Claire Keegan: Rejenka

Rejenka iz istoimenske novele ali povesti Claire Keegan pripoveduje v prvi osebi in v sedanjem času. Pravzaprav je to edino, kar me je pri tej drobni knjižici motilo. In seveda tudi to, da 7 ali 8 letna deklica preveč prefinjeno opazuje svet in ljudi okrog sebe - preveč odraslo dojema in razume tisto, kar se ji je pripetilo neko poletje.

Deklica ima tisto poletje priložnost, da spozna dva načina življenja. Dva svetova, ki sta si v marsičem podobna, a tudi zelo različna. Prvi je življenje, ki ga živi pri svojih starših, drugi je tisti, ki ga živi pri rejnikih. V obeh primerih je to življenje na kmetiji, na irskem podeželju - torej enako kmečko življenje, kjer je potrebno poskrbeti za živino, pokositi travo, nanositi vodo iz vodnjaka in postoriti po hiši. Pa vendar je nekje precej prijetneje kot drugje. Odnosi so nekje prisrčnejši kot drugod; nekje je ljudem bolj mar za drug drugega kot drugje. Ko poletje mine, se je tako težko posloviti od enih in se vrniti k drugim.

No, verjetno ste že ugotovili, kdo je kdo.

Dekličino doživljanje in razpetost med obema družinama je čudovito predstavljeno - tiho in nevsiljivo. Bralcu je prepuščeno veliko praznega prostora, ki ga lahko zapolni s svojimi predstavami in predvidevanji. Dokaj svobodno in brez pisateljičinega siljenja k odločitvi se lahko postavi na stran enih ali drugih staršev; sprejema in razume ali pa kritizira in obsoja.

Kot že rečeno, zgodbo pripoveduje deklica sama in v tem tiči nekaj nelagodja. Pripovedovalka je namreč prezrela za svoja leta. Med branjem se zaradi tega kar dolgo nisem mogla sprostiti. Vedno znova sem pričakovala, da se bo razjasnilo nekaj, kar se ne vidi na prvi pogled - mogoče vsaj to, da gre vendarle za pripoved odrasle ženske ne pa otroka. Ob takšnem dvomu sem potem predpostavljala, da je v pripovedi prav gotovo še marsikaj drugega, kar me lahko preseneti ter pretrese - in to neprijetno. Ali družini, v katerih deklica živi, skrivata še kakšne skrivnosti? So dobri pravzaprav slabi - in obratno?

A prav mogoče je, da je takšen stil in prvoosebno perspektivo pisanja pisateljica izbrala globoko premišljeno in s prav posebnim razlogom. S takšnim načinom pisanja sta napetost in dramatičnost zgodbe večji in knjiga zanimivejša. Pripoved se dvigne na neko višjo ravan.

K večji dramatičnosti pa pripomore tudi zaključek pripovedi. Po večih branjih in natančnem razmisleku še vedno ne vem, ali je konec ostal odprt ali pa je pač takšen, kot v takšnih primerih mora biti. Zelo zanimivo.

Dogajanje je postavljeno v 80. leta prejšnjega stoletja, a zgodba bi se prav lahko dogajala tudi 50 let prej ali pa celo v današnjem času - tako brezčasna je. Na nekaterih podeželjskih delih Irske se pač v tem času ni veliko spremenilo; odnosi med ljudmi, ki so v noveli orisani, pa so vedno aktualni.

Po noveli Claire Keegan, Rejenka, je bil leta 2022 posnet film, ki je bil nominiran za mednarodnega oskarja.

Jaz pa zaključujem s svojim najljubšim stavkom iz knjige:

Marsikdo je veliko izgubil preprosto zato, ker je zapravil popolno priložnost za molk.

Lepše in bolj jedrnato pač ni mogoče napisati. 

★★★★☆

Tan Twan Eng: The Garden of Evening Mists

Le malo romanov, ki niso klasika, preberem več kot enkrat. Knjiga The garden of evening mists, malezijskega pisatelja Tan Twan Enga, je ena od njih. Prvič sem jo prebrala kmalu po njenem izidu leta 2011 in že takrat mi je bila zelo všeč. V zadnjih mesecih pa mi je vedno znova ponovna prihajala na misel. Sama ne vem zakaj. Mogoče zato, da bi me opomnila, da sem naredila veliko napako, ker sem jo prezrla, ko sem ob desetletnici bloga sestavljala svoj seznam najljubših knjig vseh časov. Roman The garden of evening mists vsekakor sodi med moje najljubše knjige vseh časov. Zdaj, ko sem jo prebrala še drugič, lahko celo rečem, da je v prvi deseterici. Malce nenavadno za roman, ki se dogaja tako daleč stran od nas in v tako drugačnih okoliščinah, kot so naše; z nastopajočimi, ki imajo povsem drugačne kulturne, zgodovinske in rasne korenine, kot jih imamo na našem koncu sveta.

Čeprav ima knjiga jasen romaneskni pripovedni lok, sem večkrat imela občutek, da berem kratke zgodbe, ki pa so med seboj povezane na prav poseben način. Prepletajo se, - a še bolj kot to, enostavno stojijo ena poleg druge ali ena v drugi, a ob tem kljub vsemu ne sestavljajo neke običajne zbirke kratkih zgodb, ampak gradijo čudovit roman. Mogoče je roman v mojih očeh tako zelo uspel, ker mi je snov, ki vse te zgodbe veže, ljuba. Umetnost je lepilo, ki zgodbe te knjige veže v čudovit kolaž - umetnost japonskih lesorezov u-kiye, umetnost tetoviranja in umetnost gradnje japonskih vrtov. 

Potem pa še čudovita narava. In ganljiva, nežna ljubezenska zgodba.

Roman se začne tako, kot se roman mora začeti. Vzbudi bralčevo zanimanje, a bralca ne šokira. Uvede večino nastopajočih in predstavi zasnovo dogajanja. Namiguje na najrazličnejše stvari, a ob tem obljublja tudi odgovore na vprašanja, ki se porajajo.

Na teh prvih straneh romana spoznamo sodnico, ki se je ravnokar upokojila, predčasno. Yun Ling je "English-educated Straits Chinese" - se pravi, Malezijka, potomka kitajskih priseljencev, ki so se v 13. stoletju naselili na malezijskem polotoku Penang, pomešali z lokalnim prebivalstvom in potem več ali manj izgubili vez z matično deželo. 

Čeprav izgleda kot Kitajka, ji je Velika Britanija bližje kot Kitajska; govori angleško in ne razume mandarinščine. 

Vedno nosi rokavice, ker ji na levi roki manjkata dva prsta. Izgubila ju je, ko je bila med drugo svetovno vojno zaprta v japonskem delavnem taborišču. Predčasno se je upokojila, ker je neozdravljivo bolna. Ne, nima raka, ampak degenerativno možgansko bolezen, zaradi katere bo v kratkem izgubila sposobnost sporazumevanja in spomin. The garden of evening mists je tako tudi roman o nezanesljivosti spomina in o pozabljanju.

Glavna protagonistka romana se po skoraj štiridesetih letih vrne v Cameron Highlands - hribovito, s pragozdom in čajnimi nasadi prekrito pokrajino v Maleziji, kjer je kmalu po drugi svetovni vojni kot mlado dekle preživelo dobro leto dni. Bilo je to leto, ki je imelo vpliv na njeno celotno nadaljnje življenje. Zdaj, v nenehnem strahu in pričakovanju, kdaj bo izgubila sposobnost sporazumevanja - branja in pisanja, se odloči, da bo svoje spomine - dokler ti povsem ne zbledijo, zapisala.

Dogajanje romana se potem seli iz sedanjosti v čas nekaj let po drugi svetovni vojni - v čas, ki v Maleziji še ni pomenil miru. Komunistični gverilci namreč še niso opustili svojega boja za neodvisnost izpod Britanskega imperija in za vzpostavitev socialističnega ekonomskega sistema. Iz svojih džungelskih postojank so napadali čajne plantaže in pobijali civiliste.

V tem nevarnem času na področju, kjer so boji med gverilskimi uporniki in predstavniki vlade največji, živi svoje samotno življenje japonski umetnik Aritomo. Precej skrivnosten je. Bil je eden izmed vrtnarjev na dvoru cesarja Hirohita, a se je še pred izbruhom druge svetovne vojne in japonske okupacije Malezije preselil v Cameron Higlands. Zakaj, se ne ve. Sredi tropskega pragozda gradi tipčni japonski vrt, ki se imenuje Yugiri, kar pomeni Vrt večernih meglic. Vrt slavi po svoji lepoti daleč naokoli.

K njemu pride mlada Yun Ling, da bi ga najela za to, da bi ji zgradil japonski vrt. Posvetila bi ga spominu na sestro, ki je občudovala te vrste vrtov in je umrla v japonskem taborišču.

Aritomo prošnjo odkloni; privoli pa v to, da Yun Ling postane njegova vajenka, ki mu bo pomagala pri izgradnji njegovega vrta, in se ob tem naučila umetnosti japonskih vrtov ter tako potem pridobila potrebne spretnosti, da bi sama zgradila vrt za svojo sestro.

V času, ko je vajenka pri Aritomu, se pripeti marsikaj. Tukaj je potem prostor za vse te zgodbe, ki sem jih omenila na začetku zapisa. Najzanimivejše so, seveda, tiste, ki se pletejo okrog Aritoma in Yun Ling - vsak ima svojo iz časa preden sta se srečala in tu je potem še njuna skupna zgodba. 

A svoje zanimive zgodbe imajo tudi ostali nastopajoči, na primer lastnik čajne plantaže v bližini. Preko njegove zgodbe se preselimo celo v Južno Afriko v čas Burskih vonj.

Ker pa se zgodba romana iz preteklosti spet vrača nazaj v sedanjost, imamo tudi zgodbo japonskega mladeniča, ki je na zadnji dan vojne, tik preden so Američani odvrgli atomsko bombo na Hirošimo, moral opraviti svojo nalogo kot kamikaze. To zgodbo pripoveduje bivši japonski pilot, ki potem v času po vojni raziskuje Aritomovo življenje in umetnost, ki jo je ustvaril. Izkaže se namreč, da Aritomo ni bil samo spreten graditelj vrtov, ampak tudi izdelovalec lesorezov in tetovaž. To zadnje je bilo z japonskega vidika posebno delikatna in v večini primerov sporna zvrst umetnosti, kar je spet navdih za različne zgodbe.

Njegova raziskovalna pot ga pripelje do zdaj že ostarele in bolne Yun Ling, kar omogoča novo izmenjavo zgodb, ki potem vsaka za droben korak dalje razjasni skrivnost za skrivnostjo - večinoma takšnih, ki se spletajo okrog Aritoma.

V vsaki od teh zgodb so potem skrite še druge, krajše zgodbe, ki so vse po vrsti zanimive. Segajo tudi v mitologijo. Pomagajo, da čas druge svetovne vojne na Pacifiku in prva leta po njej zaživijo pred bralčevimi očmi, kakor tudi zgodovina japonske ter kitajske umetnosti, filozofije in kulture.

Glavna junakinja, Yun Ling, je čudovito prikazana. Jasno je predstavljena njena odločnost, ki jo je spremljala vse življenje in zaradi katere je veljala za zelo dobro sodnico. Opisan je njen pogum, ki ji je omogočil, da je prebrodila najtežje trenutke svojega življenja in sploh preživela. In prikazana je njena jeza, ki je po vsem, kar se ji je pripetilo, povsem upravičena, a se zaradi njene teže ne more pomiriti in normalno živeti.

Aritomo ni tako natančno orisan. Tudi v najbolj intimnih trenutkih zgodbe ostane skrivnosten in odmaknjen. Osamljen v svoji življenjski usodi in dilemi, ki se razjasni šele proti koncu romana.

Po romanu The garden of evening mists so pri HBO leta 2019 posneli film, ki pa si ga Evropejci na platformi HBOmax žal ne moremo ogledati, saj je film na voljo le azijskemu občinstvu. Mogoče odločevalci na HBO menijo, da je tema, ki jo prikazuje film, za Zahodnjake le preveč eksotična ter nezanimiva in se filma tako ne splača uvrstiti v ponudbo izven meja Azije. 

No, jaz se s tem ne strinjam. Medsebojni odnosi med nastopajočimi, dileme, s katerimi se morajo soočiti, njihova občutja in strahovi - vse to je univerzalno in v romanu tako zelo občuteno zapisano, da je knjiga vredna branja na vseh koncih sveta. Nekatere stvari so nam namreč skupne in nanje kraj bivanje ter kulturno ozadje nimajo vpliva. Dotaknejo se nas na enak način, ker so globoko človeške in navzoče pri vseh ljudeh, neglede na to, kje živimo in kakšni smo.

Tako bi si film, ki je bil posnet po romanu, prav rada ogledala - tudi zato, ker so se ustvarjalci še posebej potrudili, da bi bil čimbolj avtentičen. Snemali so na področju Cameron Highlands, kjer se roman tudi dogaja. Za potrebe filma so zgradili hišo, ki je takšna, kot je bila hiša, v kateri je živel Aritomo, in ustvarili so japonski vrt, kakršnega si je zamislili Aritomo - kjer se tudi okoliške gore vključijo v scenografijo vrta in kjer je vsak razgled na vrt natančno premišljen in načrtovan, tako da je učinek na opazovalca kar največji. Neprecenljivo.

Pisatelj Tan Twan Eng (1972) je tako kot glavna junakinja romana Yun Ling "Strait Chinese" in tako dobro pozna razmere v Maleziji, zgodovino svoje domovine in prednikov, kar vedno uspešno uporabi za okvir svojih romanov. Vedno znova piše o tem. 

Njegove knjige so cenjene tudi preko mej Malezije. Z romanom The garden of evening mists je bil med ožjimi kandidati za nagrado man booker; njegov najnovejši roman, The House of Doors, pa najdete med letošnjimi nominiranci za to nagrado. 

★★★★★

Klaus-Peter Wolf: Ostfriesenkiller

Se spomnite enega od začetnih prizorov iz romana Tracy Chevalier, Dekle z bisernim uhanom, ko Griet (ali pa Scarlett Johansson, če ste gledali film, ki je bil posnet po romanu) seklja zelenjavo in jo glede na barvo lično ločuje drugo od druge?

Čeprav mi ne roman ali film, pa tudi holandski slikar Wermeer niso preveč pri srcu, se mi je ta prizor pred kratkim nepričakovano in zelo jasno prikradel iz spomina. In sicer ob pogledu na prostrano nebo nad Vzhodno Frizijo. 

Ostfriesland ali Vzhodna Frizija je pokrajina v severozahodnem delu Nemčije, čisto na meji z Nizozemsko.

V romanu Dekle z bisernim uhanom slikar Wermeer sprašuje družinsko služkinjo - medtem, ko le-ta seklja zelenjavo, kakšne barve so oblaki. Odgovori mu tako, kot bi odgovorila večina vprašanih: bele. Ker slikar z odgovorom ni preveč zadovoljen, Griet doda: in sive, saj bo snežilo. A kot se kmalu izkaže - in kot pravzaprav vesta oba nastopajoča, saj imata občutek za barvne nianse, se v belini oblakov skrivajo še razne druge barve - v nekaterih je nekaj zelene ali pa rumene in celo modre. Popolnoma belih oblakov je prav malo.

Wermeerjeva najbolj znana slika, kjer so upodobljeni oblaki, ima naslov Pogled na Delft. To je bila tudi najljubša slika Marcela Prousta (pisala sem o tem). Na njej nebo z oblaki prekriva več kot polovico platna.

Nebo nad Vermeerjevim domačim mestom Delft ni bistveno drugačno od tistega nad Vzhodno Frizijo, ki me je pred kratkim tako zelo prevzelo. Nemška dežela in nizozemsko mesto namreč nista daleč drug od drugega. Oba ležita ob Nordsee ali Severnem morju, zaradi česar imata veliko skupnih značilnosti. Ena glavnih je ta, da se nad njima pne nebo, na katerem se oblikujejo oblaki najrazličnejših oblik in barv. Pogosto lahko celo istočasno opazujemo tako sive nevihtne oblake, kot tudi oblake, ki so obsijani z zahajajočim soncem - tiste bele, s primesjo rumene barve, kot bi rekel Wermeer. Vse to je mogoče, ker zaradi ravne pokrajine in širnega Severnega morja vidimo zelo daleč.

Slikovito nebo, a tudi pokrajina Vzhodne Frizije sta odlično ozadje za serijo regionalnih kriminalnih romanov vzhodnofrizijskega pisatelja Klaus-Petra Wolfa. Kar osemnajst jih je in skoraj vsi so bili kmalu po izidu na seznamu najbolj prodanih knjig v Nemčiji; po mnogih pa so posneli tudi filme. Kriminalistične zaplete rešuje glavna policijska komisarka Ann Kathrin Klaasen, pomagata pa ji kolega Weller in Rupert.

Ostfriesenkiller ali Morilec iz Vzhodne Frizije je prvi roman v seriji. V tem prvem delu imamo, kakor se za take vrste romanov spodobi, poleg zanimivega kriminalističnega primera tudi možnost, da spoznamo privatno življenje glavne komisarke. 

Ann Kathrin na prvih straneh romana ravno spozna, da jo mož - po poklicu psiholog, vara z eno od svojih klientk. Ko ga sooči s tem, se mož preseli k svoji ljubici; s seboj pa vzame tudi njunega 13 letnega sina. Pravzaprav ga ne odpelje s seboj, ampak se sin sam odloči, da bo šel raje z očetom, kot pa da bi ostal pri vedno prezaposleni mami. To je za Ann Kathrin hud udarec, ki ima pomemben vpliv tudi na njeno policijsko delo in raziskovanje umorov; za potek romaneskne zgodbe pa je to zelo hvaležna tema, ki omogoča takšna in drugačna razmišljanja in ugibanja.

Plaža Norddeich
z značilnimi Strandkorb-ami
(prizorišče 2. umora)

Sicer pa se roman Ostfriesenkiller začne s še eno značilnostjo, ki jo nudi obala Severnega morja. Eden od nastopajočih, za katerega že v prvem stavku romana zvemo, da so mu ostale samo še štiri ure življenja, se namreč skupaj s priložnostno ljubimko sprehaja po morskem blatu. Wattwanderung - kot se imenuje ta izredno priljubljena oblika sprehajanja, je ob obali Severnega morja mogoča, ker sta plima in oseka precej bolj izraziti kot na primer ob Baltskem ali pa tudi Jadranskem in Sredozemskem morju. Razlika med najvišjim in najnižjim nivojem morske gladine doseže vrednosti do dveh metrov. Zaradi tega se morje ob oseki tudi za več kilometrov odmakne stran od obale in za sabo pusti obsežna območja blata, po katerem se turisti prav radi sprehajajo. V Vzhodni Friziji tako lahko ob oseki pridete peš do nekaj kilometrov oddaljenih otokov. Paziti morate samo na to, da ne padete v kakšno brezno in da vas ne ujame plima vračajočega se morja. Kajti Nordsee je lahko tudi Mordsee.

Wattwanderung

A Ulf Speicher, ki se sprehaja po morskem blatu na obali Severnega morja, ne umre zaradi moči morja in posledične utopitve; njega kar lepo ustrelijo na njegovem domu v mestu Norden. Po prvem umoru si v veliki naglici sledijo še drugi. Dokaj hitro se izkaže, da je vsem žrtvam skupno to, da so zaposleni v dobrodelni organizaciji Mavrica, ki se ukvarja s tem, da skrbi za umsko prizadete otroke in odrasle, jim zagotavlja varstvo, skrbništvo in delovna mesta ter njim in njihovim sorodnikom omogoča počitnikovanje ob Severnem morju.

Vpletenost invalidov - se pravi, pomoči in obzirnosti potrebne manjšine, daje zgodbi posebno širino. Pisatelj je imel zaradi tega veliko možnosti, da piše o tem, kdo vse in kako se lahko z umsko prizadetimi okorišča in do kakšnih nepredvidljivih zapletov lahko to vodi. Na drugi strani pa si upa napisati tudi to, da obzirnost do drugačnih ni nekaj samoumevnega in vedno upravičljivega. Predstavljena je pogosto nejasna meja med razumnostjo in umsko prizadetostjo, pa tudi med prostodušno zaupljivostjo in preračunljivostjo, dobronamernostjo in grabežljivostjo.

Romanu daje poseben čar tudi to, da bralci pogosto vemo več kot glavna komisarka Ann Kathrin Klaasen, ki umore raziskuje. Podatek, koliko ur življenja je nekomu še preostalo, oziroma kdo je naslednji na spisku tistih, ki bodo umorjeni, ustvarja posebno vzdušje. V začetku nisem bila povsem prepričana, če je dobro, da vem, kdo bo naslednja žrtev morilca in kdaj bo ta umrl, komisarka mora pa to šele ugotoviti, a od poglavja do poglavja so mi bili ti podatki vse bolj všeč in zaradi njih sem v branju dodatno uživala.

Kdo je morilec iz Vzhodne Frizije, sem uganila še preden se je to razjasnilo tudi v romanu. Preko zgodbe je nanizanih kar precej indicev, ki bralca vodijo k pravilnemu zaključku. Mogoče je namigov celo preveč - kajti glejte!- celo jaz sem uganila, kdo mori:) Vsekakor pa to ni kriminalni roman Deus ex machina, kjer bi bil pisatelj zaradi svoje nespretnosti prisiljen izmišljevati si neverjetne dogodke in vpeljevati nove osebe, da bi svojo pripoved lahko uspešno pripeljal do konca. In to je dobro.

Film, ki je posnet po romanu, dogajanje v knjigi precej poenostavlja. Izpuščen je cel odlomek, v katerem glavna komisarka zaradi dogodkov iz preteklosti, ki se tičejo njenega očeta, deluje povsem neracionalno. A to ni nič slabega. 

Tisto, kar se mi pa ne zdi v redu, je to, da so ustvarjalci filma zelo poenostavljeno predstavili odnos med umsko prizadetim, izredno lepim mladim dekletom, ki je - da je zaplet še bolj dramatičen - tudi bogata in njenimi skrbniki ter ljubimci. Ti odnosi so v kriminalnem romanu precej bolj globoko in večplastno predstavljeni kot v filmu.

No, pokrajina Vzhodne Frizije, Severno morje, sprehajanje po morskem blatu in seveda nebo z oblaki, so pa tudi v filmu čudovito prikazani. 

★★★★☆

Trajekt Frisia,
ki pluje v pristanišče Norddeich
(eden od osumljencev ga je popisal z grafitom
Nordsee ist Mordsee)

Ulf Speicher med Wattwanderung-om svoji spremljevalki - da bi jo očaral, pripoveduje različne zgodbe. Med drugim pove tudi to, da sprehajalci po morskem blatu lahko kakšno nedeljo zaslišijo pridušno zvonjenje. To naj bi se širilo iz cerkvenega zvonika ene izmed vasi, ki so pogreznjene v morsko blato.

Kakor imata vsaka legenda ali mit nekaj povezave z resničnostjo, jo ima tudi ta. 

Morje na zgornji sliki - posneti z nasipa pri Ostbense-ju, resnično prekriva ostanke kar nekaj vasi. Prebivalci so jih zapustili šele po velikih poplavah leta 1570 in se potem zatekli na območje za novozgrajenim nasipom. Ta pokrajino za njim varuje pred nevarnim Severnim morjem še danes.