četrtek, 29. julij 2021

9 x Beethoven - 2. del

🔷️Po uvodu in prvem delu panevropskega potovanja z Beethovnom nadaljujem...🔷️

Ludwig van Beethoven je v glasbeno umetnost uvedel romantiko - pravzaprav jo je izumil, uvedel in predstavil ostalim. Prvo obdobje njegovega ustvarjanja lahko imenujemo klasično. V svojih delih je uporabljal klasične prvine in oblike. Vse življenje je bil velik občudovalec Mozarta, njegov učitelj je bil Hyden - dva velika predstavnika klasičnega obdobja v glasbeni zgodovini. A potem je Beethoven glasbeno umetnost prestavil na višji nivo. Njegova dela postanejo bistveno drugačna. V njih se prepletata na eni strani mogočna, herojska glasba, na drugi pa umirjena, lirična glasba. Te prvine postanejo značilnost romantike in vzor množici skladateljev 19. stoletja, Beethovnovih naslednikov.
Beethoven pa je bil začetnik še ene glasbene zvrsti. Uvedel je programsko glasbo. Primer za to je njegova šesta simfonija, imenovana tudi Pastoralna.

Lugano. Beethoven: Simfonija št. 6, "Pastoralna"
I Barocchisti, dirigent: Diego Fasolis

Svoji šesti simfoniji je Ludwig van Beethoven poleg imena "Pastoralna" nadel še ime "Erinerung an das Landleben" ali "Spomin na življenje na deželi". Navdih zanjo je dobil med svojimi številnimi sprehodi po gozdu v okolici Dunaja. Beethoven je imel rad naravo in sprehode po deželi. Kot je napisal v enem izmed svojih pisem, med sprehodi v naravi zaradi svoje naglušnosti ni bil tako zelo prikrajšan kot v mestu. Lahko se je sprostil in užival. Pa čeprav so mu vaški otroci včasih ponagajali in vanj metali kamenje, kajti zdel se jim je sila čudaški - včasih oblečen samo v spodnje perilo, slep za vse okrog sebe, samo z glasbo v svojih mislih.

Prvi stavek Simfonije št. 6 je, kot bi se resnično sprehajali po gozdu. Ptiči žvrgolijo in med njimi zlahka prepoznamo slavca in kukavico. V drugem stavku sedimo ob žuborečem potoku. Tretji stavki v simfonijah se mi ponavadi zdijo najmanj zanimivi. Tokrat ni tako. Beethoven je vanj vključil vaški ples, ki ga ni težko prepoznati. Prav zanimivo zveni in traja kar nekaj časa, dokler ga ne prekine nevihta. Po nevihti pa se kot po nekakšni katarzi spet začne nov dan in življenje gre dalje. Simfonija, ki vsebuje kar pet stavkov, ima izredno prijetno melodijo, ki se v različnih variacijah vije preko celotne skladbe. 

Delfi. Beethoven: Simfonija št. 7
musicAeterna, dirigent: Teodor Currentzis
s Sasho Waltz & gosti

Šestojunijsko panevropsko praznovanje z Beethovnom na programu Arte je imelo kar nekaj vrhuncev. Izjemna je bila Bethovnova "Peta", ki so jo zaigrali na staromestnem trgu v Pragi - zaradi simfonije same, veličastna je bila izvedba devete simfonije na Dunaju (do tega še pridemo:), moj osebni vrhunec prireditve pa je bila sedma simfonija, ki so jo zaigrali v samem središču sveta - kakor so menili Stari Grki - v Delfiju. V Delfiju naj bi Apolon premagal kačo Piton in postavil preročišče, kamor so hodili po nasvet mnogi; resnični ljudje in tisti iz mitologije. Kralj Agamemnon iz Iliade je bil tam in spraševal svečenico Pitijo, kaj naj naredi zdaj, ko je trojanski princ Paris ugrabil lepo Heleno. V Delfiju pa je bil tudi zloglasni rimski cesar Neron. Prišel je predvsem zato, da bi se udeležil znamenitih Pitijskih iger, ki so potekale tukaj in so bile skoraj tako znamenite kot igre v Olimpiji. Tekmoval je v vseh disciplinah - tudi tisti, kjer je bilo potrebno skladati in peti pesmi - in povsod zmagal. Seveda, saj je bil sila sposoben mož;)
Ob njegovem obisku so Delfi temeljito obnovili. Največ truda so posvetili gledališču - ogromnemu objektu na prostem, ki je lahko sprejel do 5000 obiskovalcev, ki so v polkrožnih vrstah sedeli nad osrednjim prizoriščem, kjer se je odvijala drama. Kje v gledališču je takrat, pred približno 1950 leti, sedel Neron, ne vem, vsekakor pa je bil njegov pogled usmerjen na isto mesto, kot je bil naš tistega 6. junija, ko smo poslušali Beethovna. Na orchestra ruševin antičnega gledališča v Delfiju so namreč stali izvajalci orkestra musicAeterna in zaigrali Simfonijo št. 7.

Tudi sedmo simfonijo je Beethoven napisana z mislijo na Napoleona, vendar zdaj drugače kot pri Eroici. Leta 1812, ko je Beethoven pisal to simfonijo, je Evropa že čutila, da se Napoleon približuje svojemu koncu. Pohod nad Rusijo ni potekal po njegovih načrtih (berite Tolstojevo Vojno in mir) in  evropski narodi so po prvih uspelih osvobodilnih bitkah začeli počasi spet normalno živeti. Sedma simfonija je tako izredno patriotska - prava simfonija v pravem času - ki je ob svoji krstni uprizoritvi doživela velik uspeh. Beethoven je bil takrat star 41 let in že najbolj znan in cenjen skladatelj v celi Evropi. In že skoraj popolnoma gluh.

Mnogi poznejši skladatelji so se ukvarjali s to simfonijo in jo raziskovali. Znano in zanimivo je mnenje Richarda Wagnerja, ki je Simfonijo št. 7 označil kot "Apotheose des Tanzes" - apoteoza plesa. In na glasbo sedme simfonije se da resnično lepo plesati. To so pokazali plesalci v Delfiju, ki so plesali po samo za to priložnost napisani koreografiji nemške umetnice Sashe Waltz. Plesali so med ruševinami Apolonovega templja, ki se razprostira pod gledališčem in ga je zato s sedišč gledališča prav lahko videti.  Poslušalci v gledališču (ki jih zaradi ukrepov ob korona pandemiji ni bilo), bi tako lahko ob poslušanju glasbe opazovali tudi ples. Čudovita glasba, ekscentrični dirigent, ki je bil vsaj v določeni meri podoben Beethovnu, izjemni plesalci, za katere se je zdelo, da so prišli iz nekega drugega časa - mogoče celo iz časa, ko je svečenica Pitija sedela nad vulvo zemlje in prerokovala, kraj Delfi, kjer sta se odvijali mitologija in zgodovina - to je tisto, kar je pripomoglo k temu, da je bil to moj "naj dogodek" Beethovnovega potovanja po Evropi. Bilo je skoraj tako, kot bi res sedela na kamnitih sedežih gledališča. Manjko, ki je v digitalnem doživljanju sveta vendarle vedno navzoč, so nadomestili enkratni posnetki, ki jih je naredil dron, ki je preletaval prizorišče.



Strasbourg. Beethoven: Simfonija št. 8 in Romanca za violino in orkester št. 2
Strasbourški filharmonični orkester, dirigent Marko Letonja, violinistka: Charlotte Juilrad

Dron je preletaval  tudi Strasbourg in poslikal največjo znamenitost mesta, katedralo. Od leta 1647 pa do 1874 je bila to najvišja stavba na svetu in tudi v današnji veduti mesta še vedno jasno izstopa iznad mestnih streh. Tisto, kar je mogoče pri tej katedrali najbolj zanimivo, je to, da se zdi, da ni do konca zgrajena. Ker ima le en zvonik, je nesimetrična. Mogoče je prav zaradi tega še posebno lepa. Občudoval jo je že Goethe, ko je v letih 1770 -1771 tukaj študiral pravo (preden se je prepisal na Alma mater Leipsinesis - kot sem že pisala), kar so bili za čas ob koncu 18. stoletja dokaj nenavadni občutki. Gotske stavbe namreč v tistem času med intelektualci niso bile preveč cenjene.

Osmo simfonijo so zaigrali v Strasbourgu in to pod vodstvom slovenskega dirigenta. Je dokaj kratka in ne preveč znana Beethovnova simfonija. Njena glasba nam ne ostane v spominu, tako kot nam ostanejo v spominu simfonije z lihimi številkami. Vseeno je to tipična Beethovnova simfonija iz herojskega obdobja. Kratke, udarne in ponavljajoče glasovne sekvence nam mogoče pripovedujejo o Beethovnovi frustraciji glede naglušnosti - kajti zdi se, kot bi skladatelj z glasnimi in ponavljajočimi se toni hotel preverjati ali še sliši - ali kako glasna mora biti glasba, da jo še sliši.

Simfonija št. 8 je bila krstno izvedena leta 1814 in takrat Beethoven skoraj ni več slišal. Kakšno bolezen je pravzaprav imel, da je zaradi nje popolnoma oglušel? Znanstveniki so si več ali manj enotni, da je šlo za Pagetovo bolezen ali Osteitis deformens - ne tako redko bolezen, ki prizadene okostje. Kosti so zaradi te bolezni debelejše, a obenem krhkejše. Če bolezen prizadene lobanjo, lahko zakostenijo koščice srednjega ušesa, zoži pa se lahko tudi odprtina v kosti, skozi katero gre slušni živec, kar vse vodi k temu, da bolnik ogluši. Bolezen pogosto prizadene tudi ostale kosti, na primer medenico in stegnenici, na katerih zaradi obremenitve nastajajo drobne frakture in krvavitve, ki povzročajo bolečine. Kakor je razvidno iz njegovih pisem, je Beethoven pogosto trpel zaradi bolečin in mogoče se z njimi lahko razložimo tudi njegovo vedenje, ki je bilo z napredovanjem naglušnosti in Pagetove bolezni vse bolj nenavadno in celo čudaško. Ves čas je bil slabe volje in razdražljiv. V družbo sploh ni več zahajal. Prvič v zgodovini glasbene umetnosti se je oblikovala podoba ekscentričnega umetnika, ki živi in trpi samo za svojo umetnost. Da bolezen vpliva na njegovo razpoloženje in vedenje, se je zavedal tudi Beethoven sam, saj je že v zgoraj omenjenem Heilgenstädtskem testamentu zapisal, naj potem ko umre, nujno raziščejo, kakšno bolezen je imel, da bodo ljudje bolje razumeli njegovo vedenje in se bo z njimi tako na nek način spravil.
Pagetova bolezen pa ni bila vzrok za Beethovnovo smrt. Umrl je zaradi precej bolj banalne stvari. Pokopalo ga je pretirano pitje alkohola, ki je vodilo v cirozo jeter.
Leta 1827 se je na njegovem pogrebu zbralo 20 000 ljudi. Tisti dan so bile trgovine in šole na Dunaju zaprte, da so se vsi lahko poslovili od velikega skladatelja.

Ker je Beethovnova osma simfonija sorazmerno kratka in so imeli glasbeniki v Strasbourgu do dopolnjene polne ure še kar nekaj časa, so zaigrali še dodatek. Glasbeni dodatek je bil sicer tudi v Bonnu, Dublinu in Pragi, a ta v Strasbourgu je bil najboljši in najlepši. Hvala Charlotti Juilrad in Marku Letonji za Romanco za violino in orkester! Bila je prekrasna.
Beethoven je seveda poleg devetih simfonij napisal še precej drugih glasbenih del, ki so mogoče še bolj znane in gredo lepše v uho kot nekatere od njegovih simfonij. Vsi imamo radi Mesečevo sonato, a Romanca za violino in orkester, ki so jo izvedli v Strasbourgu, je še lepša.

Dunaj. Beethoven: Simfonija št. 9
Dunajski simfoniki, dirigentka: Karina Canellakis

Šestojunijsko panevropsko potovanje z Beethovnom se je zaključilo na Dunaju. Primernejšega kraja za to ne bi mogli izbrati. Dunaj je bilo Beethovnovo mesto - tam je živel več kot 30 let, tam je napisal veliko večino svojih del in tam so ga prebivalci mesta vzeli za svojega.
V zadnjem obdobju svojega ustvarjanja je Ludwig van Beethoven skladal skladbe, ki jih je bilo težko razumeti. Ni več skladal z namenom, da bi zadovoljil dunajsko publiko, skladal je le zaradi umetnosti same - z eno samo izjemo, s Simfonijo št. 9. Ta je takšna, da zadovolji okus mnogih.

Dvajset let je Beethoven iskal primerno melodijo, s katero bi lahko uglasbil pesem Oda radosti (An der Freude), ki jo je zložil Friedrich Schiller. Iskal je melodijo, ki bi bila udarna in slovesna, a vendar tako preprosta, da bi jo vsak lahko zapel. Uspelo mu je. V četrtem stavku devete simfonije si toni melodije glede na svojo višino sledijo tako tesno drug za drugim, da jih lahko zapojemo, tudi če nismo pevsko nadarjeni in nimamo širokega razpona glasu. Idealna melodija za himno, torej.

Ob devetih zvečer se je v parku pred dvorcem Belvedere zaslišala Beethovnova deveta simfonija. Bilo je še svetlo, a se je že začelo mračiti. Nebo za hrbtom dirigentke je bilo najprej živo rdeče, nato pa je vse bolj temnelo; umetna osvetlitev dvorca in parka z vodometi je z vsako pretečeno minuto postajala vse pomembnejša. Enkratni timing! A vendar je bilo čudovito okolje z natančno preračunano igro naravne in umetne svetlobe vendarle samo prelep okvir za glasbo, ki ji ni para.

Svojo zadnjo simfonijo je Beethoven pisal več kot šest let. Ob krstni izvedbi leta 1824 je dosegla fulminanten uspeh. Beethoven je bil takrat že popolnoma gluh in je za izvedbo dela moral najeti drugega dirigenta. Naj bi pa ob njem dirigiral tudi sam in se popolnoma potopil v glasbo - tako zelo, da so mu ob koncu morali namigniti, naj se vendar obrne k publiki in vidi, kakšno navdušenje je poželo njegovo delo.
Med poslušanjem simfonije se mi je zdelo, kot da so prvi trije stavki samo zato, da napravijo pot veličastnemu četrtemu stavku. V tem zadnjem stavku je Beethoven zvok orkestra privedel do njegovega maksimuma - več pač ne gre. To je vedel tudi sam in da bi prestopil magično točko ter simfonijo naredil še bogatejšo, je prvič v zgodovini glasbene umetnosti v simfonijo uvedel še človeške glasove - štiri soliste (sopran, tenor, mezzosopran, basbariton) in zbor. Rezultat je veličasten. 
Beethoven je svojo deveto simfonijo označil kot himno miru in bratstva za vse narode sveta. V 19. stoletju je bilo še mogoče biti idealist in verjeti v to, da bo človeštvo nekoč res doseglo svobodo, enakost in bratstvo. V današnjem času bi bilo veliko že to, če bi drug drugemu dovolili, da vsak pove svoje mnenje, drug drugega poslušali in ob tem dopustili tudi možnost, da se v čem motimo in bili zaradi tega pripravljeni, da svoje prepričanje tudi spremenimo.
Kakor koli že. Vesela sem, da je četrti stavek Beethovnove 9. simfonije uradna himna Evropske skupnosti in - malo za šalo, a tudi zares - že zaradi himne se splača biti član te meddržavne povezave:)

🔷️Glasbeno potovanje se s tem končuje.
Seveda nimate dovolj časa, da bi poslušali vseh devet Beethovnovih simfonij, ki so jih zaigrali 6. junija na Beethovnov dan na kanalu Arte.
Če se odločite, da eno boste pa že uspeli najti in poslušati, vam predlagam Deveto.
Če imate časa za tri, si oglejte in poslušajte še Sedmo iz Delfija in Peto iz Prage.
Če vam narave nikoli ni preveč, poslušajte Šesto, imenovano tudi Pastoralna.
Tretjo se splača poslušati šele po Prvi in Drugi, saj le na takšen način lahko dojamemo, kako zelo revolucionarna je bila Eroica.
Če pa imate simfonij že dovolj in bi drugačnega Beethovna, predlagam Romanco za violino in orkester, ki so jo zaigrali v Strasbourgu.🔷️

torek, 20. julij 2021

Andy Weir: Project Hail Mary

Roman se začne podobno kot Netflixov film Oxygen. Glavni protagonist se zbudi neznano kje in se ničesar ne spominja. Tudi njemu je - tako kot igralki v filmu, edini sogovornik računalnik, ki pa je tokrat tiste ne preveč pametne vrste. Kakšen računalnik je to, če ne ve, da je kubični koren 8 lahko tudi "two times e to the two-i-pi over three" in ne samo "two"?

Nikakršen spojler ali pokvarek ni, če povem, da se naš glavni junak zbudi na vesoljski ladji. Na to namiguje že naslovna stran knjige; da pa bomo potovali po veselju, potrdi še skica na prvih straneh knjige, ki prikazuje prečni prerez vesoljske ladje in nas pouči, kako so na tem plovilu vzpostavili primerno težnost. Pomenljivo je to, da se glavni junak ne zbudi v nekakšni zamrzovalni komori, kakor smo navajeni v takšnih in podobnih primerih - ne, tako neznanstveni (beri fantastični) v romanu Project Hail Mary že ne bomo. Glavni junak se zbudi iz dolgotrajnega komi podobnega stanja in to je že nekaj bolj verjetnega in verodostojnega kot vsesplošno zmrzovanje in odmrzovanje človeških primerkov. 

Tretji - čisto svež roman pisatelja Andyja Weira je točno takšen, kot bi ga od tega pisatelja lahko pričakovali. Kdor je bral pisateljev prvenec z naslovom Marsovec ali pa si vsaj ogledal film, ki je bil posnet po romanu, ve o čem pišem.
Andy Weir piše strogo znanstveno. Izvaja fizikalne in kemijske poizkuse, raziskuje biološke procese in sledi logiki naravoslovno - matematične tehnologije. Da pa se ob tem kateri od bralcev romana ne bi po nepotrebnem prestrašil in izgubil veselja do branja, nam vse, kar njegovi romaneskni junaki razmišljajo in počnejo, preprosto in razumljivo razloži. Ni je naravoslovno - matematične zakonitosti, ki se je ne bi dalo preprosto razložiti. Zelo, zelo fajn. In zelo podobno romanu Marsovec. Enak način opisovanja in  podobna glavna junaka, ki sta enako optimistična in se oba rada šalita na svoj račun. Da sta izjemno dobro podkovana v naravoslovnem znanju mi, seveda, ni treba posebno poudarjati. 

Če vam je bil všeč Marsovec, vam bo všeč tudi Project Hail Mary - s to pripombo, da je razvoj zgodbe preko izbire načina pisanja pri tej zadnji Weirovi knjigi še bolj posrečen. Zgodba romana se namreč razvija v dveh štrenah - glavna je tista, ki se vije v vesolju in na vesoljski ladji, druga, ki se dogaja na Zemlji, se vpleta v prvo skupaj s spominom, ki se postopoma vrača v zavest glavnega junaka. Tako počasi zvemo, kdo je naš glavni junak, kako se je znašel na vesoljski ladji in kaj je njegova naloga. Nekatera odkritja so presenetljiva, druga predvidljiva, spet tretja nam jasno pokažejo, kako zelo smo se motili in kako zavedeni smo bili. Zelo zanimivo in dovolj napeto, da je knjigo težko odložiti.

V romanu ima pomembno vlogo Panspermijska hipoteza, ki trdi, da se življenje širi po vesolju s pomočjo kometov, asteroidov ali vesoljskega prahu. Tako lahko drzno predvidevamo, da imajo vse oblike  življenja v naši galaksiji (saj ni verjeti, da smo tako izjemni in enkratni, da bi bili edini) skupne prednike.

To je zapis o romanu Andyja Weira, Project Hail Mary, ki ne vsebuje niti enega POKVARKA ali SPOJLERJA. Če ste se odločili, da boste knjigo prebrali, na tem mestu prenehajte brati. Če pa veste, da se romana nikoli ne boste lotili, ali pa ste ga mogoče že prebrali, berite dalje. Vsebina romana je tako zanimiva, da si zelo zelo želim še dalje pisati o njej.

Po romanu Project Hail Mary
bodo menda posneli tudi film
z Ryanom Goslingom v glavni vlogi.
(slika je sicer iz filma First Man, kjer je bil Gosling Neil Armstrong)
(vir: Universal Pictures)


POKVARKI (SPOILERS) prvega reda!

Glavni junak, ki z vesoljsko ladjo sam potuje proti dvanajst svetlobnih let oddaljeni zvezdi, je dr. Grace. Preden se spomni, kako mu je ime, mine kar nekaj časa. V tem času simpatično raziskuje samega sebe in prostor, v katerem se je znašel. Iz tega, kaj vse mu prihaja na misel, kakšne podatke pozna, kako rad izvaja znanstvene preizkuse in tudi tega, da ima rad otroke, se spomni, da je po poklicu učitelj, ki v srednji šoli poučuje znanost. Le kaj naj bi učitelj počel v vesolju? Začudenje pa je kmalu še večje, saj se spomni tudi tega, da je na misiji, s katere ni vrnitve in da je od njega in njegovega dela odvisno ali bo Zemlja preživela katastrofo, ki se ji obeta v naslednjih desetletjih.

Energija, ki jo oddaja Sonce, se je namreč začela nenadoma in brez pravega vzroka zmanjševati. Če se bo to nadaljevalo, bo na Zemlji zavladala ledena doba, ki bo povzročila izumrtje večine živih bitij. Vzrok za pešanje Sončeve moči so astrofagi - nekakšni mikroorganizmi, ki preživijo v okolju z izjemno visokimi temperaturami in imajo to sposobnost, da energijo pretvarjajo v svojo maso - čisto gladko in brez izgub, po najslavnejši fizikalni formuli E = m x c2. Nevarnost, ki jo predstavljajo astrofagi, pa ni omejena samo na naše Osončje. Znanstveniki ugotovijo, da moč izgubljajo tudi mnoge druge zvezde naše Galaksije. Zdi se, kot da gre za nekakšno okužbo, ki se širi z zvezde na zvezdo. Ob teh opazovanjih pa znanstvenike preseneti ugotovitev, da ena izmed zvezd, ki bi morala biti po logiki širjenja tudi okužena, še vedno sije z nespremenjeno močjo. Kaj je tisto, kar na tej zvezdi astrofagom preprečuje njihovo uničujoče početje? To namerava odkriti dr. Grace. S svojo vesoljsko ladjo potuje točno proti tej zvezdi, ki se zna zoperstaviti astrofagom. To je zvezda Tau Ceti. Ko Grace pride do nje, sledi presenečenje. V njegovi bližini se pojavi še eno vesoljsko plovilo, ki jo nedvomno izvenzemeljskega izvora. Na njej je en sam potnik in tudi on ima točno takšno nalogo kot Grace.

Ni še prepozno;) Še vedno lahko prenehate brati tale zapis in posežete po knjigi. Ali pa počakate na film. Nič pomembnega še ni POKVARJENO - tisto najzanimivejše se zdaj šele začne. Če pa ostajate trdni in odločeni, da knjige ne boste brali in morebitnega filma ne gledali, berite dalje.



POKVARKI (SPOILERS) drugega reda!

Eridians like it hot.
Rocky prihaja iz 40 Eridiani zvezdnega sistema (kot smo ga poimenovali na Zemlji), ki je tudi okuženo z astrofagi. Na Rockyjevem planetu je vroče in atmosferski tlak je kar 29 krat večji od zemeljskega. Žlahtni plin ksenon, ki na Zemlji ne reagira z ničemer, je tam v trdnem stanju in Eridiani iz njega izdelujejo izredno trpežen material, iz katerega je zgrajena tudi Rockyjeva vesoljska ladja. Grace in Rocky začneta komunicirati. Je malce težko, a z računalnikom, ki posname Rockyjevo pojočo govorico in jo poveže z angleškimi besedami, pogovor steče. 
Zvemo, da smo Zemljani in Eridijanci na približno enaki stopnji razvoja. Da to ni naključje, je več ali manj jasno in se da logično razložiti. Civilizacije, ki bi bile manj razvite od nas, se namreč sploh ne bi zavedale, da njihovemu soncu preti nevarnost in rešitve sploh ne bi iskale; bolj razvite civilizacije pa bi težavo z astrofagi znale rešiti na drugačen način kot z raziskovanjem zvezde, ki se je okužbi znala izogniti. Tako ni prav nič presenetljivo, da sta se nekje na pol poti med njunima domačima osončjema srečala ravno Zemljan in Eridijanec. In ta dva postaneta velika prijatelja! Skupaj raziskujeta astrofage in iščeta rešitve, ki bi preprečile katastrofo na njunih planetih, zaideta v nevarne situacije, kjer gre za njuni življenji, vmes pa spoznavata eden drugega in civilizaciji, iz katerih prihajata. Grace je boljši znanstvenik, Rocky pa spretnejši inženir in to je idealna kombinacija pri nalogi, ki ju čaka.

Tekom dogajanja se izkaže, da so Eridijanci vendarle nekoliko manj razviti kot Zemljani. Niso še izumili tranzistorja in nimajo računalnikov. A ta manjko zlahka nadomestijo s svojim izrednim spominom (na Zemlji bi ga imenovali fotografski) in nadarjenostjo za matematiko. Niso pa še odkrili, da obstaja kozmično sevanje in ne poznajo Teorije relativnosti, kar ima usodne posledice. Kako lahko civilizacija, ki ne pozna zakonov relativnosti, pošlje vesoljsko ladjo na medzvezdno potovanje? Berite roman Project Hail Mary. Vse je razloženo. Dejstvo, da Eridijani ne poznajo Teorije relativnosti, pa bi lahko imelo ugodne posledice za Gracea. Ker Eridijani niso vedeli za "time dilation", so napačno izračunali čas potovanja do Tau Ceti in Rocky ima na krovu svoje vesoljske ladje več goriva, kot ga potrebuje. In s tem gorivom bi se lahko Grace po opravljeni nalogi vrnil na Zemljo. Njegovo potovanje v tuje osončje ne bi bilo samo enosmerno.

Obstajajo tudi POKVARKI (SPOILERS) tretjega reda, a o njih ne bom pisala. Take vrste pokvarek ni podatek, da Grace in Rocky uspešno rešita nalogo. Ugotovita namreč, da imajo v osončju Tau Ceti astrofagi svoje naravne sovražnike, ki so še eni od temperaturno visoko odpornih organizmov in da zaradi njih število nevarnih astrofagov ostaja pod kontrolo. Treba jih je le pobrati in poslati proti Zemlji oz. proti sistemu 40 Eridiani, pa do katastrofe, ki bo posledica zmanjševanja sončnega sevanja, ne bo prišlo.
Pokvarek tretjega reda bi bil, če bi vam zaupala, kako Rocky izgleda in mogoče tudi to, kako se prehranjuje. Da si želi, da ga med spanjem nekdo opazuje, da diha amonijak in da nima oči, pa že lahko napišem. Ja, Eridijani si tridimenzionalno predstavo sveta, ki jih obdaja, ustvarjajo s pomočjo svojega slušnega organa - nekaj podobnega kot najdemo pri netopirjih. Prav dobro funkcionira, čeprav... v zvezdnato nebo se pa vendarle ne morejo uzreti.

Roman Project Hail Mary je čudovit znanstveno-fantastični roman - s fantastičnim v oklepajih, kajti pri Andyju Weiru je vedno le znanost tista, na kateri je poudarek. Zdi se, kot da je Mark Watney po uspešni vrnitvi z Marsa, odšel na še eno vesoljsko pustolovščino, tako zelo podoben je dr. Graceu. Lahko bi rekla, da je ta podobnost med obema junakoma slabost romana, pa ne bom, kajti oba sta izredno simpatična in takšnih ljudi ni nikoli preveč.

Glavna vrednost knjige je ta, da na prepričljiv in znanstveno dobro podkovan način raziskuje možnosti razvoja različnih oblik življenja, ki so vsaka zase v različnih okoliščinah in pod različnimi pogoji sledile svoji edinstveni poti evolucije in naravnega izbora. Nekatere naj bi na tej poti dosegle tudi stopnjo zavesti in razuma. In tukaj velja ostati optimist. Sodelovanje in prizadevanje za dosego skupnih ciljev se namreč lahko razpotegne tudi v medzvezdni prostor. Če sta le volja in pamet. 

★★★★★

četrtek, 15. julij 2021

9 x Beethoven - 1. del

🔷️Pa pojdimo. Po uvodu v panevropski dan posvečen Beethovnu, se glasbeno potovanje lahko začne. Veliko užitka.🔷️

Bonn. Beethoven: Simfonija št.1 in Uvertura št. 3 "Leonora"
Mahler Chamber Orchestra, dirigent: Daniel Harding

Čeprav je Ludwig van Beethoven vse svoje simfonije napisal na Dunaju, kjer so bile prav vse tudi krstno izvedene, je vendar povsem logično, da so na glasbenem potovanju po Evropi prvo od njih zaigrali ravno v Bonnu. Bonn je namreč Beethovnovo rojstno mesto in tukaj je preživel prvih 22 let svojega življenja. Njegov stari oče in oče sta bila oba glasbenika, mladi Ludwig pa je veljal za čudežnega otroka - glasbeno izredno nadarjenega, skoraj takega, kot je bil Mozart. Pozneje je bil organist in violinist na knežjem dvoru v mestu. Želel si je na Dunaj, da bi tam srečal svojega velikega vzornika Mozarta in mogoče postal celo njegov učenec. No, ta želja se mu ni izpolnila. A leta 1792 je v Bonn prišel Haydn in v trenutku spoznal, kakšen genij je mladi Beethoven. Povabil ga je, da postane njegov učenec, kar je Beethoven z veseljem sprejel. Odšel je na Dunaj - bilo je to leto dni po Mozartovi smrti.

Beethoven se je na Dunaju dobro počutil. Prav hitro si je prislužil sloves izredno spretnega pianista, ki so ga vabili na najrazličnejše prireditve tako po koncertnih dvoranah kot tudi po privatnih domovih. Mecenov, ki so se zavzeli zanj, ni manjkalo. Beethoven je imel kot glasbeni umetnik povsem drugačen položaj kot skladatelji pred njim - Bach ali Mozart, na primer. Ti so bili do takrat nekakšni uslužbenci, ki so za preživnino, ki so jo dobili, imeli točno določene in večinoma zelo obsežne obveznosti. Pri Beethovnu se je to spremenilo. Kot je sam nekje napisal - lahko je skladal, kar je želel, in za svoje skladbe je dobil takšno plačilo, kot ga je zahteval.

Simfonija št. 1, ki jo je Beethoven napisal leta 1800, je zelo klasična in kaže, kako velik vpliv je imel nanj njegov učitelj Joseph Haydn. Ta simfonija je za amaterskega poslušalca čudovit primer, na katerem se lahko uvede v to vrsto glasbene umetnosti - spozna klasično zgradbo simfonije. Ta je zgrajena iz štirih stavkov, ki se med seboj bistveno razlikujejo, a so vseeno povezani v ubrano celoto. Zame je poenostavljena zgradba simfonije naslednja: pomembno - počasi - živahno - zaključek. Pri poslušanju prvega stavka sem vedno zelo pozorna, kajti ta stavek je vedno zelo pomemben, saj so v njem ponavadi predstavljene vse pomembne melodije simfonija. V tej Beethovnovi prvi simfoniji so predstavljene v obliki sonate allegro, ki so jo radi uporabljali v klasičnem obdobju. Drugi stavek je praviloma umirjen in liričen. Zelo rada ga imam! pri vseh simfonijah. Tretji stavek je potem spet živahnejši in poslušalca vodi k zadnjemu, četrtemu stavku, ki je veliki finale in razkošno zaokroži celotno simfonijo. Tako je v klasičnih simfonijah 18. stoletja in takšna je tudi Beethovnova prva simfonija.


Dublin. Beethoven: Simfonija št. 2 in Uvertura Coriolan
Irski nacionalni simfonični orkester, dirigent: Jaime Martin

Tudi Beethovnova druga simfonija je zelo klasična. Profesor Wright je v svojem tečaju o klasični glasbi zatrdil, da bi jo prav lahko zamenjali za eno od Haydnovih. Beethoven v tem delu še ni izkoristil vseh možnosti, ki jih ponuja orkester pri ustvarjanju mogočnega zvoka (počakajte na zadnjo, deveto simfonijo:). Tako je lahko na Artovem potovanju po Evropi, na postaji v Dublinu,  to simfonijo zaigral razmeroma majhen orkester, sestavljen le iz nekaj godal in pihal ter para drugih inštrumentov.

Simfonija izžareva veselje in je polna upanja ter optimizma. Kar je izredno nenavadno... Leto 1802 - leto, v katerem je nastala ta simfonija, je bilo namreč za Ludwiga van Beethovna izredno težko leto. To je bilo leto velike osebne stiske, čas, ko je njegov sluh začel pospešeno pešati in se je - star komaj 32 let zavedel, da z njegovim sluhom ne bo nikoli bolje in da je samo še vprašanje časa, kdaj bo popolnoma oglušel. O občutkih, kako težko mu je, ker več ne sliši, ko kdo igra na flavto ali poje, je pisal v pismu svojima bratoma. Ta Beethovnova izpoved je znana kot Heiligenstadski testament in je resnični testament, a tudi prošnja, da bi ga pravilno razumeli. V njem je priznal, da je zaradi svoje bolezni razmišljal celo o samomoru. Takole pravi: "es fehlte wenig, und ich endigte selbst mein Leben - nur sie die Kunst, sie hielt mich zurück." - ni veliko manjkalo, da bi si vzel življenje - samo ona, umetnost, ona ga je odvrnila od tega. S tako malo besedami, a vendar tako zelo pretresljivo in obenem ganljivo napisano... 
Zaradi naglušnosti Beethoven ni več nastopal kot pianist, saj ni mogel več oceniti, kako močno mora pritiskati na tipke klavirja, da je glasnost prava. Posvetil se je samo še skladanju. S tem ni imel težav, saj mu je zadostovalo, da je glasbo slišal v svojih možganih. Je pa prenehal hoditi v družbo in bil vedno bolj asocialen.


Helsinki. Beethoven: Simfonija št. 3, "Eroica"
Finski radijski simfonični orkester, dirigent: Nicholas Collon

Beethoven je vztrajal zaradi umetnosti. Skladal je dalje, a vendar od leta 1802 nič ni bilo več tako, kot je bilo do sedaj. V njegovem življenju je nastopilo novo obdobje, ki so ga poimenovali herojsko. Ime je zelo na mestu. Njegova dela so postala grandiozna, mogočna in slavnostna - napisana v herojskem stilu. Heroj pa je bil tudi Beethoven sam. V času od leta 1802 je njegov sluh pospešeno pešal, dokler leta 1815 ni popolnoma oglušel. Njegovo osebno spopadanje s to katastrofo je močno vplivalo na njegovo glasbo. V svojem herojskem obdobju je zložil šest simfonij, prva med njimi je bila Eroica.

Svojo tretjo simfonijo je Ludwig van Beethoven skladal z mislijo na Napoleona Bonaparta. To je bilo v letih od 1802 do 1804, ko si je Napoleon nezadržno pokoroval evropske narode, enega za drugim. Čeprav je Beethoven izhajal iz nemško govorečega okolja in tako Napoleonu sovražnega tabora, je vendar velikega francoskega konzula globoko občudoval. Napoleon je bil zanj heroj, ki bo moto francoske revolucije liberté, egalité, fraternité ponesel do vseh Evropejcev. 

Beethovnova tretja simfonija je revolucionarna. Ob krstni izvedbi je presenetila celo Beethovnov najožji krog prijateljev in znancev. S to simfonijo se zaključi klasično obdobje v glasbeni zgodovini - dokončno se poslovimo od Mozarta in 18. stoletja - začne se romantično obdobje. Beethoven postane vzor množici prihajajočih skladateljev 19. stoletja, ki so se napotili po njegovi poti.
Ko so pred kratkim okrog dvesto dirigentov s celega sveta povprašali, katera je njihova najljubša simfonija, je večina od njih odgovorila, da je to ravno Eroica.

Kaj je pri tej simfoniji tako revolucionarnega?
Vsekakor je to njen herojski stil, ki ga je Beethoven poustvaril z glasnostjo orkestra, s tem, da so se orkestru pridružila tudi trobila, z uporabo durovske tonske lestvice in triade tonov. Simfonija je bistveno daljša in kompleksnejša, kot so bile simfonije v času klasike. Ni programska glasba, a vendar v njej zlahka razberemo utrinke, ki nas želijo popeljati na bojna polja, kjer se odvijajo Napoleonove bitke. Drugi stavek simfonije - tisti, ta počasni, pa je napisan kot pogrebni marš; v spomin in poklon žrtvam francoske revolucije. 

Ludwig van Beethoven je svojo tretjo simfonijo želel posvetiti Napoleonu in jo je že podnaslovil z intitolata Bonaparte, ko je izvedel, da se je Napoleon okronal za cesarja. To je bilo za skladatelja veliko razočaranje. Menda je izjavil nekaj takega kot: "Zdaj bo tudi on tako kot mnogi drugi pred njim poteptal človekove pravice, poskrbel samo za svoje ambicije. Postal bo tiran." V roke je zgrabil nož in s posvetila spraskal Napoleonovo ime, simfonijo pa poimenoval enostavno Eroica ali Herojska. Srečni smo lahko, ker jezni in razočarani Beethoven, ki se je počutil izdanega, svoje simfonije ni predelal ali celo zavrgel. Izgubili bi eno najpomembnejših in prelomnih glasbenih del.

Ob Artejevem potovanju z Beethovnom so njegovo tretjo simfonijo zaigrali v Helsinkih in sicer na prav posebnem mestu - v cerkvi Temppeliakio. Ta evangeličanska cerkev je znana po svoji izredni akustičnosti in je ena glavnih turističnih znamenitosti v finskem glavnem mestu. Zanimivo je, da jo lahko opazimo samo iz zraka, se pravi iz ptičje perspektive. Tako lahko vidimo njeno streho, ki je kot oko, ki zre proti nebu, ostalih delov zgradbe pa ne moremo opaziti, saj je cerkev vklesana v granitno skalo. Notranje stene cerkvene dvorane so tako kar iz grobo obdelanega kamna. S pomočjo drona, ki je preletaval Helsinke, smo si to oko, ki zre v nebo, lahko lepo ogledali. 
Med koncertom se je nad Helsinki razdivjala nevihta, zaradi česar so morali prireditev za kratek čas prekiniti. Čisto v skladu s silovitostjo simfonije in njenega komponista. 

Temppeliakio

Luksemburg. Beethoven: Simfonija št. 4
Luksemburški filharmonični orkester, dirigent: Gustavo Gimeno

Robert Schumann (ja, tisti, ki je v Leipzigu iskal Bachov grob) je za četrto Beethovnovo simfonijo rekel, da je kot "vitka grška mladenka med dvema velikanoma s severa". Z "Nordlandriesen" je mislil Beethovnovo tretjo in peto simfonijo, ki sta obe v primerjavi s četrto precej bolj znani in veliki. Simfonija št. 4 ni tako "težka" in ne tako "usodna", kot sta simfoniji napisani pred in po njej, a to ne pomeni, da je "lahkotna". Je spet nekoliko bolj "klasična", je rekel prof. Wright na svojem tečaju o poslušanju zahodne glasbe.

Na glasbo Beethovnove četrte simfonije se lahko tudi pleše. To so dokazali med šesto junijskim potovanjem z Beethovnom po Evropi, na postaji v Luksemburgu. Sylvia Camarda je sestavila prav zanimivo koreografijo in tudi zaplesala. Prav posrečeno so jo spremljali tudi mladi, ki imajo migracijske korenine - nikakršni profi plesalci, ki pa so vendar zaplesali lepše in bolj ubrano kot plesalke na državni proslavi ob 30-letnici samostojne Slovenije. 


Praga. Beethoven: Simfonija št. 5 in Uvertura k operi Fidelio
Češki nacionalni simfonični orkester, dirigent: Steven Mercurio

Beethovnovo "Peto" so ob petih popoldne zaigrali v centru starega dela mesta Praga. 6. junij 2021 je bil v češkem glavnem mestu sončen in topel dan. Oder z orkestrom so postavili na Staromĕstské náměsti pred zahodno pročelje znamenite cerkve Marija pred Tynom. Ves čas izvajanja simfonije smo lahko opazovali njena za praško veduto tako zelo značilna zvonika. Če pa se je režiser odločil, da bi bilo dobro, da našo pozornost usmerimo na dirigenta, smo za njim lahko vedno opazili še drugo praško znamenitost - več kot 600 let staro astronomsko uro. Čudovito okolje za čudovito simfonijo, katere znamenite "tri kratke in en dolg ton" vsi dobro poznamo.

Ludwig van Beethoven je bil v Pragi vsaj dvakrat. Nastanjen je bil v hotelu, kjer je pred njim bival tudi Mozart. Mogoče sta spala celo v isti postelji, je ugibal moderator prireditve v Pragi. Beethoven je bil večkrat tudi v bližnjem zdraviliškem kraju Teplitz. Tam se je srečal z Goethejem, ki ga je kot literata visoko cenil; glede na to, kako zelo pomembno je bilo Goetheju druženje z ljudmi iz visoke družbe, pa ne tako zelo.
V Teplitzu je Beethoven napisal tudi znamenito ljubezensko pismo, ki že dve stoletji buri domišljijo njegovih oboževalcev. Namenjeno je bilo ženski, ki jo nagovarja kot "unsterbliche Geliebte" ali "nesmrtna ljubezen", vendar pa pisma nikoli ni odposlal.  Komu je bilo pismo namenjeno, se ne ve. Beethoven je bil v ljubezenskem razmerju s številnimi ženskami, nikoli pa se ni poročil.

Beethovnov peta simfonija je bila prvič izvedena 22.12.1808 na Dunaju. Takrat je skladatelj v enem samem večeru predstavil kar osem novih del in koncert je trajal cele štiri ure, od 18:30 do 22:30. Glasbeniki so morali igranje večkrat prekiniti, kajti izvajanje teh Beethovnovih novih del je bilo tehnično zelo zapleteno.

V peti simfoniji potujemo iz teme v svetlobo.
V prvem stavku temačne sile usode poskušajo prevladati nad človeškim bitjem, ga mučijo in ga ne pustijo pri miru. "Usoda trka na vrata," je Beethoven sam označil dogajanje v tem stavku svoje simfonije. Izredno preprost motiv treh kratkih in enega dolgega tona je skladatelj razvil do nepredstavljivih širin. Nikoli v zgodovini ni bilo spisano tako obsežno glasbeno delo, ki bi temeljilo na tako drobni in preprosti ideji, ki jo zaradi kratkosti ne moremo imenovati niti melodija, kot je Beethovnu uspelo v njegovi peti simfoniji. Čustveno doživetje je ob tem globoko in ganljivo. Ni ga poslušalca, ki bi ob tem ostal neprizadet.
A to je šele začetek. Sledi drugi stavek, ki je eden tistih, zaradi katerega sem na začetku tega zapisa napisala, da sem pravzaprav velika ljubiteljica drugih stavkov simfonij - zaradi njihove umirjenosti in počasnosti. V drugem stavku Beethovnove pete simfonije je čas, da se človek, ki ga mučijo temne sile, poglobi sam vase in potiho poišče odgovor na dogodke, ki mu jih je pripravila usoda. V tem stavku je Beethoven mojstrsko - bolje kot to pač ne gre - povezal dve glasbeni temi. Ena je mirna in lirična, igrajo jo večinoma godala, druga je mogočna in glasna, izvajajo jo trobila. Čustveno doživetje ob tem stavku ni nič manjše kot ob sicer precej bolj znanem prvem stavku simfonije.
V tretjem stavku se boj med človeško naravo in temačnimi silami nadaljuje. Presledka med tretjim in četrtim stavkom v tej simfoniji ni. Beethoven je med zadnjima dvema stavkoma ustvaril svojevrsten glasbeni most, ki je še ena od genialnih potez pri tem resnično izjemnem delu.
V četrtem stavku je skladatelj nekako moral sprostiti vso napetost, ki se je gradila tekom simfonije. Težko delo. To mu je uspelo s "herojičnim" pristopom - mogočnostjo in še izrazitejšim zvokom, ki ga je dosegel s tem, da je v orkester vključil dodatne instrumente, ki jih do tedaj v simfoničnih orkestrih še ni bilo - pikolo, pozavne in kontrafagot.

Če hočete spoznati Beethovna, kakršen je bil, oz, kakršne so bile njegove skladbe v herojskem obdobju, poslušajte njegovo peto simfonijo. To je to. 

🔷️Naslednjič pa naprej, vse do Devete in do himne Evropske skupnosti!🔷️

petek, 9. julij 2021

Helga Schubert: Vom Aufstehen

Kaj bi si mislili o materi, ki na svoji smrtni postelji - stara že preko sto let, zaupa svoji hčerki - tudi že preko sedemdeset let stari, naslednje: (moj prosti prevod iz nemščine)
V svojem življenju sem naredila tri junaška dejanja, ki se tičejo tebe.
Prvič: nisem te splavila, čeprav je tvoj oče tako želel in si bila tudi zame pravzaprav nezaželen otrok. Zaradi tebe sva se s tvojim očetom sploh poročila.
Drugič: med begom iz Hinterpommerna v Greifswald sem te celo pot potiskala v otroškem vozičku in ob tem skoraj umrla od izčrpanosti.
In tretjič: ko so v Greifswald vkorakali Rusi, te nisem zastrupila ali ustrelila, kot je to terjal tvoj stari oče. Predme je položil pištolo in rekel naj se ustrelim. "Potem moram ubiti tudi lastnega otroka," sem vzkliknila, "tega pač ne morem storiti."
V življenju si imela srečo. Celo življenje si bila Sonntagskind.
Žensko, ki tako razmišlja in iskreno verjame, da je v teh treh primerih postopala junaško ter da za to zasluži celo zahvalo, je težko imeti za svojo mater.
To je bila mama Helge Schubert.

Helga Schubert, rojena leta 1940, je bila otrok vojne, begunski otrok in otrok razdeljene Nemčije. Imela je samo mamo, saj je oče padel že kmalu po začetku druge svetovne vojne, in z njo je imela sila težaven odnos.
Nekoč, ko je bila stara že enainsedemdeset let, se je prijavila za pogovor pri evangeličanski pastorici, saj se je o svojem težavnem odnosu z materjo želela z nekom pogovoriti. Potožila ji je, da ima težave s četrto Božjo zapovedjo - nikakor ne prenese svoje matere, saj jo ta prizadene vsakič, ko se srečata. Mama ji je tuja in ne more je imeti rada. Kakor tudi mama nima rada nje, svoje hčerke. In to ni v redu. Pastorica, ki je zgledala mlajša od pisateljičinega sina, ji je po kratkem premisleku odgovorila: "Ampak četrta zapoved od vas ne zahteva, da svoje starše ljubite, dovolj je, da jih spoštujete. In to že počnete." Tako se je pisateljica tudi s pomočjo tega pogovora pobotala z materjo, razumela, da tudi njej v življenju ni bilo lahko in se preko tega pomirila sama s seboj in s svetom okrog sebe.

Ni bila pa samo pastorica tista, ki ji je pomagala, da je dosegla notranji mir, veliko si je pomagala tudi sama - pa ne zato, ker je bila po poklicu psihologinja in psihoterapevtka, ampak preko pisanja zgodb. 
Helga Schubert piše že vse svoje življenje. 
Piše o svojih poletnih počitnicah v otroštvu, ki jih je vse - od prvega do zadnjega dne, preživela pri svoji stari mami po očetovi strani. Torej mama le ni mogla biti tako slaba, premišljuje nekje v knjigi Helga Schubert, saj mi je vendar dovolila, da počitnice preživljam pri ženski, ki jo je sama sovražila. 
Piše o življenju v Nemški demokratični republiki - o tem, kakšne kompromise je morala sklepati s komunistično oblastjo, da je preživela, a tudi o privilegiranosti, ki jo je uživala zaradi poklicev, ki jih je opravljala - pisateljice in psihologinje. 
Piše o padcu Berlinskega zidu - tistega dne je bila prav tam, na mestu, kjer se je dogajala zgodovina, in piše o umirjenem življenju v zadnjih letih, v njenem najljubšem kraju, na severu Nemčije, blizu Baltskega morja, v babičini hiši, kjer skrbi za svojega bolnega in onemoglega moža.


Vsako leto v začetku junija potekajo v Celovcu Dnevi nemške literature, kjer podelijo prestižno nagrado, ki je poimenovana po pisateljici Ingeborg Bachmann. Pisatelji berejo odlomke iz svojih del, ki še niso bila objavljena, žirija natančno posluša, prebrano oceni in medsebojno predebatira. Pred leti je to 25 000 evrov vredno nagrado dobila na Koroškem živeča slovenska pisateljica Maja Haderlap in sicer za odlomek iz svojega romana Angel pozabe. 
Tudi na letošnji prireditvi je bila ena od udeleženk koroška Slovenka. To je bila Verena Gotthardt (Je v sorodu z letošnjim nominirancem za kresnika, Vincencem Gotthardtom?). Kritike njenega dela niso bile slabe, a tudi preveč navdušujoče ne, medle bi rekla, tako da Verena Gotthardt s svojim branjem ni prišla med finaliste za nagrado. Nič hudega. Pisateljica je še mlada in še bodo priložnosti, da se dokaže. Prepričana pa sem, da je bila izkušnja iz Celovca  zanjo vseeno zelo dobrodošla. Dobronamerna kritika ji bo pomagala na nadaljnji pisateljski poti.

Prebiranja v Celovcu se ponavadi udeležujejo še neuveljavljeni mladi pisatelji, ki na ta način pritegnejo pozornost različnih nemških založb in lažje izdajo svojo knjigo, ki jo s pomočjo mnenj žirije pred izidom še nekoliko izboljšajo. V letu 2020 je bilo tako dokaj nenavadno, da je na Dnevih nemške literatura nastopala osemdesetletna Helga Schubert. Pisateljica, ki v zadnjih dvajset in več letih ni izdala nobene nove knjige, je pometla s konkurenco in zmagala z zgodbo Vom Aufstehen ali - če prevedem v slovenščino, O vstajanju. Zgodba, ki je čisto na koncu knjige, o kateri pišem, pripoveduje o tem, kaj pisateljica razmišlja in se spominja, ko si zjutraj, sicer že budna, privošči še nekaj minut v postelji. Preden vstane, razmišlja o svoji materi, a tudi o svojem možu, ki ji pripravlja zajtrk - dokler ne zadiši kava, ji še ni potrebno vstati - in ga bo čez nekaj trenutkov lahko objela in pritisnila lice k njegovi rami, vdihnila njegov vonj. To je nekaj, česar njena mama ni bila deležna, saj po moževi smrti v njenem življenju ni bilo nobenega moškega več - za Helgo Schubert pa še eno od dejstev, ki ji je pomagalo, da je svojo mamo bolje razumela in se z njo pobotala.

Lanskoletna nagrada Ingeborg Bachmann je bila za Helgo Schubert še posebno pomenljiva. Nekako je zaokrožila njen pisateljski krog in pomenila uteho za dogodek pred petintridesetimi leti, ko je bila tudi povabljena na Dneve nemške literature v Celovcu, a se prireditve ni mogla udeležiti, ker ji organi oblasti v vzhodni Nemčiji tega niso dovolili.

Knjiga Vom Aufstehen, Helge Schubert, ima podnaslov Ein Leben in Geschichten - Življenje v zgodbah. Nekateri knjigo označujejo kot zbirko kratkih zgodb, a pisateljica se s takšnim poimenovanjem ne strinja. Odlomki knjige so res kakor kratke zgodbe, ki so se rodile iz dogodkov iz njenega več kot osemdeset let dolgega življenja, njenih premišljevanj in opazovanj, a pisateljica je te zgodbe vendarle skrbno povezala med seboj in se potrudila, da se zgradita dramatičnost in primeren pripovedni lok. 

Stil pisanja je umirjen, včasih celo liričen, enak preko cele knjige - čisto v skladu z vsebino in v sozvočju z iskanjem miru in sprave. To pomirjenost pa na vsakih nekaj odstavkov - zdi se kot samo slučajno, prekine kakšno grobo in tragično dejstvo, ki pade kot toča z jasnega in je eno tistih, ob katerih je Helga Schubert trpela, z njimi hočeš nočeš morala živeti, se z njimi soočati in jih globoko v sebi predelati. Knjiga je tako bolj kot zbirka zgodb avtobiografski roman, v katerem pisateljica išče in najde pomiritev same s seboj in s svetom, ki jo obdaja. Obenem pa na svojevrsten način osvetli še zgodovino povojne Nemčije z vsemi njenimi nekoliko manj znanimi, predvsem pa zelo intimnimi, vzponi in padci. 

★★★★☆

petek, 2. julij 2021

9 x Beethoven - Uvod

Leto 2020 je bilo Beethovnovo leto. S številnimi koncerti in drugimi prireditvami naj bi slavnostno proslavili 250-letnico rojstva tega velikega skladatelja. Naj bi..., kajti Covid-19 je tudi pri teh načrtih pomešal štrene. Koncertov, kjer bi glasbeniki v živo nastopili pred publiko, v preteklem letu skoraj ni bilo in Beethovnova glasba se je v njem posvečenem letu le redko slišala in večinoma le medlo odmevala. Veliki skladatelj tako v svojem jubilejnem letu ni dobil toliko pozornosti, kot je bilo načrtovano, kot bi se spodobilo in kot bi si zaslužil.

Zdaj, ko pandemija počasi popušča in lahko spet nekoliko bolj sproščeno dihamo, ter se naše oči in ušesa lačno ozirajo po umetnosti, ki nam je bila v preteklem letu nedosegljiva, so se ustvarjalci televizijskega kanala Arte odločili za čudovito potezo. 6. junij 2021 so razglasili za Beethovnov dan in z njim proslavili njegovo leto, da le-to vendarle ne bi izzvenelo preveč v prazno. Skupaj z Beethovnom so se podali na več kot deveturno glasbeno potovanje po Evropi. 9 x Beethoven ali Beethoven v Evropi se je imenovala prireditev, pri kateri je sodelovalo devet izvrstnih evropskih simfoničnih orkestrov pod vodstvom devetih cenjenih dirigentov, med njimi tudi slovenskega, ki so zaigrali vseh devet Beethovnovih simfonij. 
Začelo se je ob eni uri popoldne, ko so zaigrali Beethovnovo prvo simfonijo in končalo nekaj po deveti uri zvečer, ko je izzvenela njegova zadnja, deveta simfonija. Devet Beethovnovih simfonij, zaigranih v devetih različnih evropskih mestih, ena za drugo, vsako polno uro ena, od enih popoldne do devetih zvečer. 

Ideja za takšen način praznovanja se mi zdi čudovita! Čudovita pa je bila tudi izvedba.
Prireditve si nisem ogledala v neposrednem prenosu. To bi bilo vendar preveč. Toliko klasične glasbe - predvsem pa občutij in čustev, ki jih budi takšna glasba, je v tako kratkem časovnem obdobju težko predelati. Človek potrebuje počitek med eno in drugo skladbo; čas, da se vtisi uredijo, čustva umirijo in možgani pripravijo na novo množico dražljajev. Simfonije sem tako poslušala nekaj dni po prireditvi in samo eno na dan, za sprostitev po službi. 
Priporočam, da tako storite tudi vi:) Posnetki bodo še nekaj časa dosegljivi v medioteki programa Arte.

(vir: Arte.tv)

Ker hermionin blog ni glasbeni pač pa literarni blog, tale zapis pišem, ker sem prireditev poslušala skupaj z dvema knjigama, ki ju - če ste prebrali moj zapis o Sebastianu Bachu, že poznate. To sta:
  • Craig Wright: Listening to Western Music 
  • Thomas Meißner: Der prominente Patient
Ko sem sledila analizi nekaterih od njegovih simfonij, ki so razložene v knjigi profesorja Wrighta, brala o Beethovnovem življenju in njegovem spopadanju z boleznijo, zaradi katere je popolnoma oglušel - opisano v Meißnerjevi knjigi, potem pa poslušala simfonije na programu Arte, je njegova glasba zazvenela še bogatejše, Beethovnova življenjska pot pa se je jasno zarisala pred mojimi očmi. 
Poseben poudarek vsemu pa so dodala še pisma, ki jih je Beethoven pisal svojim prijateljem in prijateljicam, sorodnikom, znancem in zdravnikom. Veliko jih je na medmrežju prosto dostopnih in prebiranje (ali poslušanje) teh pisem mi je odkrilo še eno podobo Beethovna - nikakor ne tisto, splošno sprejeto, ki pravi, da je bil zoprn ekscentričen človek, vedno jezen in slabe volje, vase zaprt samotar. Beethoven iz pisem je prijazen, topel in rahločuten. Težko verjeti, kajne? No, ob poslušanju njegovih simfonij to ne zveni tako zelo neverjetno. Kajti njegova glasba je glasba nasprotij - točno takšna, kot je bilo tudi njegovo življenja - na eni strani bučna in odločna, na drugi lirična in nežna. Samo največji mojstri znajo takšne skrajnosti tako čudovito povezati, kot je to storil Ludwig van Beethoven.

Naj svoja opažanja in razmišljanja ob glasbenem potovanju preko devetih simfonij, ki ga je spremljalo prebiranje knjig in pisem, podelim še na blogu. Zapis je namenjen tistim, ki jih zanima klasična glasba - še posebej Ludwig van Beethoven, ki pa so vendar bolj laiki kot izšolani glasbeniki, a imajo glasbeno umetnost radi. Tako nekako, kot je v zadnjem času pri mani.

To je bil uvod v glasbeno potovanje z Beethovnom. V naslednjih dneh ali tednih lahko pričakujete nadaljevanje, en ali dva zapisa o posameznih simfonijah in Beethovnovem življenju. Medtem si lahko oddaja 9 x Beethoven ogledate na programu Arte ali pa posamezne simfonije poiščete na kakšnih drugih internetnih mestih, ki ponujajo glasbo.

In brez strahu... Moje pisanje o drugih knjigah, ki jih berem, zaradi tega glasbenega odmika od leposlovja, ne bo prav nič trpelo;)

🔷️Moja prva postaja na potovanju z Beethovnom bo mesto Bonn, kjer so 6. junija ob enih popoldne zaigrali njegovo Simfonijo št.1.🔷️