Tan Twan Eng: The Garden of Evening Mists

Le malo romanov, ki niso klasika, preberem več kot enkrat. Knjiga The garden of evening mists, malezijskega pisatelja Tan Twan Enga, je ena od njih. Prvič sem jo prebrala kmalu po njenem izidu leta 2011 in že takrat mi je bila zelo všeč. V zadnjih mesecih pa mi je vedno znova ponovna prihajala na misel. Sama ne vem zakaj. Mogoče zato, da bi me opomnila, da sem naredila veliko napako, ker sem jo prezrla, ko sem ob desetletnici bloga sestavljala svoj seznam najljubših knjig vseh časov. Roman The garden of evening mists vsekakor sodi med moje najljubše knjige vseh časov. Zdaj, ko sem jo prebrala še drugič, lahko celo rečem, da je v prvi deseterici. Malce nenavadno za roman, ki se dogaja tako daleč stran od nas in v tako drugačnih okoliščinah, kot so naše; z nastopajočimi, ki imajo povsem drugačne kulturne, zgodovinske in rasne korenine, kot jih imamo na našem koncu sveta.

Čeprav ima knjiga jasen romaneskni pripovedni lok, sem večkrat imela občutek, da berem kratke zgodbe, ki pa so med seboj povezane na prav poseben način. Prepletajo se, - a še bolj kot to, enostavno stojijo ena poleg druge ali ena v drugi, a ob tem kljub vsemu ne sestavljajo neke običajne zbirke kratkih zgodb, ampak gradijo čudovit roman. Mogoče je roman v mojih očeh tako zelo uspel, ker mi je snov, ki vse te zgodbe veže, ljuba. Umetnost je lepilo, ki zgodbe te knjige veže v čudovit kolaž - umetnost japonskih lesorezov u-kiye, umetnost tetoviranja in umetnost gradnje japonskih vrtov. 

Potem pa še čudovita narava. In ganljiva, nežna ljubezenska zgodba.

Roman se začne tako, kot se roman mora začeti. Vzbudi bralčevo zanimanje, a bralca ne šokira. Uvede večino nastopajočih in predstavi zasnovo dogajanja. Namiguje na najrazličnejše stvari, a ob tem obljublja tudi odgovore na vprašanja, ki se porajajo.

Na teh prvih straneh romana spoznamo sodnico, ki se je ravnokar upokojila, predčasno. Yun Ling je "English-educated Straits Chinese" - se pravi, Malezijka, potomka kitajskih priseljencev, ki so se v 13. stoletju naselili na malezijskem polotoku Penang, pomešali z lokalnim prebivalstvom in potem več ali manj izgubili vez z matično deželo. 

Čeprav izgleda kot Kitajka, ji je Velika Britanija bližje kot Kitajska; govori angleško in ne razume mandarinščine. 

Vedno nosi rokavice, ker ji na levi roki manjkata dva prsta. Izgubila ju je, ko je bila med drugo svetovno vojno zaprta v japonskem delavnem taborišču. Predčasno se je upokojila, ker je neozdravljivo bolna. Ne, nima raka, ampak degenerativno možgansko bolezen, zaradi katere bo v kratkem izgubila sposobnost sporazumevanja in spomin. The garden of evening mists je tako tudi roman o nezanesljivosti spomina in o pozabljanju.

Glavna protagonistka romana se po skoraj štiridesetih letih vrne v Cameron Highlands - hribovito, s pragozdom in čajnimi nasadi prekrito pokrajino v Maleziji, kjer je kmalu po drugi svetovni vojni kot mlado dekle preživelo dobro leto dni. Bilo je to leto, ki je imelo vpliv na njeno celotno nadaljnje življenje. Zdaj, v nenehnem strahu in pričakovanju, kdaj bo izgubila sposobnost sporazumevanja - branja in pisanja, se odloči, da bo svoje spomine - dokler ti povsem ne zbledijo, zapisala.

Dogajanje romana se potem seli iz sedanjosti v čas nekaj let po drugi svetovni vojni - v čas, ki v Maleziji še ni pomenil miru. Komunistični gverilci namreč še niso opustili svojega boja za neodvisnost izpod Britanskega imperija in za vzpostavitev socialističnega ekonomskega sistema. Iz svojih džungelskih postojank so napadali čajne plantaže in pobijali civiliste.

V tem nevarnem času na področju, kjer so boji med gverilskimi uporniki in predstavniki vlade največji, živi svoje samotno življenje japonski umetnik Aritomo. Precej skrivnosten je. Bil je eden izmed vrtnarjev na dvoru cesarja Hirohita, a se je še pred izbruhom druge svetovne vojne in japonske okupacije Malezije preselil v Cameron Higlands. Zakaj, se ne ve. Sredi tropskega pragozda gradi tipčni japonski vrt, ki se imenuje Yugiri, kar pomeni Vrt večernih meglic. Vrt slavi po svoji lepoti daleč naokoli.

K njemu pride mlada Yun Ling, da bi ga najela za to, da bi ji zgradil japonski vrt. Posvetila bi ga spominu na sestro, ki je občudovala te vrste vrtov in je umrla v japonskem taborišču.

Aritomo prošnjo odkloni; privoli pa v to, da Yun Ling postane njegova vajenka, ki mu bo pomagala pri izgradnji njegovega vrta, in se ob tem naučila umetnosti japonskih vrtov ter tako potem pridobila potrebne spretnosti, da bi sama zgradila vrt za svojo sestro.

V času, ko je vajenka pri Aritomu, se pripeti marsikaj. Tukaj je potem prostor za vse te zgodbe, ki sem jih omenila na začetku zapisa. Najzanimivejše so, seveda, tiste, ki se pletejo okrog Aritoma in Yun Ling - vsak ima svojo iz časa preden sta se srečala in tu je potem še njuna skupna zgodba. 

A svoje zanimive zgodbe imajo tudi ostali nastopajoči, na primer lastnik čajne plantaže v bližini. Preko njegove zgodbe se preselimo celo v Južno Afriko v čas Burskih vonj.

Ker pa se zgodba romana iz preteklosti spet vrača nazaj v sedanjost, imamo tudi zgodbo japonskega mladeniča, ki je na zadnji dan vojne, tik preden so Američani odvrgli atomsko bombo na Hirošimo, moral opraviti svojo nalogo kot kamikaze. To zgodbo pripoveduje bivši japonski pilot, ki potem v času po vojni raziskuje Aritomovo življenje in umetnost, ki jo je ustvaril. Izkaže se namreč, da Aritomo ni bil samo spreten graditelj vrtov, ampak tudi izdelovalec lesorezov in tetovaž. To zadnje je bilo z japonskega vidika posebno delikatna in v večini primerov sporna zvrst umetnosti, kar je spet navdih za različne zgodbe.

Njegova raziskovalna pot ga pripelje do zdaj že ostarele in bolne Yun Ling, kar omogoča novo izmenjavo zgodb, ki potem vsaka za droben korak dalje razjasni skrivnost za skrivnostjo - večinoma takšnih, ki se spletajo okrog Aritoma.

V vsaki od teh zgodb so potem skrite še druge, krajše zgodbe, ki so vse po vrsti zanimive. Segajo tudi v mitologijo. Pomagajo, da čas druge svetovne vojne na Pacifiku in prva leta po njej zaživijo pred bralčevimi očmi, kakor tudi zgodovina japonske ter kitajske umetnosti, filozofije in kulture.

Glavna junakinja, Yun Ling, je čudovito prikazana. Jasno je predstavljena njena odločnost, ki jo je spremljala vse življenje in zaradi katere je veljala za zelo dobro sodnico. Opisan je njen pogum, ki ji je omogočil, da je prebrodila najtežje trenutke svojega življenja in sploh preživela. In prikazana je njena jeza, ki je po vsem, kar se ji je pripetilo, povsem upravičena, a se zaradi njene teže ne more pomiriti in normalno živeti.

Aritomo ni tako natančno orisan. Tudi v najbolj intimnih trenutkih zgodbe ostane skrivnosten in odmaknjen. Osamljen v svoji življenjski usodi in dilemi, ki se razjasni šele proti koncu romana.

Po romanu The garden of evening mists so pri HBO leta 2019 posneli film, ki pa si ga Evropejci na platformi HBOmax žal ne moremo ogledati, saj je film na voljo le azijskemu občinstvu. Mogoče odločevalci na HBO menijo, da je tema, ki jo prikazuje film, za Zahodnjake le preveč eksotična ter nezanimiva in se filma tako ne splača uvrstiti v ponudbo izven meja Azije. 

No, jaz se s tem ne strinjam. Medsebojni odnosi med nastopajočimi, dileme, s katerimi se morajo soočiti, njihova občutja in strahovi - vse to je univerzalno in v romanu tako zelo občuteno zapisano, da je knjiga vredna branja na vseh koncih sveta. Nekatere stvari so nam namreč skupne in nanje kraj bivanje ter kulturno ozadje nimajo vpliva. Dotaknejo se nas na enak način, ker so globoko človeške in navzoče pri vseh ljudeh, neglede na to, kje živimo in kakšni smo.

Tako bi si film, ki je bil posnet po romanu, prav rada ogledala - tudi zato, ker so se ustvarjalci še posebej potrudili, da bi bil čimbolj avtentičen. Snemali so na področju Cameron Highlands, kjer se roman tudi dogaja. Za potrebe filma so zgradili hišo, ki je takšna, kot je bila hiša, v kateri je živel Aritomo, in ustvarili so japonski vrt, kakršnega si je zamislili Aritomo - kjer se tudi okoliške gore vključijo v scenografijo vrta in kjer je vsak razgled na vrt natančno premišljen in načrtovan, tako da je učinek na opazovalca kar največji. Neprecenljivo.

Pisatelj Tan Twan Eng (1972) je tako kot glavna junakinja romana Yun Ling "Strait Chinese" in tako dobro pozna razmere v Maleziji, zgodovino svoje domovine in prednikov, kar vedno uspešno uporabi za okvir svojih romanov. Vedno znova piše o tem. 

Njegove knjige so cenjene tudi preko mej Malezije. Z romanom The garden of evening mists je bil med ožjimi kandidati za nagrado man booker; njegov najnovejši roman, The House of Doors, pa najdete med letošnjimi nominiranci za to nagrado. 

★★★★★

Graham Greene: Tretji človek

Tretji človek ni nastal zato, da bi ga ljudje brali, ampak da bi ga gledali.

To je napisal Graham Greene v uvodu k svojemu kratkemu romanu ali noveli Tretji človek. Seveda, istoimenski film iz leta 1949 z Orsonom Wellesom v eni izmed pomembnih vlog in nepozabno filmsko glasbo je klasika, ob kateri drobcen roman, ki je služil za predlogo, deluje skoraj zanikrno. A vedeti moramo, - čeprav je Graham Greene Tretjega človeka pisal z mislijo na film, knjiga nikakor ni neke vrste scenarij. Je več kot solidno literarno delo, ki se na določenih mestih celo bistveno razlikuje od filma - pa pri tem ne mislim na takšne malenkosti, kot so drugačna imena in druga nacionalnost nastopajočih. Drugačen je konec, recimo.

Graham Greene je v uvodu napisal tudi to, da naj bi bil film v resnici boljši kakor njegova zgodba. No, tukaj pa ne vem, če bi se strinjala z njim. Vedite, da mi je film Tretji človek zelo všeč, saj je precej drugačen od današnjih kriminalnih filmov, bolj nepredvidljiv - pa se mi ob tem vendarle zdi, da je knjiga Tretji človek še boljša.

Tisto, kar je najboljše tako pri filmu kot pri knjigi, je prikaz povojnega Dunaja in vzdušja, ki je tam vladalo. Nekoč imenitno, ob koncu 2. svetovne vojne pa v veliki meri porušeno mesto, je bilo razdeljeno na štiri cone, ki so jih nadzorovali - podobno kot v Berlinu - Angleži, Američani, Francozi in Rusi. Razlika je bila le v tem, da je bil na Dunaju tudi mednarodni del mesta, kjer so življenje prebivalcev nadzirali predstavniki vseh štirih zaveznikov skupaj. Mednaroden je bil najožji center Dunaja, se pravi tisti del mesta, ki leži znotraj Ringa.

To svojevrstno prizorišče, o katerem dandanes ni več sledu, je več kot zanimiv kraj dogajanja za kriminalno in tudi ljubezensko zgodbo. Lopovi prekupčujejo s penicilinom in se po kanalizacijskih kanalih gibljejo iz ene zavezniške cone v drugo. Ameriško spoznaš po številnih lokalih s sladoledom. V hotelu Sacher so nastavljeni izključno Britanci in v Josefstadt teatru že prirejajo gledališke igre. V Pratru, ki je v ruski coni, od zabaviščnih atrakcij deluje le Riesenrad in ta je prav lahko prizorišče umora. Ali pa tragične nezgode - kakor že pride in kolikor je policija pripravljena raziskovati.

Roman Tretji človek se večinoma ukvarja z resno tematiko. Neprecenljiva pa je tudi njegova zabavna plat, saj je bil napisan tudi zato, da ljudi, ki so ravno preživeli strahote druge svetovne vojne, razvedri in zabava. Zabaven ali skoraj satiričen je literarni vložek v romanu. Glavnega junaka romana - pisca vesternov, povabijo na literarni večer in mu tam - prepričani, da je nekdo drug, postavljajo vprašanja o sodobni angleški literaturi, on pa odgovarja, kakor se za pisca žanrskih del spodobi - ignorantsko, a vedno zabavno.

Zelo priporočam tako knjigo kot film. Če ste malce starokopitni, ne škoduje;)

Joseph Cotten in Orson Welles
v filmu Tretji človek (1949)

Mitch Albom: Pet oseb, ki jih srečaš v nebesih

Pravzaprav glavni junak romana, 83 letni Eddie, teh pet oseb ne sreča v nebesih, ampak v vicah. Ali kakor koli že imenujemo kraj, kjer se zadržujejo duše umrlih, ki še niso povsem zrele za nebesa, a so na poti tja. Ta kraj bi lahko imenovali tudi bardo (berite knjigo Georgea Saundersa, Lincoln v bardu). Vsekakor je to mesto, kjer umrli poračunajo s svojim življenjem - obžalujejo, če so kdaj koga ranili in se kesajo; dogodki iz časa njihovega življenja pa se jim pokažejo v povsem novi luči.

Droben roman je napisan izredno sistematično. Zgrajen je matematično natančno, ali - da se izrazim bolj literarno, harmonično. Vsak od petih ljudi, ki jih Eddie sreča, zapolni en odlomek romana in ti odlomki so zgrajeni povsem enako. Najprej izvemo zgodbo ene od teh petih oseb in to kako je le-ta povezana z Eddijevim življenjem. Nato sledi lekcija, ki Eddiju razjasni posamezne dogodke iz njegovega življenja, razčisti dilemo in ga potolaži. V vsakem odlomku je tudi vsaj en opis Eddijevega praznovanja rojstnega dne - tistega, ki je najtesneje povezan z zgodbo in osebo, s katero se Eddie sreča. Na takšen način počasi in sistematično spoznamo Eddijevo celotno življenjsko zgodbo, počasi se razkrijejo vse skrivnosti.

Eddie je celo življenje delal kot vzdrževalec v zabaviščnem parku. Med drugo svetovno vojno se je bojeval na Filipinih in doživel marsikaj hudega. Na to ga je vse življenje spominjalo poškodovano koleno.

Osebe, ki jih Eddie sreča na poti v nebesa, so večinoma tiste, ki jih pozna - četudi ga srečanje z nekaterimi od njih izredno preseneti, druge pa vidi prvič.  Za vse, ki jih sreča, se izkaže, da so imeli pomemben vpliv na potek njegovega življenja. Ta vpliv je včasih pričakovan, spet drugič pa je za Eddija veliko presenečenje.

S simetrično zgradbo romana je označena harmonija človeških življenj. Vse na tem svetu je namreč medsebojno povezano. Če je nekje nečesa več, je tega drugje manj. Nekdo umre, da drugi lahko živi. Če zadnji stavek romana prosto prevedem iz angleščine, je bistvo v tem, da vsaka zgodba vpliva na drugo in svet je poln človeških zgodb, ki so pravzaprav ena sama zgodba.

Človeške zgodbe, ki so opisane v romanu, so tragične, a obenem tudi vesele. Vedno so navdihujoče in sprožajo tisto mešanica čustev, ki izvabi solze v oči, pa naj bodo to solze sreče ali žalosti. Tudi bralcu prinašajo pomembne življenjske lekcije.

Roman Mitcha Alboma, Pet oseb, ki jih srečaš v nebesih, je zgodba o človeku, ki je menil, da je živel neuspešno in nepomembno življenje. Osebe, ki jih sreča po smrti, mu pokažejo, kako zelo se je motil. Njegovo življenje je bilo dragoceno, čeprav je delal napake in čeprav je pogosto trpel. Sploh se ni zavedal, kako zelo so ga ljudje imeli radi. In to je tisto, kar šteje.

Mitch Albom je knjigo posvetil svojemu stricu, ki je služil tudi za navdih glavnemu junaku romana, Eddiju. Jaz pa sem jo brala, ker je bila sinovo domače branje pri pouku angleščine. Ni mi bilo žal.

Stephen King: 22.11.1963

Stephen King postaja moj priljubljeni pisatelj.

Pred mnogimi leti sem prebrala njegov roman Cujo in nato še Mačje pokopališče - oba sta mi bila zelo všeč, drugi še posebej, a ne toliko, da bi iskala njegove ostale knjige in brala dalje.

Potem pa je prišel The Stand, ki je zamajal moje mnenje, da je Stephen King spreten pisatelj grozljivk z veliko domišljije, več pa niti ne. Ne, pisatelja, ki tako spretno poveže številne, natančno zastavljene zgodbe, ne morem enostavno odpraviti kot žanrskega in tako manjvrednega pisatelja.

No, in zdaj še 22.11.1963 - knjiga, ki bi jo spet lahko označili kot - ne roman, ampak zbirko več romanov. V 22.11.1963 je namreč spet nekaj čudovito izpisanih zgodb, ki vsaka zase zadostujejo za lasten roman, in te zgodbe so med seboj tako enkratno povezane, da bi se po njih lahko zgledoval marsikateri literarno-zgodovinsko bolj cenjeni pisatelj. 

Poleg tega pa v romanu ostajajo tudi vse "klasične" značilnosti Kingovega pisanja - izredna domišljija, verodostojno predstavljene osebe in skrivnostna, težko razložljiva sila, ki vsaj do neke mere usodno vpliva na človeška življenja. Tudi groza in grozljivi dogodki, s katerimi se morajo nastopajoči vedno znova soočati, in je še ena od obveznih sestavin Kingovih romanov, je v tej knjigi navzoča, a ne tako izrazito. Kar mi je bilo všeč.

Roman 22.11.1963 opisuje potovanje v času in z njim povezano možnost spreminjanja zgodovine. Spremenjena zgodovina pa ima vedno nepredvidljiv vpliv na prihodnost.

Kako to poteka v tem romanu? Nekaj tehničnih podatkov:

Ko glavni junak romana prestopi nevidno mejo med sedanjostjo in preteklostjo, se vedno znajde na istem kraju, le da je to v preteklosti - natančneje, v torek 9. septembra 1958, točno ob 11:58 uri. Ko potuje v času, se vedno znajde ravno v tem trenutku preteklosti. V preteklost gre lahko kadarkoli in kolikorkrat želi. Tam lahko ostane kolikor dolgo hoče. Vedeti mora samo to, da bosta ob njegovi vrnitvi - neglede na to, koliko časa je bil v preteklosti - v sedanjosti minili le dve minuti. On pa je seveda ob vrnitvi v sedanjost starejši za toliko časa, kolikor ga je preživel v preteklosti. 

Če se želi še enkrat napotiti v preteklost, se bo tam znašel spet 9. septembra 1958 nekaj pred poldnevom in vse bo tako, kot je bilo prvič.

Časovni popotnik lahko spreminja preteklost - prepreči, da bi lovec ponevedoma ustrelil deklico ali pa pijan moški s kladivom pobil svojo družino, na primer. A spreminjanje preteklosti ni lahko delo. "Harmonija" preteklosti se namreč spremembam upira in se z vsemi sredstvi, ki so naperjene proti časovnemu popotniku, trudi, da bi vse ostalo tako, kot je. Čim večji vpliv na prihodnost ima dogodek, tem težje ga je spremeniti. Dogajajo se prometne nesreče, pojavljajo se bolezni, spreminja se vreme - vse z namenom, da se preteklost ne bi spreminjala.

A želja, da bi svet spremenili na bolje, je vendar velika in glavni junak romana se kljub nevarnostim, ki mu grozijo, odpravi v preteklost, da bi spremenil ameriško zgodovino. Če 22. novembra 1963  v Dallasu ne bi umorili predsednika Johna F. Kannedyja, bi se Združene države Amerike prav gotovo razvijale v drugo, boljšo smer, kot so se, premišljuje glavni junak romana. Če ne drugega, bi se vsaj Vietnamska vojna prej končala in zahtevala manj žrtev, in že zaradi tega se splača tvegati in spraviti s poti Kennedyjevega atentatorja Leeja Oswalda. Če je bil on res tisti, ki je ubil Kennedyja.

A med 9. septembrom 1958 in 22. novembrom 1963 je pet let in ta leta mora Jake (kakor mu je ime v letu 2011), oziroma George (kakor se imenuje, kadar je v preteklosti) nekako preživeti. Denarja mu ne primanjkuje. Popotnikom v času ga nikoli ne primanjkuje, saj jim podatki o poteku različnih športnih dogodkov odlično služijo, ko stavijo.

V letih, ki jih George preživi v preteklosti, lahko bralci na simpatičen način spoznamo, kakšni so bili ljudje v zgodnjih 60ih letih in kako so živeli. Pravzaprav naj bi bilo takrat kar prijetno. Ljudje so bili bolj povezani med seboj, vljudnejši in prijetnejši. Veliko so plesali in na sploh optimistično gledali v prihodnost - po tistem, ko sta napetost glede Kube in nevarnost atomske vojne minili. Tudi hrana je bila okusnejša. Je pa bolj zaudarjalo kot danes. Smrdelo je iz tovarn, ki so neovirano onesnaževale okolje, in smrdelo je po cigaretah, saj so ljudje kadili v velikih količinah in vsepovsod. Tudi temnopoltim Američanom se v tistem času ni prav dobro godilo, saj je bil rasizem še vedno nekaj samoumevnega. Tudi o tem v romanu Stephena Kinga, 22.11.1963.

Roman pa ima še eno prav posebno odliko, zaradi katere ga je bilo prijetno brati, oziroma poslušati.  Vsebuje eno najlepših ljubezenskih zgodb, kar jih poznam. 

Oba, Jake in Sadie, imata slabe izkušnje iz prejšnjih zakonov, potem pa najdeta drug  drugega ter zelo hitro ugotovita, da je to to - da sta našla svojo sanjsko žensko, oziroma moškega. Usklajena sta v vsem, podpirata drug drugega in uživata v skupnem življenju. Oba rada plešeta in veliko časa preživita v postelji - predvsem zato, ker je to Sadiejina želja. Zlobneži bi lahko pripomnili, da je njuna zveza uspešna samo zato, ker je Sadie "otrok šestdesetih let", kajti takrat je menda veljalo, da naj ženska sledi svojemu možu in naredi vse, kar on želi, vse dokler je ta z njo dober.  Pa mislim, da za Sadie in Jaka to ni veljalo. Enostavno sta ljubila drug drugega.

Roman 22.11.63 je pisan kot prvoosebno poročilo. Piše ga Jake, kar mu zelo dobro pristoji. Študiral je namreč ameriško literaturo in pisanje mu ni nekaj tujega. Kadar ne piše, dela kot srednješolski učitelj angleščine, tako v sedanjosti kot tudi v preteklosti. Deli romana, ki ga opisujejo, kako poučuje, so eni boljših v knjigi. Predanost delu, ki ga opravlja s srcem, je zlahka začutiti. Stephen King res ni samo pisatelj grozljivk.

Po romanu so leta 2016 posneli televizijsko serijo. Pri njej me je motilo ravno to, da Jaku kot srednješolskemu učitelju, niso posvetili veliko pozornosti. Serija se začne spodbudno, ravno s prizorom iz šolske učilnice, a šolskega življenja potem ni več veliko. Pa saj razumem. Tako obsežno knjigo, kot je roman 22.11.1963, je težko prenesti na filmski trak, pa čeprav v obliki serije, ki vendar lahko daje zgodbi več prostora kot film.

Pa še nekaj je v seriji, kar me je motilo. To je način, kako se preteklost s svojo harmonijo bori proti spremembam. V romanu je to precej bolj prefinjeno predstavljeno kot v seriji, kjer je boj zgodovine proti spremembah čisto preveč preprost in banalen.

Ampak James Franco kot Jake Epping je pa naravnost odličen! Sem se bala, da bo ravno glavni igralec tisto, kar me bo pri seriji najbolj motilo. Saj veste, med branjem se v glavi oblikujejo prav posebne predstave o nastopajočih osebah in filmski igralci, ki jih upodabljajo, potem ponavadi vsaj malo razočarajo. A James Franco v oblekah in klobukih iz 60ih let prav dobro izgleda in tudi v redu igra. Odlična je scenografija, ki pričara občutek 60ih let, kakor tudi glasba iz tistega časa - čeprav tista najpomembnejša pesem, okoli katere se v romanu vse vrti, na žalost manjka. Mislim na pesem Glena Millerja, In the Mood.

Televizijsko serijo, ki se sicer le ohlapno drži vsebine Kingovega romana, je potrebno dojemati kot samostojno umetniško delo. Šele ko sem to storila in med gledanjem serije zavestno pozabila na roman, sem začela uživati.

James Franco in Sarah Gadon
kot Jake in Sadie

Knjiga 22.11.1963 je prav fajn roman, ki pa zahteva, da mu posvetimo kar precej časa. Ob tem nam ne sme biti žal tudi napora, ki je potreben, da se poglobimo v vsako od zgodb in osebe, ki nastopajo. Razglabljanje o tem, zakaj je Lee Oswald ustrelil Johna F. Kennedyja - če ga sploh je, in kaj morebiti tiči v ozadju atentata, je bilo za moj okus nekoliko razvlečeno, pa čeprav imam Ameriko in njeno zgodovino zelo rada. Poleg tega sem prepričana, da ne-ameriškemu bralcu romana marsikateri zgodovinski utrinek ali njegova alternativna različica, ki jih navaja roman, neopazno spolzijo mimo, saj si z njimi vendarle ni tako domač kot Američani. Dojemanje romana je tako lahko osiromašeno. 

A nič hudega. V njem je vendarle še toliko dobrih stvari, da je knjigo vsekakor vredno prebrati. Če ne drugega lahko z branjem romana vsaj malce oklestimo naše narcistične poglede na svet - češ zakaj pa naj bi bili ravno mi tisti, ki naj bi najbolje vedeli, kakšen bi bil najboljši potek človeške zgodovine.

In potem še ta lepa ljubezenska zgodba...💗

Drago Jančar: Ob nastanku sveta

France Prešeren je največji slovenski pesnik. A tesno za njegovimi petami so mnogi, ki so živeli pozneje in so skoraj tako dobri kot on. Srečko Kosovel, Dane Zajc, Janez Menart, Lili Novy.

Drago Jančar je največji slovenski pisatelj. Tesno za njim pa ni nobenega - ne enega tistih, ki so živeli pred njim, ne sodobnika. Tako je to.

A z romani, ki jih piše, so težave. 

Sodobni bralec namreč pričakuje in si želi, da bi romaneskne zgodbe pripovedovali bolj ali manj takole - jasno in elegantno, čim bolj minimalistično in nikakor ne nabuhlo:

No, mogoče lahko tudi takole - z rahlim valovanjem navzgor in navzdol:

Jančarjev način pripovedovanja pa je takšen:

V teh zavojih, ki se vedno znova sučejo levo, proti začetku, se skrivajo ponavljanja, ki jih tako rad uporablja, in so pravzaprav značilnost njegovega pisanja. Lahko bi rekli, da s tem, ko nenehno uporablja iste besedne zveze in vedno znova ponavlja že znana dejstva, svoje bralce podcenjuje - meni, da njihov spomin ne zmore zadržati minimalne količine podatkov in da bralčeve živčne povezave ne znajo izpeljati najpreprostejših zaključkov. Pa je potem potrebno ponavljati in ponovno razlagati, da se zapomnimo. 

Lahko bi rekli, da je njegov način pisanja zastarel in da kot pisatelj ne sodi v današnji čas. Lahko bi rekli, da je dolgočasen.

Pa bi se seveda motili. Kajti ravno v teh zavojih njegovega pisanja se skrivajo svojevrstni vzorci lepote. Pri romanu Ob nastanku sveta so mogoče v obliki čipk.

A to je samo en vidik njegovega pisanja. Drago Jančar je najboljši slovenski pisatelj še zaradi mnogih drugih stvari - recimo zgodb, ki jih pripoveduje. V romanu Ob nastanku sveta jih je mnogo in med seboj se čudovito prepletajo. 

Osrednja zgodba romana Ob nastanku sveta je zgodba o klasičnem ljubezenskem trikotniku - o ženski in njenih dveh moških. Tokrat to - v romanih že tolikokrat opisano razmerje, opazujemo skozi oči otroka, dogajanje pa je postavljeno v čas po drugi svetovni vojni. Mesto dogajanja je Maribor - ali, če sem manj natančna, mesto M. v guberniji S.. Skupaj s pisateljem namreč namigujem na slavna ruska književna dela, ki imajo v knjigi tudi pomembno vlogo.

A zgodba o mladi, lepi ženski in njenih dveh ljubimcih še zdaleč ni edina zgodba romana. Tukaj se potem skriva bogastvo Jančarjevega pisanja in njegovo mojstrstvo, ki ni omejeno samo na zavoje proti levi, proti začetku.

Imamo okvirno zgodbo, saj Daniel pripoveduje o tem, kako je kot otrok doživljal Lenino zgodbo, mnogo let pozneje, ko je že odrasel in več razume. To zgodbi o Leni in njenih dveh moških daje dodatno širino.

Potem je tu izredno pomembna svetopisemska zgodba o Davidu in Goljatu, kakor tudi o Davidu in lepi Batšebi ter njenem nesrečnem možu. Pisatelj med to zgodbo in osrednjo romaneskno zgodbo vleče enkratne vzporednice in povezave, ki pa nikakor niso preproste ali enoznačne. Osebe so pomešane. Ni čisto jasno, kdo je kdo - kdo je David in kdo je Goljat. Pepi - Lenin ženin, je takšen hrust, kot je bil Goljat, a vendar nenavdno spretno hodi po strehah, kot je hodil David. A najbolj je podoben Uriju - Batšebinemu kruto zlorabljenemu možu. Samo za Leno se ve, da je Batšeba, a ne čisto prava in značilna, to bi bilo preveč preprosto.

Z zgodbami pa s tem še ni konec. Imamo družinsko zgodbo mladega Daniela, kjer ima majhno vlogo tudi njegov brat - mornar jugoslovanske ratne mornarice, ki bi bil prav lahko še eden od Davidov, pa ni. 

Sicer pa je v Danielovi družinski zgodbi glavna vloga podeljena njegovemu očetu - borcu narodno-osvobodilne borbe in taboriščnemu internirancu. Pričakovali bi, da bo po osvoboditvi, ki jo je pričakal kot zmagovalec, njegovo življenje srečno in zadovoljno, pa nikakor ni tako. Drago Jančar to zgodbo pripoveduje natančno in doživeto, s kančkom ironije. Pri tem pa je pomembna tudi Danielova osebna zgodba - zgodba otroka, ki je razpet med socialistično doktrino nove Jugoslavije, ki jo pooseblja učiteljica tovarišica Benedičič, in krščanstvom, ki ga zastopa pater Alojzij.

Še so zgodbe, ki se vijejo skozi roman. Mogoče so manj pomembne od zgornjih, a romanu prinesejo še kakšno dodatno dimenzijo in ga bogatijo. Takšna je zgodba o Ivanki Požar, - zgodba, ki jo Danielova prijateljica Vasilka prebere v starem časopisu, in je podobna osrednji ljubezenski zgodbi - a spet ne povsem. 

Ne manjkajo pa niti sanjska doživetja - še ena značilnost Jančarjevega pisanja, in veličastni finale, ki poskuša preko še enkrat povzetega romanesknega dogajanja osvetliti nekatere od človeških dilem, ki nas spremljajo že od nastanka sveta.

Roman Draga Jančarja, Ob nastanku sveta je veličasten. Večplasten in umetelno prepleten je, kakor so prepletene čipke v Leninem ovratniku in na zavesah v njeni kuhinji, skozi katere mladi Daniel - kot še eden od Davidov, zalezuje Leno Batšebo. 

Lahko ga beremo kot zgodbo o treh mladih ljudeh, ki jih ljubezen in strast, pa tudi osamljenost, usodno povežejo, lahko pa kopljemo še globje. 

Roman bo kljuboval času. Ko bo čez sto let nekdo želel brati o tem, kar se je po veliki moriji 20. stoletja dogajalo na krajih, kjer je Slovenija, in ne bo več obremenjen s to ali ono ideologijo, bo bral Jančarjeve knjige - morda še posebno roman Ob nastanku sveta, kajti ta roman je tako oseben in zaupen, tako zelo človeški, da bralca še posebno gane.

Zdaj pa roman hitro ponuditi eni izmed nemških založb, da bo v naslednjem letu zvezda na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Slovenija kot častna gostja tega sejma potrebuje takšne knjige.

★★★★★

Elif Shafak: Štirideset pravil ljubezni

No, saj ne rečem - knjiga Elif Shafak, Štirideset pravil ljubezni, ima tudi dobre strani.

Recimo naslovnico! Ta mi je bila všeč;)

A šalo na stran. Tudi zasnova romana je čudovita. Medsebojno se namreč prepletata dve zgodbi, ki veliko obetata. Prva se dogaja leta 2008 v Northamptonu v ZDA, druga v Konyi v 13. stoletju. Štiridesetletna Ella iz prve zgodbe, bere drugo zgodbo, ki je pripoved o tovarištvu med slavnim pesnikom Rumijem in dervišom Šamsom iz Tabriza, obenem pa se dopisuje še s pisateljem te druge zgodbe.

Vse lepo in prav. In zanimivo. Potem pa približno po petdesetih straneh začne pisateljica med obema zgodbama vleči vzporednice, ki so tako žalostno predvidljive, in graditi klišeje, ki smo jih že tolikokrat videli in slišali, da mi je bilo prav hudo. Hudo predvsem zato, ker sem se resnično namenila, da bom v romanu uživala - tudi zaradi teh prvih nekaj stavkov:

Brzica: med prsti držiš kamen in ga vržeš vanjo. Učinka ne bo lahko videti. Voda bo morda vzvalovala tam, kjer bo kamen prebil površino, pljusk pa bo udušilo žuborenje reke. To je vse.

Vrzi kamen v jezero. Ne le, da bo učinek viden, tudi trajal bo dlje. Kamen bo zmotil mirno vodo. Na kraju, kjer bo udaril ob gladino, bo nastal krog in ta krog se bo v trenutku pomnožil v še enega in še enega. Kaj kmalu se bo valovanje, ki ga je povzročil en udarec, razširilo, dokler ga ne bo mogoče čutiti po celotni odsevni površini vode.

Torej: mirno jezero je Ella, ena najbolj klišejskih gospodinj v vsej zgodovini literarne umetnosti in kamen, ki razburka njeno površino, je Aziz - pisatelj pripovedi o Rumiju in Šamsu, ali pa - tudi to je mogoče, saj se gibamo na zelo mistični in spiritualistični način - kar skrivnostni, modri in čedni Šams sam.

Šams je potujoči derviš, ki s svojim vedenjem in svojimi štiridesetimi pravili ljubezni, ki so v poševnem tisku razpršeni po knjigi, spreminja usode ljudi in jih dela boljše. Zaradi njega Rumi postane slavni pesnik. Zaradi njega se Ella reši svojega dolgočasnega zakonskega življenja. S temi izreki ni nič narobe, a kaj ko smo jih že tolikokrat slišali in to v bolj prečiščeni in jasnejši obliki, kot jih dobimo iz Šamsovih ust. In le zaradi njih ni potrebno napisati romana.

Bom kar hitro končala - tudi jaz s klišejem. Prepričana sem, če bi veliko ljudi prebralo roman Štirideset pravil ljubezni, Elif Shafak, bi bilo na svetu precej manj sovraštva, kot ga je. Resno mislim. Ni dvoma, da je bil roman napisan z veliko ljubeznijo. Tudi ne dvomim, da jo mnogi iz knjige tudi uspešno črpajo. A kaj, ko imamo nekateri ta nepremostljivi odpor do mističnega! Pa še premalo romantični smo.

Za pokušino pa tri Šamsova pravila ljubezni:

Osamljenost in samota sta dve različni stvari. Ko si osamljen, se je lahko zavajati, da si na pravi poti. Samota je boljša za nas, saj pomeni, da smo sami, ne da bi bili osamljeni. A na koncu je bolje najti nekoga, osebo, ki bo tvoje zrcalo. Zapomni si, samo v srcu drugega človeka lahko resnično vidiš sebe in božjo navzočnost v sebi.

Babica ve, da se takrat, ko ni bolečine, ne more odpreti pot za otroka in mati ne more roditi. Prav tako je za rojstvo novega Sebe potreben napor.

Prav tako kakor mora iti glina skozi hudo vročino, da postane močna, lahko Ljubezen postane popolna zgolj v bolečini.

Kako vidimo boga, je neposreden odsev tega, kako vidimo sebe. Če nam bog v misli prikliče predvsem strah in obtoževanje, pomeni, da se je v nas nabralo preveč strahu in obtoževanja. Če vidimo boga kot polnega ljubezni in sočutja, smo takšni tudi sami.

To zadnje pravilo mi je najbolj všeč.

★★★☆☆

Javier Marias: Zaljubljenosti

Zgodba romana se pred bralcem razkriva milimeter za milimetrom. Ali pa naj uporabim še manjšo mersko enoto? Tako počasi to gre. In ta droben delček, milimeter, mora biti obdelan z vseh možnih filozofskih kotov preden prepusti mesto naslednjemu mili-delčku romaneskne zgodbe. Za branje romana Zaljubljenosti, Javierja Mariasa, je potrebno nekaj potrpežljivosti. In veliko ljubezni do filozofskega razglabljanja o preminulih - predvsem tistih umrlih, ki ne morejo oditi in pustiti živih pri miru.

Zdaj pa tisto najboljše:) Zgodba, ki je tako zanimiva, da sem ves čas branja dobesedno hrepenela in moledovala za nov milimeter, ni toliko ljubezenska (kar bi upravičeno lahko domnevali iz naslova), ampak kriminalna. Več bi bilo škoda zaupati.

"Število nekaznovanih zločinov daleč presega število kaznovanih; kaj šele število neznanih in prikritih zločinov, zanesljivo je neskončno večje od števila znanih in ugotovljenih."

Tako pravi odvetnik Dervill in ta citat zelo lepo pristoji zgodbi romana, pa čeprav Dervill sploh ni eden od nastopajočih v knjigi, pač pa oseba iz druge knjige, ki jo v romanu Zaljubljenosti, vedno znova navajajo. Balzac.

Roman ima čudovit začetek, ki me je prikoval h knjigi. Tega vam pa lahko zaupam:

Nekaj čez trideset let stara Maria, ki je prvoosebna pripovedovalka, vsako jutro preden gre na delo v eno od madridskih knjižnih založb, zajtrkuje v lokalu, kamor redno zahaja tudi neznan zakonski par. Od nje nekaj let starejša mož in žena sta ji zelo všeč. Ko ju opazuje, kako zadovoljna sta v družbi drug drugega, kako srečen zakon imata, se bolje počuti tudi ona. Lažje gre na delo, lažje se sooča z zoprnim šefom in še bolj nadležnimi, samovšečnimi pisatelji, s katerimi ima opravka na svojem založniškem delovnem mestu. Potem pa nekoč srečnega para ni več na zajtrk. V tem trenutku se potencialna ljubezenska zgodba preobrazi v kriminalno.

Nadaljevanje zgodbe in njen zaključek sta zelo nekonvencionalna. Takole pravi Maria proti koncu romana:

... ne bi bila rada kot preklete knjige, sredi katerih mi mineva življenje, katerega čas miruje in zmeraj zaklenjen preži v prošnji, naj mu odprem, da bo znova mineval in vnovič pripovedoval svojo staro ustaljeno zgodbo. Nočem biti kot tisti zapisani glasovi, ki se pogosto zdijo kot zadušeni vzdihljaji, ječanje, ki prihaja iz sveta trupel, sredi katerega vsi obležimo v hipu, ko postanemo nepozorni.

Zaradi zgodbe, ki nekako ne gre v okvir ustaljenih ljubezenskih in kriminalnih zgodb, roman Zaljubljenosti deluje izredno sveže in sodobno. V njem ni zatohlosti starih knjig, ki jih Javier Marias poleg Balsaca še navaja v svojem romanu. Na zločin in ljubezen se v romanu Zaljubljenosti gleda drugače kot v Treh muškatirjih,  Macbethu ali Polkovniku Chabertu. Ta vidik zgodbe postane jasen ob Mariinem razmišljanju, ki predstavlja tisti del romana, ki mogoče zahteva nekaj bralčeve potrpežljivosti. Kako plahni spomin na umrle in kako kopni ljubezen, kako se ljudje spreminjamo in kaj vse smo pripravljeni narediti iz ljubezni - ali pa bolje rečeno, iz zaljubljenosti, je namreč v romanu razloženo natančno in slikovito, v dolgih odstavkih in na celih straneh, v čudovito oblikovanih stavkih polnih modrosti, kar pa bi se marsikateremu od bralcev prav lahko zdelo tudi preobširno. Meni samo na redkih mestih. Verjetno tudi zato, ker mi je bila glavna protagonistka romana, Maria, izredno simpatična s svojo drznostjo ter pogumom, preudarnostjo ter inteligenco in sem zato roman zelo rada brala. 

★★★★☆

Wolf Serno: Große Elbstraße 7, Das Schicksal einer Familie

Hamburg, konec 19. stoletja.

Roman Wolfa Serna, Große Elbstraße 7, usoda neke družine, je prvi roman serije knjig o družini zur Haiden. Ta  živi v vili na Große Elbstraße v Hamburgu, njeni družinski člani pa so tesno povezani z najpomembnejšo bolnišnico v okolici - bolnišnico Eppendorf. V času dogajanja prvega od romanov, je bila to čisto nova splošna bolnica, danes je to Univerzitetna klinika Hamburg- Eppendorf. 

Tudi Große Elbstraße še vedno obstaja. Vije se ob obali Elbe in je bila tako ob koncu 19. stoletja, kot je tudi še danes, povezana z bližnjo ribjo tržnico.

Gospa zur Haiden se konec 19. stoletja zgraža nad smradom in hrupom, ki se širita od tam, dandanes pa mimoidoče to preveč ne moti, še posebno zato ne, ker se lahko ustavijo v kakšni od številnih ribjih restavracij tam okoli in se okrepčajo - če z drugim ne, pa s hamburškim ribjim kruhkom.

Ne hamburger ampak Fischbrötchen
 je značilen prigrizek iz Hamburga.
Tale se imenuje Bismarck.

Profesor Carl-Heinrich zur Heiden je kirurg in predstojnik kirurškega oddelka v Splošni bolnici Eppendorf. Toda ni on tisti, ki je glavna oseba romana. Glavna je njegova hči Viktoria ali na kratko Vicki, ki želi postati zdravnica, a je to v tistem času še nemogoče. Zato po številnih pregovarjanjih in težavah, ki jih ima zaradi svoje odločitve z očetom, postane medicinska sestra. Že na samem začetku knjige se zaljubi v mladega zdravnika, doktorja Johannesa Dreyerja ali na kratko Hannesa, ki je v nemilosti pri svojih predstojnikih in je na začetku romana ravno izgubil svojo zaposlitev v bolnišnici Eppendorf.

Malo diši po Doktor romanih, kajne? No, malo se res zdi, da bo šlo po utečenih tirnicah posladkanih ljubezenski zgodbic med zdravniki in medicinskimi sestrami, a če iščete takšne vrste roman, ta knjiga ne bo za vas. Romantične ljubezenske zgodbe med Vicki in Hannesom je namreč bore malo - samo v začetnih poglavjih romana, ko se vse razvija nepričakovano hitro, in potem na koncu, seveda, ko se vse srečno konča. Vmes je obilo prostora in številne strani knjige, ki so zapolnjene s čisto drugimi stvarmi. In te so sila zanimive.

Kolera, na primer. V letu 1892 je v Hamburgu izbruhnila kolera in ko je bila bolezen na vrhuncu, je na dan zbolelo preko tisoč ljudi, umrlo pa jih je preko štiristo. Bolnice so bile preobremenjene in niso mogle sprejeti vseh bolnikov, ki so potrebovali bolnišnično oskrbo, in ponekod, predvsem v revnih predelih, so pomrle cele družine. Toliko, da lahko primerjate z našo korona pandemijo. V romanu je to, zakaj je do bolezni prišlo, kako se je širila in kako so se proti njej borili, zelo natančno in nazorno predstavljeno. Tudi zanimivo in verodostojno. V Hamburgu so malo oklevali s tem, da bi mesto razglasili za okuženo in uvedli karanteno, saj je to pomenilo, da nobena ladja ne bi smela več pripluti v hamburško pristanišče ali iz njega, kar bi pomenilo veliko izgubo zaslužka. Zaradi tega se je bolezen še hitreje širila in jo je bilo še težje nadzorovati.

Da bi pomagal zajeziti bolezen, je iz Berlina v mesto prispel sam Robert Koch. Njegovo ime smo v Nemčiji med korona pandemijo poslušali dan za dnem, saj je bil Inštitut Roberta Kocha v času pandemije osrednja ustanova, kjer so se zbirali vsi podatki o obolelih s korono, se obdelovali; iz inštituta pa so prihajale tudi vse smernice za postopanje v pandemiji in vsi certifikati o cepljenju. No, v romanu je Robert Koch odločen in spoštovan strokovnjak - povsem primeren, da se po njem nekoč poimenuje inštitut za nadzorovanje infekcijskih obolenj. Kako navdušen infektolog je bil, pa je v knjigi simpatično predstavljeno s tem, kaj reče, ko z mikroskopom opazuje povzročitelja kolere, Vibrio cholerae. Takole pravi: "Das Bild, das sich unter einem Mikroskop auftut, will mir manchmal schöner erscheinen als die ganze neumodische Malerei: Pointilismus, Post-Impressionismus, Impressionismus, Sie wissen schon, was ich meine..." Bakterije - kakor se vidijo z mikroskopom, se mu zdijo lepše kot vsa nova umetnost; pointilizem, post-impresionizem in impresionizem:)

Spomenik žrtvam kolere iz leta 1892
na pokopališču Ohlsdorf v Hamburgu

Ali pa rentgenski žarki. Takrat, v času dogajanja romana, jih še niso tako imenovali, saj so jih šele ravnokar odkrili, profesor fizike Röntgen pa še živ in še kako aktiven okrog 400 km južneje v Würzburgu. V Hamburgu pa so se že zavedali prednosti, ki jih prinaša slikanje s to vrsto žarkov. Zaradi x-žarkov se Vickijin oče lažje odloča ali bo nekoga operiral ali ne. Najdejo pa se tudi takšni, ki že sumijo, da s temi žarki ne bo vse v redu in da so lahko celo škodljivi.

V romanu poleg Roberta Kocha nastopa še nekaj resničnih oseb. Najzanimivejša je verjetno Hedwig von Schlichting, ustanoviteljica medicinskih sester Erika, ki je dodobra spremenila organizacijo nege bolnikov v bolnišnici Eppendorf. Do tedaj so za bolnice in bolnike skrbeli  izključno moški strežniki, s prihodom sester Erika, pa se je vse bistveno spremenilo.

Da pa ne bom pisala samo o medicini. Z romanom dobi bralec tudi dober vpogled v težko delavsko življenje, v to, kako je potekala stavka pristaniških delavcev in kakšno vlogo so imeli stavkokazi. Z Vickinim bratom Bennom, ki je umetnik, pa spoznamo tudi bohemsko življenje v grešnem predelu mesta Hamburg, v St. Pauli.

Knjiga Wolfa Serna, Große Elbstraße 7, je prav prikupen ljubezenski roman z medicinci v glavni vlogi - ravno prav klišejski in ravno prav poglobljen, da se ga prijetno bere in uživa v njegovi vsebini. Da ne berem tipičnega chick-lita pa me je dokončno prepričala krčmarica mati Ohloff, ena od pomembnih oseb v knjigi. Vicki je od nje dobila nasvet, kakršnega takšne starejše in izkušene ženske v taki vrsti romanov ponavadi ne dajejo. 

Vicki je krčmarico vprašala ali naj se poroči z mladim, lepim, pametnim in bogatim fantom, ki jo snubi, čeprav ga ne ljubi. In mati Ohloff ji pove, da obstajajo trije pravilni odgovori na to vprašanje. Odvisni so od starosti potencialne neveste. Dvajsetletna ženska bo brez oklevanja rekla ne, saj je prepričana, da brez ljubezni ni sreče in da je ljubezen večna. Tridesetletna ženska bo odgovorila mogoče, štiridesetletnica pa bi odgovorila da. Ta zadnja je pač že toliko modra, da ve, da ljubezen z leti bledi in da jo postopoma zamenjujejo druge vrline, ki pa so za dobro zakonsko zvezo ravno tako pomembne kot ljubezen. 

No, kako se je Vicki na koncu odločila, seveda vemo;), četudi je najprej oklevala in poskušala postopati bolj modro, kot ji gre.

★★★★☆

Bivša avkcijska hiša za prodajo rib

na ulici Große Elbstraße.

Zgradili so jo v času dogajanja romana in stoji čez cesto vile družine zur Heaiden.

Stavba je primer industrijske arhitekture, ki so ji na prelomu 19. v 20. stoletje povsod po svetu posvečali veliko pozornosti.

Jane Austen: Prevzetnost in pristranost

Downton Abbey

Na moj najljubši roman angleške pisateljice Jane Austen sem se spomnila, ko sem gledala televizijsko nadaljevanko Downton Abbey. Mogočna serija v šestih sezonah, vsaka od njih s sedmimi do devetimi epizodami, ki trajajo okrog eno uro, je dodobra zapolnila moje letošnje dolge jesenske večere. Pripoveduje o življenju članov družine lorda Roberta, 7. grofa Crowley, in življenju nekaterih od njegovih številnih služabnikov. Nadaljevanka me je navdušila - nekaj verjetno tudi zato, ker v določeni meri spominja na roman Prevzetnost in pristranost.

Med časom dogajanja v romanu in časom, v katerem poteka serija Downton Abbey, je sicer sto let razlike - pri Jane Austen smo na začetku 19. stoletja, prva epizoda serije Downton Abbey pa se začne dan za tem, ko je potonil Titanik, aprila 1912 - a  tok časa na določene stvari na angleškem podeželju, kot kaže, ni imel velikega vpliva. Še vedno velja neumen zakon o dedovanju, po katerem posestvo in plemiški nazivi prehajajo iz roda v rod le po moški liniji. Hiša polna hčerk za starše tako še vedno predstavlja problem, ki ga je potrebno čim elegantneje rešiti - mogoče še najbolje s tem, da se ena izmed hčerk poroči z bodočim dedičem. S tem se morata ukvarjati tako gospa Bennet iz knjige kot tudi lady Crawley iz nadaljevanke, čeprav se druga - to je pač treba priznati - tega loti precej rahločutneje kot prva. 

Poleg tega bi Darcyjev Pamberley - "razsežna, lepa kamnita stavba, trdno postavljena na pobočje pred verigo visokih gozdnatih hribov", kjer so "sobe velike in snažne in pohištvo v njih primerno lastnikovemu premoženju", prav lahko služil za predlogo graščini Crawleyevih, imenovano Downton Abbey.

No, določene stvari pa je zob časa vendarle obrusil in so se v stotih let spremenile. Ena od njih je položaj žensk - ta se je vendarle nekoliko izboljšal. V času Downton Abbeya si pogumne ženske, namesto da bi se poročile, že lahko izberejo "poklic", ki jim bo prinesel (skoraj) enako spoštovanje kot poroka. V času Prevzetnosti in pristranosti pa je bilo to omogočeno le gospodom, ki so bili tako poleg veleposestnikov in gentelmanov lahko tudi spoštovani advokati in zdravniki. 

Knjiga in nadaljevanka sta si podobni tudi v krasnih in duhovitih dialogih, polnih humorja in ironije, ki potekajo v značilni britanski angleščini. Ta bi morala zadovoljiti vsakega ljubitelja angleškega jezika. 

Nadaljevanko Downton Abbey z veseljem gledajo zelo raznoliki gledalci - ne samo člani britanske kraljevske družine in rojalisti, ampak tudi zapriseženi demokrati, ki sicer že iz principa zavračajo takšna dela - in celo takšni anarhisti kot je Mick Jagger.

A zdaj k romanu Prevzetnost in pristranost.

Kot vsa velika umetniška dela se tudi ta roman lahko bere na različne načine.

Lahko ga berete kot eno izmed najlepših in najbolj romantičnih ljubezenskih zgodb ever. Razvije se med Elisabeth Bennet in Fitzwillamom Darcyjem - dvema, na prvi pogled zelo različnima mladima človekoma. Ona izhaja iz bolj skromnih razmer, on je izredno bogat. Ona je družabna in nasmejana, on redkobeseden in zadržan. Njuna ljubezen mora premagati marsikatero oviro, preden se lahko uresniči. Vsak od njiju se mora najprej zavedati svojih napak in slabosti, jih nato premagati in se truditi naprej, da postopoma in čisto počasi nastane prostor za nekaj lepega - ljubezen in veliko srečo. 

Ta vidik romana je najbolj znan in večina bralk knjigo bere zaradi ljubezenske zgodbe. Ta je zaradi potrebne napetosti začinjena še z dramatičnim zasukom, ob katerem pozitivne lastnosti glavnih junakov pridejo še bolj do izraza. Zelo lepo izpeljano.

Knjigo lahko berete tudi kot dokument časa. Lahko se čudite zakonu o dedovanju, ki sem ga omenila v uvodu, in lahko se zgražate nad gospo Bennet, ki svojim hčerkam tako nesramno in neobzirno išče ženine, da vsi zardevajo. Na ta vidik romana nakazuje že prvi stavek, ki je eden slavnejših prvih stavkov vseh literarnih del. Takole se glasi:

Vsesplošno priznana resnica je, da samski moški s čednim premoženjem nujno potrebuje ženo.

Takoj postane jasno, da se bo v romanu vse vrtelo okrog možitev in ženitev. In da bo zelo hudomušno in zbadljivo zastavljeno. Drži. A vendar se iz tega ne gre preveč šaliti. Ne smemo namreč pozabiti, da je bila v tistem času dobra poroka za ženske vendarle izredno pomembna stvar. Takole pisateljica razmišlja o Elisabethini prijateljici:

Nikoli ni imela dobrega mnenja ne o moških ne o zakonu, a že od nekdaj se je hotela poročiti; za temeljito izobražene mlade ženske z majhnim imetjem je bil to edini časten korak, in čeprav je bilo še tako dvomljivo, da jih bo osrečil, jih je pač še najbolj prijetno zavaroval pred pomanjkanjem. To zavarovanje si je zdaj pridobila; in pri sedemindvajsetih letih in pri tem, da nikdar ni bila lepa, se je dobro zavedala, kakšna sreča je to.

Za ženske iz višjega srednjega razreda - če niso imele premoženja in s tem svobode, ali pa niso dobro izgledale, da bi očarale kakšnega bogatega moškega - je bilo v Angliji v začetku 19. stoletja težko. Ostale so na grbi svojih sorodnikov, kar je bilo neprijetno tako za ene kot za druge. Da bi delale - kot so delala ženske iz nižjega sloja, in same poskrbele za svoje dohodke, pa se tudi ni spodobilo.

Obstaja še tretji način branja. Roman lahko berete tudi tako, kot sem ga tokrat brala tudi jaz - kot atlas najrazličnejših človeških značajev in lastnosti. Mogoče je ta vidik romana celo tisti, zaradi katerega je knjigo Prevzetnost in pristranost vredno brati še dandanes, še posebno v primeru, če po knjigi ne segamo samo zaradi kratkočasja in romantike. Jane Austen je bila natančna opazovalka in inteligentna poznavalka, ki je iz tega kar je opazila in slišala na plesih, večerjah, sprehodih in vseh ostalih druženjih, ki se jih je udeleževala in vedno znova opisovala v svojih romanih, znala pravilno sklepati o človeškem značaju. Iz izraza na obrazu, pogleda in načina govorjenja je zlahka ugotoviti, s kakšnim človekom ima opravka. Ker je bila nadarjena pisateljica, pa je te svoje izkušnje uspela tudi zelo lepo preliti na papir. Tako je nastala svojevrstna zbirka najrazličnejših literarnih junakov z najraznovrstnejšimi značajskimi lastnostmi.

V romanu sta najbolj jasno predstavljeni naslovni dve človeški slabosti. Označujeta naša glavna junaka. On je prevzeten in ona je pristranska. A to je samo najbolj groba oznaka njunih najbolj usodnih lastnosti. Prevzetnost je namreč lahko tudi drugo ime za ponos, ki pa pri tako imenitnem mladeniču, kot je gospod Darcy, ne more biti nekaj slabega. Hudo je, če se prevzetnost razvije v nečimrnost - se pravi, da nekdo ne želi biti nekaj več samo v svojih očeh, ampak želi, da ga tako imenitnega vidijo tudi drugi. Pristranost pri Elisabeth pa nima svojega podaljška samo v predsodkih, kar je že dovolj hudo, ampak se lahko razvije tudi v nesramnost in slabo govorjenje, oz. obrekovanje. O takšnih in podobnih niansah človeških značajev piše Jane Austen in o tem mi je bilo zelo zanimivo brati.

Seveda pa so v romanu opisane še mnoge druge človeške lastnosti, ki so značilne za ostale nastopajoče. Cela množica jih je. Značilnost, ki jo Jane Austen kar najbolj prezira, je neumnost (gospa Bennet), a natančno so orisane tudi lahkomiselnost (Lydia Bennet), brezbrižnost (gospod Bennet), domišljavost in preračunljivost (gospodična Bingley), oholost (lady de Bergh) ter klečeplazenje (gospod Collins). Da pa ne bi mislili, da je v knjigi prostor samo za slabosti, imamo tudi nastopajoče s pozitivnimi značajskimi lastnostmi, kot so ljubeznivost (gospa in gospod Gardiner), prizanesljivost ter dobrohotnost brez bahavosti in pristranskih namenov (Jane Bennet). In še bi lahko naštevala. 

Jane Austen je svoj roman Prevzetnost in pristranost napisala, ko ji je bilo komaj dvajset let. Roman je tako mladosti primerno živahen in iskriv, poln svežine in optimizma. Ker pa je rokopis kar dolgo čakal na to, da so ga objavili, je imela pisateljica čas, da je osnovno besedilo desetletje dolgo urejala in pilila, kar se je izkazalo za zelo dobro. Vpliv zrele in izkušene ženske, ki ve, kakšno je življenje, se v romanu zlahka opazi. Knjiga Prevzetnost in pristranost tako ni samo mladostno razigrana in lahkotna, ampak je tudi zrelo literarno delo polno modrosti. Ta kompleksnost se čudovito izraža v glavni junakinji romana, Elisabeth Bennet - moji najljubši junakinji romanov Jane Austen. Elisabeth na očarljiv način združuje mladostno vihravost in preudarno odraslost, zaradi česar ona in njena ljubezenska zgodba navdihujeta še dandanes.

★★★★★

P.S. Jane Austen se je rodila na danšnji dan pred točno 246-imi leti.

Graham Swift: Here we are

Da Graham Swift piše po mojem okusu, sem spoznala že med branjem romana Materinska nedelja. Njegov slog pisanja je umirjen in tankočuten. Kot bi brala Williama Trevorja. Piše o življenju navadnih ljudi na robu velikih zgodovinskih dogodkov. Zgodbe njegovih junakov so postavljene v čas sprememb, ko novo neizprosno izpodriva staro, a ob tem ne dopusti, da bi veliki dogodki zgodovine in sprememb zasenčile usode običajnih ljudi, o katerih piše. Ti in njihova življenja so pomembni, zgodovina pa je samo prefinjena kulisa, pred katero je postavljeno dogajanje. 

Tako je v Materinski nedelji in tako je v njegovem najnovejšem romanu Here we are.

Zaradi dveh stvari se knjige pravzaprav sploh ne bi smela lotiti. Omenjeni sta že na platnicah, jasno predstavljeni, zaradi česar bi morali še dodatno utrditi moje prepričanje, da ta knjiga ni zame. 

A ime Grahama Swifta ima svojo moč in je pometlo z vsemi predsodki. Odločila sem se, da bom vendarle spet enkrat brala o že tolikokrat opisanem ljubezenskem trikotniku med dvema moškima in žensko, ki pa bo tokrat začinjen še s čarovniškimi triki in iluzijami, ki tudi niso nekaj, kar bi me posebej fasciniralo, prej obratno.

A odločitev, da knjigo preberem, je bila pravilna:)

Dogajanje romana je postavljeno v avgust leta 1959 v angleško obmorsko mesto Brighton. Tam na slavnem brightonskem pomolu vsak večer poteka varieté, v katerem med drugim nastopajo tudi trije mladi umetniki. Jack je conferncier ali povezovalec programa, ki nastopa tudi s svojimi točkami; Ronnie in Evie pa poletne dopustnike zabavata s čarovniškimi triki in iluzijami. Jack in Ronnie sta se spoznala med služenjem vojaškega roka in Jack je bil tisti, ki je Ronniju priskrbel delo v varitéju. Ronnie je za svoj nastop potreboval še asistentko in tako v zgodbo vstopi še Evie. 

Čarovniška točka je med gosti predstav izredno priljubljena in mladi čarovnik ter njegova čedna pomočnica postajata vse slavnejša. Nekako kar samo po sebi postane razumljivo, da se Pablo in Eve (takšni sta njuni umetniški imeni) zaljubita in zaročita. Ta zveza ni samo logična posledica njunih občutij, ampak je ugodna tudi za predstavo samo in njuno nadaljnjo umetniško kariero.

A tudi Jack je očaran nad Evie. Vsak večer se pomeša med publiko, da si ogleda čarovniški nastop. Ne zanimajo ga triki in iluzije, njegovi oči se zadržujejo le na Evie. And here we are. Ljubezenski trikotnik je tu.

Od ostalih podobnih trikotnih razmerij, opisanih v mnogih drugih romanih, se ta razlikuje po tem, da ga je pisatelj uspel ustvariti, ne da bi pri tem potreboval opise ljubosumnosti, tekmovanja in rivalstva. Še ljubezen je bolj težko opaziti, zato pa je toliko več očaranosti ali - če smo že pri tem - začaranosti. Kljub temu kemija med nastopajočimi deluje.

Tekom romana se pisatelj v svoji pripovedi pogosto pomakne tudi v preteklost. Opisuje otroštvo glavnih junakov in se elegantno premika od zgodbe enega do zgodbe drugega. Največ pozornosti posveti Ronniejevi preteklosti. Tukaj potem nastopi čas za tiste velike zgodovinske dogodke, ki sem jih omenila v uvodu, in so navzoči v Swiftovih delih kot sijajno in obenem presunljivo ozadje dogajanja. V tokratnem primeru je to medvojna evakuacija angleških otrok iz velikih mest na podeželje, ki so jo organizirali zaradi Hitlerjevega bombardiranja Londona na začetku druge svetovne vojne. Kakor so s tem preseljevanjem mislili le dobro in želeli otroke samo zavarovati, se je pogosto obrnilo precej slabše, kot je bilo zamišljeno. Otroci so se med odsotnostjo ne samo odtujili od svojih staršev, pogosto so z njimi v novih začasnih domovih tudi slabo ravnali.

No, pri Ronniju, ki je bil eden od teh evakuiranih otrok, ni bilo tako. Medvojni čas, ki ga je preživel na podeželju pri starejšem zakonskem paru, ki ni imel svojih otrok, je bil najlepši čas njegovega življenja. A lepe stvari v takšnih primerih povlečejo s seboj tudi neprijetnosti, eden od njih je občutek krivde in sicer tako na eni kot na drugi strani razmerij med otrokom, pravimi in nadomestnimi starši. Ta vidik zgodbe je v knjigi izredno lepo in pretanjeno orisan.

Zelo prepričljivo je predstavljen tudi prelomni čas konca petdesetih in začetka šestdesetih let 20. stoletja - čas sprememb, v katerem se osebe Swiftovih romanov vedno znova znajdejo, pisatelj pa opisuje njihove reakcije na spremenjene razmere v družbi. V tokratnem romanu so te spremembe predstavljene z varitéjem samim. Vsi čutijo, da se čas takšnih vrst zabave izteka in da na odre namesto čevljev za step, cilindrov, hokus-pokusov in sprehajalnih palic, stopajo usnjene jakne, jeans in kitare Rockabye Boys.

Da je to res tako in da bodo imele te spremembe na naše tri glavne nastopajoče pomemben vpliv, se pokaže, ko zgodba romana naenkrat in dokaj nepričakovano preskoči petdeset let v prihodnost. To majhno presenečenje, ki zgodbo osvetli na nov način, romanu prida dodatno napetost, ki se z nadaljevanjem samo še stopnjuje, vse do konca, ko vendarle izvemo, kaj se je zgodilo in kaj je bilo tisto, kar je tako pomembno vplivalo na dogajanje.

Roman Here we are, enega najpomembnejših sodobnih angleških pisateljev, Grahama Swifta, je pripoved o treh varietéjskih umetnikih, ki v avgustu 1959 doživijo nekaj, kar jih zaznamuje za celo življenje. Roman pripoveduje celotne življenjske zgodbe vseh treh glavnih junakov - kar je glede na to, kako kratek je (ima manj kot dvesto strani), težko verjeti, ne da bi predpostavili, da je zaradi tega pri tem površen in nedosleden. Ne, zgodbe vseh treh - posebno pa Ronniejeva, jasno in verodostojno zažarijo pred bralčevimi očmi. Nič pomembnega ne manjka. Zvemo vse, kar moramo vedeti. V življenju je pač včasih tako, da ena stvar, en dogodek, usodno vpliva na potek vsega nadaljnjega življenja in razloži vse. V romanu Here we are je takšen potek življenja opisan mirno, brez pretiranih čustev, a doživeto in prepričljivo.

★★★★☆

Stanislaw Lem: Solaris

Skromnost nam brani izreči naglas, a včasih si mislimo, kako imenitni smo. V resnici, v resnici pa nočemo osvajati vesolja, radi bi samo razširili Zemljo do njegovih mej.

(Stanislaw Lem: Solaris)

======================================================

Solaris je planet, nekaj svetlobnih let oddaljen od Zemlje. Pozornost zemeljskih znanstvenikov je pritegnil zaradi svoje orbite. Ta bi morala biti kaotična in nestabilna, saj Solaris kroži okrog dveh sonc - modrega in rdečega, ki s svojo gravitacijo nenehno vplivata na planetovo kroženje in spreminjata njegovo orbito. Ker se je Solarisova orbita izkazala za stalno, si je planet "z mesta enega izmed več sto vsako leto na novo odkritih planetov, dvignil na rang telesa, ki zasluži posebno pozornost." Proti planetu so odletele prve raziskovalne odprave in v njegovi orbiti so zgradili raziskovalno postajo Solaris. Razvila se je nova raziskovalna veda imenovana solaristika, ki je raziskovala planet in ga poskušala razumeti. A solaristi v svojem raziskovanju in preskušanju hipotez niso prišli daleč. Vse njihovo znanje o Solarisu je bilo kljub večletnemu natančnemu raziskovanju bolj ali manj omejeno le na spoznanje, da stabilnost orbite planeta ohranja ogromen ocean, ki prekriva večino planeta in da je ta ocean živo bitje. Kakor je odkritje, da je na planetu Solaris eno samo bitje in da je to ocean želatinaste mase, ki zna razmišljati, nenavadno in na prvi pogled zanimivo, je veliko navdušenje, ki ga je planet vzbudil pri zemeljskih znanstvenikih, začelo z leti plahneti. Kajti Zemljanom kljub številnim poskusom s prebivalcem Solarisa ni uspelo vzpostaviti stika in zemeljske raziskave ter razlage dogajanja so obtičale na mrtvi točki.

Dogajanje v romanu Stanislawa Lema se začne približno sto let po tistem, ko so ta nenavadni planet odkrili. Na Solaris prispe psiholog in solarist dr. Kris Kelvin. Takoj ugotovi, da se na postaji dogajajo čudne stvari. Eden izmed raziskovalcev, dr. Gibarian, je mrtev in naj bi pred kratkim naredil samomor, ostala dva, dr. Snaut in dr. Sartorius, tičita v svojih sobah in tam nekaj skrivata. Nihče od njiju Kelvinu noče povedati, kaj se dogaja. Bo menda že sam videl in do takrat nima pomena karkoli razlagati, saj tako ali tako ne bi verjel.

Kaj se dogaja, izvemo že zelo hitro.

Na postaji Solaris vsak, potem ko prespi prvo noč, dobi svojega "gosta". To je materializirana oblika njegovih najglobljih in najizrazitejših občutij, misli in doživetij ali kot piše v romanu: To niso niti osebe niti kopije določenih oseb, ampak materializirane projekcije tega, kar o določeni osebi vedo naši možgani. 

Pri Krisu je to njegova pred desetimi leti umrla žena Harey. Umrla je zaradi samomora, ki ga je naredila, ker jo je Kris želel zapustiti. "Gostja" je dvojnica Krisove žene, a ji vendar ni povsem enaka. Določene stvari se spominja, drugih ne. Ve, da je nekaj narobe in nenormalno, ter je zaradi tega zmedena. Ves čas mora biti v Krisovi bližini - če ji kdo to želi preprečiti, postane nervozna in celo nasilna.

Vsebina romana ob "gostih" zajadra v psihološke vode. Kris se mora ob "novi" Harey soočiti s svojo podzavestjo in občutki krivde ob njenem samomoru. Zdaj razume, zakaj je eden izmed članov raziskovalne skupine na postaji naredil samomor in zakaj se ostala dva prestrašeno skrivata v sobah, skupaj s svojima "gostoma", ki ju nočeta nikomur pokazati.

Krisovo soočanje in sobivanje s Harey se razvija od zanikanja njenega obstoja, trenutka, ko se jo želi na vsak način znebiti (pa to ne gre), preko tega, da se mu začne smiliti in trpi skupaj z njo, do takrat, ko se vanjo zaljubi in je noče več izgubiti.

Ob prebiranju romana izvemo, kako so "gostje" nastali. Seveda ste že uganili, da je njihov obstoj povezan z živim oceanom planeta Solaris. A ob tem se vseeno postavlja obilica dodatnih vprašanj. Ali preko "gostov" ocean komunicira z ljudmi? Zakaj raziskovalce na postaji trpinči na tako prefinjen način? Zakaj šele po toliko letih? Odgovori na ta vprašanja so skriti v znanstvenih razlagah o tem, kako bi lahko potekalo naše srečanje z izvenzemeljskimi bitji, pa tudi v teoloških razsežnostih našega razmišljanja. Zelo fajn.

Po romanu Solaris poljskega pisatelja Stanislawa Lema je leta 1972 ruski režiser Andrej Tarkowski posnel film, ki velja za klasiko. Trideset let pozneje so v Hollywoodu naredili remake z Georgem Cloonyjem v vlogi Krisa Kelvina. Pri obeh filmih je dogajanje postavljeno tudi na Zemljo - kar za knjigo ne velja, saj se tam vse dogaja le na Solarisu - s čimer sta režiserja lažje razložila okvir zgodbe, se pravi razmerje med Krisom in Harey pred njeno smrtjo na Zemlji, pa tudi vse, kar so znanstveniki v zadnjih sto letih odkrili o Solarisu in njegovem edinem prebivalcu. Hollywoodski film je bistveno krajši od ruskega - jasno, povsem po okusu sodobnih filmskih gledalcev, ki so v teku let med obema filmoma izgubili nekaj svoje potrpežljivosti in zmožnosti koncentrirati se - tako v njem ni prostora za slike oceana, njegovo spreminjajočo se gladino, meglo, ki se dviga iznad njega in se barva v hladno modri ali toplo rdeči barvi, pač odvisno od tega, katero od sonc je nad obzorjem. Tudi razvoj odnosa med Krisom in Harey, ki sem ga omenila, je v starejšem filmu po mojem mnenju precej bolje prikazan kot v sodobni različici, pa čeprav George Clooney igra prepričljivo in zelo zelo gledljivo. Zanimivo je tudi to, da film iz leta 1972 -  iz časa, v katerem filmskim ustvarjalcem še ni bilo na voljo toliko možnosti za ustvarjanje spektakularnih in posebnih učinkov, uspe bolje graditi suspenz in celo horor kot v filmu iz leta 2002. 

S filmoma Solaris se je tako še enkrat potrdilo dejstvo, da so remaki ponavadi slabši od filmov, ki so jim bili v navdih. Se pa oba filma trudita preseči rasizem, ki je nenamerno zašel v roman. Tako so Gibarianovo "gostjo", ki je bog vedi zakaj debela črnka, oblečena le v slamnato krilce, v obeh filmih zamenjali z otrokom, Gibarianovim sinom. V filmu iz leta 2002 pa so naredili še korak naprej v boju proti rasizmu ter šovinizmu in dr. Sartoriusa nadomestili s temnopolto znanstvenico.

Stanislaw Lem (1921-2006) je doživel premieri obeh filmov. Ali sta mu bila všeč, ne vem; vem pa - iz dokumentarnega filma o njem - da je živel zapleteno življenje, kjer je za svojo varnost in pogosto celo samo za golo preživetje moral sprejemati sporne odločitve in sklepati neprijetne kompromise. Njegovi družini - čeprav so bili židje, je med nemško okupacijo uspelo čudežno preživeti holokavst, zaradi česar so bil sumljivi. Po 2. svetovni vojni je pisal članke, ki so bili kritični do nove oblasti, a tudi socialistična propagandna besedila. Zapriseženi ateist je redno objavljal kolumno v katoliškem časniku. Ko je padla železna zavesa, je bil zelo nezaupljiv in ni verjel, da bo kaj bolje. Ob terorističnih napadih na New York v začetku 21. stoletja pa je izgubil zaupanje v človeško civilizacijo. Umrl je kot pesimist, kar je glede na to, kaj vse je v svojih delih pravilno predvidel, zaskrbljujoče.

A mi smo vseeno veseli, da imamo njegove znanstveno-fantastične romane - Solaris je samo eden izmed njih, najbolj znan. Glede na daljnje leto, v katerem je izšel - to je leto 1961, se presenetljivo lepo bere.

★★★★☆

Stanislaw Lem
v svoji knjižnici
v Krakovem

Jane Austen: Northangerska opatija

Tako zabavne knjige izpod peresa Jane Austen pa še nisem brala! Saj vemo, da se ta pisateljica zna pošaliti iz tega ali onega človeškega značaja, pisati humorno in zabavno, a tako prisrčno in lahkotno, kot je to počela z junaki v tem svojem romanu, svet še ni videl. Uživala sem v vsakem stavku posebej.

Začnimo z drugim delom, oziroma z drugo knjigo romana. Ta se dogaja v Northangerski opatiji. Temačni gradovi in kapele, ruševine in ostanki samostanov so glavni junakinji - komaj 17-letni gospodični Catherine Morland, zelo pri srcu. Je namreč navdušena bralka gotskih romanov - romantičnih grozljivk in strašljivk s konca 18. stoletja, in v stari opatiji, kamor jo povabita prijatelja - brat in sestra, Henry in Eleanor Tilney, si nadeja doživeti nekaj tako zelo grozljivo romantičnega, kot je navajena brati v svojih romanih. A izkaže se, da Northangerska opatija še zdaleč ni tisto, kar je Catherine pričakovala. Tilneyevi so opatijo (ki jo je verjetno eden izmed njihovih prednikov dobil kot darilo kralja Henrika VIII, ko je le-ta ob svoji verski revoluciji razpustil samostane) spremenili v prijetno bivališče z velikimi - a še vedno gotsko zašiljenimi okni in pohištvom po najnovejši modi. Nikjer ni niti sledu temačnosti in grozljivosti, ki sicer po Catherinerinem mnenju tako stari stavbi pritiče. A mlada junakinja se ne da. Svoji domišljiji pusti prosta krila, postavlja drzne hipoteze, si domišlja to in ono ter predvideva nekaj težko verjetnega - recimo, povsem konkretno: prepričana je, da se v Northangerski opatiji dogaja točno to, kar se dogaja v romanu Jane Eyre, oziroma Sirota iz Lowooda, Charlotte Brontö. Če ste roman brali, potem veste, kako je bilo z gospo in gospodom Rochester.

Pripoved je izredno zabavna. Jane Austen se malce ponorčuje iz takšne vrste romanov in iz takšnih literarnih junakinj, a ne preveč. Nekoliko pokroviteljska je, a prav nič žaljiva. Prizanesljiva je do mlade in neizkušene junakinje, ki je vendar v tej pripovedi šele prvič zavila v širni svet in zapustila domačo hišo.

Kakor je Catherina naivna in neizkušena, tudi prav nič učena, je vendarle odkrito, iskreno, neizumetničeno, nedolžno... dekle..., ki ne pozna pretvarjanja in je zaradi tega simpatična in ogreje srca bralcev (pardon, bralk:) in, seveda, tudi marsikaterega od moških junakov romana. 

Te njene osebnostne lastnosti postanejo še posebno izrazite v prvem delu romana. Ta se dogaja v zdraviliškem mestu Bath, kjer je Catherine na večtedenskem oddihu skupaj s starejšim parom iz njenega domačega okraja. Čudovito je prikazan vsakodnevni ritem življenja v mestu, ki je organizirano tako, da se ljudje lahko družijo in spoznavajo: dopoldne obisk dvorane, kjer se pije slatino in ob tem malo poseda ali pa sprehaja, opazuje ostale, zvečer obisk gledališča ali ples, da se nova poznanstva lahko utrdijo in stara poglobijo.

V ta vrtinec najrazličnejših značajev - ljudi, takšnih in drugačnih, zaide mlada Catherine s svojo naivnostjo in iskrenostjo. Zaradi neizkušenosti ne dojame, da ljudje vedno ne govorijo tistega, kar mislijo in da se za fasado prijateljstva pogosto skriva le hinavščina in - ja, kot vedno, lov za denarjem in udobnim življenjem v obliki najboljšega možnega ženina. A Catherine ima potencial in roman Northangerska opatija je tudi razvojni roman, tako da se bo neizkušena junakinja - o tem ni dvoma -  že razvila v čudovito mlado damo, ki bo razumela svet okrog sebe in se v njem tudi več kot dobro znašla.

Zakaj točno me je roman tako zelo navdušil, ne znam razložiti - še posebno zato ne, ker Northangerska opatija nikakor ni najboljši roman te pisateljice; marsikatera od drugih knjig Jane Austen je precej bolj kompleksna in večplastna. Mogoče tiči vzrok v izredni lahkotnosti pripovedi. Ali pa v tem, da so razni nesporazumi, ki ponavadi ženejo tok njenih romanov, tokrat zelo nedolžni, nimajo hudih posledic in se izredno hitro razjasnijo - kajti Catherine je tako odkrito in iskreno dekle, da s takšnimi nesporazumi v srcu pač ne more mirno živeti in jih želi takoj razrešiti.

Ali pa sem roman rada brala enostavno zato, ker so zdaj takšni časi. Korono lahko krivimo za marsikaj:)

★★★★★

Felicity Jones kot Catherine
v filmu Northanger Abbey (2007)
(vir:Jane Austen's World)

Po romanu Northangerska opatija so leta 2007 posneli tudi sila prikupen film s Felicity Jones v glavni vlogi. Jaz sem si ga ogledala kar na You Tubu, zastonj.

Daphne du Maurier: Rebeka

"Ena taka romantična ljubezenska zgodba, ko pametna, revna in zapostavljena mladenka uspe kar tako, mimogrede, očarati neznansko bogatega, malce starejšega in skrivnostnega moškega. Kjer ljubezen premaga vse ovire. O, koliko časa že nisem brala kaj takšnega! Na srečo to ni vse - do poroke namreč pride že v prvi tretjini knjige. Gre tudi za zelo napeto psihološko zgodbo - predvsem v drugem delu, ki je toliko atraktivna, da se je Hitchcock leta 1940 odločil po njej posneti film, ki je med zvezde izstrelil mlado Joan Fontaine. Sicer pa se vse vrti okoli Rebeke, ki v knjigi sploh ne nastopa - živi samo v pripovedovanjih ostalih, a ima na življenje vseh tudi po smrti strašanski vpliv. Čudovit je tudi kraj dogajanja - graščina Manderley s prostranimi gozdovi in vrtovi bujnega cvetja (azaleje, španski bezeg, vrtnice lahko kar vohaš) in pečinami nad morsko obalo, a tudi meglo in dežjem. To in še kar lepo izrisani značaji oseb, ki so pa vseeno kar preveč črno-beli, pripomorejo k všečnosti prve polovice knjige, ko zgodba okoli Rebekine smrti še ni tako napeta."

... sem napisala pred skoraj točno desetimi leti na Knjižne molje, ko sem knjigo prvič prebrala. Še vedno bi se podpisala pod zgoraj napisano. Vse še vedno drži. A knjiga je vendarle še mnogo več. Večplastna je in lahko jo beremo na različnih nivojih; površno ali bolj na globoko, kot kriminalko ali kot psihološki triler, kot ljubezensko zgodbo ali kot razvojni roman. Teh novih plasti pripovedi sem se začela zavedati šele pri tokratnem, drugem branju romana.

Razlog, da knjigo Daphne du Maurier, Rebeka, spet vzamem v roke, je bilo to, da so po romanu ponovno posneli film. Ki si ga je, seveda, potrebno ogledati:) Ta zadnji je bil posnet pod okriljem Netflixa, v glavni vlogi pa nastopa Lily James. Tako na prvi pogled se mi je ta igralka zdela zelo primerna za vlogo prvoosebne pripovedovalke iz romana. Še več, prav veselila sem se, da jo lahko ponovno gledam v filmski vlogi. Še vedno se je namreč spomnim, kako odlično je upodobila Natašo Rostovo v BBC-jevi seriji Vojna in mir. Nekaj podobno mladostno naivnega, kot je bila Nataša Rostova, je namreč tudi brezimna gospa de Winter iz romana Rebeka - kar bi torej predstavljalo čudovito novo vlogo za to britansko igralko. Da pa bi film lahko v polnosti uživala, znala razbrati vse njegove dobre in slabe strani, ga primerjati z romanom, se je splačalo, da ponovno sežem po romanu.

Tukaj so moji tokratni vtisi o romanu Rebeka:

Rebeka kot ljubezenski roman

Ljubezenska zgodba je pomembna in na videz takšna, da se je ne bi sramovala nobena pisateljica ljubičev. Mlado dekle, ki se preživlja kot spremljevalka (ali pa asistentka) ostarele gospe, v Monte Carlu spozna gospoda de Winterja, lastnika čudovitega posestva Manderley v Cornwallu, vdovca, ki mu je pred letom dni med jadranjem umrla žena. Zaljubita se in poročita. Medeni tedni v Italiji so čudoviti, veselje ob pričakovanju sanjskega življenja na posestvu Manderley pa velikansko. A Maxim de Winter je zelo redkobeseden in o svojem dosedanjem življenju, kakor tudi o svojih občutkih, ne govori veliko. Ni nam čisto jasno, kakšen je njegov resnični odnos do žene. Jo je poročil iz ljubezni ali le zato, ker je bilo na Manderleyu po ženini smrti tako prazno? Je to res razmerje mož-žena ali pa gre bolj za razmerje odrasli-otrok ali celo odrasli-hišni ljubljenček? A naj vam zaupam - saj ne gre za spojler - ljubezen je obojestranska. Kako globoka je, se pokaže, ko se dogajanje zaostri in postane nevarno.

Rebeka kot kriminalni roman

Imamo umor. Raziskujejo ga tako, kot smo navajeni, da ga raziskujejo v romanih Agathe Christie. Nič čudnega, saj je dogajanje postavljeno v trideseta leta 20. stoletja, tja kot tudi marsikateri od njenih romanov. Raziskuje se obzirno, pogosto povsem neuradno, z občutkom in na gentlemansko besedo ter dobro ime. Kriminalna zgodba je napeta in zlahka vzdržuje bralčevo pozornost. Ravno prav je lažnih indicev in napačnih predvidevanj, da zgodba ostaja živa in zanimiva. Kdo je morilec zvemo dokaj hitro, a to ni nekaj slabega. Zaradi tega je zgodba grajena še bolj psihološko pretanjeno, kot bi bila sicer. Veliko je pomenljivo izmenjanih pogledov, bledice obraza, hitrega utripanja srca, bolečine v želodcu in omedlevic.

Rebeka kot mistični ali gotski roman

V romanu ni nadnaravnih dogodkov ali duhov, a zdi se, kot da bi bili. Rebeka - prva gospa de Winter, je več kot duh. Lebdi nad celotno zgodbo. Navzoča je povsod, nenehno jo je čutiti, čeprav je že leto dni mrtva.

Ko se mladoporočenca po medenih tednih nastanita v Manderleyju, nova gospa de Winter to neprijetno prisotnost svoje predhodnice čuti na vsakem koraku. Zdi se, kot da bi Rebeka še vedno živela v Manderleyu. Sobane v zahodnem krilu graščine so še vedno urejene tako, kot bi čakale, da se Rebeka vrne s potovanja. Nova gospa de Winter se mora zadovoljiti s skromnejšimi sobami v vzhodnem krilu, brez pogleda na morje. Obroki hrane so pripravljeni in servirani tako, kot so bili v času Rebeke; rože v vazah so razporejene tako, kot si je to želela Rebeka, številna služinčad kot da še vedno dela po navodilih svoje prejšnje gospodarice. Nova gospa de Winter je postavljena pred nepremagljivo oviro - bojevati se mora proti svoji mrtvi predhodnici in ta boj je neenakovreden. Duhu mrtve ženske, ki naj bi bila v vseh pogledih boljša od svoje naslednice - lepša, spretnejša in bolj priljubljena - se je težko zoperstaviti.

Rebeka kot razvojni roman

To je tista plast romana, kjer se lahko odpluje na globoko. To plat zgodbe sem ob prvem prebiranju knjige povsem zgrešila, pa je mogoče celo najpomembnejša.

Na začetku romana je prvoosebna pripovedovalka mladostno naivna in do ušes zaljubljena. Z navdušenjem gleda v prihodnost in se ne boji izzivov, ki jih napoveduje nadaljnje življenje. Ne skrbi jo selitev v neznano okolje in življenje po novih pravilih. Glavno, da je ob njej človek, ki ga ljubi, pa bo že nekako, si misli. Naučila se bo vsega, kar se je potrebno naučiti, in uspela. Mladostni optimizem, ki poriva svet naprej:)

Streznitev pride ob prihodu v Manderley. Zariše se v podobi gospe Danvers, vodje služinčadi in glavne gospodinje graščine. Ta da novi gospe de Winter takoj vedeti, da ni dorasla svoji novi vlogi, da je nesposobna in nikoli ne bo mogla postati prava gospodarica Manderleya. Izkorišča svojo moč, poznavanje okoliščin in na prefinjen način maltretira svojo novo gospodarico. Točno ve, kje so njene šibke točke, z lahkoto jih razgali, poudari in vse na na videz nedolžni način obrne v svoj prid - vse z namenom, da bi se nova gospa de Winter psihično zlomila in odnehala.

Ha, zdaj bom zavila malo izven okvirov knjige. A ob gospe Danvers ne morem mimo tega, da se ne bi spomnila novih in novih generacij mladih zdravnikov, ki pridejo sveži in neizkušeni na oddelke bolnišnic ali v ambulante in (skoraj vedno, vsaj enkrat v času svojega izobraževanja) naletijo na izkušeno medicinsko sestro, ki tam dela že leta in natančno pozna vsakodnevni potek dela. Takšna sestra se včasih - recimo, da za hec in ne iz hudobije - mlade zdravnike malo privošči. Izkoristi njihovo neizkušenost in nepoznavanje terena, da jih zvabi v past in razgali njihovo (kakor) nesposobnost, ki pa je vendarle samo privajanje novim okoliščinam.

A to spada k specializaciji:) Če je specializant iz pravega testa, hitro preseže takšen način vedenja osebe, ki ima pravzaprav manj znanja, pa tudi odgovornosti kot on sam.

Iz pravega testa je tudi gospa de Winter. Po začetni zmedenosti in nesigurnosti, ko pred obiski beži v svojo sobo in se s strahom v srcu izogiba gospe Danvers, pridobi samozavest in odločnost. Pot do tega je počasna, a pravilno naravnana. Ko dozori - ali pa odraste, se spremeni tudi njeno razmerje do moža. Odnos med njima postane enakopraven; v določenih pogledih pa celo spet postane tisto znano razmerje odrasli-otrok, a zdaj na obrnjen način. 

Lily James kot gospa de Winter
v filmu Rebecca
(vir: Netflix)

Vse to in še mnogo več najdete v odličnem romanu Daphne du Maurier, Rebeka; skoraj nič od tega pa v najnovejšem Netflixovem filmu, ki je bil posnet po romanu. 

Lily James je bila že dobra igralska izbira, a kaj ko so njen lik tako zelo spremenili in poenostavili, da je hudo. Kje so njene notranje borbe in neprekosljiva domišljija ter občutljivost, s katero premleva dogajanje in osebe okrog sebe? 

Armie Hammer v vlogi Maxima de Winterja je premlad, prelep in prepostaven. Tudi govori preveč, sicer pa ostaja enako zmedena in nekako težko razumljiva ter neverodostojna oseba, kot je to tudi v knjigi. To, kako je orisan Maxim de Winter, je poleg skoraj preveč kičaste ljubezenske zgodbe, sicer ena izmed redkih slabosti knjige.

Filmske osebe rešuje Kristin Scott Thomas, ki je odlična v vlogi gospe Danvers. V njej se da jasno zaslediti tisto gospo Danvers, ki jo je ustvarila Daphne du Maurier.

Tisto, kar najbolj zamerim filmskim ustvarjalcem pa je to, kako so predstavili Manderley. Posestva Manderley na pečinah Cornwalla, obdanega z gozdovi in olepšanega z vrtovi polnimi cvetja, sem se veselila še bolj kot Lily James. Razočaranje. Nobenih cvetočih modrih hortenzij, več metrov visokih rdeče cvetočih rododendronov, dišečih grmov španskega bezga. Še vrtnice so komaj opazne. Manderley iz filma je temačna gotska graščina, ki stoji na kraju, kjer vedno dežuje ali pa je megleno. Gotsko vzdušje v romanu je ustvarjeno na precej bolj izviren in zapleten način kot v filmu.

V filmu tudi ni zaslediti, da gre za tipično angleško zgodbo. Roman Daphne du Maurier je "so british", da me je čisto potegnil vase - tako zelo, da sem ob pol petih pila čaj in zobala piškote, kot to delajo VSI v romanu; če pa sem imela prosto, sem si pred zajtrkom privoščila celo čaj v postelji - tudi ravno tako kot to delajo VSI nastopajoči iz romana, pa nihče v filmu.

Roman Rebeka, Daphne du Maurier vam toplo priporočam, saj je napisan tako, da lahko zadovolji zelo širok krog bralcev. Če berete moj blog, je prav verjetno, da spadate v to množico. Če strmite za kriminalno zgodbo in suspenzom, morate biti potrpežljivi z ljubezensko zgodbo in neskončnimi opisi prelepe narave Cornwalla. Če se veselite ljubezenske zgodbe, morate biti potrpežljivi pri več strani dolgih natančnih razmišljanjih in sanjarjenjih gospe de Winter. Če pa vas ni strah globine, boste uživali v vsakem stavku več kot 500 strani dolgega romana.

Z filmom je drugače. Tega pač ne morem hvaliti. Pa vendar. Če ste si film že ogledali in vam je bil všeč, vam bo roman še toliko bolj. Brez skrbi, tisti drobni spojlerji iz filma vam ne bodo pokvarili užitka pri branju knjige. Če pa film ni bil ravno po vaših željah, a vam je moje pisanje vzbudilo vsaj malo zanimanja, se vam kljub vsemu še vedno splača poseči po knjigi. Glejte, jaz sem jo prebrala dvakrat! In ni mi žal. Še več. Prepričana sem, da bom prav kmalu prebrala še kakšnega od številnih romanov Daphne du Maurier.

★★★★☆

Daphne du Maurier
(1907-1989)
(vir. Wikipedija)