nedelja, 23. oktober 2016

Na Frankfurtskem knjižnem sejmu

V soboto se mi je izpolnila velika želja.
Letos ne bom šla na razstavo Frankfurt po Frankfurtu v Ljubljani in tudi na Slovenski knjižni sejem konec novembra ne, sem pa zato obiskala čisto ta pravi in originalni Frankfurtski knjižni sejem.
Vedela sem, da je to nekaj ogromnega; mogoče celo največjega na svetu, kar se knjig tiče. Vedela sem, da bodo problemi s parkiranjem, da bo treba čakati za vstopnico, prigrizke in stranišče, a za knjige je vredno marsikaj potrpeti. In seveda bo gneča - ob množici ljudi, ki se gnetejo okrog mene, me kar malo stisne v trebuhu.

Ob takšni obilici knjig, kot jih ponuja Frankfurtski knjižni sejem, se je na obisk potrebno pripraviti. Samo na takšen način obiskovalec uspe vsaj do neke mere ohraniti nadzor nad dogajanjem. Treba je izbirati in se odločiti, kaj je vredno ogleda in za kaj bo dovolj časa. Vsega si ni mogoče ogledati. Naključju pa v takšnih primerih ni dobro zaupati.
Torej sem odšla na internetno stran sejma in se poskušala pripraviti na obisk.
Prvo prijetno presenečenje: uradna stran Frankfurtskega knjižnega sejma ima zelo uporaben interaktivni katalog razstavljavcev. Stojnice s knjigami, ki mi bodo nemara všeč, sem lahko iskala glede na državo, ki razstavlja (npr. Slovenija), založbo, ki jo imam rada (npr. Thieme Verlag), lahko pa sem enostavno vpisala temo ali zvrst knjig, ki me zanimajo (npr. manga) in že sem dobila številko dvorane in stojnice, na katerem so željene knjige razstavljene.

Opremljeni z načrtom dvoran in šiframi kot Halle 5.0/C116 (skupinsko razstavišče slovenskih založb), smo se odpeljali proti Frankfurtu.
Drugo prijetno presenečenje: s parkiranjem ni bilo prav nobenega problema. Urejevalci prometa so nas gladko in brez zastojev usmerili na različna mesta parkirne hiše Rebstock, nekaj sto metrov stran od razstavišča. Od parkirne hiše do sejma ni bilo potrebno pešačiti. V ceno dnevne kartice za parkiranje je bil vključen tudi avtobusni prevoz do razstavišča. Brez čakanja:-)
Na tem mestu lahko napišem tudi to, da je bila tudi moja skrb glede prigrizkov, kave in pijače, tudi stranišč, brez osnove. Za vse je bilo primerno poskrbljeno na celotnem prostoru sejmišča.Vrsta za nakup vstopnice (družinska karta je stala 45 evrov) ni bila dolga, pregled torbic in nahrbtnikov varnostne službe sejma je bil nevsiljiv in prijazen.
No, gneča je pa bila! V jutranjih urah je bilo še zelo znosno, popoldne pa je bilo vse bolj natrpano z ljudmi. Med stojnicami in posameznimi dvoranami se je gruča ljudi le počasi premikala. Pa smo zdržali:-)

Zdaj pa h knjigam Frankfurtskega knjižnega sejma.


Slovenska stojnica


Slovenske založbe so razstavljale na skupni stojnici. No, opazila sem še eno dodatno slovensko stojnico, ki jo je imela Beletrina in drugo, ki je bila od DZS, a sta bili obe majhni in brez razstavljenih knjig, tako da ju skoraj ni vredno omenjati.

V nemščino prevedene slovenske knjige
Na skupni stojnici so bile razstavljene knjige v slovenskem jeziku in tiste v nemškem prevodu; lično razdeljene na tiste za mladino, otroke, odrasle in tiste od nagrajenih avtorjev. Poleg tega je bilo še nekaj turističnih prospektov.
Čisto v redu, a vseeno sem pričakovala nekaj več. Več živahnosti, recimo. Mogoče kakšnega slovenskega pisatelja, ki bi podpisoval knjige ali pa se z nekom pogovarjal. Lahko bi imeli tudi kakšen program dogodkov. No, prav verjetno za kaj takega ni dovolj denarja. Toda kako bomo potem uspeli s kandidaturo za častno gostjo sejma čez nekaj let, če že to ne gre? Mogoče pa so pri izbiri častne gostje sejma pomembne druge stvari in dogovori, ki se odvijajo na mestih, ki so nam, običajnim obiskovalcem sejma, nedostopni.


Častna gostja

Letos sta bili častni gostji Frankfurtskega knjižnega sejma Flandrija in Nizozemska. Njun moto je bil: Dies ist, was wir teilen - To je, kar si delimo. Flandrija in Nizozemska si skupaj z Nemčijo delita eno celo morje (Nordsee, če smo natančni) in s tem tudi celotno obzorje, piše v knjižici, kjer so zbrani vsi dogodki in osebe povezane s častno gostjo sejma.

Obzorje je bilo tisto, ki je zaznamovalo tudi osrednji prostor Foruma, ki je bil rezerviran za častno gostjo. Prostor je bil temačen, na vseh stenah pa je bila osvetljena fotografija obzorja, ki je dajala občutek, da smo prisotni ob sončnem vzhodu.

Razstavni eksponati so bili primerno osvetljeni - kot obsijani od vzhajajočega sonca. To naj bi nas opozarjalo na to, da naj kot bralci iščemo še en skupni horizont, ki ga imajo Flandrija, Nizozemska in Nemčija - knjige. Po tleh so bile predstavitvene table posameznih flandrijskih in nizozemskih pisateljev z Leseprobe njihovih knjig. Ob besedilu je bila še kakšna umetniška konstrukcija, ki se je skladala z besedilom iz knjig. Fajn.

Adriaan Van Dis: Skrito življenje moje mame
Leseprobe: "Zraven pa skleda s pokvarjenim sadjem. Takšna skleda vedno stoji na moji pisalni mizi."


Turčija

Uradna Turčija se je na sejmu hvalila s sloganom, da so Turki narod bralcev. Hostese z rutami na glavah so zastonj ponujale zelo kakovostne knjige. Kaj takšnega je bolj izjema kot pravilo na knjižnih sejmih. Kakšno propagandno gradivo se že dobi zastonj, knjige pa ne. No, na turški stojnici sem dobila zelo zanimivo knjižico z naslovom Hattusha. Pred leti me je zanimalo Hetitsko kraljestvo in knjiga, ki opisuje izkopavanja na področju prestolnice tega kraljestva v Turčiji, me je prav razveselila.

A na uradno Turčijo v času, ko ji vlada Erdogan, ne moremo gledati s simpatijo. To so najbolje prikazali in izrazili turški disidentski pisatelji in novinarji, ki so po prostorih sejma hodili z visoko dvignjenimi fotografijami svojih kolegov, ki so bili v času po spodletelem državnem udaru aretirani in so še vedno v zaporu.


Manga

Za tiste, ki jih mogoče ne poznate, naj podam nepoznavalsko, za starejše ljudi značilno, a zelo razumljivo razlago, kaj mange so. To so japonski stripi, v katerih imajo junaki večinoma nesorazmerno velike oči. Obstaja ogromno vrst mang - za vsakega se lahko najde svoja: za otroke, najstnike ali starejše gospe (josei). Za tiste, ki imajo radi namig na pornografijo in za tiste, ki imajo radi ljubezenske romance. Tudi ljubitelji fantazije ali znanstvene fantastike in seveda najrazličnejših oblik bojevanja, lahko najdejo svojo priljubljeno mango. Mange - tudi, če so prevedene v angleščino ali nemščino, se berejo od zadnje proti prvi strani, od desne proti levi - če gledamo po naše, zahodnjaško, seveda.


Razstava mang na Frankfurtskem knjižnem sejmu je bila glavni razlog, da se je sejma udeležila naša cela družina. Največ mang, predvsem pa tiste najzanimivejše, so bile seveda na uradnih stojnicah države Japonske - žive barve, obrazi s šopi las preko oči na naslovnicah; na obrazu tistih, ki so mange držali v rokah, pa širok nasmeh in žareče oči:-)

V povezavi z mangami nas je pričakalo presenečenje - nekaj, kar niti z natančno pripravo na obisk sejma ne bi mogli predvideti. V nobenem katalogu ali drugem uradnem prispevku s Frankfurtskega knjižnega sejma o tem ni bilo besede. Da se dogaja nekaj nenavadnega, smo opazili že na parkirišču.

Številni mladi ljudje so bili oblečeni v različne kostume in natančno, v skladu z obleko tudi naličeni. Zgledalo je, kakor da je pust ali pa vsaj noč čarovnic, ne pa knjižni sejem. Šlo je za t.i. Cosplay-erje; ljudi, ki se radi oblačijo v svoje najljubše junake iz svojih najljubših mang ali pa igric, filmov. Pogled nanje je bil fascinanten in zabaven istočasno. Med knjižnimi policami teh mladeničev in mladenk skoraj ni bilo videti, so se pa vsi odpravljali proti Kongresnemu centru. Kmalu smo videli zakaj.

V Kongresnem centru je bila povsem neprisiljeno in verjetno mimo programa sejma, nekakšna neuradna konvencija navdušencev mange. Tam so se našemljeni mladi zbirali, kupovali mange, oblačila, spominke in plakate. Tudi pozirali za fotografije, posedali po tleh in se družili. Zanimiva izkušnja.
Cosplay: Rem, Ram in Reinhard van Astrea
iz mange Re:zero

Ostalo

Na Frankfurtskem knjižnem sejmu se je dogajalo še marsikaj drugega. Nemške založbe so razstavljale najnovejše domače knjige in najnovejše tuje prevode - bestsellerje in klasike. Bilo je ogromno čudovitih koledarjev za naslednje leto, ki so se lahko tudi kupili.
V Lesezelt (šotoru za branje) na osrednjem prostoru med dvoranami, so potekali pogovori z avtorji in branja iz njihovih knjig; bralci pa so posedali ob mizah z dišečim čajem v rokah, ki so ga tam prodajali, in poslušali. Pogovori z avtorji in založniki so ves čas potekali tudi na prostoru časopisa Spiegel in televizijske hiše ARD.
In še in še.
Pogovor z avtorji v Bralnem šotoru

Veliki narodi imajo prednost pred manjšimi. Lažje priredijo velik in odmeven dogodek. Lažje lahko zadovoljijo butične okuse posameznikov. Ne duši jih takšna ali drugačna omejenost. Lažje so svetovljanski.
Vendar pa..., ko takole razmišljam in primerjam... Slovenski knjižni sejem, ki bo čez dober mesec v Ljubljani, je glede na okoliščine več kot odličen. Pravi duh ga preveva in pravi ljudje se zbirajo na njem - to pa je najpomembnejše.
In na njem lahko kupujete tudi knjige. V Frankfurtu se jih ne da.

ponedeljek, 3. oktober 2016

Čarobna gora, - in jaz

V eni izmed Šol v naravi so se namenili krepiti skupinski duh in medsebojno sodelovanje učencev. Da pa kaj takega uspe, je nujno, da se učenci med seboj dobro poznajo. Da bi ugotovili, kako dobro poznajo svoje sošolce, so se igrali zanimivo igro. Vsak je moral na list papirja napisati odgovore na naslednja vprašanja: Kaj bi storil z denarjem, če bi dobil milijon evrov? V kateri državi bi rad živel? Katero televizijsko serijo imaš najraje? Kateri fikcijski junak bi rad bil? Liste z odgovori so nato zmečkali in pometali v koš. Iz koša so potem vlekli posamezne liste, glasno prebrali, kaj je na njih napisano, in iz odgovorov poskušali uganiti, kateri od sošolcev je kaj napisal.
Igra je dosegla svoj namen. Učenci so bili menda presenečeni nad tem, kako slabo poznajo svoje sošolce in sošolke.

Ob poslušanju pripovedi o tem sem se hočeš nočeš vprašala, kaj bi sama napisala na takšen listek. Pa naj pustim odgovore na prva tri vprašanja vnemar (poplačala kredit in potovala, nimam pojma, Game of Thrones) in se ustavim samo pri zadnjem vprašanju. Odgovor bi bil Hans Castorp. Rada bi namreč preizkusila - in ob tem verjetno prav uživala, kako je biti v koži Hansa Castorpa - meni zelo ljubega osrednjega junaka romana Thomasa Manna, Čarobna gora.

Hans Castorp je bil star 23 let in je ravno končal inženirski študij strojništva (bolj natančno študij gradnje ladij), ko se je leta 1907 iz svojega rodnega Hamburga napotil na obisk k bratrancu Joachimu v Davos. Ta se je tam v enem od sanatorijev zdravil zaradi tuberkuloze. Hans Castorp se je namenil, da bo ostal le tri tedne, a se je njegovo bivanje v švicarskem visokogorju razvleklo na sedem let... Kaj se je v teh sedmih letih dogajalo v odmaknjenem zdravilišču v Davosu, je vsebina - po mojem mnenju, enega najboljših in najzanimivejših romanov vseh časov.

S Čarobno goro Thomasa Manna sem globoko in tesno povezana. Mislim, da ni druge knjige, ki bi mi bila tako zelo blizu in mi tako veliko pomenila kot ravno ta roman. Bila je z mano v pomembnih trenutkih življenja. Brala sem jo, ko so se mi dogajale stvari, ki so pomenljivo vplivale na moje nadaljnje življenje.

Prvič

Prvič sem jo brala pred točno 18-imi leti. To je bilo obdobje, ko za branje leposlovnih del nisem imela veliko časa. Ves moj čas je bil namenjen izključno strokovnim knjigam in študiju za specialistični izpit. Branje leposlovja je bil v tistem času luksus, ki sem si ga lahko privoščila le v večernih urah - po celodnevnem učenju in zato brez slabe vesti; uro na večer, pred spanjem. In brala sem Čarobno goro, Thomasa Manna. Vsak dan posebej sem se veselila večera in trenutka, ko bom spet lahko brala. Počutila sem se kot začarano.

Zakopana v intenzivno delo sem zavistno gledala na junake romana, ki so tako malomarno postopali s časom - jedli, poležavali in se sprehajali; tedne in mesece dolgo, ne da bi delali kaj konkretnega in za družbo ter ostale ljudi uporabnega. Res je, da je bila večina od njih bolna - in tega si ni želeti, pa vendar je bil njihov način življenja takšen, da vsaj v določenih obdobjih pri nekaterih ljudeh budi skomine. Pri meni takrat, pred 18-imi leti.

Druga stvar, ki mi je pri tistem branju jasno stopila pred oči, je bila ta, da bi roman morali nujno prebrati vsi, ki delajo na Kliniki za pljučne bolezni na Golniku - že zaradi spoštovanja do ustanove, v kateri so zaposleni. Na Golniku je bil namreč pred več kot sto leti podoben - četudi ne tako razkošen sanatorij kot v Mannovem romanu - kjer so tuberkulozo zdravili več ali manj le z dobro hrano in svežim zrakom. Tako kot na Čarobni gori. In tudi tu so se menda dogajale stvari, ki zelo spominjajo na tiste, opisane v Čarobni gori. Gospe, ki so se zdravile zaradi neplodnosti, ki jo je povzročila tuberkuloza, so nenadoma zanosile, in podobno...

Drugič

Knjigo Čarobna gora sem drugič brala pred petimi leti, ko sem bila v Davosu - v kraju, kjer se roman dogaja. V Davosu se je začela moja prva pot po stopinjah katerega koli fikcijskega junaka ali pa pisatelja, ki ga je ustvaril. Izkušnja je bila enkratna.
V Davos sem se pripeljala tako kot Hans Castorp - z vlakom. Občutki so bili zelo podobni.
Vlak se je v loku vil po ozkem prelazu; videti je bilo prednje vozove, videti stroj, kako v svojem naporu bruha rjave, zelene in črne gmote dima, ki se razpuhavajo. V globini na desni so šumele vode; na levi so se med pečinami pele temne smreke proti kameno sivemu nebu. Prihajali so predori, kjer je bilo temno kakor v rogu, in ko se je spet zdanilo, so se odprli širni prepadi s kraji v globini.
Izstopila sem na postaji Platz, ne Dorf, kot je to storil Hans.
Ogledala sem si sanatorij Schatzalp - tistega, iz katerega morajo pozimi spravljati svoje mrliče dol na saneh za bob, ker tedaj po poteh ni mogoče voziti.
Od zunaj se je dalo pogledati tudi Waldhotel, prej Waldsanatorium, kjer se je zdravila Mannova žena Katja. V maju 1912 jo je Thomas Mann za 3 tedne obiskal. Življenje v sanatoriju in sprehodi po okolici so ga navdihnili, da je nekaj let pozneje napisal roman Čarobna gora.

Tretjič

Zdaj knjigo berem tretjič. Spet je nastopilo pomenljivo obdobje v mojem življenju. Selitev na tuje, v drugače govoreče okolje, je vedno stresno.
Roman mi ponovno predstavlja uteho in možnost odmika v nek drug, čaroben svet. Vsakič znova se veselim, da bom knjigo spet vzela v roke. Tokrat nisem tako disciplinirana, da bi si jo privoščila samo v večernih urah:) Mi ni potrebno, leta namreč prinesejo tudi marsikaj dobrega;)

Roman tokrat berem v originalu - se pravi, v nemškem jeziku. Knjigo sem kupila letošnje poletje v Buddenbrookhaus v Lübecku. Gre za izdajo iz leta 2012, ki do največje možne mere sledi prvi izdaji romana iz leta 1924 - tisti, ki je nastala neposredno po rokopisu in jo je Thomas Mann tudi sam lektoriral. Rokopis Čarobne gore je bil med drugo svetovno vojno uničen; Thomas Mann pa tudi ni nikoli več sodeloval pri lekturi romana. Berem torej prav posebno izdajo Čarobne gore. Če so mi kakšni odlomki težko razumljivi, si pomagam s slovensko različico knjige v prevodu Janeza Gradišnika.

Po zanimanju, ki so ga na hermioninem blogu vzbudili zapisi o romanu Leva N. Tolstoja, Vojna in mir, se lotevam podobnega projekta še z romanom Čarobna gora. Brala bom počasi (saj hitro glede na okoliščine tako ali tako ne bi šlo), in se vmes večkrat oglasila, da sporočim svoje tokratne vtise o tem prečudovitem romanu.
Če se mi boste pridružili pri branju (in z menoj delili svoje mnenje o knjigi) bom pa še posebej vesela in zadovoljna :-)