ponedeljek, 22. september 2014

Marguerite Yourcenar: Labirint sveta

V pisanju Marguerite Yourcenar je čutiti Prousta. Prav veliko ga je. Kako naj si sicer drugače razložim svoje navdušenje ob branju knjige s tako dolgočasno vsebino kot so življenjske zgodbe prednikov neke osebe, ki je sploh ne poznam?

Marguerite Yourcenar je v trilogiji z naslovom Labirint sveta pisala ravno o tem - o življenju svojih prednikov. Res je, da pisateljica izhaja iz plemiške družine in takšne družine imajo ponavadi zanimivejše rodovnike od običajnih družin, a vendar med njenimi predniki ni nobene zgodovinsko pomembne osebe, okrog katere bi se dalo splesti kakšno posebno zanimivo zgodbo. Bolj ali manj gre kljub aristokratskemu poreklu za ljudi, pri katerih njihovi nasledniki petdeset ali največ sto let po smrti pri najboljši volji vedo samo še za datume njihovega rojstva, poroke in smrti, ki so jih poiskali v matičnih knjigah.
A Marguerite Yourcenar je bila izjemna pisateljica in je s pomočjo drobnih podatkov iz knjig, obledelih fotografij in ustnega izročila, uspela spisati tri zanimive knjige, ki se berejo - kaj pa vem - kot stranski poganjek Iskanja izgubljenega časa. V njenem pisanju je zaslediti Proustovi podobno sposobnost opazovanja in razumevanja ljudi. S pomočjo svojega uma in bornih zgodovinskih podatkov ji je uspelo oživeti majhno množico čisto konkretnih ljudi, svojih prednikov.

Pred tremi leti sem prebrala drugo knjigo trilogije z naslovom Severni arhivi, pred nekaj dnevi še prvi del, ki ima naslov V pobožen spomin. Tretji del trilogije (In zdaj? Večnost) še čaka na prevod v slovenski jezik.

(359 str.)
Severni arhivi so osrednja knjiga in svojevrsten višek trilogije. V njem pisateljica opisuje svoje prednike po očetovi strani.
Pripoved se začne v času, ko je bilo območje med severno Francijo in Belgijo - področje, od koder izhaja očetov rod Cleenwerck de Crayencour, občasno še pod gladino morja in se je lahko iz Evrope po kopnem prišlo na - kakor to zdaj imenujemo - Britansko otočje. Zgodba se torej začne kar v prazgodovini. Pisateljica svojih prednikov z zgodovinskimi viri seveda ni mogla slediti tako daleč v preteklost, a s svojim znanjem in sposobnostjo vživeti se v drugega človeka, je uspela spisati povsem verjetno življenjsko zgodbo enega od svojih daljnih prednikov.
Rubens, Kožušček
(model: žena Helena)
Po tem začetnem delu se dogajanje hitro seli iz stoletja v stoletje. Uživala sem v opisih različnih kratkih zgodovinskih utrinkov iz družinske zgodovine. V enem je opisano sodelovanje pisateljičinega prednika v čarovniškem procesu. Zanimiva je epizoda povezana s slikarjem Rubensom - ena od pisateljičinih prednic je bila namreč nečakinja njegove druge žene Helene (glej sliko desno).
Ko pripoved pride do konca Francoske revolucije in njenih starih staršev, se dogajanje in zgodbe zgostijo. Od tu naprej zelo natančno spremljamo vsako leto življenja njenih starih staršev, očeta, njegovih žen in ljubic, tet, polbrata.
V vsakem stavku se odseva pisateljičina inteligenca, obilo znanja, natančnost pri opazovanju stvari in ljudi, pa tudi rahločutnost in občutek za sočloveka. Pravi literarni posladek.

(329 str.)
Takšen način pisanja je navzoč tudi v prvem delu trilogije. V knjigi V pobožen spomin pisateljica opisuje svoje prednike po materini strani. Če se v Severnih arhivih pripoved odvija linearno od davne preteklosti proti sedanjosti, V pobožnem spominu dogajanje teče v krogu. Začne se s pisateljičinim rojstvom leta 1903, se nato pomudi pri materi, se premakne k starim staršem in njunim bratom in sestram, pa spet nazaj k pisateljičinim stricem in tetam, do srečanje matere z očetom in nosečnosti.
Pisanje teče umirjeno, skoraj spokojno. Mogoče je v tej knjigi več ironije kot v Severnih arhivih, a vendar to ni  tiste vrste ironija, ki me moti, ker je nespoštljiva in posmehljiva. Marguerite Yourcenar je do svojih prednikov neizprosna, a tudi prijazna in do njihovih napak prizanesljiva - kot smo prizanesljivi do ljudi, ki jih imamo radi, ki so naši.
Ganljivo je prvo poglavje, ki govori o pisateljičinem rojstvu in zadnjih dneh materinega življenja. Na prvi pogled se zdi, da pisateljica o tem pripoveduje povsem neprizadeto, z razdalje, kot da se je vse skupaj sploh ne tiče. Ej, ženska, saj gre vendar za tvojo mamo, kako moreš takole pisati! - mi je švigalo skozi možgane. A gre le za (lažni) prvi vtis, da je Marguerite Yourcenar neprizadeta ob maminem umiranju zaradi poporodne sepse. Tako se nam zdi, ker ne piše sentimentalno. Iz natančnih opisov vseh podrobnosti pravzaprav izžarevata velika ljubezen in naklonjenost do matere. Pri Marguerite Yourcenar še listek, na katerega je oče zadnje dni ženinega življenja zapisoval njeno telesno temperaturo in frekvenco srca, dobi skoraj magični pomen.

Knjigi sem brala z velikim veseljem. Bilo mi je zanimivo. Vsaka stran posebej. Mogoče bo kakšnemu od bralcev branje dolgočasno. Konec koncev v knjigi le ni nobene izrazite in jasne zgodbe. Ali povedano drugače - v knjigi so namesto ene glavne, samo številne majhne zgodbe.
Knjigi sta hvalnici zgodovine in tega, kakšna učiteljica nam je lahko tudi v današnjem času.
O tem, kako se napiše odličen zgodovinski roman in koliko truda je potrebnega za to, pa pisateljica pove:
"Preteklo življenje je razpokan suh list brez soka in klorofila, luknjičast in natrgan, ki ponuja očem, kadar ga podržimo proti svetlobi, kvečjemu skeletno mrežo svojih tankih, krhkih žilic. Precej truda je potrebnega, da mu vrnemo mesnato in zeleno zunanjost svežega lista, da vnesemo v dogodke ali pripetljaje polnost, ki osrečuje tiste, ki jih doživljajo, ter jih odvrača od tega, da bi si predstavljali kaj drugačnega."
Margueriti Yourcenar je uspelo, da je vrzeli praznine med zgodovinskimi dejstvi o svojih prednikih zapolnila s svežo in sočno snovjo svojega znanja in domišljije ter tako oživela ne samo nekatere že dolgo umrle ljudi, ampak tudi posamezna zgodovinska obdobja v Evropi na splošno.

Marguerite Yourcenar
(1903-1984)
P.S. Marguerite Yourcenar je sicer najbolj znana po odličnem zgodovinskem romanu Hadrijanovi spomini, ki ga imamo prevedenega tudi v slovenščino. Pripoveduje o življenju rimskega cesarja Hadrijana in sicer tako, kot bi ga pisal cesar sam, v obliki spominov namenjenih svojemu učencu, poznejšemu cesarju in filozofu, Marku Avreliju.

torek, 16. september 2014

Deutscher Buchpreis 2014 - finalisti

To je bookerju podobna literarna nagrada, ki jo podeljujejo na nemško govorečem področju. Samo dan potem, ko so postali znani finalisti za nagrado booker, so razglasili še šesterico najboljših romanov lanskega leta, ki so napisani v nemškem jeziku. Knjigam, ki so prišle v finale, se obeta velik uspeh. Vsakega od romanov, ki so v desetletni zgodovini podeljevanja nagrade, prišli v finale, so namreč prodali v vsaj 100 000 izvodih.

Letošnji finalisti Deutscher Buchpreis so:
  • Thomas Hettche: Pfaueninsel 
  • Angelika Klüssendorf: April 
  • Gertrud Leutenegger: Panischer Frühling 
  • Thomas Melle: 3000 Euro 
  • Lutz Seiler: Kruso 
  • Heinrich Steinfest: Der Allesforscher
Pisatelj bosanskih korenin, Saša Stanišić, ki je letos za svoj roman Vor dem Fest že dobil nagrado Leipziškega knjižnega sejma, je bil tudi med širšimi kandidati za Deutscher Buchpreis, a se med finaliste ni uspel uvrstiti.
Ko sem preletela recenzije knjig finalistov in prebrala nekaj odlomkov, sta moje zanimanje vzbudila dva romana. V obeh dogajanje poteka na otoku - eden od njiju je na reki Havel pri Berlinu, drugi je v Baltskem morju.

Roman Thomasa Hettcheja, Pfaueninsel, pripoveduje o "Otoku pavov" in o nemški zgodovini. Pfaueninsel, ki leži na obrobju Berlina, je zaradi svojih naravnih in kulturnih lepot na seznamu UNESCO-ve kulturne dediščine. Naseljen je bil že v prazgodovini, a Thomas Hettche v svojem romanu pripoveduje o tem, kar se je (in kar bi se lahko) na njem dogajalo v 19. stoletju - v posameznih utrinkih pa se zadrži tudi pri drugih zgodovinskih obdobjih.
kraljica Luise 



Roman se začne leta 1810 s sprehodom mlade pruske kraljice Luise po otoku in njenega srečanja s pritlikavcem, ki jo je povsem šokiral. V grozi je zavpila "Pošast!" - in čez tri tedne umrla zaradi neznane bolezni... Sta bila dogodka kakor koli povezana?
Kraljica Luise je sicer med Nemci izredno prepoznavna in cenjena. Znana je po tem, da jo je mož, pruski kralj Friedrich Wilhelm III., poslal na pogajanje s cesarjem Napoleonom. Menil je, da bo s svojo lepoto in pametjo pri Napoleonu dosegla ugodnejše pogoje za mir v Prusiji. Kot je pokazala zgodovina, Napoleon ni bil preveč dovzeten za njene čare in cena, ki jo je morala plačati Prusija tudi s pomočjo lepe Luise ni bila nič ugodnejša.
Dogajanje romana je pisano skozi oči pritlikavke Marie, ki je dvorna dama. Pred njenimi očmi steče celotno 19. stoletje. Začetni deli romana zvenijo izredno idilično, skoraj pravljično. Beseda "pocukrano" mi prihaja na misel. Take stvari me ponavadi motijo, a vendar je moralo biti na prvih straneh tega romana še nekaj, kar je sladkor nevtraliziralo in me vleklo, da sem nadaljevala z branjem. Zdaj se celo spogledujem z željo, da bi roman prebrala v celoti:-) Kaj pa je tisto, kar me vleče, ne vem točno. Verjetno že sama zgodovinska tematika ali pa prizorišče dogajanja.

Lutz Seiler (1963)
Drugi roman, Lutz Seilerjev Kruso, je postavljen na čisto drug otok in v čisto drug čas. Dogaja se leta 1989, v zadnjih trenutkih obstoja Nemške demokratične republike na otoku Hiddensee. Otok leži v Baltskem morju in je bil v času politično razdeljene Nemčije priljubljeno letovišče nemških komunističnih elit, prav tako pa tudi eno redkih izhodišč za pobeg Vzhodnih Nemcev v tujino. Na ta otok pride po smrtni nesreči svojega dekleta študent nemške literature, Ed, in se zaposli v enem od hotelov. Ob tem, ko se počasi vživlja v okolje, ki je precej drugačno od okolja drugod po Vzhodni Nemčiji, se spoprijatelji z ruskim mladeničem, Krusojem. Njun medsebojni odnos pa ni enakopraven. To nakazuje že prijateljevo ime - Kruso (ali Crusoe), kajti Ed je v veliki meri samo Krusojev Petek.
Roman je za nas Slovence (kakor tudi za vse ostale, ki so živeli v socialističnih državah) mogoče še zanimivejši, saj omogoča primerjavo našega življenja z življenjem Vzhodnih Nemcev v tistih časih. Menda razjasnjuje tudi to, zakaj mnogi Nemci iz vzhodnih predelov države pogrešajo način življenja, ki so ga živeli v obdobju pred padcem Zidu. Zveni znano.
Hiddensee
Deutscher Buchpreis bodo podelil na predvečer otvoritve Frankfurtskega knjižnega sejma, 6. oktobra.

sreda, 10. september 2014

Man Booker Prize 2014 - Shortlist


Izmed trinajsterice širših kandidatov za najprestižnejšo britansko nagrado booker je žirija (vsako leto druga;-) včeraj izbrala šest finalistov.
Zdi se, kakor da se je ob tem še posebno trudila, da bi bil seznam čim bolj uravnotežen. V šesterici sta tako dve ženski (kar je solidno število, še posebej zato, ker je bila na "longlisti" trinajstih kandidatov samo ena več), trije Britanci-eden od njih indijskega porekla in dva Američana (da si ne bi slučajno kdo domišljal, da so ameriški pisatelji ob novih pravilih podeljevanja prevzeli nagrado) in en Avstralec (za mednarodno značilnost nagrade). Mogoče so se na račun te preračunljivosti celo odrekli kakšnemu slavnemu imenu.

Finalisti za nagrado booker so:
  • Joshua Ferris: To Rise Again at a Decent Hour (ZDA) 
  • Richard Flanagan: The Narrow Road to the Deep North (Avstralija) 
  • Karen Joy Fowler: We Are All Completely Beside Ourselves (ZDA) 
  • Howard Jacobson: J (Velika Britanija) 
  • Neel Mukherjee: The Lives of Others (Velika Britanija) 
  • Ali Smith: How to Be Both (Velika Britanija)

Na seznamu ni za mnoge največjega favorita Davida Mitchella z njegovim najnovejšim romanom The Bone Clocks. Mitchell je ljubljenec tako bralcev kot kritikov in to, da ga ni med finalisti, je malo presenečenje. Pa vendar..., mogoče so se kritiki vseeno naveličali njegovega vedno enakega - čeprav menda odličnega, bolj ali manj fantazijskega pisanja o takšni ali drugačni Distopiji. Ali pa ni spodobno, da sta dve tako zelo podobni knjigi o naši morebitni bližnji prihodnosti, ki naj bi bila zaznamovana s katastrofo in bi vodila v represivno družbo, med finalisti? Druga knjiga s to tematiko je roman Howarda Jacobsona z naslovom J. Jacobson je nagrado booker prejel že leta 2010.

Od knjig, ki so bile na seznamu širših kandidatov za bookerja, sem prebrala samo knjigo Karen Joy Fowler,We Are All Completely Beside Ourselves. Roman že v prvi tretjini prinese presenetljivo razkritje, ki je res izvirno, a vendar je to bolj ali manj tudi vse, kar je v knjigi izjemnega. Po mojem mnenju to ne bi smelo zadostovati za preboj med finaliste, a žirija je menila drugače.

Od finalistov sem prelistala še Joshuo Ferris in Neela Mukherjeea.
Prvi piše o zobozdravniku, ki ima prakso na Manhattnu, a ga delo ne zadovoljuje in išče uteho v ateizmu. Za moj okus malce preveč sarkastično.
V drugem romanu pa indijski oče, ki ne more preživljati svojih otrok, že na samem začetku pripovedi umori svojo stradajočo družino. No, že ta dogodek je bil čisto dovolj za to, da sem knjigo odložila.

Od šesterice izbranih knjig je mogoče še najbolj po mojem okusu roman How to Be Both, britanske pisateljice in večkratne nominiranke za bookerja, ki ima svoje romane prevedene tudi v slovenščino, Ali Smith. Knjiga je izšla šele pred nekaj dnevi in je še nisem uspela natančneje pogledati, vsekakor pa vzbuja zanimanje. Vsebuje dve zgodbi - ena je o najstnici, ki ji je pred kratkim umrla mama, druga je o renesančnem slikarju, Francescu del Cossa. Ena izmed slik tega slikarja (glej spodaj) je pisateljico tako presunila, da je o njem morala napisati knjigo. Zelo zanimivo. Knjigo je mogoče brati na dva načina - z vidika ene ali druge zgodbe - zaradi tega obstajata tudi dve verziji romana. Ki pa ju dobite za ceno ene;)

Od romanov, ki se s širšega seznama kandidatov za nagrado niso uspeli uvrstiti med finaliste, bi omenila knjigo Nialla Williamsa, History of the Rain. Pripoveduje o mladem dekletu, ki je zaradi bolezni vezano na življenje v postelji. Da si zapolne čas, poskuša bolje spoznati življenje svojega očeta. Tega se loti tako, da prebira knjige iz njegove knjižnice.
Ta knjiga in knjiga Ali Smith sta tisti s seznama za nagrado booker, ki me še mamita, da bi ju prebrala.
F. del Cossa,
detajl iz Mese di Marzo,
(okrog 1469)

nedelja, 7. september 2014

Robert Galbraith: Klic kukavice

(498 str.) 
Ko je J.K.Rowling, slavna pisateljica knjig o Harryju Potterju, izvedela, da so jo razkrinkali in ugotovili, da piše pod vzdevkom Robert Galbraith, je bila besna. Detektivski roman Klic kukavice je zanalašč napisala pod psevdonimom, da bi bila knjiga pri bralcih in kritikih objektivno ocenjena - le po kakovosti besedila, ne pa da bi avtomatsko pridobila vsaj nekaj simpatije že samo zato, ker jo je napisalo slavno pisateljsko pero.
No, še preden se je izvedelo, kdo je resnični pisatelj Klica kukavice, je bil roman prijazno sprejet pri bralcih; napisanih pa je bilo tudi nekaj ugodnih literarnih kritik.
Po razkritju se je prodaja knjige občutno povečala in nikoli ne bomo izvedeli, če jeza J.K.Rowling mogoče vseeno ni bila samo zaigrana in je bilo (prehitro) razkritje prave identitete pisateljice samo dobra marketinška poteza, ki jo je sama odobrila.

Kot vsi oboževalci britanske pisateljice sem torej sklenila, da bo knjigo potrebno prebrati. V knjižnici sem stopila v vrsto (9. na čakalni listi) in ko sem knjigo dobila v roke - konkretno in debelo, trdo vezano velikanko, ki jo je težko prenašati okrog, sem bila prepričana, da mi je v treh tednih, za kolikor mi je bila dodeljena, ob mojem tempu branja, ne bo uspelo prebrati. In sem pobrskala po Amazonu in si na Kindle naložila še angleško verzijo. Za 3,99$! (Mimogrede, je upravičena tako velika razlika v ceni? Slovenska izdaja knjige stane namreč kar 34,96 evra)
No, pa sem roman prebrala kar v slovenščini:-) Bil je tako fajn, zgodba pa me je tako vlekla, da sem ga uspela dokončati v nekaj dneh.

J.K.Rowling zna zanimivo pisati. Zgodbo lepo zavija in odvija, predvsem pa je s tem romanom ustvarila izredno simpatičnega glavnega junaka, zasebnega detektiva Cormorana Strika. Na nek način me spominja na Miloša iz istoimenskega romana Avgusta Demšarja - po videzu in obnašanju. Prav fajn je tudi Cormoranova asistentka Robin.

Roman se začne precej klišejsko. Imamo zasebnega detektiva, ki je brez pravih strank in v dolgovih. Ravnokar se je tudi precej burno razšel s svojo dolgoletno partnerico in s tem izgubil še streho nad glavo. Poleg tega mu zaposlitvena agencija po pomoti pošlje honorarno tajnico, ki se je ne more privoščiti, saj so njegovi dohodki premajhni.
Potem pa pride bogata stranka - odvetnik John Bristow, ki dvomi v to, da je njegova sestra, znana manekenka Lula Landry, pred kratkim naredila samomor, kot je to splošno sprejeto in najame Cormorana, da razišče, če mogoče le ni šlo za umor.
Tako smo skupaj z detektivom in njegovo asistentko povlečeni v svet slavnih in bogatih: manekenk, glasbenikov, igralcev, modnih oblikovalcev, fotografov in producentov. Z vsakim novim poglavjem - ko se zgodba razvija, zvemo tudi nove podrobnosti o detektivu.

Cormoran Strike ima že nenavadno ime. Verjetno je takšno zato, ker je imel nenavadne starše. Je vojni veteran, ki je delal v vojaški policiji in bil poškodovan v Afganistanu. Izkušnje in veze pridobljene v vojski, mu zelo pomagajo pri detektivskem delu.
Je visok, močan (v zadnjem času se je nesramno zredil;-), s košatimi lasmi in dlakav ter tako pravo nasprotje vitkim, poženščenim in depiliranim moškim modnega sveta, s katerimi prihaja v stik med raziskovanjem primera. Kadilec, ki se rad zateče v kakšen pub na pivo. Moški, ki z veseljem pograbi priložnost za bežno posteljno avanturo, ko se mu že ravno ponudi. Pravzaprav prijazen in pozoren človek, čeprav je zmožen biti tudi (preveč) nasilen. Malce divji, a vendar tudi svetovljansko kultiviran. Eksplozivna mešanica pristnih človeških lastnosti.

Simpatična je tudi Cormoranova asistentka Robin. Malce naivno dekle, staro nekaj čez 20 let, sveže zaročeno, prijetnega videza in vedenja. Je spretna in iznajdljiva ter predana detektivskemu delu, v katerem neskončno uživa. Zelo primerna protiutež svojemu šefu.

Pisateljica v svojem romanu obračunava s svetom slavnih. Pri tem niti ni tako ostra do manekenk in glasbenikov samih, njena ost je uperjena na številne prisklednike teh slavnih ljudi. Prvi so paparaci, ki prežijo na zvezdnike in so neobčutljivi ter nesramni; druge so razvajene soproge, ki se s povoščenimi, zaradi botoksa spremenjenimi obrazi ozirajo za kvačkanim dizajnerskim plaščem, na katerega je treba čakati devet mesecev; tretji so čisto običajni ljudje, ki bi naredili skoraj vse za mini vlogo v kakšnem filmu.

Knjiga Klic kukavice, Roberta Galbraitha je odličen detektivski roman, ki sem ga z veseljem brala in je J.K.Rowling v čast ter slavo. Morilca sem uganila, ampak bolj po intuiciji kot po tem, da bi upoštevala dejstva, ki so se razkrivala tekom preiskave.

Razjasnitev primera Lule Landry je detektivu Cormoranu Striku prinesla veliko slavo in ni se bati, da bi mu od zdaj naprej primanjkovalo strank. Po vsej verjetnosti se bo tudi finančno opomogel in zmogel bolje plačevati svojo asistentko. Z veseljem torej čakam na naslednje detektivske primere Cormorana Strika. Druga knjiga z naslovom The Silkworm, je že izšla in mislim, da ne bom čakala na to, da bo prevedena v slovenščino.
J.K.Rowling

torek, 2. september 2014

Khaled Hosseini: Tek za zmajem

(503 str.) 
Na naslovnici broširane slovenske izdaje knjige Khaleda Hosseinija Tek za zmajem piše, da gre za izjemno zgodbo o Afganistanu.
S pomočjo te knjige res izvemo veliko o tem, kakšno je bilo življenje v Afganistanu v bližnji preteklosti. Pisatelj pokaže, kako hitro se lahko zgodi, da družba nazaduje in se iz dokaj napredne in razvijajoče se skupnosti spremeni v zaostalo in z verskim fanatizmom prežeto družbo, ki svojim prebivalcem ne zagotavlja niti osnovnih človeških pravic in svoboščin. Pisatelj je prepričljivo prikazal Afganistan v času, ko je bila njegova politika prozahodna, Afganistan v času ruske okupacije in Afganistan v času vlade Talibanov.

Z zgodbo samo sem pa imela kar nekaj težav in nisem prepričana, da je tako zelo izvrstna kot piše na naslovnici.
Zgodba o dveh afganistanskih dečkih - eden iz višjega, drugi iz nižjega socialnega sloja, ki skupaj preživljata otroštvo, a je njuna neenakost vidna na vsakem koraku, je zelo ganljivo napisana. Ni čudno, da je knjiga postala velika svetovna uspešnica. Dečka si nista različna samo glede na njun položaj v družbi; razlikujeta se še po marsičem drugem. Eden je pogumen, drugi je strahopeten. Eden je zvest in vdan, drugi prijatelja z lahkoto izda. In tako naprej. Za moj okus malo preveč črno-belo, a tja do izselitve glavnega junaka v Ameriko sem knjigo vseeno brala s precejšnim zanimanjem. Osvetljevala je pomembne stvari v življenju kot so prijateljstvo, zvestoba, krivica, pogum in maščevanje.

Zelo lepo je prikazan tudi pomen nenasilja. Zgodba potrjuje dejstvo, da se proti nasilju ni mogoče boriti z nasiljem. Bolj primeren je Gandijevski način bojevanja proti krivici ali pa krščansko nastavljanje še drugega lica. Hasan - revni deček, in njegovo vedenje sta primer takšnega ravnanja. Takšno vedenje ima lahko na kratki rok katastrofalne posledice, saj pri nasprotnikih ponavadi sprošča dodatno jezo. To je lepo opisano tudi v knjigi, ko se Alim - družbeno privilegiran deček, razjezi in postane celo nasilen, ker Hasan na krivico odgovori z umirjenostjo in ponižnostjo, ne pa z maščevalnostjo. Na dolgi rok se pa izkaže, da je takšen način vedenja edino pravilen in tudi najučinkovitejši - tudi v knjigi, saj se Alimova slaba vest začne oglašati ravno zaradi takšnega prijateljevega vedenja.

Tisto, kar me je v knjigi najbolj motilo in s čemer se nisem in nisem mogla sprijazniti, pa je bilo to, da je celotno besedilo napisano daleč preveč čustveno. Ali sentimentalno. Kaj hitro namreč postane jasno, da je pisatelj svojo zgodbo namensko razvijal tako, da brenkne na bralčevo emocionalno struno, kar se mi ne zdi pošteno. Bralec nima druge možnosti, kot da je ob knjigi čustveno prizadet ali vsaj vznemirjen. Verjetno to samo po sebi ni nič slabega, še posebno, če so nameni dobri, a sama sem se ob tem počutila neprijetno in izigrano. Od knjige bi si želela še kaj več.
V prvem delu to še ni bilo tako moteče in ker je bila zgodba zanimiva, je nekako šlo. V drugem delu pa je dogajanje žal postalo dokaj predvidljivo, pojavila so se skoraj neverjetna naključja, maloverjetni dogodki pa so se sestavljali vse preveč prikladno. Moj užitek pri branju je tako začel vztrajno kopneti. Ob tem je postalo jasno tudi to, da so dogodki v romanu, ki imajo avtobiografske značilnosti (se mi zdi, da so večinoma v prvem delu) precej prepričljivejši od tistih, ki so izključno fikcijski - ti delujejo nerodno in vsiljivo.

Pisatelj Khaled Hosseini se je rodil v Kabulu leta 1965 in je svoje otroštvo preživljal podobno privilegirano kot Amir iz knjige. V času padca kraljevine je bil zaradi očetove diplomatske službe v Parizu in mu tako ni bilo potrebno deliti Amirjeve usode bežanja iz Afganistana, kjer so večino ljudi povezanih s kraljevino sicer usmrtili ali pa je izginila neznano kam. Družina je dobila politični azil v Združenih državah Amerike, kamor so se potem tudi preselili. Khaled Hosseini, ki pri 15-ih letih ni znal besedice angleško, je nato končal Medicinsko fakulteto, opravil specializacijo iz interne medicine in več kot deset let opravljal zdravniško službo.
Roman Tek za zmajem je njegova prva knjiga. Pozneje je napisal še romana Tisoč veličastnih sonc ter In v gorah odzvanja, ki se ukvarjata s podobno tematiko kot prvenec. Vsi trije romani so svetovne uspešnice.

Knjiga Khaleda Hosseina Tek za zmajem je zanimiv roman o življenju Afganistancev doma in v tujini, ki pa je z mano malo preveč čustveno manipulirala, da bi jo lahko vzljubila. A romanu, ki je pripomogel k večji prepoznavnosti Afganistana in njegovih ljudi, ki je pokazal, kako krivična usoda je doletela nedolžne, tega seveda ne bomo preveč oponašali. Konec koncev gre za dobro in pomembno knjigo, ki jo priporočam. Bo pa to verjetno moja edina knjiga Khaleda Hosseina, ki jo bom kdaj prebrala.

Khaled Hosseini (1965)


P.S. Ta zapis posvečam gospodu - Afganistancu, tudi ubežniku in zdravniku po poklicu, ki v zabaviščnem parku Geiselwind skrbi za čolničke na nožni pogon, s katerimi se otroci vozijo po bazenu.