nedelja, 31. december 2017

Moje knjige leta 2017

Ob letošnji knjižni inventuri ugotavljam naslednje:

Prvič: letos je bilo moje branje predvsem japonsko obarvano. Od petindvajsetih prebranih knjig jih je bilo kar enajst povezanih z Japonsko -  ali so jih napisali japonski avtorji, ali so se dogajale na Japonskem, ali pa so uporabljale japonski način ustvarjanja umetniških del. Bila je to svojevrstna izkušnja.

Drugič: vsako leto preberem manj knjig. Bi me to moralo skrbeti? Niti ne. Preberem pač toliko knjig, kot jih lahko. Več zaradi pomanjkanja časa pač ne gre. Za branje porabim vsaki prosti trenutek. In še kakšnega več. Vem, da bodo spet prišla leta, ko bo tega časa več, kot ga je bilo letos. Se že veselim!


Moje knjige leta 2017 so:


Knjige, ki sem jih le delno prebrala:
  • Alma Karlin: Japonske novele, Samotno potovanje, Popotne skice O čem je svetovna popotnica pisala v teh delih, lahko preberete v mojih poročanjih s potovanja po sledeh Alme Karlin na Japonskem (prvi del in drugi del)
  • Christine Liew: Geschichte Japans Zgodovina Japonske, napisana na zelo zanimiv način.
  • Eiji Yoshikawa: Musashi To je knjiga, ki sem si jo naložila na svojega kindla pred odhodom na Japonsko, ker sem se bala, da mi bo na dolgem poletu zmanjkalo materiala za branje. Šlo naj bi za klasični samurajski roman, ki je pristno japonski. Japoncem pomeni nekaj takega kot Američanom Gone with the wind. Ni bilo časa, da bi ga v celoti prebrala:( Mogoče kdaj drugič. Obsežen roman v več knjigah je sicer preveden tudi v slovenski jezik.

🎄💗🎄💗🎄💗🎄💗🎄💗🎄💗🎄💗🎄💗

















Srečno novo leto
2018

torek, 26. december 2017

Charlotte Lucas: Dein perfektes Jahr

Jonathan - eden od dveh glavnih junakov romana - je okrog 40 let star moški, športne postave in vpadljivo modrih oči. Je tudi bogat, saj je lastnik cenjene hamburške knjižne založbe Griefson&Books.
A naj vas vsa te prijetna dejstva ne zavedejo preveč. Jonathan N. Grief je namreč tudi izredno zoprna, pikolovska oseba, ki nerga za vsako malenkost. Redno, na primer, pošilja pisma na redakcijo lokalnega časopisa in se pritožuje nad slovničnimi napakami, ki jih najde v časopisu; ali pa piše na komunalno upravo, če ima občutek, da smetnjaki niso bili v pravem času izpraznjeni.

No, Jonathan prvega januarja, med svojim jutranjim joggingom ob reki Alster v Hamburgu, najde koledar za ravno začeto novo leto. Ta koledar je eden tistih lepih, v usnje vezanih rokovnikov, ki jih prav zdaj, ob koncu leta, najdete v vseh papirnicah in knjigarnah. V takšnih rokovnikih ima vsak dan v letu nekaj  praznega prostora, v katerega si lahko kaj zapišete. Lahko ga uporabite za vpisovanje terminov (če ste še dovolj starokopitni in za kaj takega ne uporabljate telefona) ali pa za pisanje dnevnika.

A rokovnik, ki ga najde Jonathan, je nekaj posebnega. Povsem je že popisan in to na roko. Tudi naslov ima in sicer Dein perfektes Jahr ali Tvoje popolno leto. Pod vsakim datumom je za prihajajoče leto že nekaj napisano. Lahko je to samo kakšen pregovor ali modra misel, a večinoma so za posamezne dneve leta vpisana čisto konkretna navodila, kaj naj bi se ta dan počelo. Na primer, za 21. junij, dan ko se začne poletje, piše: Vstani in ob 4:40 uri na obrežju reke opazuj sončni vzhod. Drugič piše: Pojdi v to in to kavarno in se najej toliko tort, da ti bo slabo. Ali pa: Napiši tri stvari, za katere si hvaležen. In še: Danes se poloti nečesa, kar nisi še nikoli počel.
Rokovnik je vseboval priporočila, kako naj bi prihajajoče leto potekalo, dan za dnem, da bi postalo perfektno.

Čeprav je bil rokovnik odložen na Jonathanovo kolo, je že od vsega začetka jasno, da ni bil namenjen njemu. Zaradi tega je bil Jonathan malce zmeden in ni vedel, kaj bi z rokovnikom - še posebej potem, ko je malo pokukal v njegovo notranjost. Jonathan Grief namreč še zdaleč ni bil takšne vrste človek, da bi znal ceniti modre misli zapisane v koledarju, še manj pa, da bi se ravnal po malo nenavadnih ali celo nespametnih navodilih, ki naj bi njegovo leto naredili drugačno, kot so bila vsa dosedanja, z eno besedo: perfektno.

Kakšne vrste človek je Jonathan, veliko pove že njegova reakcija na prvi zapis v koledarju - tisti za 1. januar. Za ta dan je bila v koledarju zapisana naslednja kitajska modrost: Man kann dem Leben nicht mehr Tage geben - aber den Tagen mehr Leben (Življenju ne moremo dodati dni, lahko pa dnevom dodamo življenje). Jonathan si je ob tem mislil samo: "Eine ziemlich platte Weisheit." ("Ena precej plehka modrost.")
A zaradi rokovnika se mu življenje v naslednjih  mesecih vseeno zelo spremeni. Na bolje, se ve;)

V romanu istočasno z Jonathanovo zgodbo spremljamo še eno zgodbo. To je zgodba Hahnnahe Marx, mlade ženske, ki je po značaju povsem drugačna od Jonathana - pozitivno naravnana, polna energije in dobre volje. Pred kratkim je zapustila službo in s prijateljico kljub pomislekom svojih bližnjih odprla vrtec, ki nudi varstvo otrok v neobičajnih urah dneva - takrat, ko so ostali vrtci zaprti. Zelo tvegano dejanje, ki se ga Jonathan nikoli ne bi upal polotiti.

Poglavja, ki opisujejo Hannino zgodbo, se izmenjujejo s poglavji Jonathanove zgodbe in za takšno zgradbo romana pisateljica zasluži veliko pohvalo. Izredno dobro ji je uspelo zgraditi in preplesti obe zgodbi. Skrivnosti, kot so, kdo je popisal koledar in komu je bil namenjen, je le počasi razkrivala; nit pripovedovanja posamezne zgodbe pa je prekinila na ravno pravem mestu, da je roman ostal napet in dramatičen skoraj do konca.
Knjigo mi je bilo tako med branjem izredno težko odložiti. Čeprav sem seveda že od vsega začetka vedela, da se bosta Hannina in Jonathanova zgodba na koncu (srečno!) povezali, nikakor nisem izgubila veselja do branja. Kar me je prijetno presenetilo! Še posebno zato, ker takšnih ljubezenskih zgodbic nimam preveč rada.
Zanimivo je bilo brati o Jonathanovi metamorfozi; še bolj pa o lekciji, ki jo je "perfektno" leto namenilo malo naivni in vedno skozi rožnata očala zroči Hanni.

Knjiga Charlotte Lucas, Dein perfektes Jahr, uspešno lovi ravnotežje na tanki črti med (pre)resnim romanom o pomembnih življenjskih temah kot so bolezen in smrt, brezdomstvo, ločitev partnerjev ter ločitev staršev od otrok na eni strani in (kičasto posladkano) zabavno ljubezensko zgodbo med dvema precej različnima človekoma na drugi strani.
To je zgodba z božičem v srcu, ki se najbolje in najbolj doživeto bere ravno v tem času leta.

★★★★☆

Charlotte Lucas
(vir: Bertold Fabricus/pressbild.de)

Lucas, Charlotte
Dein perfektes Jahr
Bastei Lübbe, AG, Köln, 2016
572 strani
ISBN 978-3-732-53060-1

ponedeljek, 11. december 2017

Florian Illies: 1913 (poletje)

Pred približno enim letom, ko sem začela z zapisi o letu 1913, sem obljubila, da bom knjigo Floriana Illiesa brala (in pisala o njej) v skladu z letnimi časi - poleti 2017 o poletju 1913, na primer.
Zdaj je že adventni čas, zunaj je sneg, jaz pa pišem o poletju! Pa naj takoj razložim, da imam za tako pozen zapis o poletju 1913 zelo dobro opravičilo. A pojdimo lepo po vrsti in brez prehitevanja.

Poletja minejo en, dva, tri. Ljudje gredo na dopust in že je tukaj jesen. Tako je danes in tako je bilo leta 1913. Mogoče so si pred stotimi leti ljudje - vsaj tisti, ki jih zasledujemo v naši knjigi - privoščili celo več dopusta kot si ga lahko mi. Za več tednov ali celo mesecev so odpotovali na počitnice.

Cesar Franc Jožef je tako kot že vrsto let pred tem tudi leta 1913 svoj dopust preživljal v Bad Ischlu. Tam je bil skupaj z gospo Katharino Schratt. Prenočevala sta v različnih hotelih, a že jutranjo kavo okrog 7ih zjutraj sta popila skupaj v vili, kjer je živela Schrattova. Gospa je bila cesarjeva zvesta spremljevalka (in ne ljubica). S cesarjem sta se poznala že v času, ko je bila še živa cesarica Sissi - ta naj bi njuno zvezo ne samo odobravala, ampak celo spodbujala. To potezo si lahko razlagamo samo s tem, da je bila Sissi do moža popolnoma ravnodušna, oziroma, da ji ni bilo popolnoma nič mar zanj. Na kar pravzaprav kaže ves njen način življenja.
Ko je Franc Jožef pozajtrkoval, se je pomešal med zdraviliške goste. Pogosto ga ostali gostje sploh niso prepoznali, tako preprosto se je obnašal in izgledal.

Rainer Maria Rilke je poleti 1913 sprejel povabilo Helene von Nositz in odšel v Heiligendamm. Zdraviliško mestece ob Ostsee mu je bilo zelo všeč in tam je ostal tudi potem, ko je njegova gostiteljica skupaj z možem odpotovala domov. Privoščil si je poletno afero z Ellen Delp, mlado igralko. 

A vsi tistega daljnega poletja niso samo uživali.
Käthe Kollwitz je bila z možem na počitnicah na Tirolskem, kjer je močno trpela. Z možem sta se nenehno prepirala in bila nervozna, ker zaradi dežja nista mogla uživati v naravi. Naveličana je bila moža. Poleg tega ni vedela, kam se bo obrnila njena umetniška pot. 
Tudi Käthe Kollwitz so v naslednjih letih čakale hude stvari. Če bi to vedela, mogoče na počitnicah ne bi bila tako slabe volje in bi uživala v zadnjih mesecih miru pred začetkom svetovne vojne, ki bo tudi njeno življenje obrnila na glavo. O tem sem pisala v prispevku Angel iz Kölna. Ta angel ima njen obraz.

Ker se poleti 1913 ni veliko dogajalo in je tole moje poročanje kot rumeni čvek izpred stotih let, naj izkoristim priložnost in napišem nekaj, kar mi že nekaj časa leži na srcu. Povezano je tako s poletjem 1913 kot tudi s knjigo Floriana Illiesa, a gre za mojo osebno zgodbo. V njej pa glavno vlogo igra veliki umetnik, slikar Ernst Ludwig Kirchner.


ERNST LUDWIG KIRCHNER, - in jaz

Za Ernsta Ludwiga Kirchnerja sem prvič slišala pred približno desetimi leti med zimskimi počitnicami v švicarskemu Davosu. Ob sprehodu skozi mestece me je presenetila stavba, ki s svojo obliko in napisom nekako ni spadala v zimsko športni in zdraviliški kraj. Bil je to Kirchner Museum. Radovednost je bila velika in na nek meglen ter oblačen zimski dan smo glavi družine dovolili, da se enkrat za spremembo do sitega nasmuča (in to brez običajnih počasnih in nespretnih dodatkov;), ostali pa smo zavili proti Kirchnerjevemu muzeju.

Ko sem z dvema majhnima otrokoma prestopila prag muzeja, je bila prva stvar, ki nas je pozdravila, zgrožen in od groze pobledel obraz ene izmed uslužbenk muzeja. Le kaj jo je tako zelo prestrašilo in zaskrbelo ob pogledu na nas? No, prav hitro smo izvedeli. Razložila nam je, da so tek, skakanje in vpitje v muzeju prepovedani in da je obisk muzeja, ki hrani tako dragocene slike, s tako majhnimi otroki, visoko tvegano početje. Ha, kot da se moja otroka ne bi znala obnašati! sem bila kar malo užaljena.

A ko smo zagledali prve slike Ernsta Ludwiga Kirchnerja, ki so visele po stenah ogromnih prostorov, je takoj postalo jasno, zakaj je bila uslužbenka muzeja tako stroga in pazljiva. Slike so bile čudovite - tako s svojimi barvami (od izrazito vijolične, preko rumene, oranžne in rdeče) kot tudi z oblikami naslikanih podob pokrajine in oseb - večinoma žensk - ki niso bile ne realistične, ne impresionistične, ne strogo modernistične. Veličastne. Pogosto velikega formata. Krasne. Očarana sem bila. 
Ko smo nekaj pozneje zapuščali muzej - pospremljeni z nasmehom in izjavo, da tako pridnih in mirnih otroških obiskovalcev v muzeju še niso imeli - sem bila zadovoljna kot že dolgo ne.

Postala sem obsedena z Ernestom Ludwigom Kirchnerjem, čeprav o njem nisem vedela skoraj ničesar.
A počasi sem pridobivala nove informacije o slikarju. Zvedela sem, da je bil to priznan nemški ekspresionistični slikar, ki je od leta 1918 do 1938 živel v Davosu. Na Čarobni gori (če kraj poimenujem tako, kot ga je označil Thomas Mann) je slikal povsem drugačne slike kot v Nemčiji. 

Njegova dela je Hitler razglasil za degenerirana, kar ga je izredno prizadelo.
No, to me je pa presenetilo! Da umetnik, ki se zaveda svoje genialnosti, da toliko na mnenje Hitlerja, se mi je zdelo sila čudno.
A bilo je še huje. Ernst Ludwig Kirchner je leta 1938 v starosti 58 let, naredil samomor, ker se je bal, da bo Hitler v svojem okupatorskem pohodu po Evropi, vkorakal tudi v Švico.
To je še posebej presunljivo zato, ker se Kirchnerju  - pristnemu Nemcu brez judovskih sledi v krvi, ob morebitnem Hitlerjevem zavzetju Švice ne bi bilo treba bati za življenje. Kljub temu ni prenesel misli, da bi živel pod vladavino diktatorja, ki se je posmehoval njegovim umetniškim delom. Hudo. Umetnikova občutljivost je segala do neba.

Po obisku Davosa sem potem deset let živela mirno, a s Kirchnerjem spečem in skritem v oddaljenem delčku svojih možgan. Moja obsedenost s tem slikarjem se je ponovno prebudila ob knjigi Floriana Illiesa 1913, ki sem jo začela brati v začetku letošnjega leta.
Iz knjige je razvidno, da je bil leta 1913 Ernst Ludwig Kirchner na višku svojega umetniškega ustvarjanja. Vse je teklo kot namazano. V Berlinu je slikal svoje slavne slike "cestnega življenja", ki so bile cenjene, in se predajal boehmskemu življenju umetnikov. Denarja mu ni primanjkovalo; še manj umetniškega zagona in energije. 

E.L.Kirchner:
Zwei Frauen mit Waschbecken; Die Schwestern (1913)
Städel Museum
(h.arhiv)
Na to, kakšno je bilo življenje Kirchnerja v tistem davnem letu, namiguje ena izmed njegovih slik, ki je nastala prav v letu 1913. Najdete jo v muzeju Städel v Frankfurtu. Prikazuje dve mladi ženski, modno oblečeni in naličeni, ki se umivata. To sta sestri Erna in Gerda Schilling. V tistem času sta skupaj s Kirchnerjem živeli v nekakšnem ljubezenskem trikotniku. Slika jasno namiguje tudi na to, da sta se vsaj občasno ukvarjali tudi s prostitucijo - umivanje, prikazano na sliki, naj bi bilo umivanje po spolnem aktu ali pa simbolično umivanje potem, ko se je grešilo.
No, Kirchner se je v naslednjih mesecih odločil samo za eno izmed sester - za starejšo Erno, ki je ostala njegova zvesta družica v nadaljnjem življenju, tudi v času, ko se je preselil v Davos.

Adolf Hitler, ki bo imel na Kirchnerjevo poznejše življenje tako usoden in tragičen vpliv, je bil leta 1913 popolnoma nepomembna figura tako na političnem kot tudi na umetniškem prizorišču. Na Dunaju in pozneje v Münchnu je Hitler tega leta v dopoldanskih urah dneva slikal akvarele ali razglednice, ki jih je v popoldne poskušal prodati. Ponoči pa je bral politične knjige. Ni bil preveč uspešen. Ni mu šlo tako dobro kot Kirchnerju.

Poletje leta 1913 pa je bilo za Ernsta Ludwiga Kirchnerja še posebno pomenljivo. Medtem ko je večina njegovih umetniških kolegov počivala in se predajala počitniškim užitkom, je Kirchner delal še bolj kot med letom. Le kraj bivanja je spremenil. V letih od 1912 do 1914 je namreč več poletnih tednov preživel na otoku Fehmar v Baltskem morju. Tam je slikal in izdeloval lesoreze, ki so upodabljali kopalce - večinoma svojo partnerico Erno Schilling in prijatelje umetnike s svojimi družinami, ki so skupaj z njim preživljali poletje, pa tudi prebivalce otoka. V teh poletnih mesecih je nastalo več kot 2000 umetniških del, ki so predstavljale protiutež njegovim upodobitvah berlinskega mestnega utripa. Ustvarjanja se je lotil tako predano in iz srca, da je celo plaval daleč stran od obrežja do ladijskih razbitin - samo zato, da si je priskrbel prav posebne kose lesa za svoje lesoreze.

In zdaj smo prispeli do razloga, ki je odgovoren za moje pozno pisanje o poletju leta 1913. V rojstni hiši Ernsta Ludwiga Kirchnerja, ki - kdo bi si mislil! - ni daleč od kraja, kjer živimo - so postavili razstavo z naslovom Kirchner, von Dresden bis Davos, na kateri so razstavljeni tudi lesorezi, ki jih je umetnik poleti leta 1913 ustvaril na otoku Fehmar. To razstavo sem si želela ogledati, preden bi napisala prispevek o poletju leta 1913.

E. L. Kirchner:
lesorez Mädchen von Fehmar (1913)
KirchnerHAUS
(h.arhiv)

Izkušnja razstave je bila enkratna - pa ne samo zaradi odličnih slik in odtisov, ki so pomagali k podoživljanju tistega daljnega poletja, ampak tudi zaradi izredne prijaznosti gospe, ki je bila tisto popoldne zadolžena za razstavo in obiskovalce muzeja. Bila je izredno prijazna. In ko je ugotovila, da sem Kirchnerjeva občudovalka, je bila naravnost navdušena. Posebej nas je opozorila na najdragocenejše razstavljene umetnine in nam razdelila še prospekte o vseh dosedanjih razstavah v Kirchnerjevi rojstni hiši. Podarila nam je majhne spominčke kot so kazala za knjigo in dokazala, da je nemška prijaznost večja od švicarske.
In kakšno naključje! Iz svojega nahrbtnika je na koncu potegnila še knjigo Floriana Illiesa 1913:) Tudi ona jo je z veseljem prebrala!

V KirchnerHAUS v Aschaffenburgu nam je bilo tisto sobotno popoldne vsem izredno prijetno in toplo pri srcu. Pa čeprav je bilo zunaj hladno in deževno. Še vedno velja, da so najboljše stvari na svetu zastonj - ali pa zelo poceni.

Ker smo bili gospe v Kirchnerjevi rojstni hiši všeč, nas je spustila tudi v zgornje nadstropje, kjer je bila soba malega Ernsta. Hiša stoji nasproti železniške postaje in bodoči slikar je lahko skozi velika okna opazoval številne vlake, ki so prihajali in odhajali s postaje. Tako seveda ni prav nič čudno, da je njegova prva slika prikazovala s svinčnikom narisan vlak. Narisal ga je v starosti štirih let.

Poletje leta 1913 je bilo zadnje, ki ga je Kirchner v celoti in brezskrbno preživel na otoku Fehrman; naslednje leto ga je tam že presenetila prva svetovna vojna. Ki je za vedno spremenila tudi njegove življenje. 
"Unfreiwillig freiwillig", kakor se je sam izrazil, se je priglasil v vojsko - "neprostovoljno prostovoljno". Čeprav ni želel biti vojak, se je namreč javil kot prostovoljec, ker je bila tako večja verjetnost, da se bo izognil bojevanju na fronti. 

Ne morem si pomagati, da ne bi na tem mestu omenila romana Thomasa Manna, Čarobna gora. Tukaj se namreč Kirchnerjeva usoda križa z usodo Hansa Castorpa iz omenjenega romana. Oba sta se kot prostovoljca pridružila nemški vojski in oba sta živela v Davosu oz. na Čarobni gori - Hans celih sedem let pred prvo svetovno vojno, Kirchner celih dvajset let po prvi svetovni vojni. Oba sta bila tam na zdravljenju.

Ernst Ludwig Kirchner je namreč kmalu po vstopu v vojsko doživel živčni zlom. Ni prenesel vojaškega urjenja, močno pa ga je prizadela tudi smrt prijateljev v vojni. Poleg tega je živel v nenehnem strahu, da bodo tudi njega poslali na fronto. Vse to je pri občutljivem slikarju povzročilo hude duševne stiske, ki so potrebovale zdravljenje z morfijem in veronalom. Vse to je vodilo v zasvojenost in hudo poslabšanje njegovega telesnega in duševnega zdravja.

Starega Ernsta Ludwiga Kirchnerja ni bilo več. V Davosu se mu je na srečo nekako uspelo ponovno postaviti na noge - tam je naslikal ene svojih najlepših slik, a starega življenja in sveta, ki ga je poznal - sveta v katerem se je tako dobro počutil in bil uspešen - tistega, ki je bil značilen za leto 1913, ni bilo več.

Ernst Ludwig Kirchner kot vojak prve svetovne vojne
in
njegova prva risba
(z očetovim pripisom, da jo je Ludwig narisal čisto sam v starosti štirih let)

"Die Kriegsjahre haben mich grausam zugerichtet und ich lebe eigentlich nur noch, weil ich mich an meine Kunst geklammert habe."
Pri življenju ga je ohranjala le še njegova umetnost. Pa še to samo do prihoda Hitlerja...

=========================================================

Tukaj se končujejo moji zapisi o čudoviti knjigi Floriana Iliesa in enkratnem letu 1913 - poletju stoletja, ko je vse cvetelo in se je zdelo, da je vse mogoče. Leto, ki je bilo predvsem za umetnost eno najbogatejših in najpomembnejših; leto, ko so nastala mnoga umetniška dela, za katera je čas pokazal, da imajo neminljivo vrednost.

Knjiga Floriana Illiesa je navdihnila mnoge druge strokovnjake, da so začeli izdajati knjige, ki na podoben način kot njegova, predstavljajo določeno leto v preteklosti. Tako sem že videla tisto z naslovom 1947; za prihajajoče leto primerno 1918; in seveda za praznovanje petstoletnice protestantizma pomenljivo 1517. 

Knjiga 1913 ima torej veliko bralcev in ni navdušila samo mene in gospe iz KirchnerHAUS. Upam, da so bili moji zapisi o knjigi zanimivi tudi za vas in da so vam odkrili kakšno skrivnost iz preteklosti, ki vam je potem mogoče - tako kot je meni - razjasnila katero od sicer težje razumljivih značilnosti današnjega časa.

★★★★★ 

Florian Illies
(1971)
(vir: Grisebach)

Illies, Florian
1913, Der Sommer des Jahrhunderts
S. Fischer Verlag, Frankfurt am Main, 2012
312 strani
ISBN 978-3-10-036801-0

================================================

Na hermioninem blogu preberite še:

ponedeljek, 04. december 2017

Po sledeh Alme Karlin na Japonskem (drugi del)

V prvem delu zapisa o popotovanju po sledeh Alme Karlin na Japonskem smo se zadrževali v Tokiu in njegovi okolici. V drugem delu se bomo napotili ven iz prestolnice.

Kyoto

Iz kraja nastanitve v Tokiu smo se tudi mi - prav tako kot Alma Karlin pred slabimi stotimi leti, podajali na izlete po Japonski. Mesto Kyoto si zasluži prav posebno pozornost.
Razdalja med Tokiem in Kyotom znaša 515 km. Shinkansen - nekoč najhitrejši vlak na svetu - jo s postanki na redkih postajah, prevozi v dveh urah in petnajst minutah. Povratna karta za štiričlansko družino znaša ¥144 800, kar je nekaj več kot 1000 evrov. S strani shinkansena je Japonska draga.
Shinkansen
na Tokaido progi

Kyoto imenujejo tudi Tisočletna prestolnica, saj je bilo mesto več kot tisoč let glavno mesto Japonske. Vojaški voditelji - šoguni, so sicer ponavadi vladali iz drugih mest, a Kyoto je kljub vsemu od leta 794 pa vse do leta 1869 ohranil primat prvega in najpomembnejšega mesta Japonske.

Kadar so šoguni obiskali Kyoto, so se nastanili v gradu Nijo-ji. Ta ima v japonski zgodovini prav posebno vlogo, saj je simbol 400 letnega vladanja najznamenitejše šogunske dinastije - dinastije Tokugawa, ki je Japonski prinesla štiri stoletja miru, stabilnosti in vsesplošne blaginje. A tudi popolne izoliranosti od ostalega sveta. 


vhod v Nijo-ji
V gradu Nijo-ji je leta 1603 Ieyasu Tokugawa svoji fevdalni gospodi naznanil, da je prevzel oblast nad celotno Japonsko. A prav tukaj je tudi leta 1867 eden od njegovih naslednikov, šogun 15. generacije dinastije Tokugawa, spet v navzočnosti svojih podložnih plemičev, naznanil, da oblast predaja cesarju. Ta je potem prekinil izoliranost dežele od ostalega sveta in Japonsko popeljal na pot modernizacije.

Tisto, kar je meni iz dvorca Nijo-ji najbolj ostalo v spomini, so tigri naslikani na stenah, ki pa so malo drugačni od resničnih - kar pa ni nič čudnega, saj so bili naslikani le po pripovedovanju. 
Druga zanimivost so deske na podu, ki so bile zanalašč položene tako, da so škripale, saj so tako izdale morebitnega sovražnika, ki se je približeval šogunu. 
Tretja stvar, ki navduši, je čudovit vrt v okolici dvorca. A o vrtovih in parkih v Kyotu je škoda izgubljati besede - tako veliko jih je in vsi po vrsti so prekrasni.


Nijo-ji

Alma Karlin je leta 1923 o Kyotu napisala naslednje:
Tiho mestece z notranjim vencem starih upognjenih, temnozelenih borov in zunanjim vencem modro lesketajočih se hribov obdaja čar mikada. Na koncu zaspanih ulic se nahajajo zaspani templji, nad vsem pa kakor varovalni razkošni plašč leži nedotaknjenost davnih časov.
No, v 21. stoletju je Kyoto malček drugačno mesto, kot tisto, o katerem piše Alma Karlin. Nedotaknjenost davnih časov se začuti samo še, ko prestopiš zunanja vrata templjev - ti so v tem mestu res številni -  povsod drugod je Kyoto takšen kot vsa ostala velika japonska mesta - bučno, pisano in gosto naseljeno. 
V Kyotu sem se najbolj jasno zavedala dvojne narave Japonske - dveh različnih plati življenja na Japonskem, ki pa sobivata v sožitju. Poleg gneče in neonskih luči tehnološko visoko razvite družbe na eni strani, je Japonska tudi dežela prelepih vrtov in svetišč, v katerih duša in duh sodobnega človeka najdeta svoj mir. Ta druga plat Japonske mi je precej bolj pisana na kožo kot tista prva.

Alma o Kyotu ne piše prav veliko.  Sploh ne omeni Zlatega paviljona, pa ga je prav gotovo obiskala, saj je v njeni zbirki razglednic tudi tista, ki prikazuje Kinkaku-ji preden je pogorel. O možnem vzroku za požar govori roman Yukia Mishima, The Temple of the Golden Pavilion, o katerem sem že pisala. 

Ker je Alma glede Kyota tako redkobesedna, ne vem -  me pa zanima, če si je ogledala tempel Ryoan-ji in njegov znameniti zen vrt. Mi smo si ga - vendar ne zaradi Alme Karlin, pač pa zaradi neke druge knjige.

Na tem mestu se bom namreč nekoliko odmaknila od  naše svetovne popotnice in omenila knjigo, ki sem jo brala pred leti in me je čisto navdušila. Gre za roman Kate Walbert, The Gardens of Kyoto. Knjiga ni kakšen hortikulturen vodič po vrtovih in parkih Kyota, ampak roman, ki se dogaja v ZDA in govori o vojni in njenih posledicah, o medpartnerskih odnosih in odnosih med starši in otroci. Pa tudi o tem zakaj atomska bomba ni padla na Kyoto, kot je bilo sicer predvideno. Knjiga namiguje na možnost, da je bil eden od ameriških generalov tako zelo navdušen ravno nad Ryoan-ji vrtom, da je pregovoril ostale, ki so leta 1945 odločali o življenju milijonov Japoncev, da prekličejo že sprejeto odločitev, da se atomska bomba odvrže nad Kyotom.
Takole piše  Kate Walbert o vrtu Ryoan-ji:
Perhaps one of the generals in charge of such things had been to Ryoan-ji, or viewed it, I should say, since it is not a garden that can be entered. It has no benchehs, no paths, no ponds. It has no lawn, no trees, no flowers. 
Ja, točno to. Vrt Ryoan-ji je nekaj posebnega. V njem ni ne dreves, ne zelenic, ne jezerčkov ali potočkov in ne rož. V njem ne morete posedati, ker ni klopc, niti se sprehajati, ker ni potk; celo vstopiti ne morete vanj. Lahko ga samo opazujete. Pravzaprav lahko opazujete petnajst kamnov,  ki pa so razporejeni tako, da se jih naenkrat - s katerega koli opazovališča - lahko vidi največ štirinajst. Številka petnajst v budizmu pomeni razsvetljenstvo oz. nirvano. Vseh petnajst kamnov v vrtu tako lahko vidijo samo tisti, ki so že dosegli stopnjo razsvetljenstva. Tako daleč pa običajni (turistični) obiskovalci vrta vsekakor še nismo. 
Prav lahko pa si predstavljam Almo Karlin, kako - kot kakšen menih, sedi na stopnicah ob  robu vrta, in meditira. 

Zen vrt v Ryoan-ji
(zgrajen v 16.stoletju)

























Kamakura

Tisto, kar je Alma Karlin napisala o Kyotu, bi v današnjem času precej bolj veljalo za Kamakuro.
Kamakura je majhno obmorsko ribiško mesto nedaleč od Tokia, obdano s hribi, ki so na gosto poraščeni z gozdom. V mestu je 65 budističnih templjev in 19 šintoističnih šrajnov.
Ko se popotnik nameni v Kamakuro, je mogoče dobro, da zna ločiti med  šintoističnimi in budističnimi templji. 

Šintoizem - imenovan tudi Pot bogov,  je najstarejša japonska religija. Temelji na predpostavki, da božanstva, imenovana kami, naseljujejo vse stvari - žive in mrtve. Svetišča, ki so posvečena posameznim kamijem, se imenujejo šrajni. Do njih se pride skozi torije ali vrata (glej prvi del zapisa o našem sledenju Almi Karlin na Japonskem).

Budizem je prišel na Japonsko v 6.stoletju s Kitajske. Prevzel je nekaj značilnosti šintoizma in se nato razvil v prav posebno vejo, imenovano zen budizem. Pri tej vrsti budizma ima še posebno pomembno vlogo to, da verniki znajo kontrolirati svoje mentalne sposobnosti in mišljenje; v molitvi pa meditirajo. Budistične templje spoznamo po pagodah in po končnici -ji v imenu.

Sodobni japonski verniki ponavadi ne postavljajo ostrih mej med obema religijama. Prevzemajo posebnosti ene in druge ter jih sestavljajo v poljuben mozaik osebne vere.

O svojem izletu v Kamakuro piše Alma Karlin v popotni skici z naslovom Als Pilger in Kamakura / Kot romarka v Kamakuri, pa tudi v popotniških zapiskih Samotno potovanje.

Alma Karlin ponovno v Kamakuri:)

V Kamakuri je nanjo naredil največji vtis Veliki Buda, imenovan tudi Daibutsu. To je 13,5m velik sedeči Buda iz brona, ki so ga zgradili že leta 1252. Romar lahko celo vstopi vanj in pogleda skozi njegove oči, a vendar je najlepši in najmogočnejši, če se ga opazuje od spredaj, med počasnim in spoštljivim približevanjem.
O Daibutsu je Alma Karlin napisala naslednje:
Ta Buda je najboljši izraz budizma, kar sem jih videla. Sproščeno položeni prsti izražajo mir, drža je naravna, svobodna, brez kakršnihkoli napetosti, telo je rahlo nagnjeno naprej; v takem položaju se tudi sama zelo dobro počutim. Udje imajo nežno oblino modreca in misleca ter niso trdo nabrekli kot pri mišičastem človeku, nad katerim je večina Evropejcev tako zelo navdušena. Zaradi neprisiljene drže tudi nastanejo tri trebušne gube, ki so za Japonca najvišji izraz umetnosti, saj kažejo, kako dobro je umetnik v njegovem liku izrazil mir, lagodnost filozofa in prevlado duhovnosti.

Veliki Buda v Kamakuri

Ker je v mestu tako veliko svetišč, se pisateljica ni mogla izogniti temu, da napiše še nekaj o verovanju Japoncev, ki je drugačno od verovanja kristjanov: 
Oni ne molijo tako kot mi za to ali ono; zahvaljujejo se Učitelju, ki jim je pokazal pot; vedo, da si morajo nirvano izbojevati sami in da se je ne da izprositi, kupiti, niti pritrpeti. Naše misli, naše besede in naša dejanja so tista, ki štejejo. Kdor hoče v svetlobo, mora sam postati luč.
A vendar se budizem in krščanstvo tako zelo tudi ne razlikujeta: Budistična pripravljenost služiti drugemu ni nič drugega kot krščanska ljubezen do bližnjega, pravi Alma.
Na koncu pa svoje razmišljanje o verovanju zaključi s skoraj ekumensko izjavo: Mnogo poti vodi skozi sence navzgor h gori, toda z njenega vrha vsi enako dobro vidijo isti mesec.

Tudi name je Kamakura naredila velik vtis - četudi ne tako zelo duhovno globokega kot na Almo. 
Od vseh svetišč mi je bil najbolj všeč dokaj majhen budističen tempelj Tokei-ji, zgrajen že v letu 1285. Imenovali so ga tudi "Ločitveni tempelj". V tem svetišču so namreč našle zatočišče ženske, ki so bile nezadovoljne v zakonu in so se želele ločiti od svojih mož. Tega na Japonskem pred letom 1873 niso mogle doseči, razen če so tri leta živele v Tokei-jiju. Po treh letih življenja v tem templju so lahko zahtevale ločitev od svojih mož.
Svetišče ima slikovito pokopališče na pobočju, kjer urejeni vrtovi neprisiljeno in zelo naravno prehajajo v gozd.

Pokopališče v templju Tokei-ji

Mogoče je Tokei-ji zbudil tudi Almino zanimanje, saj je vedno rada raziskovala položaj žensk v družbi - tudi na Japonskem. O tem piše v popotni skici Das Alltagsleben in Japan / Vsakdanje življenje na Japonskem, ki je dosegljiva tudi v slovenskem jeziku. Zelo poveden je naslednji stavek iz te popotne skice: Ženska tod nič ne velja. V tej in še nekaterih drugih popotnih skicah se potem razpiše o različnih vidikih življenja žensk na Japonskem. Če vas zanima problematika razmerij med spoloma, so ti kratki zapisi Alme Karlin več kot vredni branja. Feminizem je bil v tistem času še zvest svojemu bistvu.

Med pohodom po gozdni poti, ki se je vila po pobočju v okolici Kamakure in je povezovala nekatere globoko v gozdu skrita svetišča, mi je postalo jasno še nekaj. Nekaj prav nič duhovnega ali družbeno aktivističnega, a za japonsko kulturo še kako značilnega. 
Med hojo po blatni gozdni poti, v vročem in soparnem ozračju, mi je postalo kristalno jasno, zakaj je japonsko tradicionalno oblačilo kimono, zakaj so obuvala preprosti leseni natikači in zakaj predstavljajo pomemben del japonskih obedov juhe z rezanci
Zaradi klime, seveda. 
Brez ohlapnih oblačil in nenehnega nadomeščanja tekočin, s primerno količino in razmerjem elektrolitov v njem, tako danes kot v preteklosti na Japonskem ne bi šlo. 
Znojenje je hudo. Leseni natikači so pa od vseh možnih obuval daleč najbolj primerni za hojo po blatu. Zlahka se očistijo. In če imajo visok podplat, so za slabo vreme, še posebno primerni. 
Mastnega, rjavo-črnega blata v japonskih velemestih seveda ni več in lesene natikače je zamenjala udobnejša obutev, a njihova praktičnost ostaja neizpodbitna.


ZAKLJUČEK:

Tukaj se konča naše in Almino popotovanje po Japonskem. Vsem nam je bilo v tej daljni in tako drugačni deželi zelo všeč. Prijetno smo se počutili.

Alma Karlin je Japonsko in Japonce doživela v izredno pozitivni luči. Na Japonskem je ni nihče užalil ali ji storil kaj hudega. "Ali ni to najlepši in najbolj časten spomenik, ki ga lahko postaviš nekemu narodu?" se sprašuje v svojem potopisnem delu Samotno potovanje. 

Japonce je doživela kot ljubeznive, prijazne, diskretne, prijetne, otroško prisrčne, radovedne, poštene, potrpežljive in celo zabavne.
V vsem tem ji lahko samo pritrdim. Tudi danes namreč Japonci kažejo podobne pozitivne lastnosti, kot so jih v času Alme Karlin pred slabimi stotimi leti. 

Njihova vljudnost in prijaznost sta zavidanja vredni in polepšata dan vsakemu popotniku na Japonskem. Potrpežljivost se kaže v vrstah pred restavracijami in v vrstah za vlak ali avtobus. Otroško prisrčnost pa je opaziti v zanimanju odraslih za mange in plastične figurice junakov iz računalniških igric, kakor tudi v razcvetu najrazličnejših maid- in neko-cafejev.

Almi so se Japonci zdeli tudi pridni, vztrajni pri učenju in delu, mojstri samodiscipline, skromni, nevsiljivi, z občutkom za estetiko; a tudi to, da so v svojem mišljenju veliko manj okretni kot mi.
Hja, kaj takega si pa za pripadnike enega izmed tehnološko najbolj razvitih narodov, ki dosegajo tudi na znanstvenem področju velike uspehe, ne bi upala trditi.

V vsakem primeru pa je Alma Karlin že v začetku 20. stoletja japonskemu narodu napovedovala svetlo prihodnost, ki jo v današnjem času z mirno vestjo in zlahka potrdimo.


(vse fotografije h.arhiv)