sobota, 19. november 2016

Elke Heidenreich: Erika

Čas ob koncu leta je vedno nekaj posebnega. Tukaj v Nemčiji se je vse skupaj začelo že nekaj dni pred Vsemi svetimi, ko so v trgovinah namesto sveč za grobove začeli prodajati okraske za novoletno jelko. Naslednji prelomni datum je bil 11.11. - god sv. Martina. Na ta dan se je točno ob 11. uri uradno začelo pustovanje. Ja, prav ste prebrali. Nobenega martinovanja ni - čeprav se takrat pije tudi mlado vino, Bremser imenovano - pač pa se začne čas pustovanja, ki potem traja vse do pustnega torka v februarju. Čas veselja in zabav.

Preostanek novembra je v znamenju priprav na adventni čas. Na ulicah se je začelo pojavljati praznično okrasje, v izložbah ponujajo jaslice, na križiščih so postavili smreke, na trgih pa stojnice in hiške, ki bodo postale nepogrešljiv del adventnega sejma. Vse skupaj je seveda precej potrošniško obarvano - temu se v današnjem času ni mogoče izogniti, a čar prazničnosti in pričakovanja je adventno-božični čas kljub vsemu ohranil in ljudje se tega obdobja v letu (večinoma) še vedno veselimo. Noč, ki je v tem času najdaljša in najbolj gosta, poskušamo vsaj malo omiliti - nekateri z lučkami in bleščečim okrasjem, drugi z svetlimi, upanja polnimi verskimi premišljevanji in pričakovanji.

Tudi bralci ne moremo ostati ravnodušni do tega posebnega časa. V adventno-božičnem času nakupimo precej več knjig kot v ostalih mesecih leta. In radi prebiramo knjige z "božičnimi zgodbami". Mogoče se to komu zdi kičasto, patetično ali pa ponarejeno, a takšni pač smo. Na hermioninem blogu se v tem času vedno  poveča število ogledov strani, na kateri je predstavljena Dickensonova Božična pesem v prozi.

Božična zgodba, ki jo v Nemčiji v adventnem času vsako leto znova in znova radi prebirajo ali pa poslušajo, je že skoraj klasika. Gre za drobno knjižico pisateljice Elke Heidenreich z naslovom Erika. Kratka zgodba ima še podnaslov Der verborgene Sinn des Lebens, ali Skriven smisel življenja.

Glavna junakinja je okrog 35 let stara ženska, ločena in brez otrok. Uspešna poslovna ženska, nesrečna v privatnem življenju. Ko premišljuje o iztekajočem se letu, ugotavlja: Es war, als hätte ich zu leben vergessen. Bilo je, kot da bi pozabila živeti.
Ni ji ime Erika, pač pa Elizabeth ali Veronika ali Betty - kakor za koga. Mobilnih telefonov takrat še ni bilo; službe, v katerih se lahko "izgori" pa že. Dan pred Svetim večerom Betty pokliče prijatelj Franz. Betty in Franz sta bila nekoč par, a sta se že pred leti razšla. Franz povabi Betty k sebi v Lugano, da bi skupaj preživela božični večer, in ta se povabilu z veseljem odzove. 24. decembra se tako odpravi na pot; še preden pa odpotuje iz Berlina, se ustavi v veleblagovnici KaDeWe, da bi nabavila darilo. V trgovini, kjer prodajajo samo gorčice, namerava kupiti eno posebej nenavadno in ekskluzivno za Franza. Malo se sicer zgrozi ob misli, da imajo v Berlinu eno celo trgovino samo z gorčicami, medtem ko nekje drugod po svetu ljudje stradajo, a gorčica se ji vseeno zdi idealno darilo. No, gorčice potem vseeno ne kupi. Pozornost ji zbudi Erika. Erika je velika plišasta roza svinja z izredno prijaznimi modrimi očmi. Njo kupi za darilo, čeprav še sama ne ve zakaj. 

In potem se Bettijino življenje popolnoma spremeni. Zaradi Erike se ji na poti v Lugano vsi prijazno smehljajo in jo nagovarjajo. Zaradi Erike spozna mnogo novih ljudi. Zaradi Erike na svoje življenje pogleda s čisto drugačne strani. Zaradi Erike je njej in ljudem, ki jih srečuje, lažje.
Zgodba se konča kanček presenetljivo - toliko, da ni preveč posladkana; malo pa že, kot se za božično zgodbo tudi spodobi;) Tudi nekaj humorja.

Kratko zgodbo Erika sem prebrala več kot mesec dni pred božičem, kar je mogoče malo prezgodaj. Ali pa tudi ne. Tudi meni je bilo zaradi Erike - tako kot Betty in ljudem, ki jih je srečevala, lažje in prijetnejše, kot bi mi sicer bilo. Knjižico sem namreč prebirala med prvim dežurstvom na novem delovnem mestu, ko je bilo vse težko, ker je bilo vse tako zelo novo. Zaradi Erike so ure hitreje minevale. Kakšen točno pa je skriven smisel življenja, ki je omenjen v naslovu, ob prebiranju nisem uspela ugotoviti.
Ko sem zgodbo prebrala, sem se odločila, da knjižico pustim kar v apartmaju dežurnega. Mogoče bo v naslednjih tednih zamotila kakšnega od mojih kolegov ali pa mu celo polepšala ure, ki jih bo moral preživeti proč od doma:)

★★★


Heidenreich, Elke
Erika: oder Der verborgene Sinn des Lebens
Rewolth Taschenbuch Verlag (2004)
ilustracije: Michael Sowa
60 strani
ISBN 978-3499235139

petek, 4. november 2016

Thomas Mann: Čarobna gora - prvi trije tedni


Torej, kot sem že napisala: 23-letni inženir iz Hamburga, Hans Castorp, pride v začetku 20. stoletja na obisk k svojemu bratrancu Joachimu, ki se v Davosu zdravi zaradi tuberkuloze. Njegov obisk naj bi trajal tri tedne, a izteče se povsem drugače.

Hans Castorp je odraščal v značilni severno-nemški protestantski družbi, kjer sta bili predanost delu in uspešnost najbolj cenjeni vrlini. Pomembne so bile tudi čast, zanesljivost in družinska tradicija. Takšno družbo je Thomas Mann uspešno opisal že v svojem družinskem romanu Buddenbrookovi.
Hans Castorp je bil predstavnik te družbe - na začetku romana na pragu svojega odraslega življenja, na začetku svoje poslovne in mogoče tudi politične kariere, ki je veliko obetala. Tudi njemu je bilo delo častno, a vendar se je v njem skrivalo še nekaj drugega.
Kako naj bi Hans Castorp ne bi spoštoval dela? To bi bilo nenaravno. Kakor so bile reči, mu je delo moralo veljati za tisto, kar je brezpogojno najbolj vredno spoštovanja, v bistvu ni bilo razen dela nič spoštovanja vrednega, to je bilo načelo, vpričo katerega je človek obveljal ali ni obveljal... Drugo vprašanje pa je bilo, ali delo ljubi; zakaj tega ni mogel, naj je delo še tako spoštoval, in sicer iz preprostega razloga, ker mu ni dobro delo.
Hans Castorp je bil nagnjen k lenobi in uživanju. Tega se sam sicer ni zavedel, tudi družba okrog njega ne, bralcu pa je to že prav kmalu kristalno jasno. Kar pa pravzaprav ni nič posebnega in katastrofalno hudega! Večina ljudi ima raje prosti čas - neobteženi čas, na katerem ne visijo svinčene uteži truda -, kot pa naporen delovnik.

Da pa razumemo doživetja Hansa Castorpa v sanatoriju v švicarskem visokogorju, je nujno omeniti še eno stvar - njegovo zgodnje življenje je bilo prežeto z boleznijo in smrtjo. Že kot otrok je izgubil starša, kmalu za tem pa je umrl še ded, pri katerem je živel po smrti staršev. Na smrt je gledal kot na nekaj vzvišenega in skrivnostnega, vrednega vsega spoštovanja.

Takšen nekako, je bil mladi Hans Castorp, ko je prišel v Davos na obisk k bratrancu; tam pa ga je pričakal povsem drugačen način življenja, kot ga je bil vajen. Ljudje so brezdelno postopali in poležavali. Družbeno-moralnih norm, ki so veljale v dolini, niso jemali preveč resno.

V mednarodnem sanatoriju Berghof so bili nastanjeni bolniki različnih narodnosti, ki so zboleli za tuberkulozo. Večinoma so bili to mladi ljudje, pri katerih je bila bolezen različno hudo izražena. Najpogosteje je šlo za mile oblike bolezni, včasih pa tudi za napredovale primere, ki so se končali s smrtjo. Zdravljenje je v času, ko še ni bilo antituberkuloznih zdravil, vključevalo dobro hrano, svež zrak - predvsem pa veliko časa. Na Berghofu je bilo vsega tega v obilju. Tudi časa. Merili so ga s povsem drugačnimi enotami kot v dolini. Vsak oboleli, ki je prišel na zdravljenje, je moral računati na najmanj 6 mesečno zdravljenje. Samo tako dolgo zdravljenje je namreč obetalo zadovoljivo sanacijo bolezni.

In mladi ljudje z ne preveč hudo obliko bolezni, a vendar s smrtjo za vogalom, ki bi se lahko vsak trenutek prikazala, so - odmaknjeni od "tistih spodaj", razvili čisto svoj način življenja. Veliko je bilo obrekovanja in spogledovanja. Pretvarjanja. Tudi šaljenja in smejanja. Veliko se je govorilo o bolezni in telesni temperaturi. Življenje je bilo brez obveznosti in na nek način svobodnejše od tistega v dolini.
Da je bil čas primerno in polno zapolnjen, je poskrbel natančen urnik delovanja sanatorija, ki so se ga vsi pridno držali. Ker je ta urnik ogrodje dogajanja v romanu Čarobna gora in tako zelo pomemben, ga na tem mestu kar navajam:

Liegekur - Davos
(vir: www. delcampe.net)
  • ob 8:00 vstajanje, nato prvi zajtrk
  • po zajtrku sprehajanje po okolici sanatorija, se pravi po gozdnih poteh, lahko tudi malo v hrib, do klopce, vendar pa ne več kot pol ure.
  •  okrog 10:00 Liegekur - oz. ležanje na ležalnikih na balkonu
  • ob 11:00 gong naznani drugi zajtrk
  • po drugem zajtrku sledi čas, ki je namenjen kratkim odhodom po nakupih v vas in na trg
  • nato spet ena ura Liegekur - ležanja pred kosilom
  • ob 13:00 kosilo, ki ga naznanita dva gonga - prvi poskrbi, da se oskrbovanci pripravijo na kosilo, drugi, da se počasi odpravijo v jedilnico. Kosilo traja okrog 1 uro
  • ob 14:00 spet Liegekur, ki traja do 16:00 oz. do čaja. To dvourno ležanje je najpomembnejše in se ga je treba strogo držati. V tem času se opravi tudi zdravniška vizita
  • ob 16:00 čaj, kava ali vroča čokolada s pecivom
  • nato podoben sprehod kot po prvem zajtrku po gozdu v okolici sanatorija, do klopce
  • ponovno sledi slaba ura ležanja na balkonu
  • ob 19:00 večerja
  • po večerji nekaj druženja ob družabnih igrah
  • ob 21:00 še zadnja Liegekur na svežem zraku na balkonu
  • nato spanje.
In tako dan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem. Majhno spremembo v utečenem urniku je predstavljala nedelja, ko je bila miza bolj svečano pogrnjena, s šopkom rož v vazi, oskrbovanci pa so se bolj pražno oblekli. Vsako drugo nedeljo je bil med drugim zajtrkom in kosilom tudi koncert orkestra. V nedeljo popoldne so se pa nekateri od gostov tudi radi odpeljali na izlet v bližnje kraje.
Druga majhna izjema v utečenem urniku so bila še predavanja za bolnike, ki jih je vodil dr. Krokowski vsak drugi ponedeljek v času pred kosilom.

Skupni obroki v lepi in svetli jedilnici so bili zelo pomemben del življenja v sanatoriju. Jedlo se je veliko in okusno. Gostje so sedeli pri sedmih mizah. Dve od teh miz sta bili rezervirani za ruske goste -  bili sta to "dobra" in "slaba ruska miza". Sedežni red je bil bolj ali manj ves čas enak. Vsaka miza je imela eno prosto mesto, ki je bilo rezervirano za enega od dveh zdravnikov sanatorija, ki sta se pridružila oskrbovancem,  če v času obrokov nista imela ravno kakšnega drugega dela. Včasih je kakšen od gostov izginil - lahko se mu je bolezen tako zelo poslabšala, da se ni mogel več udeleževati skupnih obedov (postal je moribundus), lahko pa je odpotoval. Kakorkoli že, to pri ostalih pri mizi ni vzbujalo kakšnega velikega začudenja.
Nova poznanstva je bilo presenetljivo težko sklepati. Gostje so bolj ali manj poznali le tiste, s katerimi so sedeli skupaj za mizo.

Za bolnike v sanatoriju Berghof sta skrbela dva zdravnika. Glavni je bil dr. Hofrat Behrens, ki je znal odlično osluškovati in perkutirati prsni koš; veljal pa je tudi za dobrega operaterja. Znal je narediti umetni pnevmotoraks, ki je bila tudi ena od bolj invazivnih in pogosto zelo tveganih metod zdravljenja tuberkuloze. Dr. Behrens je bil tisti, ki je bolnikom določal, koliko časa morajo še ostati na zdravljenju.
Drugi zdravnik je bil dr. Krokowski - asistent glavnega zdravnika. Če je Behrens skrbel predvsem za telesa bolnikov, je Krokowski skrbel za njihovo dušo. Ali pa duha. Ali pa psiho, če hočete. V skladu s tem njegovim zdravljenjem ali svetovanjem bolnikom (no, predvsem bolnicam), so bila tudi njegova predavanja vsak drug ponedeljek.

Predavanje, ki se ga je udeležil Hans Castorp med svojim tritedenskim obiskom, je nosil naslov Ljubezen kot moč, ki povzroča bolezen. Vsebina predavanja ga je precej pretresla - približno tako kot spotakljivi in prav nič sramežljivi, pač pa ponižujoči in živalski glasovi, ki so se širili iz sosednje sobe, kjer sta stanovala ruska zakonca, ki še sredi dopoldneva nista dala mir drug drugemu;-) Glavno sporočilo predavanja dr. Krokowskega je bilo: Če ljubezen potlačiš s sramežljivostjo ali gnusom, si ta prej ali slej vseeno najde pot na plan, - prav lahko v obliki bolezni. To je bilo za bolne goste sanatorija pomenljivo sporočilo.

Tudi Hans Castorp je v teh prvih treh tednih na Bergohofu poskušal potlačiti svojo ljubezen. Prav dobro se tega še ni zavedal, čutil pa je le, da je nekaj na tem, sicer ga glasovi v sosednji sobi in predavanje ne bi tako vznemirili, kot so ga. Hans Castorp se je namreč kmalu po prihodu v sanatorij zaljubil v gospo Clavdio Chauchat - Rusinjo s "kirgiškimi" očmi ter malomarnega vedenja, in se začel z njo čisto po osnovnošolsko spogledovati. Za natančnejši opis njunega razmerja bo v naslednjih prispevkih na temo romana Čarobna gora še dovolj časa. O tem torej kdaj drugič.

Med tem svojim začetnim bivanjem v Davosu se je Hans Castorp seznanil tudi z gospodom Settembrinijem - učenim italijanskim literatom, ki je spoštoval in ljubil besedo, nositeljico duha, orodje, bleščeči lemež napredka. Že takoj je postalo jasno, da bo italijanski učenjak postal Hansov mentor, ki ga bo poučeval in skrbel za njegov nadaljnji umski razvoj. Tudi za gospoda Settembrinija bo v mojih naslednjih prispevkih še dovolj prostora.

Trije tedni v sanatoriju Berghof so bili za Hansa Castorpa kljub enoličnemu poteku dogodkov na gosto prepojeni z intenzivnimi občutki in doživetji. Spoznal je nov način življenja, ki je bil tako zelo drugačen tistemu, ki ga je bil vajen. Spoznal je zanimive nove ljudi. Proti koncu tretjega tedna se je začel poigravati s pregrešnim vprašanjem, kako bi bilo, če se sploh ne bi vrnil v dolino. V ležalniku na balkonu se je počutil izredno prijetno ter udobno. In s svojo rento, ki mu je ostala po starših, bi si prav lahko privoščil življenje tu gori. A to seveda ni prišlo v poštev! Pred Hansom Castorpom, ki je spoštoval delo (četudi ga ni ljubil) naj bi bila drugačna - delovno aktivna prihodnost.

Globoko v podzavest zasidrano dilemo je nekaj dni pred predvidenim odhodom v dolino razrešil prehlad. Takšen z nahodom in temperaturo do 37.6 °C. Oboleli Hans Castorp se je najavil na pregled k dr. Behrensu in ta - najvišja avtoriteta na Berghofu, je pri njem ugotovil znake tuberkuloznega obolenja. Le kdo ve, če je bilo to čisto res.

Za nadaljevanje romana to ali Hans Castorp resnično boleha za tuberkulozo ali ne, ni več pomembno. Z zdravniškim pregledom je bil narejen usoden korak, ki bo mladeničevo življenje usmeril na povsem drugačno pot, kot je bilo načrtovano. Tuberkuloza mu je omogočila, da je brez slabe vesti in brez morebitnih očitkov sorodnikov ali prijateljev ostal v sanatoriju in se prepustil povsem novim življenjskim tokovom.

Na tem mestu se zaključi prva četrtina romana Čarobna gora, nemškega pisatelja Thomasa Manna.

Vmesni čas, ki je bil kratek in ničev, je izpolnil sprehod k tisti klopi ob gorskem pobočju...
(h.arhiv)
(P.S. Kdo ve, zakaj ta klopca ne more biti tista, do katere sta se najmanj dvakrat dnevno sprehodila bratranca?)


===============================
Na hermioninem blogu lahko preberete tudi: 
Kmalu pa še:
  • Thomas Mann: Čarobna gora - do Valpurgine noči in dneva za tem