petek, 27. februar 2015

David Vann: Caribou Island

(296 str.) 
Aljaska me ni nikoli preveč zanimala - tudi kot cilj potovanja ne. Severna obzorja, televizijska nanizanka, ki smo jo gledali pred leti in se je  dogajala prav tam, je bila sicer čisto v redu, a vendar nič več kot to. Toliko drugih zanimivih dežel je, ki bi  jih bilo - če bi bila možnost, vredneje obiskati kot to odmaknjeno pokrajino. 

Potem ko sem prebrala roman Caribou Island, se mi potovanje na Aljasko ne zdi več tako neumna ideja. Jezera, gozdovi, gore, ledeniki, ki jih najdemo tam in so zelo lepo predstavljeni tudi v romanu, so čudoviti in fajn bi jih bilo videti v živo. Poleti, ko je toplo in so dnevi dolgi. 
A poletja so kratka in Aljaska ni samo prelepa narava obsijana s soncem, ampak tudi in predvsem dežela dolgih zim, ki se začenjajo že konec septembra, mraza in snega, pa tudi malo nenavadnih, če ne celo čudaških ljudi, ki živijo v majhnih, umazanih mestih, kjer redko dobiš vse tisto, kar potrebuješ za običajno življenje.
Alaska felt like the end of the world, a place of exile. Those who couldn't fit anywhere else came here, and if they couldn't cling to anything here, they just fell off the edge. These tiny towns in a great expanse, enclaves of despair.
Aljaska - takšna in drugačna, z lepim in grdim obrazom, je kulisa za zgodbe štirih parov, ki so se znašli v tej divji deželi.

Osrednja zgodba se vrti okrog Irene in Garyja - oba sta stara nekaj čez petdeset let, ravnokar upokojena (bolj zgodnja upokojitev je bila to); poročena sta že trideset let in imata dva odrasla otroka, Rhodo in Marka.
Oba se zavedata, da njun zakon ni več tisto, kar je nekoč bil in kar sta želela, da bi bil. Gary svoje nezadovoljstvo utaplja v nenehni aktivnosti in zaposlenosti. Loteva se raznih projektov, ki pa jih le redko uspe dokončati. Zadnji, ki se ga loti, je graditev lesene hišice na nenaseljenem otoku Caribou, kamor naj bi se z Irene tudi preselila. Gradnje se loti brez načrta, brez primerne opreme, a trmasto in vztrajno. Ko se mudi, gradnja poteka tudi med nevihtami in v nočnem času. Irene mu pri tem potrpežljivo pomaga, stoji ob strani in prenaša očitke, da je ona kriva, če ne gre vse tako kot bi moralo iti - in gradnja večino časa ne poteka tako kot si jo je zamislil Gary.
Irene je nezadovoljna, ker se je upokojila. Nesrečna je, ker živi izolirano življenje brez prijateljev, predvsem pa je čisto obupana, ker se njen zakon približuje koncu. Jasno namreč čuti, da jo bo Gary v kratkem zapustil in tega se boji. Vsi ti grozni občutki se izrazijo povsem konkretno - v Ireninem neznosnem glavobolu, ki mu ne najdejo vzroka in zaradi katerega sploh ne spi več in postane skoraj odvisna od analgetikov in opijatov.

Drugi par sta Rhoda in Jim. Rhoda - Irenina in Garyjeva hči se pripravlja na poroko, ki bi jo rada imela na Havajih. Jim je dobra partija - lokalni zobozdravnik z dovolj denarja in veliko hišo z visokimi okni, ki nudijo enkraten razgled na okoliške gore. A vse kaže, da bo Rhoda skupaj z denarjem in hišo v zakon dobila tudi moža, ki jo bo ves čas varal.

Ostala dva para sta manj pomembna.
Mark - Rhodin brat se nekako preživlja z ribištvom in živi skupaj s svojo partnerico Karen, ki je večino časa "zadeta z aljaško domačico" v na pol podrti hiši nedaleč od staršev, za katera se pa ne meni preveč.
Zadnji par sta mlada popotnika Monique in Carl, ki prideta na Aljasko iskat novih doživetij in se tako seznanita tudi z Markom, Rhodo in njunima partnerjema.

Monique zasluži glavno nagrado za stransko vlogo v romanu - pa čeprav mi je bil njen lik izredno zoprn.
Gre za razvajeno mladenko bogatih staršev, ki ne ve točno s čim bi si še popestrila svoje življenje in zato trpinči ljudi okrog sebe - najbolj Carla, hudo pa si privošči tudi Jima. Ta misli, da bo z njo dobil prijeten in neobvezujoč seks, a se izkaže, da je cena za to izredno visoka. Seks z nekom, ki je star že več kot štirideset let in ima "muffin top" (ali trebušček:), ne more biti zastonj. A vendar ta pokvarjena ženska občasno tudi lucidno razmišlja. Jimu pove:
I'm a trust fund brat. I don't need money. I don't ever need to work, in fact, which is my own cross to bear, something you wouldn't undestand. It turns out it sucks. But this is just teaching you lesson. You didn't seem to realize what you had here, so I'm helping you realize that.

Dogajanje v romanu je temačno in grozeče. Že od vsega začetka vemo, da gre nekaj hudo narobe in da se ne bo dobro končalo. Najbolj tragičen lik je Irene. Ona je tista, ki vedno potegne najkrajšo. Gary jo ima ob sebi kot nekaj samoumevnega, a ne preveč vrednega. Nenehno mora prenašati njegove kaprice, a za to ne dobi nobene zahvale. Celo nasprotno! Irene velja za tisto, ki komplicira in ki je malo čudna - tista, ki si je celo izmislila glavobol, da se lahko maščuje svojemu možu. Gary ob vsem tem dogajanju deluje kot dober, razumevajoč in celo ljubeč mož, kar pa je za tiste, ki znajo pogledati pod površino - in to zmore le Irene, daleč od resnice.

Tudi Rhoda, ki je z Irene tesno povezana, svoje mame ne razume najbolje. S tem so na žalost že postavljeni idealni pogoji, da tudi Rhoda zajadra v zakon z moškim, ki je nima rad in jo bo trpel ob sebi samo zato, ker bo to prikladno.
Kaj bo v resnici naredila Rhoda? - to me je zanimalo in zaradi tega bi si želela nadaljevanje romana. Ker pa je bil Caribou Island knjiga meseca februarja v Guardianovem bralnem krožku, sem o tem povprašala kar pisatelja samega. Na webchatu je danes prijazno odgovarjal na vprašanja bralcev.
Najin pogovor je potekal takole:) - (prizanesljivo, prosim, do moje angleščine:)
hermiona asked:
David, thank you for a marvelous book! Do you mind to give us a sequel:) I am very interested in Rhoda and Jim. What could happen to them? Could be there very much the same story as was with Irene and Gary? I hope not.
David Vann:
Ha. I hope Rhoda dumps Jim, and quickly. I don't think Rhoda is doomed to repeat her mother's life, by the way, and I don't think we're doomed in real life.
hermiona replied:
Thank you. I’m feeling better;-)
David Vann:
Ha. Rhoda is strong and good, and she sees Jim more clearly by the end, is having doubts, etc

Roman Davida Vanna Caribou Island je odlično delo, ki ga toplo priporočam vsem, ki imajo radi visoko kakovostno sodobno literaturo. Odnosi med osebami so idealno izrisani in izpiljeni - v prvi vrsti tisti med moškim in žensko, a nič manj natančno in pretanjeno tudi tisti med materjo in hčerjo.
Roman bo dobrodošel vsem, ki ne marajo srečnih koncev. Zame so bili dogodki ob koncu kljub temu, da sem pričakovala tragičen razplet zgodbe, presenetljivi in brutalni.
A tragičnost je lahko koristna. David VannI do love tragedy. I think we test ourselves against the characters in those moments, interested mostly in the shape and extent of our badness. I think of tragedy as reassuring, a safe demonland, but it does need to be a demonland.

Knjiga me je v precejšni meri spominjala na Juliusa Winsoma, pisatelja Gerarda Donovana. V obeh primerih je dogajanje postavljeno v odmaknjeno pokrajino; nastopa pa tudi podobna vrsta malce nenavadnih ljudi, ki včasih postopajo bizarno.  Ali so ti ljudje postali čudaški zaradi divjine, v kateri živijo ali pa so bili že od nekdaj takšni in jih je divjina samo privabila k sebi, pa ni popolnoma jasno.

David Vann
(1966)
(Ulf Andersen/Getty Images)

ponedeljek, 16. februar 2015

Colleen McCullough: Pesem ptic trnovk

Colleen McCullough  (1937-2015)
29. januarja je v 77. letu starosti umrla avstralska pisateljica Colleen McCullough, avtorica svetovne uspešnice Pesem ptic trnovk.
V enem od avstralskih časopisov so v njen spomin napisali nekrolog, ki se je začel takole:
Colleen McCullough, Australia's bestselling autor, was a charmer. Plain of feature, and certainly overweight, she was, neverteheless a woman of wit and warmth.
Stavek je razumeti nekako takole: Colleen McCullough je bila vsekakor šarmantna, duhovita in topla ženska, a vendar tudi in predvsem ženska neatraktivnega videza in prav gotovo predebela. 
Tudi tako se lahko piše o izredno uspešni in priljubljeni pisateljici.
Da se avtorju članka zdi pisateljičin zunanji videz pomembnejši od njenih literarnih dosežkov, potrjuje tudi nadaljevanje posvetila:
In one interview, she (Colleen McCullough) said: " I've never been into clothes or figure and the interesting thing is I never had any trouble attracting men."
Ja, tudi sama je menda vedela, da ne izgleda dobro, a glej no, zaradi tega vsaj ni imela težav z moškimi, ki radi obletavajo privlačne ženske.
Smešno. Toliko neumnosti že v prvem odstavku nekrologa! Nisem mogla verjeti, da berem nekaj tako ponižujočega. Kot da je pri ženskah najpomembnejše to, kako izgledajo - ostali dosežki v njihovih življenjih so pa kot kaže šele drugotnega pomena.

Colleen McCullough bi si zaslužila drugačen nekrolog.
Avtor članka bi lahko napisal, da je to pisateljica največje avstralske uspešnice vseh časov, ki so jo izdali v nakladi 30 milijonov izvodov in prevedli v številne tuje jezike, po njej pa je bila posneta tudi izredno uspešna in priljubljena televizijska serija; da je poleg Pesmi ptic trnovk napisala še 23 drugih knjig, med njimi sedem knjig o življenju Julija Cezarja, vsako dolgo 1000 strani.
V posvetilu bi lahko poudarili tudi to, da je bila, preden je postala uspešna pisateljica, pomembna znanstvenica na področju nevrofiziologije - da je deset let delala na eni najprestižnejših medicinskih fakultet v ZDA, na Yale, in da je v sydneyjski bolnišnici Royal North Shore ustanovila oddelek za nevrofiziologijo.
To so stvari, ki so Colleen McCullough naredile veliko. Njen videz je bil pri tem popolnoma nepomemben. Če bi kdaj delala kot manekenka, bi bilo mogoče na mestu omenjati tudi njen izgled, tako pa je takšno pisanje zelo neokusno.

(885 str.)
Nad omenjenim nekrologom je bilo zgroženih veliko ljudi po vsem svetu. Tudi jaz.
Da bi se pisateljici nekako poklonila in izrazila svoje občudovanje do vsega njenega dela, ki ga do sedaj sploh nisem poznala, sem se odločila, da po dolgih letih ponovno vzamem v roke njen roman Pesem ptic trnovk
Še pred kratkim sem trdila, da tega romana ne bom nikoli več brala, ker se bojim, da se bodo s ponovnim branjem razblinili vsi lepi in prijetni občutki, ki so me spremljali ob prvem branju. Saj veste, knjige, ki navdušujejo v najstniškem obdobju, nas v poznejših obdobjih le redko zadovoljijo. A Colleen McCullough si je s svojim življenjskim delom in zaradi neposrečenega nekrologa v časopisu Australian, zaslužila, da tvegam in sprejmem tudi morebitno razočaranje, ki bi ga lahko prineslo ponovno branje.

Dogajanje v romanu je postavljeno v Avstralijo v letih od 1915 do 1969. Roman opisuje veliko ljubezen med preprostim farmarskim dekletom Meggie Cleary in katoliškim duhovnikom Ralphom de Bricassartom. Pa tukaj spreglejmo moralne zadržke, ki jih poraja takšen odnos - zanje se v tej knjigi tako nihče ne meni. Ljubezen je velika, a se ne more (v popolnosti) uresničiti in postane vzrok številnim tragičnim dogodkom - usodno in za vse življenje pa zaznamuje tudi oba vpletena in njune bližnje.
Nepopisno melodramatično.
Dogajanje je polno čustev že od samega začetka, ko brata štiriletni Meggie skoraj uničita punčko - igračko, ki je zanjo nekaj najdragocenejšega na svetu in se nadaljuje potem preko vseh Meggijinih srečanj z Ralphom, na katerih postavni duhovnik v talarju ali jahalni obleki skoraj vedno ganljivo šepeta: "O, Meggie, moja Meggie."

Pa ne gre, da bi roman preostro sodili. Uspelo mu je, da mi je zvabil solze v oči in zasluži si nekaj popusta;)
V ljubezenskem romanu Pesem ptic trnovk so tudi stvari, zaradi katerih je to knjigo vredno brati in zaradi katerih mi ni žal, da sem jo ponovno vzela v roke.
  • Všeč mi je bilo, da so bili nastopajoči vsi po vrsti odkriti in da se niso pretvarjali ter prazno govoričili. Takšni kleni ljudje so mi všeč.
  • Odlično je bilo prikazano stopnjevanje romantične napetosti vse tja do vrhunca na rajskem tropskem otoku, po katerem potem sledi nekakšna katarza ali pomiritev. Takšno zorenje odnosa med Ralphom in Meggie, ki se sprosti v vulkanu strasti, se skoraj lahko primerja z odnosom Hansa Castorpa in Madame Chauchat v Mannovi Čarobni gori. (Vau, kakšen kompliment sem napisala romanu Pesem ptic trnovk!)
  • In konec koncev imamo v romanu solidno predstavljeno večno temo o odnosu med moškim in žensko, ki imata kljub medsebojni ljubezni različne poglede na njun skupni odnos. Ženska si bolj ali manj želi le to, da bi ob sebi imela moškega, ki ga ljubi in da bi bil ta moški vedno samo njen. To ji zadostuje. Moški pa ima poleg želje po ženski, ki jo ljubi, še druge, prav verjetno zanj še pomembnejše cilje v življenju. Pri Ralphu je to napredovanje v Cerkveni hierarhiji, lahko pa bi bilo tudi kaj drugega. Ralph bi bil lahko tudi poslovnež, ki mu napredovanje v službi pomeni več od lastne družine ali pa bojevnik iz daljne zgodovine, ki zapusti družino, da gre svoji vojaški slavi naproti. Vsem naštetim primerom je skupno to, da je ženska za moškega, čeprav jo ima rad, šele na drugem mestu.
A mogoče tako mora biti. Mogoče je to že v naših genih - predvsem tistih, ki so na kromosomu Y;) Mogoče smo zaradi takšnih odnosov kot vrsta sploh preživeli. 
Kje bi bil napredek družbe, če (moški) ne bi imeli višjih ciljev? In kaj bi bilo, če ženske ne bi bile (vsaj nekoliko) pomirjene že samo s tem, da imajo otroke s svojim ljubljenim moškim? 
Ampak to je že nevarno razmišljanje, ki štrli izven okvirov tega romana.

Rachel Ward in Richard Chamberlain kot Meggie in Ralph  (TV serija,1983)




torek, 10. februar 2015

Dan Simmons: Hyperion

Na vsake toliko časa - recimo enkrat letno, moram nujno prebrati kakšen znanstveno-fantastičen roman. Včasih potrebujem popoln odmik iz realnosti in znanstveno-fantastični svetovi so za kaj takega najprimernejši.
Lani sem brala Ubika.
Letos je moje zanimanje vzbudil prvenec ameriške pisateljice Ann Leckie z naslovom Ancillary Justice. Knjiga je izjemna že zato, ker je v lanskem letu dobila vse tri najpomembnejše nagrade za znanstveno-fantastične romane: nagrade Hugo, Nebula in Arthur C. Clark. Do sedaj se še ni zgodilo, da bi en sam roman dobil vse tri nagrade.

Pa sem se potem vseeno odločila, da preberem nekaj drugega. Za to je bil kriv intervju v reviji Bukla.
V tem intervjuju so legendarnega profesorja MA-FI-je s Fakultete za matematiko in fiziko, Alojza Kodreta - tudi prevajalca Štoparskega vodnika v slovenščino, povprašali, katero znanstveno-fantastično delo bi, če bi lahko izbiral, še želel prevesti. Odgovoril je, da zelo ceni pisatelja Dana Simmonsa in da bi rad zbral pogum in prevedel njegov, s Hugom nagrajen roman Hyperion.
Glej, no glej, Simmonsa pa poznam! sem bila takoj navdušena - obenem pa tudi presenečena, saj nisem vedela, da dotični pisatelj piše tudi znanstveno-fantastiko. Pred časom sem namreč prebrala njegov roman Drood, ki pripoveduje o obsedenosti Charlesa Dickensa s skrivnostnim bitjem s tem imenom. Delo še zdaleč ni znanstvena-fantastika, vendar pa tudi običajni zgodovinsko biografski roman ni. No, Drood mi je bil všeč in kmalu za tem, ko sem odložila Buklo, je bil Hyperion s pomočjo gumba 1-Click Buy, že na mojem Kindlu:)

(481 str.)
28. stoletje. Zemlje ni več. Uničila jo je črna luknja, ki je nastala tam okrog Kijeva. Ljudje so katastrofo, za katero so bili sami krivi, preživeli, ker so že pred tem začeli z osvajanjem drugih osončij in z naseljevanjem drugih planetov.
Zveza svetov, ki jih naseljuje človek, se imenuje Hegemonia. Za potovanje po vesolju ljudje uporabljajo t.i. Hawking drive - po Stephanu Hawkingu, ki omogoča potovanje s hitrostjo blizu svetlobne.
AI (artificial intelligence) ali umetna inteligenca se je ločila od človeške rase, se osamosvojila, a z ljudmi še vedno živi v nekakšnem sožitju. AI-ji so ljudem omogočili še hitrejše potovanje po vesolju kot ga omogoča Hawking drive - potovanje s farcasterji, ki so nekakšna vrata, skozi katera enostavno vstopiš in si že svetlobna leta daleč. Pri takšnem načinu potovanja ni nobenih časovnih zamikov (time-debt) - čas teče enako hitro za tistega, ki vstopi na farcaster kot za tistega, ki ne potuje. Pri potovanju s Hawking drive je pa relativnost časa jasno izražena in tako povod za številne težko predstavljive in že kar bizarne dogodke, ki jih Simmons v knjigi prav rad opiše. Zaradi time-debt, ki ga povzroči potovanje s Hawking drive,  je lahko oče mlajši od svojega sina.

V tem svetu prihodnosti se sedem oseb napoti na romanje na planet Hyperion. Namenjeni so k Shriku - ki je nekakšno božanstvo, bitje iz kovine (glej naslovnico knjige). Ne ve se točno, zakaj gredo tja in kaj jih tam čaka. Ve se samo to, da ima Hyperion pomembno vlogo v religiji čaščenja Shrika in da so tam skrivnostni Time Tombs, ki jih obdaja anti-entropijsko polje. V preteklosti so bila že romanja k Shriku, a le malo romarjev se je od tam tudi vrnilo. Poleg tega v času romanja planet Hyperion ogrožajo Ousterji - vrsta človeških bitij, ki se je prilagodila na življenje izven običajnih, za življenje primernih planetov.
A vse to je le okvirna zgodba romana in kot taka manj pomembna. Srž romana so zgodbe, ki jih romarji pripovedujejo drug drugemu med svojim potovanjem. Z njimi počasi - delček za delčkom, spoznavamo kdo so ti ljudje in zakaj so jih poklicali na romanje. Začnemo spoznavati, kako grozen je Shrike. Enkratno razkrivanje drobnih podrobnosti.

Nekatere zgodbe so zanimivejše od drugih.
Tisti dve, v katerih je veliko vesoljskega bojevanja, sem brala hitro in površno.

V drugih dveh zgodbah, ki ju pripovedujeta pesnik in zasebna detektivka, ima pomembno vlogo angleški pesnik romantične dobe John Keats. Sama sem zanj prvič slišala v filmu Društvo mrtvih pesnikov, tisti, ki pa se  bolj spoznate na literarno zgodovino, boste vedeli, da je John Keats v začetku 19. stoletja pisal pesem z naslovom Hyperion, ki je ni nikoli dokončal. Pesem je nerazrešena uganka tudi za današnje literarne raziskovalce. Knjiga Dana Simmonsa nudi odgovor na to uganko:)
V knjigi je tudi sicer veliko asociacij na pesnika in njegovo delo. Glavno mesto na Hyperionu se imenuje Keats. Detektivki je ime Browne Lamia (Browne je bil priimek Keatsove zaročenke Fanny; Lamia je naslov ene izmed njegovih pesmi). John Keats v knjigi celo oživi, mogoče z namenom, da dokonča svojo pesnitev. Ni kaj, Dan Simmons ima rad poezijo.

Čeprav je bilo razmišljanje o umetniškem ustvarjanju, o iskanju navdiha in pravih besed, zelo zanimivo, sem vseeno še raje kot o tem brala o temah, ki sta jih odpirali preostali dve zgodbi.

Prvo zgodbo pripoveduje katoliški duhovnik (predstavnik religije, ki je v 28. stoletju na pragu izumrtja) o svojem mentorju, ki je na Hyperionu kot nekakšen misijonar raziskoval pleme Bikura. Ob mnogih osupljivih odkritjih je ugotovil tudi to, da se je na Hyperionu krščanstvo razvilo prej kot na Zemlji. To je bilo skoraj bogokletno odkritje. Glavna poanta zgodbe pa je na koncu ta, da neumrljivost, ki si jo človeštvo tako zelo želi, nikakor ni nekaj dobrega.

Druga zgodba je zgodba ostarelega učenjaka, ki je s seboj na romanje prinesel tudi svojo nekaj dni staro hčerko. Pripoveduje o tem, kakšno trpljenje lahko doleti človeka in njegove bližnje, če se kolo entropije obrne, in smo namesto, da bi bili z vsakim dnem starejši, vsak dan mlajši. Kakor si ni dobro želeti večnega življenja, si ni dobro želeti tudi tega, da se ne bi starali.

Zgodbe, ki jih pripovedujejo romarji, so odlične. Motilo me je le to, da se pripovedovalci o vsebini zgodb niso pogovarjali ali o njih razpravljali. Bolj ali manj so bili le poslušalci drug drugega, pogosto sicer presunjeni ob povedanem, a kakšnega razgovora o temi ali kresanja mnenj o slišanem, ni bilo. Diskusijo o zgodbah so sicer ves čas obljubljali, a do nje pravzaprav ni prišlo. Dopuščam možnost, da je natančnejša analiza zgodb zapisana v naslednjih romanih iz ciklusa Hyperion. Prav mogoče pa je tudi to, da je bralcu prepuščeno, da posamezne pripovedi sam poveže v smiselno celoto, ki ima neki višji pomen.

Knjiga Dana Simmonsa Hyperion je dobro opravila svoje delo. Z njeno pomočjo sem se - točno tako kot sem si želela, učinkovito in temeljito prestavila v povsem drug svet - svet, kjer pravila našega načina življenja ne veljajo več. Tako drugačen svet omogoča, da se na splošne, večno aktualne teme človeškega življenja pogleda s povsem drugačnih zornih kotov kot običajno. Mogoče zaradi tega postanejo bolj jasne in razumljive.
Ob pripovedi kot je ta roman, se naše zdajšnje življenje, ki je omejeno le na planet Zemljo, zazdi ujeto in skoraj klavstrofobično. A vendar - kot bi lahko zaključili iz dogajanja v romanu, je kar prav, da je tako. Človeška rasa je preveč arogantna in neodgovorna - tako do okolja kot do drugih živih bitij, da bi si zaslužila še več moči kot jo že ima. Za arogantneže kakršni smo, je najbolje, da ostanemo lepo na Zemlji in ne delamo škode drugod po Galaksiji.
Dan Simmons (1948)

torek, 3. februar 2015

Mira Mihelič: Tujec v Emoni

(295 str.)
Ljubljana praznuje dvatisočo obletnico nastanka svoje predhodnice, rimskega mesta Emona. V Mestnem muzeju si lahko ogledate razstavo Emona - mesto v imperiju. Letošnji osmo- in devetošolci se ravno danes na področnem tekmovanju iz zgodovine merijo v znanju o Emoni.
Primeren trenutek torej, da se tudi sama pridružim slavju in, recimo, preberem slovenski roman, ki se dogaja v Emoni.

Zgodovinski roman Tujec v Emoni je postavljen v 4. stoletje. To je bil čas, ko so se že jasno kazali znaki razpadanja in notranjega razkroja Rimskega cesarstva, uradna vera v cesarstvu pa je bilo krščanstvo. Ti dve dejstvi sta za razvoj romana zelo pomembni.

Tujec, ki pride v Emono, je Strubilo - German iz okolice današnjega Dunaja, a vzgojen po rimskih običajih in državljan Rimskega cesarstva. Radovednim Emončanom pove, da je v njihovo mesto prišel zaradi kupčije, kar pa ni res. Prišel je zato, da bi poiskal svojo mater, ki so jo pred leti kot sužnjo prodali enemu izmed pomembnih prebivalcev mesta. Pa tudi ta razlog je morda le krinka za resnični vzrok njegovega obiska, ki ga izvemo ob koncu romana in je za prebivalce Emone pomemben in usoden.
Strubilo - postaven moški na višku svojih moči, se zaplete z mlado in lepo Marcello - ženo drugega najpomembnejšega človeka v Emoni. Nastopajo še Marcellina stara mati Aurelia Valentina, njena osvobojena sužnja Ennina ter mnogi Emončani - od filozofov in pesnikov do mestnih stražarjev, zdravnika in oskrbnice gostišča "Pri slonu".
Zgodba je zanimiva in dovolj napeta, da sem jo z veseljem brala. Sploh ne gre za običajno (in mogoče pričakovano) romantično ljubezensko zgodbo.
Pisateljica je s pomočjo zgodbe in solidno izrisanih oseb uspela oživeti svojevrsten duh časa v provincialnem rimskem mestu, kakršno je bilo verjetno Emona. To je bil čas, ko je staro umiralo, novo se je rojevalo, a še ni bilo jasno, v kaj se bo to novo razvilo. (Kakšne asociacije na današnji čas?)

Rimsko cesarstvo je počasi, a neustavljivo propadalo, kar se je odražalo tudi v življenju Emončanov. Korupcija je bila prisotna na vsakem vogalu, pohlep za materialnimi dobrinami je bil gromozanski, moralna načela nikakršna. Prijatelj je bil za nekaj denarja pripravljen izdati prijatelja.
Pisateljica je v to dogajanje vključila tudi novo državno vero - krščanstvo. Poleg mestnih veljakov so namreč enako pokvarjeni tudi verski dostojanstveniki - iskanje krivovercev pa primeren razlog za to, da se koga pahne v ječo in zapleni njegovo premoženje.

Protiutež pokvarjeni emonski eliti predstavlja tujec, ki je predstavnik sveže in nove zgodovinske sile - ljudstev, ki bodo že čez nekaj deset let zavzele Rim in povzročile dokončen razpad cesarstva. Je odločen, pokončen in prav nič mehkužen kot so to Emončani; a tudi hladen, nasilen, preračunljiv in neusmiljen - z eno besedo barbarski, v dobrem in slabem smislu.
Njegova narava se še najbolj pokaže v odnosu, ki ga ima z Marcello. V začetku jo je preziral, ker se mu je vdala s takšno lahkoto oz. si ga je vzela, kot si ga je sama želela. Potem jo je vzljubil in jo kljub nespametnosti njene želje (tega se je dobro zavedal), nameraval odpeljati s seboj na sever. Na koncu se je pa svoji ženski spet zlahka odrekel in se ni več pretirano obremenjeval z njeno usodo. Prav nič romantično, a zelo življenjsko. In zelo v skladu s Strubilovo naravo.
Zlahka si predstavljam, da so takšni kot je bil Strubilo v času preseljevanja narodov vihrali preko našega ozemlja in sejali strah med staroselci, ki so se, da bi v nemirnih časih preživeli, umikali na višje ležeče predele. A kakor so bili ti barbari uničujoča in razdiralna sila, so bili tudi nosilci novih idej, ki so vodile v nove čase.

Zgradba romana je odlična. Ne spomnim se, da bi že kdaj naletela na tako tesno povezavo konca z začetkom romana. Ko sem obrnila zadnjo stran romana, sem čutila skoraj neubranljivo željo, da knjigo začnem ponovno brati. Pa ne gre za kakšno krožno potekajočo zgodbo ali kaj podobnega; samo konec in začetek romana sta tako posrečeno postavljena, da bi kar nadaljevala z branjem. Poleg tega se v prvem poglavju zgodba iz prihodnosti izredno elegantno obrne v preteklost.
Sicer pa je roman pisan tako, da je vsako poglavje prvoosebna pripoved enega izmed nastopajočih. Nekateri pripovedujejo večkrat, drugi samo enkrat. Z njihovimi pripovedmi dobimo vpogled v različne človeške nravi in razmišljanja.

Od oseb sta mi bila poleg Strubila všeč še Marcellina babica Aurelia Valentina in suženj, ki je opravljal zdravniško delo, Firmidius. Oba sta bila že precej v letih, a vendar še vedno polna življenjske energije in trdne volje.
Aurelia je bila ponosna in kar precej ohola ženska, pogosto precej sebična, a vendar v ključnih trenutkih ženska na mestu, ki ni obupavala.
Firmidus je bil pa največji filozof in modrec, najbolj zanesljiva in dostojanstvena oseba v knjigi. Lahko bi bil že svoboden mož, a je raje ostal suženj, kajti  "... kdo ni suženj? Suženj svojih strasti, svoje veličine, svoje lakomnosti, svoje častihlepnosti, svojih zmot? Še najbolje se lahko počutiš kot suženj vladarja, ki se ne zaveda, da je suženj lastne oblasti nad drugimi. Nihče se ne rodi svoboden - svoboda je največja utvara človeštva."

Roman Mire Mihelič, Tujec v mestu me je prijetno presenetil. Pričakovala sem nekaj ala Pod svobodnim soncem, mogoče Bobre, še najbolj pa nekaj takega kot je roman V Sibilinem vetru, ki se tudi dogaja v času Rimskega cesarstva. No, pa sem dobila večplasten, kritičen in prav nič idealističen ali domoljuben zgodovinski roman. Lahko bi napisala, da je roman preroški - ali pa večen, saj obravnava teme, ki so nam zelo blizu in nas tarejo tudi v današnjem času. Mogoče tudi zaradi tega roman ni dosegel tolikšnega uspeha kot so ga nekateri zgoraj našteti slovenski zgodovinski romani. Je preveč realističen in nastavlja preostro ogledalo današnji družbi, da bi ga z lahkim srcem vzljubili.
Mira Mihelič
1912-1985
(Barbara Ravnikar, mozaik)