četrtek, 30. september 2021

Frank Wilmes: Ein letzter Frühling am Rhein

Vse se je začelo neke oktobrske noči leta 1987 v zakajeni diskoteki v Düsseldorfu. 17-letno dekle je skupaj s še nekaterimi proslavljala prijateljičin rojstni dan. Plesala je in se smejala in ni opazila, da ob šanku sedi moški s kozarcem piva v roki in natančno spremlja vsak njen gib. Všeč mu je bila njena visoka postava, svetli lasje in brezhibna polt, odločnost, ki je sevala z njenega obraza in njen nasmeh. Čez čas se ji je približal in jo povprašal, če je kdaj pomislila na to, da bi postala manekenka in se ji v istem stavku že ponudil, da ji na tej poti, če se odloči zanjo, prav rad pomaga, saj ima agencijo, ki išče talente za modni svet. Seveda mu ni verjela. Namesto da bi bila očarana nad pravljično ponudbo, je na pomoč poklicala svoje prijatelje, da jo zavarujejo pred vsiljivcem.

Pa vendar se je tisto noč kljub vsemu odvilo prvo poglavje v zgodbi dekleta, ki je že čez nekaj let postalo eden najprepoznavnejših in najuspešnejših supermodelov, ki so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja krojili modni svet.
Zgodba je resnična. Plavolasa lepotica iz düsseldorfske diskoteke je bila Claudia Schiffer, moški pa Michael Levaton, ki je bil prvi, ki je v njej odkril talent in jo predstavil modnemu svetu.

Nadja Auermann, Christy Turlington,
Claudia Schiffer,
Stephanie Seymour, Cindy Crawford
(The Richard Auermann Fondation, 1994, Versace)

Claudia Schiffer se je dobro znašla - ne samo pri tem, kako uspešno je gradila svojo manekensko kariero, ampak tudi v svojem življenju na sploh. Kljub slavi in denarju je ostala z nogami trdno na tleh, realistična in razumska, kot se za ljudi s severa Nemčije nekako tudi pričakuje.
Za nekatere pa je breme blišča in slave, fotografskih kamer in neskončnih zabav, pretežek. Eno izmed takšnih zgodb opisuje Frank Wilmes v svojem kriminalnem romanu Ein letzter Frühling am Rhein.

Roman se dogaja v Düsseldorfu. Tudi tukaj imamo svetovno znano in zelo uspešno manekenko, ki podobno kot Claudia Schiffer izhaja iz Porenja - obe iz bolj skromnega in podeželju bližjega okolja, kot je mesto Düsseldorf, a ne daleč od njega. Potem se pa podobnost med obema življenjskima zgodbama bolj ali manj konča. Chiaro Walldorf namreč najdejo mrtvo v njenem luksuznem stanovanju na obrežju Rena v Düsseldorfu. Primer raziskuje komisar Kilian Stockberger s svojima sodelavcema.

Luksuzna stanovanjska zgradba na obrežju Rena nudi s svojimi premožnimi in zelo raznolikimi prebivalci hvaležno snov za osnovno tkivo pripovedi. Je moril eden izmed njih? Kako so posamezni sostanovalci povezani s Chiaro? Vprašanj, ki se porajajo ob zasliševanju Chiarinih sostanovalcev, je veliko, možnih odgovorov nanje še več. Pa vendar kljub hvaležni temi pisatelju ne uspe, da bi zgradil napeto kriminalno zgodbo. Raziskovanje primera se vleče v neskončnost in je z ene na drugo stran vse bolj dolgočasno. K temu pripomorejo še trije raziskovalci umora, ki niso prav nič simpatični. Način, kako se pogovarjajo med sabo, naj bi bil zabaven in duhovit, pa je prej zoprn in zatežen.

Še najbolj zanimiva je stavba, v kateri je Chiara Walldorf živela in kjer so našli njeno truplo. Njeno luksuzno stanovanje je namreč v zgradbi, kjer je bil nekoč samostan. S takšno izbiro prizorišča je pisatelj na domiseln način združil dve temi, ki ponavadi ne spadata skupaj - svet blišča in zabave manekenk ter svet askeze in skromnosti redovnic. Poleg tega je Chiara Walldorf globoko verna, kar je v svetu mode - si predstavljam, velika redkost, a v romanu Ein letzter Frühling am Rhein predstavlja zanimivo sozvočje s krajem dogajanja.

Kriminalni roman Ein letzter Frühling am Rhein (Zadnja pomlad ob Renu), Franka Wilmesa, je zelo povprečen izdelek svojega žanra. Za roman sem zvedela v eni izmed radijskih oddaj o literaturi in napačno sklepala, da je, če je izbrana iz množice novih in novih kriminalk ter predstavljena v literarni oddaji, knjiga vendarle nekaj posebnega in vredna branja. Nope.

O romanu tako na tem mestu sploh nisem nameravala pisati, saj je ob takšnih knjigah, ki me ne navdušijo (a me obenem tudi ne razjezijo, opeharijo... ali kar je še podobnih negativnih čustev), me pustijo hladno, težko zbrati energijo in se lotiti pisanja.
Potem pa pridem v Düsseldorf in vidim, da Claudia Schiffer prvič v svojem življenju nastopa kot kuratorka in da je v Kunstpalast razstava fotografij, ki predstavlja njen osebni pogled na modni svet v devetdesetih letih. Kar naenkrat so mi postale jasne vse majhne podobnosti in velike razlike med Chiarinino in Claudijino življenjsko zgodbo - zgodb dveh rojakinj iz Porenja, ki sta v modnem svetu doživeli velikanski uspeh. O tem je pa že vredno kaj napisati. Prepričana sem, da je imel tudi Frank Wilmes, ko je ustvarjal lik Chiare Walldorf, pred očmi Claudio Schiffer - pa čeprav to ni nikjer posebej omenjeno. Bi bilo tudi zelo neokusno.

Ne v stanovanja - tako kot v romanu,
 pač pa v hotel preurejen jezuitski samostan 
v starem delu mesta Düsseldorf.

četrtek, 23. september 2021

Slovenska zgodovina - Karantanija

Zakaj je knežji kamen v Celovcu in ne v Ljubljani? Nam Avstrijci samo nagajajo, ko ga zadržujejo pri sebi, saj njim ta na glavo obrnjena baza jonskega stebra, na katerem so ustoličevali slovenske kneze, vendar nič ne pomeni? Kako in zakaj so nas - Slovence - pregnali s področja Karantanije na ozemlje današnje Slovenije? In še in še...
Kdor vsaj malo pozna slovensko zgodovino, bo vedel, da zgornja vprašanja odražajo veliko nevednost in nepoučenost tistega, ki sprašuje. No, meni so pogosto zaposlovala možgane. In ker neumnih vprašanj ni, poskušajmo najti odgovore nanje. Poenostavljeno, seveda.


Za začetek se moramo odreči poimenovanju Slovenci. V času od približno 6. pa do 9. stoletja, ko je bila Karantanija zgodovinsko aktualna, pač ni bilo še nobenih Slovencev. Bili so samo Slovani, pa še ti niso bili etično enotni. V vzhodno alpsko in podalpsko področje so namreč prispeli v dveh sunkih iz dveh različnih smeri, dveh različnih plemen: prvi je bil s severa, s področja zahodnoslovanske skupine, drugi z jugovzhoda, skupaj z nomadskim konjeniškim ljudstvom Avarov, katerim so bili podrejeni. Naselili so se na področju današnje Slovenije in avstrijske Koroške, kjer so že živeli prvotni romanski naseljenci, pridružil pa se jim je še kakšen Hrvat, Bolgar, German in seveda Avar. Ljudstvo Karantancev je imelo torej izrazito polietnične korenine in o kakšni slovensko etično čisti rodovni liniji ne moremo govoriti. Je pa res, da je bila večina Karantancev Slovanov in - kar je zelo pomembno! - za sporazumevanje so uporabljali slovanski jezik. 

Plemensko zvezo, ki je bila osnova Karantaniji, je ustanovil Samo, ki sploh ni bil Slovan, pač pa Frank po rodu, verjetno trgovec z orožjem. Pravilno je ocenil trenutni položaj, začutil, da se Slovani želijo osvoboditi nadvlade Avarov in izkoristil priložnost, da se je v bojih z njimi izpostavil kot poveljnik in potem postal prvi voditelj prve v zgodovini znane slovanske državne tvorbe. To je bilo leta 623 in naslednjih sto in še nekaj let so Karantanci živeli svobodno in bili sami sebi gospodar. Volili so svoje kneze, jih posedali na knežji kamen, ki je stal na Krnskem gradu, po svoje vodili politiko in gospodarstvo, v kamen vklesavali božanstva s tremi glavami, ki so verjetno odsevala goro, ki so jo opazovali v daljavi; pravni red pa niso - tako kot so to počela ljudstva, ki so jih obdajala, zapisali, pač pa so ga določali in negovali z "običaji in navadami". Tudi prav, če deluje:)

Tako je bilo do leta 740, ko je bil karantanski knez Borut. Takrat pa je pritisk Avarov na majhno svobodno slovansko skupnost Karantanijo postal nevzdržen in Borut je bil prisiljen prositi za pomoč sosednje Bavarce. Vsi zgodovinarji se strinjajo, da je bil to ključni trenutek v zgodovini Karantanije, pa tudi v zgodovini Slovanov s področja Vzhodnih Alp na sploh. Nekateri menijo, da je bil to pohvale vreden korak k zahodnemu svetu, drugi so prepričani, da je bil to obžalovanja vreden korak iz samostojnosti in svobode v ponovno podrejenost.
Kakorkoli že, prepričana sem, da je knez Borut svojo odločitev natančno premislil in se namesto tega, da bi žrtvoval številna življenja svojih ljudi ob neizogibnem porazu  v boju z barbarskimi in neciviliziranimi Avari (ki so, mimogrede, enako hitro, kot so se v zgodovini pojavili, iz nje tudi izginili), odločil, da zaprosi za bavarsko pomoč. Bavarci so se odzvali, pomagali Karantancem in premagali Avare. Na tem svetu pa nikoli ni bilo in nikoli ne bo nič zastonj in ceno za preživetje so morali plačati tudi knez Borut in njegovi Karantanci. Je bila ta mogoče previsoka, je vprašanje, na katerega si lahko odgovori vsak sam.

Pod bavarsko nadvlado so Karantanci lahko nadaljevali s svojim načinom življenja, organizacijo gospodarstva in s svojim pravom. Še vedno so volili svoje lastne kneze, ki pa jih je od sedaj naprej moral potrditi tudi bavarski, oziroma pozneje frankovski vojvoda ali kralj. Majhna, a odločilna poteza, ki je ostro zarezala v karantansko samostojnost in ponos. Najvišjo ceno za svojo odločitev pa je tako ali tako moral plačati Borut sam. Svojega sina Gorazda in nečaka Hotimirja - pretendenta za knežji prestol, je moral še z nekaj drugimi kot talca poslati na Bavarsko. Talca ali gosta, kakor se to vzame. Nekaj takega kot je bila Sansa na dvoru v Kingslandingu v Games of Throns - vsekakor nekaj prisiljenega in neprostovoljnega, pa naj bodo hrana, oskrba in izobraževanje v ujetništvu še tako izbrani.

Gorazd in Hotimir sta svoje bavarsko izgnanstvo preživela na otoku Herreninsel na Kimskem jezeru. Če se peljete po cesti iz Salzburga proti Münchnu, vas pot nekaj kilometrov vodi tudi ob obali tega jezera in če se takrat ozrete na desno, v daljavi zagledate Herreninsel. Danes je otok znan predvsem zaradi Ludvika II Bavarskega, ki je tisoč let pozneje na otoku zgradil palačo, ki je pomanjšana kopija palače v Versaillesu, v 8. stoletju pa je bil na otoku eden najstarejših samostanov na tem koncu in v njem sta živela Gorazd in Hotimir. Tam sta se seznanila z novo vero - ali pa: tam so jima oprali možgane - pač, odvisno od osebnega pogleda na krščanstvo in tam sta bila leta 743 krščena.
Krst na Herreninsel že stoletja buri slovensko inteligenco, med njimi tudi nekatere pisatelje, ki se v svojih fikcijskih delih radi lotijo te tematike. Naj omenim samo Alojza Rebulo, ki v svojih zgodovinskih skicah z naslovom Arhipelag opisuje tudi Gorazda in Hotimirja z njuno dilemo ob sprejemu krščanske vere, in roman Krst na Auvi, Vinka Ošlaka.

Herreninsel

Ko sta se Gorazd in Hotimir vrnila v Karantanijo - zdaj nič več pogana, ampak zgledna kristjana, se je odprla pot za nadaljnjo širjenje krščanstva med Karantanci in ostalimi Slovani. Že Hotimir je bil ob tem sila zagnan, čeprav širjenje vere verjetno večinoma ni potekalo nasilno - tako, na primer kot o tem piše France Prešeren v Krstu pri Savici, ampak na bolj umirjeni irski način. Prvi karantanski misijonar je bil Irec Sv. Modest, ki je zgradil tudi cerkev na Gosposvetskem polju, v kateri je menda tudi pokopan.

Naslednja desetletja so tako Karantanci preživeli dokaj mirno, dokaj svobodno, dokaj krščansko - na obrobju velikih dogodkov. Karlu Velikem so prepustili, da se ukvarja z Avari, izbirali so kneze, ki so bili všeč tudi njihovim gospodarjem in zatrli nekaj protikrščanskih uporov. Bili so zgledni podložniki frankovskemu kralju, ki pa so leta 819 vendarle spet pokazali nekaj poguma in upornosti in se vsaj v manjšem številu pridružili uporu Ljudevita Posavskega, ki je iz Spodnje Panonije (današnje Slavonije) vodil upor slovanskih plemen proti Frankom. Upor je bil po začetnih uspehih Slovanov zatrt, s tem pa je bilo tudi konec karantanske državnosti in politične identitete. Franki namreč Karantancem niso več zaupali in so leta 828 odstavili njihovega kneza - zadnjega karantanskega kneza, Etgarja. Karantanija je postala frankovska grofija, ki jo je vodil bavarski grof.

In to je to. Konec. Karantanije in samostojne slovanske države ni bilo več. So pa ostali ljudje, Karantanci, ki so še naprej živeli na tem področju. Počasi so se integrirali v bavarsko, oziroma frankovsko državno ureditev. Nikamor niso bežali ali se umaknili, saj onkraj Karavank - na današnjem področju Slovenije, ni bilo nič bistveno drugače.
Mi smo tako verjetno bolj kot potomci Karantancev, nasledniki tistih Slovanov, ki so prišli na področje Slovenije iz jugovzhoda skupaj z Avari. Za razliko od Karantancev se ti Slovani verjetno nikoli niso mogli povsem rešiti avarske in pozneje frankovske nadvlade. Mogoče je ob koncu 8. in na začetku 9. stoletja na področju slovenskega Posavja obstajala - vsaj za krajši čas, slovanska kneževina Karniola, ampak tudi to ni povsem sigurno, predvsem pa nikoli ni imela toliko veljave in samostojnosti, kot jo je imela Karantanija.

In zakaj je knežji kamen v Celovcu in ne v Ljubljani? Potem, ko sem prebrala poglavja na temo Karantanije v knjigi Slovenska zgodovina, Petra Štiha in sodelavcev, je odgovor skoraj na dlani.
Leta 976 je na področju Karantanije nastala vojvodina Koroška in ta je enostavno prevzela oblastne simbole bivše državne ureditve in nadaljevala tudi z nekaterimi običaji, ki so jih imeli v Karantaniji. Tako so v poznem srednjem veku na knežjem kamnu ustoličevali tudi koroške vojvode in knežji kamen je postal pomemben simbol Koroške. Ponosni nanj in na svojo zgodovino - ki pa je bila vendarle v veliki meri slovanska - ga čuvajo v Veliki grbovni dvorani Deželnega dvorca v Celovcu.

petek, 17. september 2021

Hans Pleschinski: Königsallee

Konec avgusta leta 1954 je Thomas Mann obiskal Düsseldorf, da bi pred ljubitelji literature bral iz svojega najnovejšega romana - velike uspešnice, Izpovedi bleferja Felixa Krulla. V istem času naj bi se v tem mestu nahajal tudi Klaus Heuser. Ti dve drobni zgodovinski dejstvi sta tisto, na čemer je Hans Pleschinski zgradil svoj, leta 2013 izdani roman, Königsallee.

Knjiga je poklon Thomasu Mannu. 
Hans Pleschinski v romanu Königsallee piše o Thomasu Mannu na takšen način, kot je Thomas Mann pisal o Goetheju v romanu Lotte v Weimarju. Tam se po mnogih letih srečata mladostna ljubimca Goethe in Charlotte, pri Pleschinskem se pa po več kot dvajsetih letih ponovno najdeta Thomas Mann in Klaus Heuser. Tudi onadva sta bila nekoč zaljubljena drug v drugega. 

Z načinom pisanja in z zgradbo romana posnemati takšnega mojstra kot je Thomas Mann je sila tvegano dejanje. Ob primerjanju dveh na enak način in z istimi sestavinami spečenima hlebcema kruha je namreč izdelek vajenca v primerjavi z mojstrovim ponavadi še bornejši, kot bi bil sicer, če ga ne bi z ničemer primerjali. Pa je vajencu peka kruha kar dobro uspela. Napisal je knjigo, ki je must-read za ljubitelje Thomasa Manna. Za vse ostale bralce pa bo roman verjetno nekaj zelo dolgočasnega in nezanimivega.


Oba torej prideta v tistem povojnem poletju leta 1954 v Düsseldorf. Za Klausa Heuerja je to mesto, kjer živita njegova starša, mesto, kjer se je rodil in odraščal, živel do svoje selitve v Indonezijo. Star je 45 let.
Thomas Mann pride v Düsseldorf v spremstvu svoje žene Katie in hčerke Erike, da bi bral iz svoje knjige. Star je 79 let. 
Oba prenočujeta v najbolj luksuznem düsseldorfskem hotelu Breidenbacher Hof, ki stoji na najznamenitejši mestni ulici, Königsalle.

V Düsseldorfu se v tem času še vedno vidijo posledice 2. svetovne vojne, saj je bilo mesto ob Renu še posebno pogosto tarča bombnih napadov. Vendar pa so bila petdeseta leta prejšnjega stoletja v Zvezni republiki Nemčiji tudi že čas izjemnega gospodarskega vzpona in ta se je kazal tudi z obnovo in ponovnim razcvetom med vojno porušenih obrenskih mest. Düsseldorf tako v času srečanja med glavnima junakoma že kaže na to, da bo prav kmalu spet postal modeno mesto in nesporna prestolnica zahodnega dela Nemčije. 

Do srečanja med Thomasom Mannom in Klausom Heuserjem pride po maniri Lotte v Weimerju šele v zadnjem poglavju romana. Napetost, ki se gradi preko cele knjige in vodi k temu srečanju, ni tako visokovoltažna, kot je pri Thomasu Mannu. Če sem za roman Lotte v Weimarju napisala, da jo je nemogoče dobro podoživeti, če se poslužimo prevare, preskočimo dolgočasna, dolgovezna poglavja in preberemo samo konec - ker nas pravzaprav zanima samo to, kako se je izšlo srečanje med Goethejem in Charlotte - pri Königsallee lahko mirno trdim, da takšna majhna prevara ne bi imela prevelikega negativnega vpliva na dojemanje romana. V Königsallee srečanje med glavnima protagonistoma kljub velikim in gorečim besedam ostane enako medlo, pa če pred tem preberemo vsa poglavja ali pa samo konec romana.

Roman je vredno prebrati zaradi drugih stvari. S prebiranjem knjige sem na prijeten način izvedela veliko novega o Thomasu Mannu in njegovi družini. Podoba Katie Mann je jasno zaživela pred mano in celo odgovorila na določena vprašanja, ki se vedno znova porajajo v zvezi z njo - kako je živela v zakonu s homoseksualnim možem in kako je usmerjala tako posebno, z umetnostjo prepojeno družino, kjer je vsak nekaj pisal, kjer so bili nekateri od otrok privilegirani, drugi pa ne, nekateri ljubljeni, drugi pa ne, vsi pa usodno zaznamovani s senco slavnega očeta. Preko hčerke, Erike Mann, ki je bila ena od ljubljenih, spoznamo revolucionaren, socialističen pogled na svet; preko sina, Golema Manna - nepriljubljenega, bolj umirjen in spraven zgodovinski vpogled.

Tekom romana pisatelj načenja tudi spornejše teme v zvezi s Thomasom Mannom in njegovim življenjem. Tako se sprašuje, ali je bilo moralno sprejemljivo, da je v času nacizma zapustil Nemčijo in se s tem elegantno izognil usodi ostalih Nemcev. Zaradi te dileme Thomasa Manna v Düsseldorfu sprejmejo tudi demonstracije in ne samo slavospevov polni govori na različnih sprejemih.

Knjiga je tudi precej zabavna. To pa zato, ker v njej nastopajo stranske osebe, ki spominjajo na protagoniste iz različnih Mannovih romanov. Tako imamo gospo, ki loputa z vrati - zelo podobno Madame Chauchat iz Čarobne gore in imamo liftboya z imenom Armand, ki bi rad potoval v Lizbono, če ne celo preko Atlantika v južno Ameriko, ki je pravzaprav Felix Krull. Takšnih in podobnih namigov na literarne osebe je še kar nekaj, a se odkrijejo samo velikim ljubiteljem tega nemškega pisatelja. In jim pripravijo obilo veselja:)

Roman Hansa Pleschinskega, Königsallee, je roman o ljubezni, ki bi lahko navdihnila velika literarna dela. Pripoveduje o srečanju, za katerega ne vemo, če se je zgodilo, a si želimo, da bi se. Knjiga je pisana v stilu, ki ga je uporabljal glavni protagonist romana v svojem resničnem življenju in v svojem resničnem literarnem delu. Dogajanje je postavljeno v čudovito okolje mesta Düsseldorf, poimenovanega tudi "mesto zelenja in parkov". Knjiga slavi literaturo in Thomasa Manna in Düsseldorf. 
Zahtevno branje, v katerem bodo uživali le redki, a ti toliko bolj. 

★★★★☆

nedelja, 5. september 2021

Slovenska zgodovina - znanilci srednjega veka

Ajdovske deklice so na Slovenskem dobro poznane. Ena od njih je okamenela v skalah Prisanka, potem ko je pomagala popotnikom, da so pozimi srečno prišli preko Vršiča. Druga je pomagala pri gradnji cerkve v Crngrobu, kjer si še vedno lahko ogledate njeno rebro. Z eno nogo je stala na Šmarjetni, z drugo na Šmarni gori in iz Save zajemala vodo, v predpasniku pa zbirala kamenje, ki so ga potrebovali za gradnjo.

Ajdovske deklice so vedno dobrega srca, velika in lepa dekleta, hčerke Ajdov.
Kdo pa so Ajdi, zelo lepo piše Vinko Möderndorfer v svoji knjigi Koroške narodne pripovedke. V dolgem uvodu k zbirki pripovedk se opravičuje in našteva razloge, zakaj je tudi v postfašistični socialistični družbi takšna knjiga, ki pripoveduje o bajeslovnih bitjih sprejemljiva, če ne celo potrebna. Da je podkrepil svoje trditve, se je skliceval celo na velikega Stalina, kar pa je bila napaka. Že čez nekaj let so ga namreč tudi zaradi tega deportirali na Goli otok.
O Ajdih pa takole:
V starih časih so živeli velikani, Ajdi. Imeli so človeško podobo, bili pa so strašno veliki. Prvi rod velikanov je živel na Stekleni gori, od koder so se preselili na naše najvišje gore in planine. Če so se hoteli med seboj pogovoriti, niso šli tako kakor mi drug k drugemu v vas, temveč so se pomenili kar z gore na goro. Če si je kateri moral od drugega kaj izposoditi, je samo zaklical in zaželeni predmet mu je sosed vrgel z druge gore. Tudi po vodo niso hodili kakor mi s posodami, nagnili so se samo z gore in zajeli s periščem iz reke.
Velikani so bili sicer zelo močni, pametni pa ne, niti orodja si niso znali narediti. Drevje so ruvali iz zemlje kar s koreninami vred. Šele poznejši rod si je naredil lesene sekire. Ta rod je bil že toliko pameten, da si je znal narediti divji ogenj: drgnili so namreč drevo ob drevo tako dolgo, da se je les vnel. Ker so zelo dolgo živeli, se je zgodilo, da je pestoval ded otroke vnukov. Stari rod Ajdov je bil zelo žalosten, ko je videl, da mlajši rodovi niso več tako velike rasti kakor oni. Končno se je rodil najmanjši rod, to smo mi ljudje.
(pripovedovala sta Ivan in Marija Jelen iz Mežice)
Ajdi so živeli v Ajdovskih gradcih in gradovih, na Ajdni in v Ajdovščini. Njihove sledi najdemo na Rifniku, Ančnikovem gradišču in na Tonovcovem gradu.
Pri Ajdih se resničnost in legende pomešajo na najlepši možni način.


Da spoznamo prave Ajde, nam ni potrebno, da se napotimo daleč v zgodovino - se pravi na sam začetek nastanka modernega človeka, kot to namiguje citat iz koroške narodne pripovedke, dovolj je, da gremo v 5. in 6. stoletje, natančneje v obdobje po propadu Rimskega cesarstva in tam ostanemo do trenutka, ko so področje današnje Slovenije naselili Slovani.

To je bilo obdobje kaosa. Vladne strukture Rimskega cesarstva so izgubljale svojo moč. Meje cesarstva so bile nezavarovane in v imperij so vdirala germanska in azijska plemena: Huni, Goti in Langobardi. Namenjeni so bili proti bogatim mestom na Apeninskem polotoku in na svoji poti so prečkali tudi naše ozemlje. Ob tem so ropali in uničevali. Nekaj takšnega kot se je pred kratkim dogajalo v Afganistanu - pa naj še kdo reče, da se zgodovina ne ponavlja, a iz njenega poteka se le malo naučimo.

In kaj se v takšnih kaotičnih razmerah zgodi z ljudmi, ki živijo na področjih, ki so na milost in nemilost prepuščena roparskim osvajalcem? Prepuščeni so sami sebi in svoji iznajdljivosti. Državnih struktur, ki bi jim zagotavljale varnosti ni več, sami morajo poskrbeti zase in za svoje družine.

V kaosu ob razpadu rimskega cesarstva so romanski poseljenci na naših tleh ubrali različno taktiko. Nekateri so pobegnili proti obmorskim pokrajinam, kjer so potem lahko nadaljevali s svojim načinom življenja, kajti to ozemlje je tudi v naslednjih stoletjih ostalo romanizirano. Drugi niso želeli zapustiti svojega premoženja, ki so ga imeli v velikih mestih ali posestev, ki so jih obdelovali, in so čakali in upali na dobrohotnost barbarskih osvajalcev. Ti so jo slabo odnesli. Obstaja pa še tretja skupina romanskih staroselcev in to so tisti, ki nas zanimajo. Ko so začutili, da se stari svet podira, so zapustili svoje domove - razkošne mestne hiše in podeželske vile rustike - pograbili premoženje, ki so ga lahko dali v torbe, in se povzpeli na težko dostopne vzpetine v svoji okolici, kjer so si zgradili svoje nove domove. Ko so čez tisoč let ljudje opazovali ruševine njihovih domovanj, so se rodile bajke o Ajdih in Ajdovskih deklicah.

Ruševine na visokih vzpetinah so se ljudem iz naslednjih stoletij zdele tako mogočne, da so bili prepričani, da so v njih živeli velikani. Kdo bi sicer na tako nedostopnih mestih gradil tako velike hiše, da so se zdele kot gradovi. Ker na teh vrhovih tudi ni bilo izvirov vode, so snovalci bajk predpostavljali, da so se velikani kar nagnili v dolino in pili iz rek, ki so tekle ob vznožju njihovih naselbin.

Arheološki park Rifnik

Pa so bili ti "Ajdi" čisto navadni ljudje - precej nesrečni in obupani, lahko predpostavljamo, a tudi pogumni in drzni, medsebojno tesno povezani, kakor so lahko povezani le ljudje, ki jih je združila skupna nesreča.

Takšnih naselbin je bilo v 5. in 6. stoletju na področju Slovenije kar nekaj in vse so bile zgrajene na podoben način. Dr. Andreja Breznik jim je v svojem vodniku Po poteh skozi čas, namenila dokaj obsežni zadnji del knjige. Natančno jih opiše, razloži njihovo lego in pove, kako pridemo do njih.
Vse so na vzpetini z dobrim razgledom, tako, da so tisti, ki so živeli na njih, dovolj hitro zaznali nevarnost, se poskrili in posvarili naseljence na drugih vzpetinah. Tukaj imajo snovalci bajk o Ajdih prav, saj so se staroselci res pogovarjali kar z gore na goro - s kresovi, ne pa hodili drug k drugemu na obisk.

Vsaka višinska naselbina je bila na lažje dostopnem delu utrjena z obzidjem in obrambnimi stolpi. Hiše za bivanje so bile pogosto z eno steno naslonjene na obzidje, da so varčevali z gradbenim materialom in s prostorom. Vsaka naselbina je imela tudi vodni zbiralnik in vsaj eno cerkev s poslopji za duhovščino.
So se pa snovalci bajk zelo motili, ko so menili, da so bili Ajdi sicer veliki in močni, pametni pa ne. Romanski staroselci na višinskih postojankah so bili v primerjavi z barbarskimi plemeni, ki so se gibala po dolini - kakor piše v Zgodovini Slovencev, Cankarjeve založbe iz leta 1979, zelo omikani in bolje razviti; vsaj prve generacije. Znali so pisati in naprednejše so kmetovali. Bajeslovne trditve, da si še orodij niso znali izdelati in ognja zanetiti, so tako povsem napačne.  Je pa tudi res, da je omikanost romanskih staroselcev s časom in ob stikih z barbarskimi ljudstvi začela upadati. S časom niso več poznali pisave in ne obvladali zidave z apnom. Keramično posodje in nakit pa so postajali vse bolj grobi in preprostejši. Družba in kultura sta nazadovali. Žalostno, a včasih je tako, da zgodovina ne teče po poti napredka. Tega bi se morali zavedati tudi v današnjem času. In spet mi prihaja na misel Afganistan - pa tudi Iran. Družba v teh dveh državah je bila že na višjem civilizacijskem nivoju, kot je sedaj.

Ob stiku med staroselci in germanskimi plemeni pa ni bilo vedno samo prelivanja krvi - različna ljudstva so znala živeti tudi v sožitju. Sledove takšnega skupnega bivanja so našli med arheološkimi izkopavanji višinske postojanke na Rifniku pri Šentjurju. Tam so med predmeti staroselcev našli tudi tiste, ki so pripadali Ostrogotom in Langobardom, ki so se v 5. in 6. stoletju za kratek čas ustavili na Slovenskem ozemlju. A to še ni vse. Na Rifniku poleg velike cerkve, ki je stala na najvišjem delu naselbine in je imela tako najdominantnejšo lego, najdemo ob obzidju še eno precej manjšo cerkev. Znanstveniki predvidevajo, da bi bila ta lahko last arijancev - krščanske verske ločine, ki so ji pripadali tako Ostrogoti kot Langobardi.

Ruševine cerkve v
arheološkem parku Rifnik

Sožitja med romanskimi staroselci in plemeni, ki so vdirala na področje današnje Slovenije, pa je bilo s prihodom Slovanov konec. Slovani, ki so prišli skupaj z Avari v Vzhodnoalpsko področje, so načrtno požigali in uničevali središča antične kulture. Področja, kjer so bila nekoč cvetoča antična mesta, so se spremenila v eno samo podeželje. S prihodom Slovanov so izginile tudi višinske postojanke romanskih staroselcev - za mnoge od njih obstajajo nedvomni dokazi, da so bile požgane. Ob tem se je zrušila tudi cerkvena organizacija in poganstvo je nadomestilo krščanstvo.

V ljudskem spominu se ti dogodki niso ohranili. Potomci tistih, ki so pripomogli k hitrejšemu zatonu ostankov naprednejše civilizacije in kulture ter niso izkoristili priložnosti, da bi se ob sobivanju z njimi česa naučili in tako bolje živeli, so si izmislili bajke o Ajdih. Naslikali so jih takšne, da so pristajali njihovemu (omejenemu) pogledu na svet in zgodovino. Ampak, glejte :) V bajkah so Ajdovske deklice vendarle vedno dobrega srca in Ajdi so simpatični velikani - le malo  žalostni so, ko vidijo, kako njihov rod postaja vse manjši in njihovo mesto zasedajo ljudje. Tukaj so snovalci bajk o Ajdih zabili žebljico na glavico. Tako so bili namreč prav verjetno žalostni tudi romanski staroselci, ko so opazovali zatonj svoje kulture in civilizacije, za katero pa so bili vsekakor še najmanj odgovorni barbarski prišleki z vzhoda in severa. Ti so le izkoristili svoj zvezdni trenutek v človeški zgodovini.

Vodna cisterna
arheološki park Rifnik

Rifnik nad Šentjurjem pri Celju je bil neprekinjeno naseljen od časa mlajše kamene dobe pa do pozne antike. 
V času Rimskega cesarstva je bilo na njem svetišče posvečeno Akvonu - lokalnemu božanstvu reke Voglajne, ki teče ob vznožju hriba. Kamniti spomeniki, ki kažejo na to, so danes razstavljeni v poznoantični cisterni.