitalizma. Rast in razcvet človeške civilizacije, še bolj pa njen zaton, so v knjigi Cloud Atlas prikazane tako, da bolje ne bi mogli biti.

Vsaka od šestih zgodb romana je mojstrsko napisana - vsaka na svoj enkraten način in v svojem stilu, vse so napete in zanimive. Že zaradi teh zgodb je roman več kot vredno prebrati. Pomenljiva pa so tudi premišljevanja junakov o preteklosti in prihodnosti ter našem odnosu do teh dveh pojmov. Kot razglablja eden izmed junakov romana, obstajata dejanska in namišljena preteklost. Kakšna je razlika med njima se najbolje pokaže na primeru kakega velikega zgodovinskega dogodka, n. pr. potopitvi Titanika. Dejanska resnica o Titaniku z leti začne bledeti in popolnoma izgine, ko umrejo vse priče dogodka in razbitin ladje na dnu Atlantskega oceana ni več. Z leti je dejanski zgodovinski dogodek vse težje rekonstruirati. Povsem obratno je z namišljeno zgodovino. Fikcijski zapisi in filmi o potopitvi Titanika, na novo obdelani spomini o dogodku pa s časom postajajo vse močnejši in vedno težje jih je ovreči. V naši zavesti namišljena dejstva zasedejo pomembnejše mesto od dejanskih. 

Takšen način dojemanja preteklosti je v romanu izredno natančno in pretanjeno orisan; mogoče še najbolj v povezavi zadnjih dve zgodb, ko Zahryjev rod za svojo boginjo izbere nepomembno klonirano dekletce in iz ostankov preteklih civilizacij - n. pr. ruševin astronomskega observatorija na najvišji gori na Havajih, skuje mite in legende.

V simetriji življenja pa poleg dejanske in namišljene preteklosti obstajata tudi dejanska in namišljena prihodnost. Namišljeno prihodnost gradijo predvidevanja in prerokbe. Za nas je zanimivejša od dejanske prihodnosti, saj je ta zadnja predaleč, da bi se nas lahko dovolj globoko dotaknila. Eno izmed namišljenih prihodnosti človeštva nam predstavlja roman Davida Mitchella, Cloud Atlas. Napisan je tako zelo pomenljivo, da bi si zaslužil večkratno branje.

Pri tem pa ne gre pozabiti tudi tega, da ima namišljena prihodnost - mogoče  tudi ta, ki je ujeta v romanu Cloud Atlas, veliko moč. Lahko vpliva na dejansko prihodnost. Lahko spremeni tok zgodovine, mogoče celo tako močno, da se izognemo nečemu, kar bi bilo podobno The Fall-u iz romana. Če nam ta res grozi...

Tom Hanks in Halle Barry
kot
Zachry in Meronym

In zdaj grem še tretjič pogledat film posnet po romanu:) Mojega navdušenja nad knjigo ne bo skalil. Edina škoda, ki mi jo je prizadel film, je bila že storjena - ta namreč, da imajo junaki iz romana obraze Toma Hanksa, Halle Barry, Hugha Granta, Susan Sarandon in še nekaterih. A to me pretirano ne moti - kakor tudi to ne, da so bile nekatere od zgodb za potrebe filma predelane, bolj srečno zaključene in bolj optimistične kot v romanu - s tisto osrednjo, ki gre tako daleč, da se Tom Hanks iz 16-letnega fanta spremeni v odraslega moškega, z enim samim namenom, da se odnos mati-sin, lahko spremeni v odnos ženska-moški. 

Čudovito bo še enkrat poslušati dialoge iz romana, se potopiti v zvok glasu Bae Doona in spremljati potek zgodb, ki v filmu sicer ne morejo teči tako premočrtno in kronološko urejeno kot v knjigi. Zaradi takšne zapletenejše zgradbe je za ogled filma potrebno nekaj več vztrajnosti in požrtvovalnosti. Če ste med tistmi, ki so si že kdaj poskušali ogledati film Cloud Atlas, pa se niso mogli prebiti do konca, zgodba pa vas vseeno privlači, nikar ne oklevajte - preberite knjigo, ki je ne morem prehvaliti.

Ja, in slovenski prevod romana bi bil zelo dobrodošel.

★★★★★

Henryk Sienkiewicz: Križarji

Menda je tako.

Če bi se sprehajala po ulicah katerega od poljskih mest in mimoidoče prosila naj mi naštejejo poljske knjige, ki se jim zdijo pomembne, mi menda nihče ne bi omenil Ferydurke, Witolda Gombrowicza, še manj pa Pepel in diamant, Jerzyja Andrzjewskega - dveh knjig, ki sem jih prebrala v zadnjih mesecih in jih najdemo v zbirki Sto romanov. Mogoče bi se našel kdo, ki bi kot pomembnega navedel znanstevno-fantastični roman Solaris, Stanislawa Lema; prav vsi - mladi in stari, progresivni in konzervativni, podporniki ali nasprotniki sedanje poljske vlade, pa bi vsekakor kot pomembno poljsko knjigo našteli vsaj enega izmed zgodovinskih romanov Henryka Sienkiewizca.

Hm, tako je to. In kaj sledi iz tega? Ja to, da moram prebrati enega od njegovih romanov;)

Doma imam lično zbirko Sienkiewizcevih romanov, ki sem jo dobila v dar od tašče. Knjige so skrbno in okusno opremljene, izšle pa so pri Državni založbi Slovenije v (svinčenih) sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je Bog še lahko pisal z veliko začetnico. Ko sem izbirala, katero naj začnem brati, sem najprej izločila Quo vadis. Sem ga že nekoč brala. Potem, ko sem ugotovila, da romani Z ognjem in mečem, Potop in Mali vitez sestavljajo trilogijo in so tako prav gotovo prevelik bralski zalogaj za nekoga, ki nima ravno pretiranega veselja, da bi bral nekaj tako klišejskega kot je Sienkiewicz, mi je ostal roman Križarji - še vedno obsežen, v dveh knjigah, a naslov je zvenel zanimivo.

Dogajanje - kot bi mogoče lahko namigoval naslov - ni postavljeno v Palestino in Jeruzalem v času Križarskih pohodov, ampak na področje Poljske in Litve konec 14. in na začetek 15. stoletja. Takrat je bilo tam malo drugače, kot je danes. Litva je bila največja evropska država in je segala do Črnega morja; skupaj s Poljsko pa je sestavljala mogočno personalno unijo, ki jo je vodil zakonski par - poljska kraljica in litvanski veliki vojvoda. Štrene urejeni državni skupnosti so mešali le križarji, predstavniki nemškega reda, ki so potem, ko so se po neuspešnih križarskih vojnah morali umakniti iz Bližnjega vzhoda, na obali Baltika ustanovili svojo državo - ob velikem neodobravanju ljudi, ki so tam živeli. Njihova država se je raztezala na področju današnje ruske esklave Kaliningrad, Latvije in Estonije, delno pa tudi Poljske in Litve.

Da dandanašnji bralec lahko uživa v branju romana Križarji, mora najprej odmisliti nekaj precej motečih stvari. Prvo so črno-belo orisane osebe, drugo je nacionalizem. S patriotizmom v osnovi ni nič narobe - posebno, če na to gledamo v luči pomladi evropskih narodov 19. stoletja - a če je le-ta prignan do takšnih mej, kot je to storjeno v romanu Križarji, postane resnično moteče. Posledica kombinacije teh dveh slabosti je ta, da so v knjigi vsi poljski plemiči moralno neoporečni, pogumni in lepi, nemški križarji pa arogantni, spletkarski in moralno sprijeni. 

Tekom romana pisatelj zelo uspešno gradi napetost med tema dvema strujama. Čutimo, da bo prišlo do usodnega spopada med dobrim in zlom. Roman se resnično konča z veliko Bitko pri Tannebergu, v kateri sta se leta 1410 spopadli poljsko-litvanska vojska in vojska križarjev nemškega reda. A ta bitka, ki bi morala biti vrhunec knjige, izzveni nekako tako, kot je izzvenela bitka med White Walkerji in ostalim svetom v Games of Thrones - plehko.

In zdaj odmislimo te neprijetne in neposrečene stvari. Roman Henryka Sienkiewicza, Križarji, je vendarle veliko delo, ki vsebuje dragulje, zaradi katerih je knjigo vredno brati. Prestop v drugi čas in drugi svet je bil ob branju tako temeljit, da se še zdaj ne morem dovolj načuditi. Še vedno diham v ritmu visokega srednjega veka. Če želite brati viteški roman, berite Križarje. Tu najdete vse: plemenite in pogumne viteze, ki se zaobljubljajo svojim gospem, minezengerje, viteške dvoboje, prepasane oklepe in vržene rokavice, ki jih je vredno - ali pa tudi ne, pobrati. Srečate ponosne in lepe plemkinje, ki so nepogrešljive svetovalke in voditeljice, ki obračajo tok zgodovine. In imate amazonke, ki z vilami ubijejo medveda in pred smrtjo rešijo svojega ljubega. Bolje kot vsaka novodobna fantasy tipa sword and sorcery, kajti v romanu Križarji za napetost zgodbe ni potrebna nobena čarovnija - zadostujeta natančen realističen opis - začinjen z idealizmom, in nekaj patosa. Eden izmed viteških dvobojev je opisan tako natančno, da sem se zavedala vsakega giba bojevnikov, napak, ki sta jih naredila, in razumela strategijo borbe.

O natančni zgodbi romana ne bi rada veliko pisala. Napeta je in dramatična. Veliko se dogodi. Glavni junak je mlad poljski vitez Zbiško, ki se s svojo viteško častjo zaobljubi mladoletni plemkinji Danuši, njegovo viteško pot pa prekriža še eno plemenito dekle, Jagienka. Ena ga reši iz zapora, kjer se je znašel, ker je užalil križarja Kruna von Lichtensteina (resnična zgodovinska osebnost), druga mu pomaga pri lovu in zdravi strica Matka - Zbiškovega mentorja in podpornika, ki ga je poškodovala križarska sulica. (Pomagata medvedova in bobrova mast:) Z eno se skrivoma poroči. Ena mu umre in druga mu povije štiri sinove. Vmes Zbiško potuje po Poljski, od Krakova do Varšave in dalje proti severu, iz ujetništva reši tega in onega, se bojuje in zmaguje. Včasih tudi joče. 

Roman Križarji, Henryka Sienkiewicza je lep viteški roman, ki se gradi in razvija na boju med dobrim in zlom. Meja je jasna: dobri so Poljaki in slabi so Nemci. Ob tej natančni razmejitvi tako ni čudno, da je bil ravno ta roman tisti, ki so ga po drugi svetovni vojni, potem ko je bil Hitler premagan in so tiskarne in knjigarne spet začele delovati, izdali na Poljskem. Sporočilo knjige je namreč očitno.

Roman pa ima svojo moč tudi danes. Meni je predstavljal enkraten pobeg v povsem drug svet, ki pa je bil kljub svoji drugačnosti vendar še toliko realističen in verodostojen, da sem se zlahka potopila vanj in čisto preprosto uživala. 

★★★★☆

Darja Korez Korenčan: Korak za korakom, covid in bitka za življenje

Knjigo Korak za korakom, Darje Korez Korenčan, beremo tisti, ki nam to pravzaprav ne bi bilo treba, saj že vemo, kako nevaren je covid. Tisti pa, ki bi knjigo morali prebrati, je ne bodo vzeli v roke. Ker menda tudi že vse vedo.

Knjiga je zelo intimna zgodba o prebolevanju hude oblike okužbe s covidom. Med zdravljenjem je bilo potrebno umetno predihavanje in pozneje dolgotrajna rehabilitacija. Potek se je zakompliciral z jatrogenim zapletom. Pripoved je izredno iskrena in dobronamerna, polna optimizma, poguma in trdne volje, kar je občudovanja vredno. 

Vsebuje tudi navodila, kako ravnati, če se znajdemo v podobnem položaju. Poglavje, ki mi je bilo najbolj všeč, je tisto, v katerem pisateljica svetuje, kako premagovati stres - po covidu sicer, a nasveti so dobri tudi za boj proti stresu, ki ga sprožijo drugi dejavniki.

Sicer pa je bilo zame osebno najmočnejše sporočilo knjige to, kako zelo so za bolnike pomembne stvari, ki se nam ostalim, ki to gledamo od strani, zdijo malenkostne in nepomembne. Kaj je namreč uspešno pozdravljena pljučnica, ki je grozila s smrtjo, proti drobnim organizacijskim zapletom - verjetno zaradi pomanjkanja osebja, zaradi česar se je, na primer, premestitev na drugi oddelek zavlekla za nekaj ur? Darja Korez Korenčan o tem veliko piše, več kot o bolezni sami. In zakaj takšno razburjenje, če je rešilec, ki naj bi jo odpeljal v Sežano prišel nekoliko pozneje, kot je bilo načrtovano? Zdravstveno stanje bolnice se zaradi tega ni prav nič poslabšalo. Z določenimi neudobnostmi je ob pomanjkanju in preobremenjenosti osebja pač potrebno računati. Tudi s tem, da ti ne morejo biti vedno stoodstotno ter skoz in skoz prijazni. 

A kakor se zdi, so to vendar pomembne stvari in ena takšna majhna neprijetnost na žalost zasenči desetkrat več gladko in uspešno potekajočih posegov ter načinov zdravljenja, ki so Darji Korez Korenčan rešili življenje.

Jatrogeni zapleti so seveda nekaj drugega, vedno obžalovanja vredni. So se dogajali in se dogajajo tudi dandanes. Treba se je boriti, da jih je čim manj, pa čeprav jih nikoli ne bomo mogli povsem odpraviti. Kdor dela, tudi greši. Jih je pa tam, kjer posege izvaja izkušeno osebje, precej manj kot sicer. A izkušeno osebje ni nekaj samoumevnega, kar bi si zdravstvene ustanove lahko mimogrede priskrbele in brez pretiranega napora na svojih oddelkih tudi obdržale. Tako preprosto in s pomočjo odloka ali pa z na horuk zaposlitvami to pač ne gre. Tega bi se morali zavedati vsi, ki iščejo medicinsko pomoč.

Ker si pisateljica dovoli špekulacije o tem, zakaj je prišlo do nekroze konic prstov in namiguje celo na to, da so arterijski kanal prebrizgali z napačno tekočino, si majhno špekulacijo dopuščam tudi sama. Kaj pa če je k zapletu ob oteženemu uvajanju arterijskega kanala pripomogla osnovna bolezen - okužba s covidom, saj vemo, da ta virus prizadene žile po vsem telesu, povzroča njihovo vnetje ter spazme in pospešuje nastajanje strdkov, kar bi vse lahko vodilo k odmiranju konice prstov? Tudi to bi bila lahko povsem logična razlaga neljubih dogodkov. A takšno razglabljanje na literarni blog vendarle ne sodi in presojo je potrebno prepustiti neodvisnim strokovnjakom, ki imajo vpogled v dokumentacijo in potek dogodkov.

Knjiga Darje Korez Korenčan, Korak za korakom, covid in bitka za življenje, je ena izmed mnogih resničnih osebnih zgodb iz zadnjih dveh pandemijskih let, ki kaže na to, kako zahrbten in nepredvidljiv je korona virus. Nikakor ga ne smemo primerjati z ostalimi respiratornimi virusi ali virusi, ki povzročajo gripo - precej nevarnejši je. 

Od ostalih zgodb se ta zgodba razlikuje v tem, da je našla pot k širši javnosti in da jo je napisala pisateljica, ki  je znala usodno srečanje z virusom in svoja razmišljanja ob tem jasno in premišljeno oblikovati ter jih zelo gladko in jasno preliti na papir. Za to ji moramo biti iz srca hvaležni.

Sicer pa sem pričakovala, da bo v knjigi nekaj več nedvoumnih stavkov o tem, kako nevarno je podcenjevati ta virus in kako pomembno je, da se v borbi z njim cepimo. 

A knjiga je v vsakem primeru zelo dobrodošla in upam, da bo vsaj kdo - pa če je tudi samo eden, ob njenem prebiranju našel smisel za to, da se striktno drži ukrepov za preprečevanje širjenja virusa, nosi masko preko nosu in ust ter se gre cepit. Če bo pa zbolel, mu bo knjiga nudila uporabne napotke, kako se z boleznijo in njenimi posledicami spopasti. 

Zdravstveno osebje je s knjigo dobilo opozorilo za to, kako pomemben je vsak stavek, ki ga izmenjajo s bolnikom ali pa izrečejo v njegovi bližini in kako hitro lahko nepremišljene besede - pa čeprav nikakor niso bile izgovorjene s slabim ali celo hudobnim namenom, bolnika globoko, mogoče celo trajno, ranijo.