Renoir. Rococo Revival

Pierre-Auguste Renoir (1841-1919) je bil nekoč moj najljubši slikar. Bil je čas, ko sem kupovala vse, kar je bilo povezano z njim. V Konzorciju sem pokupila (skoraj) vse njegove monografije, iz tujine sem prišla vedno z vsaj kakšno od knjig z njegovimi slikami. Potem, ko je nakupovanje po spletu postalo dostopnejše in varnejše, sem si nabavila spomine na očeta, ki jih je napisal njegov sin Jean Renoir, priznani filmski ustvarjalec. 

Z možem sva - tako, kot pred leti Pablo Picasso in Henri Matisse - romala v Cagnes-sur-Mer na Azurni obali, kjer je Renoir preživel zadnja leta življenja. 

Spoprijateljila sem se z njegovo vnukinjo, ja, in preživela zimske počitnice na njenem vikendu v Švici. Kupila in prebrala sem roman, ki ga je napisala, in z njo delila ljubezen do knjig. No, zdaj po mnogih letih se mi sicer vse bolj zdi, da je imela Gabrielle le burno domišljijo in prav nobene sorodstvene povezave s slavnim slikarjem, a navdušenje nad Pierrom-Augustom Renoirom sva si pa v vsakem primeru delili.

Potem, s časom, ko se je moje oko uspelo odlepiti od Renoirovih slik, sem se začela zanimati za slike Boucherja, Fragonarda in Watteauja - za rokoko, torej. Nerazgledana kot sem bila, nisem opazila nobene povezave z Renoirjem. Slike so mi bile enostavno všeč - verjetno zaradi pastelnih barv in svetlobe in motivov. Enostavno sem jih rada gledala. 

In spet sem nakupovala takšne in drugačne knjige, zdaj o rokokoju. Tisti okrog mene pa so vedeli, kakšne skodelice za kavo mi lahko podarijo, da mi bodo všeč:)

Čas teče in ljudje se spreminjamo. Zdaj imam raje ekspresioniste kot impresioniste, raje Ernsta Ludwiga Kirchnerja kot Pierra-Augusta Renoirja. A kakor pravijo, da stara ljubezen nikoli popolnoma ne zamre, sem se vseeno zelo zelo razveselila, ko so v muzeju Städel v Frankfurtu odprli razstavo z naslovom Renoir. Rococo Revival. Za čas do srede junija so pridobili številna Renoirjeva dela in to tako iz znanih svetovnih muzejev kot iz privatnih zbirk; dve, zelo priljubljeni, pa sta iz Städlove lastne zbirke. Nekatere slike, ki so izobešene na razstavi, še nikoli nisem videla - ne v muzejih, ne v monografijah, ne v koledarjih in ne v digitalnih zbirkah. Tisto pa, kar razstavo v Städlu dela še prav posebno, je seveda to, da izpostavlja povezave med Renoirjem in umetnostjo rokokoja iz 18. stoletja - dveh stvari, ki sem ju imela rada, in kateri mi - to je treba poudariti, še vedno zvabita nasmeh na ustnice.

Malo paše za oči. 

Tukaj je nekaj utrinkov z razstave.

Tihožitje s šopkom rož, 1871

Ena od Renoirjevih slik, ki sem jo videla prvič.

Zanimivo tihožitje s knjigami, šopkom rož in Manetovo sliko, ki jo je naslikal po Velasquezu.

Sledi rokokoja? Vaza s pahljačo. 

Pierra-Augusta Renoira štejejo poleg Moneta za enega najpomembnejših impresionistov; meni pa se vse bolj zdi, da je bil impresionist le po sili razmer. Če bi lahko, bi vse življenje le poslikaval in okraševal vaze, skodelice in krožnike z rokokojevskimi motivi. To je počel že kot otrok. Z zaslužkom je podpiral svoje starše in prispeval k družinskemu proračunu, saj je izhajal iz preproste delavske družine. 

Poslikavanje porcelana je bilo v drugi polovici 19. stoletja dober vir zaslužka, saj je bilo povpraševanje po izdelkih, ki so spominjali na 18. stoletje in umetnost rokokoja, veliko. Francoska revolucija, ki je pometla z rokokojevsko umetnostjo, je v tistem času s svojimi idejami nekoliko potonila v pozabo in ljudje so si spet zaželeli nekaj več luksuza in blišča - tudi v obliki poslikanega porcelana. To je bilo obdobje, ki ga lahko imenujemo obdobje Rococo Revival in po njem so poimenovali tudi razstavo v Frankfurtu.

Svečnik iz porcelana, ki ga je poslikal petnajstletni Renoir. 

Eden izmed redkih ohranjenih kosov porcelana, ki ga je okrasil Renoir.

Svet pa je nezadržno obiral nova pota. Industrializacija, ki je bila vidna na vsakem koraku, se je razširila tudi na področje slikanja porcelana. Razvilo se je precej cenejše in enostavnejše strojno poslikavanje in takšnih umetnikov, kot je bil Renoir, naenkrat niso več potrebovali. Star 17 let je izgubil delo, ki ga je rad opravljal, in tudi zaradi tega vse življenje sovražil industrijsko družbo. "Če je kdo sovražnik delavca, je to stroj," je nekoč izjavil.

Za impresioniste je značilno, da so slikali tudi pridobitve industrializacije: železnice, vlake, tovarne s kadečimi dimniki. Renoir takšnih podob nikoli ni slikal.

Pač pa je začel slikati moderne Parižanke in Parižane, ki uživajo v prednostih industrializacije družbe. Zaradi novega načina življenja so si lahko mnogi od njih kljub skromnim dohodkom privoščili prosto popoldne ob reki Seine, kosilo v gostilni, nedeljski popoldanski ples ali sprehod v naravo. Na tem mestu Renoir postane to, za kar ga vsi imamo, in začne slikati tako, kot je takrat začelo veljati za moderno - na impresionistični način.

Po kosilu (La Fin du dejeuner, 1879)

ena izmed Renoirovih slik, ki je v lasti muzeja Städel.

Parižanki in Parižan, ki po kosilu še nekoliko uživajo v prostem popoldnevu.

Ve se, da niso bogati - on kadi cigareto in ne cigaro, a sta dami vseeno elegantno oblečeni.

Da gre za impresionistično sliko, ki upodablja trenutek, kaže fotografska kompozicija slike, saj je moški le delno izrisan, se pravi, da je iz slike izrezan.

Povezava z rokokojem? Poglejte si skodelice za kavo.

Muzej Städel je sliko pridobil že za časa Renoirjevega življenja - leta 1910. V času nacizma je vlada pritiskala na nemške muzeje, da se vsa francoska likovna dela - še posebno pa Renoirjeve "Lichtbilder", prodajo. Nacisti so namreč nujno potrebovali devize. Pa se je vodstvo muzeja zahtevi, da prodajo tudi sliko Po kosilu, uspešno uprlo.

Je pa zanimivo, da nacisti nekaj let pozneje slike niso označili za "degenerirano" - tako moderna se jim vseeno ni zdela.

Slikati na impresionistični način ni pomenilo samo tega, da je umetnik na slikarsko platno želel ujeti vtise trenutka, impresionizem je pomenil tudi prekinitev tradicije klasicizma, ki je v 19. stoletju v Franciji veljalo za edino umetnost, ki je kaj vredna. Odklanjanje klasicizma je pri Renoirju pomenilo obujanje rokokoja. Tudi tiste od njegovih slik, ki so tipično impresionistične, pogosto skrivajo rokokojske značilnosti.

Gugalnica (La Balancoire, 1876)

Igra svetlobe je značilna za impresionizem.

Svetlobne lise na obleki, ki nastanejo zaradi prehajanja svetlobe skozi krošnje dreves, so značilne za Renoirja.

Povezava z rokokojem? Gugalnica. 

V 18. stoletju je bila gugalnica simbol erotike in bežne ljubezni. 

Tudi na Renoirjevi sliki se spogledujejo.

Na razstavi v Städlu je večina Renoirovih slik razstavljenih skupaj s podobnimi slikami iz časa rokokoja - ena poleg druge so, da obiskovalci lahko iščejo razlike in podobnosti med njimi.

Sprehod (La Promenade, 1870)

Ta slika je prišla na razstavo iz Los Angelesa in je last Gettyjevega muzeja 

(ja, to je tisti  Getty iz filma All the Money of the World)

To je prva Renoirjeva slika, ki velja za impresionistično. Bela barva bije v oči. Neprecenljivo.

Povezava z rokokojem? Obstaja več Watteoujevih sli z naslovom Vkrcanje za Kythero . Kythera je otok, za katerega je veljalo, da je kraj ljubezni in brezskrbnosti. 

No, ta dva na sliki sta ravno priveslala na Kythero.

Renoirjevo tipično impresionistično obdobje ni trajalo dolgo. Pragmatičen, kot je bil, se je potem, ko ni več mogel služiti s poslikavanjem porcelana, impresionistične slike pa še niso bile cenjene in so se težko prodajale, začel ukvarjati s slikanjem portretov. Posebno cenjeni so bili njegovi portreti otrok in če si kakšnega ogledate, vam je takoj jasno zakaj. Kdo pa ne bi imel rad portreta svojih otrok z ljubkimi okrogloličnimi obrazi v rožnatih barvah? 

Roza in modro 

(Demoiselles Cahen d'Anvers, 1881)

No, ta slika vseeno ni nikomur prinesla veliko veselja. Naročnikom ni bila všeč in so zanjo plačali le 1500 frankov. Obesili so jo v prostore s služinčadjo.

Renoir pa si je tudi privoščil izjavo, ki mu ni v ponos, to namreč, da z židi noče ničesar več imeti.

Sicer pa Renoir tako ali tako velja za figurativnega slikarja. Pokrajine je slikal le redko. Vseeno pa je v letih od 1879 do 1882 na normandijski obali intenzivno študiral morske valove.

Val, 1882

Barva je v debelih slojih nanešena na platno.

Čeprav je slika tipično impresionistična, ima tudi ta povezave z rokokojem.

Peneča se voda - predvsem v slapovih, je bila namreč pogosta tema na slikah iz 18.stoletja.

Čeprav Pierre-Auguste Renoir velja za enega najpriljubljenejših slikarjev vseh časov, je bil pogosto (in je še vedno) tudi tarča ostrih kritik.

"Preveč sladkobne in všečne so njegove kompozicije, preveč roza barve je na njegovih slikah, premalo resne so teme, ki jih upodablja," so bili očitki marsikaterih kritikov njegovih del. Prav mogoče so te do neke mere tudi upravičene. Zato prekinjam zaporedje slik v pastelnih barvah in predstavljam naslednjo sliko, ki je povsem drugačna od zanj značilnih slik. Konec koncev smo v vojni in slika je povezana z vojno.

 

 Frederic Bazille, 1867

Na sliki je Renoirov zelo dober prijatelj, prav tako impresionistični slikar. V času, ko se je Renoir le težko preživljal, ga je Frederic Bazille, ki je izhajal iz bogate družine, finančno podpiral. 

Potem pa je prišla francosko-pruska vojna in Frederic Bazille je v tej vojni padel - star komaj 29 let.

Le kakšne slike bi ustvaril, če bi mu bilo dana. Če ne bi bilo vojne.

Bil je tako zagnan, da je zaradi slikanja opustil tudi študij medicine.

Na stara leta je Renoir slikal samo še za svoje veselje. Prizadet zaradi revmatoidnega artritisa je na svojem posestvu Les Collettes v Cagne-sur-Mer, kjer je bila klima za njegovo bolezen ugodnejša kot v Parizu, slikal samo še sede in s čopičem privezanim na roke. Slikal je ženske akte, ženske, ki se umivajo in češejo, brišejo z brisačo; obiskovalec razstave pa pri teh upodobitvah spet lahko vleče povezave z obdobjem rokokoja.

Renoirjeve ženske akte je zelo cenil Pablo Picasso, a to dandanes, seveda, ni nekaj, kar bi kazalo na nedvomno sprejemljivost in tako tudi kakovost slik. Renoirjevi akti so od 80-ih let prejšnjega stoletja tarča ostrih kritik različnih feminističnih gibanj, saj žensko telo predstavljajo izključno skozi moški način dojemanja. Takšnega pogleda na ženske Renoir nikoli ni skrival. Nekoč je izjavil, da so na njegovih slikah le takšne pokrajine, po katerih bi se rad sprehajal in takšne ženske, ki bi jim rad pobožal prsi in zadnjico.  

Blondinka z razpuščenimi lasmi, ki se kopa, 1903

Predvsem barva kože in bohotnost ter mehkoba upodobljenega ženskega telesa so tisto, kar naj bi motilo in žensko ponižalo na goli objekt moškega užitka. Ta pogled pa je še dodatno poudarjen s tem, da se ženska nahaja v nekem nedoločljivem okolju, zaradi česar je opazovalčeva pozornost skoncentrirana izključno na njeno telo.

Povezava z rokokojem? Saj je vendar tako, kot bi gledali eno izmed slik iz boudoirja, ki so jih slikali v 18. stoletju

Po obisku razstave Renoir. Rococo Revival, se počutim tako, kot da bi prebrala dobro knjigo. Saj poznate tisto, ko nekdo drug - pisatelj, lahko pa tako kot v tem primeru, tudi kurator, zate oblikuje misel, ki je sicer že dolgo nekje globoko v tebi, pa se je ne zavedaš prav dobro ali pa jo ne znaš jasno oblikovati, on pa to zna. "Ja, točno tako je! Le kako je mogoče, da tega že sama nisem opazila?" vzklikneš v takšnem primeru.

Povezave med Renoirjem in rokokojem sem slutila, jih celo občudovala, a šele ta razstava jih je uspela zbezati na dan in natančno osvetliti.

Slika, ki je razpoznavni znak razstave in je tudi na naslovnici kataloga, se imenuje

Dekle s pahljačo, 1881

Slika upodablja vse, kar razstava Renoir. Rococo Revival želi predstaviti.

Je tipična Renoirjeva slika, kajti ženske z okrašenimi klobuki so njegov razpoznavni znak.

Slika namiguje na rokoko in sicer s tem, na kakšen način dekle zre v opazovalca slike. Rokokojevske so tudi pastelne barve in rokokojevska je pahljača.

Slika pa je tudi zelo moderna in se pogumno ozira v prihodnost - ne samo zaradi japonske pahljače (impresionisti so radi upodabljali japonske stvari), ampak predvsem zaradi kompozicije. Ogromen šop krizantem ima na sliki enako pomembno vlogo kot dekle. Poleg tega ni prostorske perspektive, saj celotna kompozicija deluje zelo dvodimenzionalno.

Mieko Kawakami: Vsa moja poletja

Tako zelo ženskega romana pa še nisem brala. To je roman o ženskah za ženske. Je bilo potrebno na Japonsko po ta biserček. Biserček, ki se sploh ne sveti, saj je tako umazan, kot je lahko zamazano življenje. Pa vendar dragocen. Tako zelo oster in neusmiljen. Kot bi se konica noža zarila v srce.

Roman je razdeljen v dva dela. Prvi je izšel kot kratka zgodba z naslovom Joške in jajca. Ta naslov so mnoge založbe, ki so izdale prevode romana, ohranile tudi za roman sam. Tako bralke še preden začnejo brati začutijo, kako zelo radikalno leposlovno delo držijo v rokah. Pa nikar ne mislite, da imajo jajca kakršno koli zvezo z moškimi. Ne, ti so v romanu zreducirani na nefunkcionalne osebke in dajalce sperme, večinoma... Z jajci so mišljena jajčeca - ženske spolne celice. Dvanajstletna Midorika, se sprašuje, kako nastanejo, kako to, da jih imajo deklice v svojih jajčnikih še preden se rodijo, kako ob ovulaciji najdejo pot v jajcevode in tako dalje. O prsih pa razmišlja njena mami Makiko, ki obsedeno išče primerno kliniko, kjer bi si lahko dala povečati prsti. In mogoče še posvetliti bradavice, ko smo že pri tem.

Ta prvi del romana se dogaja avgusta leta 2008 v Tokiu, kamor sta Makiko in Midoriko prišli, da bi za konec tedna obiskali svojo sestro oz. teto Natsuko. Ta je prvoosebna pripovedovalka romana. 

Vse tri preživljajo težke čase. Midoriko s svojo mamo in teto sploh ne govori in z njima komunicira le tako, da jima kaj napiše na papir. Makiko se kot mama samohranilka komaj prebija skozi življenje, saj ji plača, ki jo dobiva kot hostesa v enem od zanikrnih barov v Osaki, komaj zadostuje, da s hčerko nekako preživita. V luči tega se njena obsedenost z operacijo za povečanje prsi zdi še bolj čudaška. Natsuko pa piše in piše, a "ni nikogar, ki bi bral njena besedila; obskuren blog, na katerem vsake toliko kaj objavi, pa ima tudi na najboljši dan komaj kaj bralcev".

V drugem delu romana se potem preselimo osem let v prihodnost in zasledujemo dogajanje v štirih zaporednih poletjih. V Tokiu je poleti zelo vroče. Znoj teče iz vseh por in obleke so premočene v nekaj minutah. Brisačke so nepogrešljive in nujno je zaužiti čim več tekočine, tako, da so udon rezanci in soba idealna prehrana. V tem delu romana se pozornost s treh protagonistk romana usmeri bolj ali manj na eno samo - na Natsuko. Vsebina romana pa postane še bolj drzna in nenavadna. Na nekompromisen način se loteva najrazličnejših globoko ženskih intimnih tem.

Natsuko se zdaj že lahko preživlja s svojim pisanjem. Za različne časopise in revije piše kolumne in solidno zasluži. Poleg tega pa piše tudi roman. Navajena revščine ne more verjeti, da ji za to, kar tako rada počne - za tisto, kar napiše, celo plačujejo. Pa vendar ni povsem zadovoljna. V svojem stanovanju, kjer preživi večino časa, je vendarle osamljena. Saj ima prijateljice, s katerimi je v stalnem stiku in gre z njimi občasno tudi kaj pojesti ali popiti - tudi napije se, a ji vendar nekaj manjka. Rada bi imela otroka - čisto svojega, ki bi ga rodila in potem sama skrbela zanj, tudi finančno, ga vzgajala in imela ob sebi, ga spoznala.

No, do otroka pa se ne pride tako zelo preprosto, še posebej zato ne, ker Natsuko nima partnerja, in tudi do seksa ne čuti prav nobenega veselja. Ostane možnost oploditve z dajalcem semena, kar pa spet odpira najrazličnejše dileme in  vedno nova vprašanja.

Materinstvo da ali ne? Zmorem biti samohranilka? Če se odločim za dajalca semena, ali naj bo ta anonimen? Ali otroku povedati resnico? In če ja, kdaj? To so samo nekatera od vprašanj, ki se jih zastavlja Natsuko. Njeno razglabljanje pa gre še dalje, saj se sprašuje celo to, če ima sploh pravico spočeti in roditi otroka, pa naj bo to na naravni ali biomedicinski način - kajti kdo pa pravi, da si bo ta otrok sploh želel živeti. Imeti otroka je menda vedno sebično dejanje. No, ali pa tudi ne, kdo bi vedel.

Roman je zelo japonski. Iz pripovedi si lahko dokaj natančno predstavljamo vsakodnevno življenje v velikem japonskem mestu - predvsem ljudi iz srednjega in nižjega sloja. Z veliko natančnostjo so opisana majhna stanovanja v velikih blokih, spanje na futonih. Opisana je hrana, ki jo Japonci jejo - tista, ki jo kuhajo doma ali tista, ki jo jejo v restavracijah in kavarnah ali pa na stojnicah s hitro prehrano. Pije se ječmenov ali zeleni čaj in veliko piva. Z Natsuke in njeno druščino pa pogledamo tudi v japonska kopališča in se zabavamo v karaoke boxih.

Roman Mieke Kawakami, Vsa moja poletja, se mi je zdel nekako surrealističen ali celo futurističen, obenem pa zelo realen. Poln je čiste ženske energije. Pisateljica je z njim osvetlila najglobje predele ženske duše - tudi tiste temačne, ki nas strašijo in s katerimi se težko soočimo, a nas označujejo in oblikujejo, mogoče celo bolj kot bi si želele. 

Knjiga je najboljši približek dobremu sodobnemu feminističnemu romanu, kar jih poznam. Splača se jo prebrati, tudi če ne delite Natsukijinega pogleda na materinstvo in nimate tako slabih izkušenj z moškimi, kot jih imajo ona in njene prijateljice ter sorodnice. S svojo neposrednostjo je roman brutalen, a s prijazno, prijetno in pozorno glavno protagonistko tudi nežen in občutljiv, mestoma celo romantičen. Sem se pa ob njem vedno znova spraševala, kako je le mogoče, da si ljudje tako kompliciramo življenje in da takšno vedenje, kot ga opisuje Mieko Kawakami v svojem romanu, vendarle pomeni konec zahodne civilizacije, kot jo poznamo - zato tisti futurizem na začetku odstavka. Kakorkoli že, ženske se v tem romanu najdemo; ne predstavljam pa si moškega, ki bi ga bral z veseljem in ga pravilno razumel.

Ja, pa še to, kakšen otrok, ki ga imajo nastopajoče v knjigi, pa bi bil tudi lahko fantek, a ne?

★★★★☆

Mieko Kawakami

Thomas Mann: Jakobove zgodbe

Leto 2022 bo leto Starega Egipta. Nova različica filma Smrt na Nilu, ki se je veselim, ker vem, da mi bo kot kuliso k znani detektivski zgodbi postregla s pogledom na vse pomembne in vedno veličastne spomenike te starodavne civilizacije, je že v kinematografih. 

A to ni vse. V začetku novembra bodo na platoju Gize, nedaleč od piramid in kamnite sfinge, odprli težko pričakovani Veliki egipčanski muzej - Grand Egyptian Museum ali na kratko GEM. Že dolgo ga gradijo in opremljajo, njegovo otvoritev pa vedno znova prestavljajo. A zdaj bo šlo menda zares. Muzej morajo dokončati in odpreti 4. novembra - točno takrat, kajti to je pomemben datum. Na ta dan bo namreč minilo točno sto let od največjega odkritja v egiptologiji ali pa celo največjega in najpomembnejšega v celotni arheologiji - odkritja Tutankamonove grobnice. Tutankamonova grobnica je edina grobnica staroegipčanskih faraonov, ki je ostala nedotaknjena vse do današnjih dni. Zaklad, ki je bil skrit v njej, že sto let buri domišljijo. Zdaj bodo najdbe iz te grobnice končno dobile svoje osrednje mesto na stalni razstavi v Velikem egipčanskem muzeju in bodo vedno na ogled ljubiteljem Starega Egipta.

Veliki egipčanski muzej
GEM

Ob stoletnici odkritja Tutankamonove grobnice je tudi zame napočil čas, da v roke vzamem še zadnji veliki roman Thomasa Manna, ki ga še nisem prebrala. Ta roman je zelo obsežen in se dogaja v Starem Egiptu. Še več - povezan je s Tutankamonom, saj je dogajanje postavljeno tudi na dvor faraonov Ehnatona in  Amenhotepa III, Tutankamonovega očeta in starega očeta. 

Thomas Mann je bil za potrebe svojih romanov medicinec (Čarobna gora, Ogoljufana), glasbenik (Doktor Faustus) in tudi egiptolog. Da sta Ehnaton in Tutankamon oče in sin, seveda še ni vedel, saj za PCR verižne reakcije - ki jih v zadnjem času tako uspešno uporabljamo za dokazovanje covid infekcij; so pa tudi odličen pripomoček pri določanju sorodstvenih razmerij, še niso vedeli, je pa dobro poznal tako enega kot drugega od obeh faraonov in vedenje o njiju uporabil v svojem romanu. A ne tako naglo! Do Starega Egipta v tetralogiji Jožef in njegovi bratje, Thomasa Manna, ne pridemo še tako hitro.

Thomas Mann je bil tako kot večina genijev - posebno tistih, ki se ukvarjajo s pisateljevanjem, nečimrn in prevzeten. Ne samo, da je v eksilu v Ameriki izjavil: Kjer sem jaz, tam je tudi Nemčija; prepričan je bil tudi v to, da je Goethejev namestnik v 20. stoletju - enako genialen in enako sposoben kot on. Zaradi tega je resno sprejel mnenje, ki ga je Goethe nekoč podal v zvezi z biblijsko zgodbo o Jožefu. Zgodba o mladem Jožefu, ki ga bratje prodajo v suženjstvo, ta pa potem na faraonovem dvoru v Egiptu spiše zgodbo o uspehu in mimogrede poniža še ljubosumne brate, je splošno znana. Goethe je o tej zgodbi rekel, da je skrajno ljubka, a vendar tako kratka, da se človek čuti poklicanega, da bi jo izpisal bolj natančno in do potankosti. ("Höchst anmutig ist diese natürliche Erzählung, nur erscheint sie zu kurz, und man fühlt sich berufen, sie ins einzelne auszumalen.") 

No, Thomas Mann je sprejel ta izziv in res natančno - v štirih knjigah in sedemdeset tisoč vrsticah, opisal svetopisemsko zgodbo o Jožefu in njegovih bratih. Pisal jo je šestnajst let dolgo, od leta 1926 do 1942, v razburkanih časih vzpona nacizma in druge svetovne vojne; začel je v Münchnu in končal v eksilu v Pacific Palisades - "kjer je kalifornijsko nebo tako zelo podobno egiptovskemu". Kot je sam povedal, mu je pisanje predstavljalo "oporo  na poti skozi temne doline - beg, tolažbo, domovino, simbol obstoja in jamstvo lastne vztrajnosti v viharnih časih sprememb."

Prva knjiga, Jakobove zgodbe, še nima veliko skupnega s Starim Egiptom. Ta dežela je omenjena samo sem ter tja in sicer preko faraonovih namestnikov, ki uradujejo po krajih Bližnjega Vzhoda, kjer se Jakobove zgodbe dogajajo. S prvim romanom  tetralogije je pisatelj zgradil temelje za Jožefovo zgodbo. Ti temelji so trdni in obširni - takšni, da se do potankosti zavemo obsežnosti in bogastva zgodbe, ki prihaja.

Jožefa srečamo v enem od začetnih poglavij - Pri vodnjaku. Samo malo, samo toliko, da ga začutimo, da dobimo vtis o njem. Le toliko, da zvemo, kako lep sedemnajstletni fant je, pameten, a tudi nekoliko nastopaški, predrzen in prevzeten, ki se dobro zaveda svojih prednosti, ki jih ima kot očetov ljubljenec. Na vprašanje, zakaj ga ima oče najraje od vseh svojih otrok, odgovarja kar celotni prvi roman tetralogije. Ta opisuje Jakobovo življenje in je zelo zanimiv, kajti tudi Jožefov oče Jakob je imel osupljivo življenjsko zgodbo. A preden se ji pisatelj zelo natančno in skrbno posveti, se pomudi še pri drugih zgodbah, ki so oblikovale človeško zgodovino.

To so zgodbe, za katere smo že vsi slišali, dobro pa jih je poznal tudi Jožef.

Globok je vodnjak preteklosti. - se glasi prvi stavek knjige. Zakaj mu ne bi rekli, da je brez dna? - se nadaljuje in v predigri romana, ki ima naslov Pot v pekel, se potapljamo v globino vodnjaka in s tem v globino zgodovine. Raziskujemo v vseh kulturah in verstvih dobro poznano zgodbo o vesoljnem potopu, potem zgodbo o babilonskem stolpu in se preko zgodbe o raju približamo pračloveku. Šele po teh prazgodbah smo zreli za to, da spoznamo Jakoba in njegovi dve ženi - Leo in Rahelo, eno ljubljeno, drugo ne, dvanajst sinov - med katerimi ima Jožef posebno mesto, in eno hčerko, brata dvojčka Ezava, starša Izaka in Rebeko, tasta Labana. Z njim potujemo po Haranu in Kanaanu, razpostavljamo šotore v puščavi, pasemo bele in lisaste ovce, jih strižemo in prodajamo; razmišljamo o bogu Abrahamovemu - a ne preveč, kajti to je bil še čas, ko je bil bog "šele v nastajanju", "bog z načrti o prihodnosti, v čigar volji so bile nerazvidne in velike, daleč segajoče stvari v nastajanju", ki pa se jih še ni dalo jasno razbrati.

Roman Jakobove zgodbe je izredno pregledno napisan. Po Predigri je jedro romana razdeljeno v sedem velikih poglavij, ta pa še naprej v krajše, nekaj strani dolge naslovljene odseke. Ti se potem posvetijo enemu izmed zanimivih odlomkov iz Jakobovega življenja - mogoče tistim, ki so opisani v Bibliji ali pa tistim, za katere se moramo zahvaliti pisateljevi domišljiji in so nujne, da pripoved tekoče in verodostojno teče. Časovni potek dogajanja je v osnovi linearno premočrten, a včasih se zato, da posebno pomembni dogodki dobijo dodatno vrednost, premikamo tudi naprej in nazaj po času. Določena kratka poglavja so posvečena samo pisateljevemu razmišljanju o Jakobovih pripetljajih, njegovi razlagi ali pa celo popravkom, ki jih zgodba o Jožefu, kakor je zapisana v Bibliji, nujno potrebuje. 

Z romanom je nastala presenetljivo posvetna zgodba o Jakobu - takšna, ki bi se prav lahko dogodila nekemu pastirju pred, recimo, 3500 do 4500 leti na področju Bližnjega Vzhoda, brez poznejših olepšav, ki so jih dodali za potrebe svetega besedila, ko so zgodbo o Jakobu sprejeli v kanon Svetega pisma.

Prvi roman tetralogije je veličasten uvod v pripoved o Jožefu, ki je v svojem bistvu biblijska zgodba, a jo je Thomas Mann povzdignil na drugačen, mogoče celo višji, vsekakor pa bolj človeški ali pa človeku bližji nivo. Ko Jakobove zgodbe preberemo, to znano zgodbo bolje razumemo, a to ni tisto najbolje, kar roman prinese bralcu. Ob koncu knjige bolje razumemo osnovna človeška čustva in nagnjenja, medsebojne odnose, ki jih razvijamo z drugimi že celotno človeško zgodovino, pa naj bodo to naši najbližji ali pa tisti, ki jih le redko spustimo v svoj krog. To so stvari, ki so nam skupne že od daljne preteklosti in nas kot ljudi oblikujejo še danes - naše pozitivne lastnosti, kot so predanost, zvestoba in ljubezen; pa tudi negativne, kot so nevoščljivost, ljubosumnost in sovraštvo. Vse te lastnosti v osebah romana jasno zažarijo. A ljudje v romanu so tudi takšni, da so lahko v svoji osnovi dobri in pošteni, a si včasih vseeno dovolijo prevaro, ki je tako grda, da ostrmimo. Ljudje, ki veljajo za pretkane in preračunljive, pa kdaj pa kdaj naredijo nekaj tako lepega, da jih začnemo proti svoji volji občudovati.

Vse to najdete v romanu Thomasa Manna, Jakobove zgodbe, pa se je čudovito potovanje v globine človeškega bistva - pred kulisami skrivnostnega Starega Egipta - s to knjigo šele komaj začelo.

★★★★★

Tetralogija Jožef in njegovi bratje je sestavljena iz naslednjih knjig:

• Jakobove zgodbe
• Mladi Jožef
• Jožef v Egiptu
• Jožef, hranitelj