nedelja, 31. januar 2016

Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit

Kadar se namenim v tuje mesto - na izlet ali kako drugače, prav rada preberem kakšno literarno delo, ki je za ta kraj značilno ali pa se v tem kraju dogaja. Konec meseca januarja je bilo takšno mesto Köln.
Veliko internetnih strani kölnskih knjigarn mi je za to priložnost vedno znova predlagalo zgodovinski roman Franka Schätzinga, Tod und Teufel. Priporočilo je razumljivo, saj je roman napisal domačin - Kölnčan. Knjiga je njegov prvenec in je postala velika nemška in tudi širše evropska uspešnica. Na svojem kindlu sem že začela brati brezplačne začetne strani romana, ko me je prešinilo, da je pravzaprav izredno neokusno, da se lotevam neke tuje knjige, ko imamo vendar slovenski roman, v katerem nastopajo osebe, ki si ničesar ne želijo tako zelo kot tega, da bi videle Köln. In ta knjiga je dobra. Dobila je celo kresnika. Kaj zato, če sem jo že enkrat prebrala.

Kölnska katedrala
(vir: h. arhiv)
Slovenci imamo za Köln svoje ime - Kelmorajn, kar je malce presenetljivo. Razumljivo je, da smo slovensko poimenovali nam bližnja tuja mesta, s katerimi smo bili vso zgodovino pomembno povezani - Dunaj na primer; teže pa je razumeti, da je slovensko ime dobil tudi daljni, res daljni Köln. A Slovenci smo že od 14. stoletja dalje tesno povezani tudi s tem severnonemškim mestom.

Več stoletij so se namreč slovenski romarji vsako sedmo leto odpravili na sveto pot v Kelmorajn. Želeli so videti in začutiti svetost relikvij Svetih treh kraljev, ki jih hranijo v Kölnu. 
Romarji so se na pot odpravili zgodaj spomladi. V zgodnjem poletju so ponavadi prispeli na svoj cilj. Včasih so svojo pot nadaljevali še v Aachen - prestolnico Karla Velikega (ki ima tudi slovensko ime - Cahen) in si tam ogledali še nekaj relikvij. Najslavnejše relikvije tega mesta so Svete tkanine - Marijina porodna srajca in Jezusove plenice.

Romanje je potekalo organizirano. Vodil ga je romarski vojvoda, ki je bil odgovoren za potek romanja in tudi za romarje same. Romarji so imeli blagoslov ljubljanskega knezoškofa in vse potrebne dokumente za romanje. V mestih, skozi katere so potovali, so jih (ponavadi) prijazno in gostoljubno sprejeli, čeprav niso povsem točno vedeli odkod prihajajo in so jih označevali za Ogre.
Romanja so bila občasno povezana tudi z neprimernim vedenjem romarjev. Če moški in ženske potujejo skupaj, prenočujejo v priložnostnih prenočiščih eden ob drugem, kaj hitro pride do pripetljajev, ki svetim ciljem romanja niso v čast;) Slovenski romarji so občasno tudi izrabili gostoljubnost nemških mest in se vedli neprimerno - se pretepali z domačini in razbijali krčme. Tudi zaradi takšnih dogodkov so romanja v Kelmorajn konec 18. stoletja prepovedali.
Eno zadnjih slovenskih romanj v Kelmorajn opisuje Drago Jančar v svojem romanu Katarina, pav in jezuit.

Leto 1756. Slovenski romarji se po sedmih letih ponovno odpravljajo na pot v Kelmorajn. Med njimi je tudi Katarina Poljanec - nekaj manj kot 30 let stara, neporočena hči oskrbnika posestev v Dobravi. Nemirna je. Nima več obstanka v očetovi hiši. Nepotešena je - tako in drugače. Ponoči jo obiskujejo "prijazni hudiči, ki se je dotikajo natančno tako, kakor hoče sama, čeprav proti njeni volji". Poleg erotičnih sanj jo ves čas preganjajo tudi misli na fresko iz cerkve sv. Nikolaja na Visokem, kjer je naslikana Luxurija. Na tej sliki je razvratnost prikazana v obliki mlade, lepe, gole ženske, ki z eno nogo stoji na vratu moškega, kači ju grizeta v prsi, hudič pa vleče v  peklensko brezno.
Katarina za svoj notranji mir nujno potrebuje moškega.
Kmalu ga tudi najde. To se zgodi že takoj za tem, ko romarji prečkajo Karavanke in prenočujejo ob tabornih ognjih v okolici Beljaka. "In tedaj je zagledala oči, ki so spremljale njen prihod, ki so jo nepremično gledale, ko je obstala ob ognju, s plemeneče obsijanim obrazom. Bil je moški, starejši od nje, pri ognju je stal v srajci z zavihanimi rokavi, obut je bil v popotne škornje, [...] Za hip predolgo ga je opazovala, morala je pogledati v tiste oči, ki so jo gledale, za hip predolgo je gledala vanje."
Ob tem moškem se Katarina izpolni in pomiri. Ve, kaj si želi. Preostanek življenja želi preživeti skupaj z njim na Dobravi.

A vse skupaj seveda ni tako preprosto. Simon Lovrenc ni običajen romar. Je bivši jezuit, ki je zaradi dogodkov v Paragvaju, kjer je bil misijonar, zaprosil za izključitev iz Družbe Jezusove. Od takrat dalje tudi on ne najde svojega miru. Spomini na nasilne dogodke v misijonu Sveta Ana ga ne pustijo pri miru. Z zaobljubo ponižnosti, ki jo je dal ob sprejemu med jezuite, je imel vedno težave. Poleg tega se redu ni pridružil s povsem čistimi nameni. Bolj kot služenje Bogu je imel pri vstopu med duhovništvo v mislih potovanja v tuje dežele - v okviru misijonarskega dela sicer. Ko Simon sreča Katarino, se vse skupaj še dodatno zaplete in njegovi notranji boji se okrepijo.

Janez Ljubljanski: Luxuria
Cerkev sv Nikolaja, Visoko pod Kureščkom
(vir:NGS)
Poleg Katarine in jezuita pa imamo tudi pava. To je stotnik Franc Henrik Windisch. Vzdevek pav si je zaslužil s svojim arogantnim in nadutim vedenjem. S Katarino se poznata, saj je njegov stric lastnik posestev, katerih oskrbnik je Katarinin oče. Katarina je bila vrsto let zaljubljena vanj, a Windisch se zanjo ni preveč zmenil. Tudi pav se odpravi v nemške dežele, a ne na romanje v Kelmorajn kot ostala dva naslovna junaka, ampak na vojskovanje s Prusi. Vojna se tragično konča, to že lahko rečemo.
Med svojim potovanjem po Nemškem se Windisch sreča s Katarino. Ob njem se Katarina spremeni v Luxurijo. Potrdi se mnenje, ki se bolj ali manj odkrito vleče preko celotne knjige -  da so ženske razvratne, pohotne in nestanovitne. Stotnik Windisch Katarini s sabljo dviguje krilo in ona mu to dovoli.

Stil pisanja je tipično "jančarjevski", kar je po mojem mnenju velika odlika knjige. Stavki so dolgi cele odstavke, določene besedne zveze se rade ponavljajo, a vse to je zelo dobrodošlo, saj se na ta način v romanu vzpostavlja posebno ozračje, ki je za vsebino knjige zelo primerno. Dragu Jančarju je s svojim načinom pisanja uspelo obuditi duh 18.stoletja. Značilnosti modernega racionalizma se mešajo z vraževernostjo; stroga religiozna zadržanost se izmenjuje s svobodno razpuščenostjo. Vse je razkošno in bohotno - zelo baročno. 
Prijetno me je presenetilo tudi to, da Drago Jančar mestoma piše izredno šaljivo in hudomušno. Tega do sedaj nekako še nisem zapazila. Šali se na primer iz knezoškofovega tajnika, ki vedno poliva kavo - a s to svojo šaljivostjo nikoli ni žaljiv ali nesramen, pač pa zelo pronicljiv.

Roman Draga Jančarja Katarina, pav in jezuit je odlična freska življenja Slovencev v 18.stoletju. Zelo živo je predstavljen potek romanj z opisi mnogih povsem konkretnih organizacijskih prijemov - na primer, kako in kdaj med romanjem opravljati potrebo; kako preplezati gore na meji med Koroško in Solnograško - preko prelaza Katschberg prav gotovo ne, to mi je bilo ob tokratni vožnji proti Salzburgu, ob kateri sem bila bolj pozorna kot običajno, vsekakor zelo jasno.

K živobarvni pestrosti v poteku romanja pripomorejo tudi čudovito poustvarjeni posebneži, ki jih je pisatelj spretno vključil v romarski sprevod. Najizvirnejša sta Magdalenka - izredno debela, zato pa skoraj sveta ženska, ki ima videnja in zaradi njih noč in dan stoka ali pa se smeji, in stari oče Tobija s Ptuja - neprekosljivi pripovedovalec zgodb, "ki nekoliko laže, ampak z dobrimi nameni".

V knjigi me je malce motilo le to, kako je bila predstavljena Katarina. Konec koncev ženske le nismo samo pet prstov pohote (razuzdan pogled, potni dotik, umazana stvar, ki izžge čisto srce, slinavi poljubi, smrdljivi greh razvrata) ali pa - na drugi strani, poosebljeno usmiljenje in da za svojo izpolnitev ne potrebujemo (vedno in nujno) moškega. Toda razumem tudi to, da se je pisatelju moškega spola težko povsem vživeti v žensko in iti preko vseh (svojih moških) predsodkov in klišejev.

Preko vsebine romana lahko potegnemo vzporednice med življenjem Slovencev v 18. in 21. stoletju. Jasno je, da ljudje ostajamo ves čas bolj ali manj enaki, ne glede na to, v katerem zgodovinskem obdobju živimo. Arogantneži in naduteži so bili takrat in so danes. Ambiciozni kleriki, ki so jim posvetne stvari pomembnejše od vere v Boga, tudi. Je pa prijetno pripomniti, da smo v 18. stoletju Slovenci živeli v podobni politični ureditvi, kot živimo danes - takrat v Svetem rimskem cesarstvu, danes v Evropski uniji - in ob romanju v Kelmorajn ne takrat in ne danes ni potrebno prestopati mej. Ali kazati potnih listov. Vsaj za zdaj še ne. Ob tem se velja zamisliti in se boriti, da tako tudi ostane.

★★★★★
Drago Jančar
(vir: Delo.si, foto: Jože Suhadolnik)
Jančar, Drago
Katarina, pav in jezuit
Slovenska matica, 2000
472 strani
ISBN 961-213-076-0

============================================================

Kmalu na hermioninem blogu še utrinek s potovanja:
  • Po Katarininih sledeh v Kölnu

nedelja, 17. januar 2016

Lev N. Tolstoj: Vojna in mir (prvi zvezek)

To ni dolgočasna in razvlečena knjiga. To je page-turner! No, ne vseskozi, večinoma pa le. Vsekakor pa zelo zanimiva knjiga - kratkočasna in topla, napeta, z obilo akcije. Študija najraznovrstnejših človeških značajev.

V slovenskem jeziku je roman Vojna in mir izšel v legendarni zbirki Sto romanov. Zaradi obsežnosti je bilo potrebno celotno delo razdeliti v pet knjig. Tolstoj sam je svoj roman razdelil na štiri dele - v slovenščini poimenovane zvezki. Končala sem s prvim zvezkom - se pravi s prvimi 385-imi stranmi. Tukaj so moji vtisi:)

V prvem delu tega obsežnega romana na prijeten način spoznamo najpomembnejše osebe in tri glavna prizorišča dogajanja. Čas dogajanja je sredina in druga polovica leta 1805.

Začnemo v St. Peterburgu, v prestolnici carske Rusije. Tam se v salonu Ane Pavlovne Schererjeve - cesaričine prijateljice in zaupnice, zbira smetana ruske aristokracije. Spoznamo kneza Vasilija Kuragina - vplivnega, preračunljivega, visokega dostojanstvenika in njegove tri odrasle otroke: lepo Heleno, lahkoživega Anatola in ne preveč bistrega Ipolita.
Na sprejemu pri dvorni gospodični Ani Pavlovni je tudi kneginja Lisa - mlada, noseča žena kneza Andreja Bolkonskega. Knez Andrej se v salonu oglasi le za kratek čas - toliko, da ugotovimo, da je malce aroganten in da se do svoje žene ne vede prav ljubeznivo.
Predstavi pa se nam še najzanimivejša oseba - gospod Pierre - nekoliko neroden in zmeden mladenič z nekaj kilogrami preveč, ki se je ravnokar vrnil s šolanja v tujini, in je nezakonski sin najbogatejšega človeka v Rusiji, grofa Bezuhova.

Dogajanje se nato preseli v Moskvo k družini Rostov. Grof Ilja in grofica Nathalie Rostov imata štiri otroke: okrog 25 let starega Nikolaja, za možitev godno Vero, ki - čeprav vedno daje pravilne opombe, spravlja ljudi v zadrego, živahno in radoživo 15-letno Natašo, ki ni več otrok, a tudi še ne odrasla, in 10-letnega Petja. V družini živi tudi 16-letna osirotela sestrična Sonja, ki jo vzgajajo povsem enako kot grofovske otroke, a vendar ji nikoli ne dovolijo pozabiti, da jim kljub vsemu ni popolnoma enaka.
Pri Rostovih živi še Ana Mihajlovna Drubecka - vdova in grofičina prijateljica, s svojim sinom Borisom, ki je Nikolajevih let. Mladi so - kot se v takšnih primerih, ko so tako tesno in ves čas skupaj, rado zgodi, že poparčkani: Nataša z Borisom in Sonja z Nikolajem.

Mlada Nataša Rostova in Boris Drubecki,
iz BBC serije Vojna in mir, 2016
(vir:BBC)
Tretje prizorišče dogajanja je "na kmetih" ali v Lisih gorah, ki ležijo 150 vrst iz Moskve, na posestvu Bolkonskih. Tam živijo oče in sestra kneza Andreja - knez Nikolaj Andrejevič in knežna Marja, ter družabnica knežne Marje, mademoiselle Bourienne.
Če je življenje v St. Peterburgu in Moskvi polno razkošja, zabav in druženja, se v Lisih gorah živi skromno in samotno, po strogem vsakodnevnem urniku, ki sledi knezovemu prepričanju: ... da imajo človeške napake samo dva izvira: brezdelje in praznoverje, in da sta čednosti samo dve: delavnost in pamet. Za hčerino vzgojo je (Nikolaj Andrejevič) sam skrbel in jo, da bi razvil v nji obe glavni čednosti, od dvajsetega leta naprej učil algebre in geometrije ter vprezal vse njeno življenje v nenehne opravke
Uteho v takšnem načinu življenja Marja najde v svoji pobožnosti in globoki veri v Boga.

Vsem tem trem prizoriščem je skupno to, da se pogovor vedno znova suka ali pa prej ali slej pristane pri Napoleonu Bonaparteju. Leta 1805 je namreč Napoleon neustavljivo prodiral proti Dunaju. V zvezo zaveznikov, ki so mu to želeli preprečiti, je vstopila tudi Rusija.
Temu primerno o Napoleonu na družabnih srečanjih širom Rusije večinoma govorijo kot o pošasti in antikristu, le mladi fantje so navdušeni nad njegovo vojaško ter vladarsko spretnostjo in ga celo občudujejo. Vsi pa se - kot je bila takrat v visokih ruskih krogih navada, med seboj pogovarjajo francosko, kar je po svoje dokaj ironično. V romanu imamo tako navedena cela pisma in dolge dialoge, napisane v francoskem jeziku; za njihov prevod je potrebno pogledati pod črto. Če imate dobre oči, to ni preveč hudo:)

Tako. Osebe so postavljene na prizorišča in drama se lahko začne:) K zapletu pripomore nekaj zanimivih dogodkov:

- Pierre nepričakovano podeduje premoženje svojega očeta in postane grof Bezuhov. Ha, kakšne spletke so se pletle, da ne bi prišlo do tega dedovanja in priznanja očetovstva! Ha, kako drugače so ljudje naenkrat začeli gledati na Pierra, ker je postal bogat grof! In kako hitro ga - naivnega in nevajenega takšnega načina življenja - zvabijo v past.

Helena in Anatole Kuragin,
iz BBC serije Vojna in mir, 2016
(vir:BBC)
- Dogodita se dve snubitvi. O eni - tisti, ki se tiče Pierra in Helene, sem že pisala. Priznati moram, da se mi je spomin nekoliko izneveril. Ni bila Helena tista, ki je dogodek tako izpeljala, da je prišlo do poroke, kot sem bila prepričana do sedaj. Njen oče, knez Vasilij, je poskrbel, da je Pierre zasnubil Heleno, ne da bi to v resnici res naredil.
V drugi snubitvi pa Anatol (ali bolj pravilno, njegov oče - spet! knez Vasilij) prosi za roko knežne Marje. V tem primeru na nevestini strani ni takšne naivnosti kot pri Pierru, četudi...

Knez Andrej Bolkonski,
iz BBC serije Vojna in mir, 2016
(vir:BBC)
- Zaradi Napoleona knez Andrej Bolkonski in grof Nikolaj Rostov odrineta skupaj s številno rusko armado na vojsko. Natančno so opisane bitke, ki so potekale ob reki Donavi - od Braunaua (mimogrede, v tem mestu se je nekaj deset let pozneje rodil Hitler) preko Ennsa, Melka do Kremsa.  Odločilna bitka pa je bila pri Slavkovem na Češkem, kjer so bili zavezniki proti Napoleonu žalostno poraženi. Čeprav so se ruske sile borile pogumno in odločno - kar je pozneje priznal tudi Napoleon, je bil poraz pri Slavkovem za carsko Rusijo hudo ponižanje.
Zanimivo je bilo brati, kako so v začetku 19. stoletja potekale bitke. Pogum, ponos, domoljubje, ljubezen do carja in poštenost so pomenili vse. Sovražnika se je spoštovalo.
Vojna oba mlada moška - Andreja in Nikolaja, močno spremeni. Drugače začneta gledati na življenje. Odrasteta.

Roman Vojna in mir mi je še vedno všeč in prav rada ga berem. Včasih mu žrtvujem tudi kakšno uro prepotrebnega spanja, privilegij - ki ga je sicer deležna le redka knjiga - takšen page-turner je, brez heca. Roman ima dodelano zgodbo in dobro izrisane osebe (predvsem moške), kar je že dovolj, da sem navdušena. Redki romani imajo to oboje.

A vendar sem med tokratnim branjem zaznala tudi dve malenkosti, ki me vsaj malce motita.
Prva je ta, da se Tolstojeva pripoved ukvarja le z rusko aristokracijo. Velika večina nastopajočih izhaja iz najvišjega kroga aristokracije, kjer je denarja, kot si ga poželijo. Na primer, grofica Rostova svojega moža, ne da bi mu razložila, zakaj ga potrebuje, zaprosi za velikanski znesek denarja (10-mesečno plačo častnika), in ta ji ga priskrbi v desetih minutah, ne da bi trenil z očesom in se začudil.
Za takšno sago o ruski družbi bi se mogoče spodobilo spregovoriti tudi o nižjih slojih prebivalstva, a je vse skupaj skrčeno le na nekaj pripomb, ki jih mimogrede izreče kakšen sluga ali navadni vojak. Vendar pa - če bi Tolstoj pisal še o tem...., koliko strani bi potem ta knjiga šele imela! Sicer pa počakajmo, roman je še dolg.

Knežna Marja Bolkonska,
iz BBC serije, 2016
(vir: BBC)
Druga stvar so ženske. Malo enostransko so orisane. Ali so predane žene in matere, ki bi za svoje može in otroke (predvsem sinove) vse naredile (na primer, grofica Rostova in Ana Mihajlovna Drubecka) ali pa so lahkožive, preračunljive in celo pokvarjene ter vulgarne (na primer, Helena Kuragina). Kadar je v knjigi omenjena knežna Marja, pisatelj nikoli ne pozabi omeniti njenega nelepega, bolehnega obraza, shujšane postave in težke hoje, kar je zelo neprijazno.
A vendar tudi tega Tolstoju ni zameriti. Samo na to sem pomislila, kakšne romane so v tistem času pisali v Angliji, pa sem mu že vse odpustila. V viktorijanskih romanih so ženske že s tem, da so imele temne lase, veljale za grde in ponavadi tudi tako ali drugače slabe. Ženske v viktorijanskih romanih so bile večinoma samo zelo dobre ali zelo slabe. Tako enostranski pa Tolstoj prav gotovo ni.

Gremo dalje - k drugemu zvezku:)
V drugem delu se mladi grof Nikolaj vrne v Moskvo, kjer ga sprejmejo kot vojnega junaka, knez Andrej pa smrtno ranjen ostane v oskrbi domačinov nekje v okolici Olomouca na Češkem. Pierra žena vara z njegovim prijateljem in s svojim bratom (ja, res imamo incestno razmerje, vredno Game of Thrones). Mala kneginja Lisa, žena kneza Andreja, pa bo vsak čas rodila...

============================================

Na hermioninem blogu najdete še:



torek, 12. januar 2016

George Saunders: Deseti december

George Saunders je poosebljena prijaznost, empatija in altruizem. Da je tako, sem sumila že takrat, ko sem brala njegovo predavanje diplomantom na Syracuse University, z naslovom Congratulations, by the way. Pisala sem že o tem. V tistem predavanju je povedal, da je stvar, ki jo v življenju najbolj obžaluje, ta, da je bil premalo prijazen. Ganljivo predavanje, ki se dotakne srca. Ni ganilo samo mene, še mnogo druge je, saj knjižico s tem predavanjem kot vodilo za nadaljnje življenje starši in prijatelji prav radi podarjajo mnogim svežim diplomantom na ameriških univerzah.

George Saunders je seveda prestrog sam s sabo. To potrjujejo mnogi od njegovih učencev (na Syracuso University poučuje predmet kreativnega pisanja), ki zatrjujejo, da ne poznajo prijaznejšega učitelja kot je on. Da pa je tudi izredno sočuten do trpečih soljudi in da čuti veliko moralno dolžnost delovati v dobro drugih in na to opozarjati tudi nas ostale, potrjujejo kratke zgodbe iz zbirke Deseti december.
Ob branju njegovih zgodb sem se počutila neprijetno. Neprijetnost, ki sem jo čutila, je bila vsekakor tiste vrste, ki jo običajni smrtniki pogosto čutimo ob ljudeh, ki so izrazito človekoljubni, saj v nas vzbujajo slabo vest.

Za vse zgodbe te zbirke so značilne osebe, ki se vedno znova znajdejo v dilemi, ali naj pogledajo stran, ko se nekomu drugemu dogaja nekaj slabega, in ostanejo varno zaprte v svojem mehurčku udobnosti, ali pa naj aktivno posežejo v dogajanje in naredijo nekaj dobrega. Vse se tudi zavedajo, da bodo v primeru, če ostanejo pasivne, s krivdo in slabo vestjo, ki ju povzroča takšna odločitev, v nadaljnjem življenju težko shajale.
Lepo. Zgodbe s takšnim sporočilom so vedno dobrodošle.
Na primer, takšne misli se vzbujajo v fantu, ki opazuje ugrabitev sosedovega dekleta:
Srce mu je zastalo ob misli, da dovoljuje, da se to dogaja...Ne. Ne, ne, ne. Kmalu ju ne bo več. Potem bo lahko šel noter. Poklical 911. Čeprav bi potem vsi vedeli, da ni naredil nič. Vse njegovo življenje bo pokvarjeno. Za vedno bo ostal tisti fant, ki ni naredil nič. Poleg tega telefoniranje ne bi nič pomagalo... To je torej to. In šel bo. Čim odpeljeta. Odpeljita, odpeljita, je pomislil, da bom lahko šel noter, pozabil, da se je to kdaj -
Kljub tako pozitivni sporočilni vrednosti pa kratkih zgodb zbranih v zbirki Deseti december nisem mogla vzljubiti. Ne maram namreč, da me pisatelji zavajajo, manipulirajo z mano in mi proti koncu primažejo še klofuto. Takšne so namreč te zgodbe, vse po vrsti. Stvar je tako huda, da sem potem, ko sem prebrala dve ali tri,  pri naslednji že vsa razdražena prav čakala, kdaj bo spet prišlo do neprijetnega presenečenja.

Zgodbe se ponavadi začnejo z dokaj običajnim dogajanjem, takšnim, ki nam je znan iz našega vsakdanjega življenja, takšnim, ki ga dokaj dobro poznamo - npr. z razmišljanjem najstnice, z nagovorom predpostavljenega svojim zaposlenim, z družinsko vožnjo po novega hišnega ljubljenca... Potem se pa v dogajanje začenjajo vpletati rahlo nenavadne stvari, ki še vedno niso nekaj zelo čudnega - dokler ne dobimo tistega potuhnjenega in nepričakovanega udarca v trebuh, ki ga ne maram, pa čeprav je njegov namen še tako plemenit - da bi bila dovzetnejša za nesrečo ljudi okrog sebe in da bi bilo v meni več do-goodersa*, namreč.

Zgodbe se večinoma dogajajo v sedanjosti ali pa v bližnji prihodnosti. V prihodnosti zato, da lahko pisatelj prikaže kakšnega od tehnoloških dosežkov, ki nam sedaj še niso dosegljivi (npr. infuzijske tekočine, ki uravnavajo naša zaznavanja, občutja, čustva), in z njimi lažje oriše katero od dogajanj, s katero nam še posebno boleče stopi na žulj. Kaj vse se je pisatelj izmislil, da bi nas predramil iz naše otopelosti! Ljudi na verigi, ljudi, na katerih se izvajajo psihološki poskusi ali ljudi kot okraske na vrtu. Težko sem brala o tem. Spraševala sem se, kako se je ob pisanju tega počutil on sam. S temo je preživel precej več časa kot jaz - o tem razmišljal in razglabljal in rezultat na koncu podal v obliki kratke zgodbe. Je malce mazohista ali pa tako ekstremen do-gooder, ki ne more drugače, kot da brska  po trpljenju drugih in to vse do lastne bolečine? Že res, da se iz zgodb na koncu vedno izvije nekaj pozitivnega in toplo človeškega, a vendar - vsaj po mojem mnenju, zgodbe (in z njimi tudi pisatelj) delujejo kar malo perverzno.

Prav je, da smo knjigo dobili tudi v slovenščini. Prav mogoče je, da jo bo večina slovenskih bralcev dojela povsem drugače, kot sem jo sama. Recimo, kot črni humor na račun sodobne (ameriške) družbe. Tudi tako označujejo te kratke zgodbe.
Prevod Andreja E. Skubica je odličen - uporaba slenga in raznih drugih sodobnih načinov izražanja v  posameznih zgodbah delujejo zelo primerno. A kaj bi o tem. Da zna Andrej E. Skubic verodostojno in zelo umestno uporabljati prvine sodobnega pogovornega jezika v leposlovnih delih, vemo že iz njegovih romanov. 

Za zbirko kratkih zgodb Deseti december je George Saunders leta 2014 dobil nagrado Folio. Bil je prvi prejemnik te novoustanovljene nagrade, ki naj bi postala protiutež bookerju, za katerega so se takrat bali, da ne bo več prihajal v roke resnično odličnim literarnim umetnikom. Nagrade Folio po le dveh podelitvah na žalost ni več, ker se za nagrado ne najde sponzorja.

Ne glede ne to, kaj sem o knjigi zapisala (in ta blogovski zapis sem zelo težko pisala), je knjigo vredno prebrati - če zaradi drugega ne, pa zaradi naslovne zgodbe.
Zgodba Deseti december se - kot že naslov namiguje, dogaja 14 dni pred božičem in pripoveduje o rakovem bolniku, ki se zaradi tega, da bi svojim bližnjim in tudi samemu sebi, prihranil nevšečnosti ob koncu življenja, odloči, da bo naredil samomor. Njegova zgodba se križa z zgodbo fanta, s katerim se na malce nenavaden način sreča v snegu in mrazu. V odličnem zadnjem odstavku zgodbe (in s tem tudi knjige), lahko beremo, kaj vse ta mož razbere z obraza svoje žene:
V sobo je vstopila živčna in opravičujoča, s kancem jeze na obrazu. V zadrego jo je spravil. To je videl. V zadrego jo je spravil, ker je naredil nekaj, kar je pokazalo, da ni dovolj dobro videla, kako zelo jo potrebuje. Preveč je bila zaposlena s tem, da ga je negovala, da bi opazila, kako ga je strah. Jezna je bila nanj, ker je izvedel to vragolijo, in sramovala se je, ker je jezna nanj v tem trenutku, ko jo tako zelo potrebuje, in trudila se je otresti tega sramovanja in jeze, da bo lahko naredila, kar je potrebno.
Vse to ji je pisalo na obrazu. Tako dobro jo je poznal.
Pa tudi zaskrbljenost.
Vse drugo na tem čudovitem obrazu je zbledelo ob zaskrbljenosti.
Zdaj je prihajala k njemu, le malce se je spotaknila na bunki v parketu te tuje hiše.
★★★☆☆
George Saunders,
(1958)
Saunders, George
Deseti december
iz angleščine prevedel: Andrej E. Skubic
prevod dela: Tenth of December
Modrijan, 2015, (Zbirka Bralec; 85)
254 strani
ISBN 978-961-241-886-1

================================
*Kdo so do-gooderji in kako ekstremen je lahko altruizem, si preberite v odličnem članku iz časopisa Guardian (v angleščini) - Extreme altruism - should you care for strangers as much as family. 

sreda, 6. januar 2016

Vojna in mir, - in jaz

Pierre, Nataša in Andrej,
iz BBC serije Vojna in mir, 2016
(vir:BBC)
Na prvi nedeljski večer v letu 2016 so na BBC1 začeli predvajati novo, težko pričakovano serijo. Gre za televizijsko adaptacijo Tolstojevega dela Vojna in mir. 1300 strani kultnega romana verodostojno stlačiti v šest enournih epizod in pri tem še vzbuditi in vzdrževati pozornost sodobnega televizijskega gledalca ni lahko delo. A glede na prve kritike je ustvarjalcem serije to (prav dobro) uspelo. Še največji tečneži med kritiki so izjavili, da bo "drama, polna bleščečih kostumov, lepo popestrila letošnjo zimo" in "da že komaj čakajo naslednjo epizodo s seksom začinjene klasike". "Vzbujanje in vzdrževanje pozornosti sodobnega gledalca" je menda doseženo s prizori spolnosti. Teh v knjigi sicer ne najdemo, a jih je po mnenju režiserja Andrewa Daviesa, Tolstoj v romanu jasno nakazal, in upravičenost njihovega obstoja v seriji tako ni vprašljiva.

Roman Vojna in mir sodi med moje najljubše tri knjige vseh časov (ostali dve sta še Mannova Čarobna gora in Proustovo Iskanje izgubljenega časa). Včasih - odvisno od razpoloženja, zasede celo prvo mesto med temi tremi največjimi:)
V obsežnem romanu je orisana ruska družba v začetku 19. stoletja, v času Napoleona Bonaparteja. Ta je imel veliko željo, da poleg ostalih evropskih držav, zasede tudi Rusijo. To mu sicer ni uspelo, oziroma mu je uspelo le za mesec dni, a življenje takratnih Rusov je vseeno postavil na glavo. Roman se lahko bere kot vojni roman - v njem so natančno opisani poteki bitk, zgodovinski roman - Evropa v času Napoleona, filozofski roman - osebe razpravljajo o najraznovrstnejših življenjskih temah, ali pa - mogoče najprikupnejše in najzanimivejše, kot ljubezenski roman.

Roman sem prvič brala v srednji šoli. Za domače branje smo morali izbrati enega izmed trojice velikih Tolstojevih romanov - poleg Vojne in mir, še Ano Karenino ali Vstajenje. Ne vem, kaj me je vodilo v izbiro Vojne in miru. Bo že nekaj na tem, da sem že takrat rada brala in me debelina romanov nikoli ni strašila. Spomnim se, da smo potem o romanu, ki smo ga prebrali, pisali esej - ali šolsko nalogo kot smo to takrat rekli. Dobila sem oceno 4, s čemer sem bila zadovoljna. Petice so dobili le zelo redki. Tisti moj esej bi rada še enkrat prebrala. Do pred kratkim sem bila prepričana, da sem ga shranila, a ob toliko stvareh, ki jih pospravljam v škatle in shranjujem, ravno mojih šolskih nalog iz srednje šole ni bilo.
Vem, da mi je bil roman na splošno všeč. Vem, da sem opise bitk brala hitro in nepozorno in vem, da eseja o zgodovini na koncu knjige nisem prebrala. Preveč dolgočasen se mi je zdel. Neznansko pa sem uživala v ljubezenskih zgodbah med Natašo in Andrejem, Nikolajem in Sonjo. Za vedno sta se mi v spomin vtisnili kratka, z brčicami porasla zgornja ustnica mične "male kneginje" in božanska lepota lepe Helene.

Roman sem drugič brala med prvo nosečnostjo. Takrat sem podzavestno čutila, da kmalu ne bo več časa in priložnosti za dolge ure branja, in zato izkoristila priložnost, da se ponovno lotim tega obsežnega romana. Ob tem drugem branju sem roman Vojna in mir dokončno vzljubila. Vsaka od oseb mi je na njej edinstven način prirasla k srcu. Zaradi Tolstojevega načina pisanja sem vsako od njih poznala tako natančno, kot bi že leta živela skupaj z njo v istem gospodinjstvu:)
Od prizorov opisanih v romanu, sem bila najbolj navdušena nad tistim, v katerem Pierre (kot da) snubi lepo Heleno. Ne zmore je konkretno zaprositi za roko, se pravi, izgovoriti vprašanja, ali bi se poročila z njim, še več, pravzaprav niti ni prepričan, ali jo sploh želi zasnubiti, a bodoča nevesta celotno dogajanje vseeno pretkano vodi in izpelje tako, da na koncu oba bodoča mladoporočenca jasno vesta, da je do snubitve prišlo in da je Helena vanjo tudi privolila.
Prizor, ki mi ni bil všeč, je tisti ob koncu knjige - postavljen je v čas nekaj let po glavnih dogodkih in prikazuje družinsko življenje nekaterih od nastopajočih. Zdelo se mi je nemogoče, da bi se Nataša tako zelo spremenila.

Vse to premišljujem zdaj, ko v Veliki Britaniji vrtijo novo televizijsko serijo posneto po tem romanu. Rada bi si jo ogledala. Trdno upam, da bo RTV Slovenija odkupila pravice za predvajanje v Sloveniji. Da imajo tisti, ki o tem odločajo, umetniško pretanjen okus in da se znajo primerno odločiti, so me prepričali že pred časom, ko so nam omogočili, da si ogledamo izvrstno - prav tako BBC serijo, Volčji dvorec, ki je bila posneta po romanih Hilary Mantel Wolf Hall in Bring Up the Bodies.

Sicer pa - odločila sem se, da v času, ko čakam, da serija pride na naše televizijske zaslone, po petnajstih letih, ponovno preberem Tolstojev roman Vojna in mir:) - tistega, izdanega v zbirki Sto romanov daljnega leta 1968. Ne dvomim, da mi bo ponovno všeč. Ali pa mogoče kljub vsemu ne več. Bom videla. Ob branju bom pisala tudi prispevke za blog. Knjiga Vojna in mir je namreč tako veličastna, da si zasluži več kot le en zapis na blogu. Upam, da vam bodo članki všeč, in da ne bodo preveč dolgočasni. Romana Vojna in mir se namreč drži meni nerazumljiv sloves razvlečene in dolgočasne knjige. 
Mogoče pa boste skupaj z mano tudi vi začeli brati to čudovito knjigo.

Lahko kar začnemo... Smo že v salonu Ane Pavlovne Schererjeve, kjer se zbira smetana aristokracije, nekega večera v juniju 1805, ko so dnevi v St. Petersburgu tako dolgi, da sonce skoraj ne zaide...

Ana Pavlovna s knezom Vasilijem v svojem salonu,
iz BBC serije Vojna in mir, 2016
(vir:BBC)