Andrej E. Skubic: Samo pridi domov

(268 str.) 

Zelo aktualna knjiga.
Zgodba je zapletena in je ne bi opisovala. V njej je vse, kar se v zadnjem času dogaja v Sloveniji: preprodaja zemljišč, izčrpavanje in namerno uničevanje podjetij, pranje denarja in odpiranje računov na Cipru. Nastopata tudi Ivan Štih - princ teme in predsednik Slovenske republikanske stranke ter državna sekretarka, ki ji podjetje, najeto za državni projekt, na črno obnavlja hišo.

V vsej tej godlji na pol kriminalnih dejanj se najde ugleden advokat, Leon Berden, zaposlen v znani odvetniški pisarni, ki skliče novinarsko konferenco in razkrije ozadje enega izmed "umazanih" poslov. To je storil, ker ni "mogel več prenašat teh naduvanih, malomarnih kvazitajkunskih frisov, ki nimajo osnov ene etike..." Za nagrado si - tipično slovensko, zasluži tožbo zaradi izdajanja osebnih podatkov stranke. A to je samo en vidik romana. Napeta kriminalna zgodba, tudi s presenečenji in preobrati, še zdaleč ni vse, kar ponuja roman Andreja E. Skubica.

Precej bolj kot zgodba o posledicah neuspešne slovenske tranzicije je zanimiva osebna zgodba Leona Berdena. Da bo roman tudi intimna zgodba o odnosih med moškim in žensko, o družini in ljubezni, nakazuje že naslov. Stavek "samo pridi domov" na najbolj jedrnat in ganljiv način pove, da imamo opraviti z moškim, ki do teh stvari ni brezbrižen. "Tudi če nama trenutno ne gre najbolje, samo pridi domov, pa se bo vse uredilo, " med  vrsticami knjige začutimo Leonove misli. Zaradi tega in zaradi poguma, da javno razkrije nepravilnosti - dejanje, ki ga 99% ljudi na njegovem mestu ne bi storilo, ga dela simpatičnega. To je literarni junak, ki ga bralec zlahka vzljubi.

A Leon je daleč od tega, da bi bil izključno pozitivna oseba, brez madeža v poklicnem in osebnem življenju. Izkaže se, da se v poslovnem življenju tudi sam ni mogel popolnoma izogniti nečednostim, ki se jih je sicer odločil razkriti na tiskovni konferenci.

V osebnem življenju ne postopa tako etično, kot bi mogoče pričakovali. Kljub ljubezni do žene in veliki želji, da bi za vsako ceno ohranil družino, ki mu je skoraj sveta, si privošči razmerje z ljubico. Evo, spet en takšen kot je Primož iz romana Tadeja Goloba Ali boma ye, ki je poln besed o tem, kaj vse mu pomenita žena in družina, obenem pa brez slabe vesti obiskuje ljubico. Ob svojem varanju si dovoli celo to, da je na ženo ljubosumen in vedno znova dvomi v njeno zvestobo.
No, pa sem hitro ugotovila, da je moje ogorčenje krivično in neprimerno. Leonovo razmerje z ženskami je namreč daleč od tega, da bi bilo površno ali celo banalno predstavljeno. Pisatelj poskuša razjasniti tudi bolj zapletene vidike posameznih odnosov in nekako razumemo tako Leona kot ženske, ki ga obdajajo. Tudi te niso svetnice in brez greha - na trenutke ga imajo rade, drugič pa ga spet neusmiljeno izkoristijo in prizadenejo. Sicer pa tudi Leon sam pogosto deluje samouničevalno in izrazito mazohistično - kot bi si želel, da se njegovo življenje in svet, ki ga obdaja, sesujeta in dokončno uničita. Mogoče bi potem lahko začel še enkrat od začetka.

Knjiga Andreja E. Skubica, Samo pridi domov, je roman o sodobni slovenski družbi, ki je napisan kot dobra kriminalka. Obilo besedil na temo tajkunstva je na žalost najti že v našem vsakodnevnem resnem tisku - če ne neposredno, pa med vrsticami, tako da sem precej raje od kriminalne zgodbe, brala intimne zgodbe glavnih junakov. Fajn, da je roman večplasten.
Prepričana sem, da se bo knjiga ob nominaciji za nagrado kresnik (če nagrada ne bo obtičala v transrealizmu;-) dobro odrezala.

Andrej E. Skubic (1967)

P.S. Pisatelju čisto malo zamerim šaljenje z imenom Agnes. Je čisto brez potrebe. Nisem prepričana, da je zgodba zaradi tega vznemirljivejša. Poleg tega ime Agnes ni tako pogosto, da bi ga lahko pisatelj uporabil na način kot ga je.