Adam Johnson: Nirvana

(kratka zgodba)

The Sunday Times ob pomoči sponzorja - EFG Private Bank, podeljuje denarno najbogatejšo nagrado za posamezno kratko zgodbo. Nagrada je mednarodna, saj lahko sodelujejo pisatelji z vsega sveta. Kratka zgodba mora biti napisana v angleščini, vsebovati 6000 znakov ali manj in biti izdana v Veliki Britaniji ali na Irskem.Vrednost nagrade je £30 000.

Letošnji zmagovalec je Adam Johnson; naslov zmagovalne kratke zgodbe pa Nirvana. Brezplačno jo lahko preberete na portalu Esquire.  Če raje poslušate kot berete angleško, pa lahko na istem internetnem naslovu prisluhnete pisatelju, ko prebira svojo zgodbo.

Adama Johnsona sem na tem blogu že omenila. V lanskem letu je za svoje delo The Orphan Master's Son dobil prestižno Pulitzerjevo nagrado, zdaj pa je v njegovih rokah še ena pomembna literarna nagrada.

Dogajanje v zgodbi Nirvana je postavljeno nekaj let v prihodnost - čisto malo, samo toliko, kolikor je potrebno, da se po iPhonu in iPadu izdela še iProjector.
In da se majhne spremembe pojavijo tudi v cestnem prometu. Če se namreč šoferji v bližnji prihodnosti med vožnjo z avtomobilom želijo malo spočiti,  lahko za vožnjo izberejo Google Lane, kar pomeni, da upravljanje vozila prepustijo avtomatskemu vodenju s pomočjo Google zemljevidov.
Spremembe so tudi v zračnem prometu. Obstajajo mini vohunski helikopterji, ki zbirajo različne obveščevalne podatke - no, nekaj podobnega si je zamislil že Dan Brown v svojem Infernu.

Pripovedovalec in glavni junak zgodbe je IT strokovnjak, ki piše programe za iProjector. Uspe mu sprogramirati tridimenzionalno podobo  pravkar umorjenega predsednika ZDA. Z virtualno podobo se uporabniki lahko tudi pogovarjajo. Glede na to, kako so prebivalci ZDA čustveno prizadeti ob nasilni smrti svojega predsednika,  programska aplikacija doživi velikanski uspeh. Na svoje iProjectorje jo nalagajo po celem svetu.

Drugi, precej bolj  resen in žalosten del zgodbe, se razvija okrog pripovedovalčeve žene Charlotte, ki boleha za Guillain-Barréjevim sindromom. To je avto-imunska bolezen, pri kateri so bolniki zaradi propada mielinske ovojnice na motoričnih nevronih popolnoma paralizirani. Ne morejo se premikati, slabše čutijo, lahko imajo težave z dihanjem. So pa pri zavesti, njihove umske sposobnosti so neprizadete in ponavadi lahko povsem razumljivo govorijo. Na srečo je prognoza bolezni odlična in velika večina bolnikov popolnoma okreva.

A pri Charlotte kaže, da potek bolezni ne bo ugoden. Na posteljo je priklenjena že 9. mesec in še vedno ni nobenih znakov izboljšanja.
Življenje s hudo boleznijo je mučno za oba - za Charlotto in za njenega moža. Kadar ima bolnica slab dan vso svojo jezo in nezadovoljstvo stresa na edinega človeka, ki ga ima rada - na svojega moža. Kmalu potem ji je zaradi tega neskončno žal. Da pogosto s precejšno lahkoto trpinčimo ljudi, ki so nam najbližji in nam največ pomenijo, tudi v realnem življenju ni nekaj neobičajnega. A Charlottin mož vse to zrelo prenaša. Muči ga nekaj drugega - nekoliko prisilno dana obljuba, da bo ženi, če bo stanje nevzdržno, pomagal z evtanazijo.

Charlottino življenje je znosnejše zaradi skladb skupine Nirvana. Posluša jih ponoči, ko je življenje še posebno težko. S Kurtom Cobainom - z njegovimi pesmimi in njegovim življenjem, je naravnost obsedena.
Poseben čar Johnsonove Nirvane je tako tudi ta, da ob letošnji obletnici Cobeinove smrti na svojevrsten in očarljiv način ponovno obuja tega velikega umetnika in mu postavlja izviren spomenik.
Adam Johnson je nagrado za svojo kratko zgodbo dobil točno en dan pred 20. obletnico Cobainove smrti.

Zgodba, čeprav skromna po dolžini, odpira pomembna življenjska vprašanja. Kako se soočamo s hudo boleznijo? Kako sprejemamo smrt? Kakšno mesto v življenju imata samomor in evtanazija? Kako dojemamo umrle? Velike teme za kratko zgodbo, a pisatelju je uspelo odlično delo - več kot vredno pol urice našega življenja, žrtvovanega za to, da jo preberemo.

Adam Johnson (1967)