Robert Galbraith: Klic kukavice

(498 str.) 

Ko je J.K.Rowling, slavna pisateljica knjig o Harryju Potterju, izvedela, da so jo razkrinkali in ugotovili, da piše pod vzdevkom Robert Galbraith, je bila besna. Detektivski roman Klic kukavice je zanalašč napisala pod psevdonimom, da bi bila knjiga pri bralcih in kritikih objektivno ocenjena - le po kakovosti besedila, ne pa da bi avtomatsko pridobila vsaj nekaj simpatije že samo zato, ker jo je napisalo slavno pisateljsko pero.
No, še preden se je izvedelo, kdo je resnični pisatelj Klica kukavice, je bil roman prijazno sprejet pri bralcih; napisanih pa je bilo tudi nekaj ugodnih literarnih kritik.
Po razkritju se je prodaja knjige občutno povečala in nikoli ne bomo izvedeli, če jeza J.K.Rowling mogoče vseeno ni bila samo zaigrana in je bilo (prehitro) razkritje prave identitete pisateljice samo dobra marketinška poteza, ki jo je sama odobrila.

Kot vsi oboževalci britanske pisateljice sem torej sklenila, da bo knjigo potrebno prebrati. V knjižnici sem stopila v vrsto (9. na čakalni listi) in ko sem knjigo dobila v roke - konkretno in debelo, trdo vezano velikanko, ki jo je težko prenašati okrog, sem bila prepričana, da mi je v treh tednih, za kolikor mi je bila dodeljena, ob mojem tempu branja, ne bo uspelo prebrati. In sem pobrskala po Amazonu in si na Kindle naložila še angleško verzijo. Za 3,99$! (Mimogrede, je upravičena tako velika razlika v ceni? Slovenska izdaja knjige stane namreč kar 34,96 evra)
No, pa sem roman prebrala kar v slovenščini:-) Bil je tako fajn, zgodba pa me je tako vlekla, da sem ga uspela dokončati v nekaj dneh.

J.K.Rowling zna zanimivo pisati. Zgodbo lepo zavija in odvija, predvsem pa je s tem romanom ustvarila izredno simpatičnega glavnega junaka, zasebnega detektiva Cormorana Strika. Na nek način me spominja na Miloša iz istoimenskega romana Avgusta Demšarja - po videzu in obnašanju. Prav fajn je tudi Cormoranova asistentka Robin.

Roman se začne precej klišejsko. Imamo zasebnega detektiva, ki je brez pravih strank in v dolgovih. Ravnokar se je tudi precej burno razšel s svojo dolgoletno partnerico in s tem izgubil še streho nad glavo. Poleg tega mu zaposlitvena agencija po pomoti pošlje honorarno tajnico, ki se je ne more privoščiti, saj so njegovi dohodki premajhni.
Potem pa pride bogata stranka - odvetnik John Bristow, ki dvomi v to, da je njegova sestra, znana manekenka Lula Landry, pred kratkim naredila samomor, kot je to splošno sprejeto in najame Cormorana, da razišče, če mogoče le ni šlo za umor.
Tako smo skupaj z detektivom in njegovo asistentko povlečeni v svet slavnih in bogatih: manekenk, glasbenikov, igralcev, modnih oblikovalcev, fotografov in producentov. Z vsakim novim poglavjem - ko se zgodba razvija, zvemo tudi nove podrobnosti o detektivu.

Cormoran Strike ima že nenavadno ime. Verjetno je takšno zato, ker je imel nenavadne starše. Je vojni veteran, ki je delal v vojaški policiji in bil poškodovan v Afganistanu. Izkušnje in veze pridobljene v vojski, mu zelo pomagajo pri detektivskem delu.
Je visok, močan (v zadnjem času se je nesramno zredil;-), s košatimi lasmi in dlakav ter tako pravo nasprotje vitkim, poženščenim in depiliranim moškim modnega sveta, s katerimi prihaja v stik med raziskovanjem primera. Kadilec, ki se rad zateče v kakšen pub na pivo. Moški, ki z veseljem pograbi priložnost za bežno posteljno avanturo, ko se mu že ravno ponudi. Pravzaprav prijazen in pozoren človek, čeprav je zmožen biti tudi (preveč) nasilen. Malce divji, a vendar tudi svetovljansko kultiviran. Eksplozivna mešanica pristnih človeških lastnosti.

Simpatična je tudi Cormoranova asistentka Robin. Malce naivno dekle, staro nekaj čez 20 let, sveže zaročeno, prijetnega videza in vedenja. Je spretna in iznajdljiva ter predana detektivskemu delu, v katerem neskončno uživa. Zelo primerna protiutež svojemu šefu.

Pisateljica v svojem romanu obračunava s svetom slavnih. Pri tem niti ni tako ostra do manekenk in glasbenikov samih, njena ost je uperjena na številne prisklednike teh slavnih ljudi. Prvi so paparaci, ki prežijo na zvezdnike in so neobčutljivi ter nesramni; druge so razvajene soproge, ki se s povoščenimi, zaradi botoksa spremenjenimi obrazi ozirajo za kvačkanim dizajnerskim plaščem, na katerega je treba čakati devet mesecev; tretji so čisto običajni ljudje, ki bi naredili skoraj vse za mini vlogo v kakšnem filmu.

Knjiga Klic kukavice, Roberta Galbraitha je odličen detektivski roman, ki sem ga z veseljem brala in je J.K.Rowling v čast ter slavo. Morilca sem uganila, ampak bolj po intuiciji kot po tem, da bi upoštevala dejstva, ki so se razkrivala tekom preiskave.

Razjasnitev primera Lule Landry je detektivu Cormoranu Striku prinesla veliko slavo in ni se bati, da bi mu od zdaj naprej primanjkovalo strank. Po vsej verjetnosti se bo tudi finančno opomogel in zmogel bolje plačevati svojo asistentko. Z veseljem torej čakam na naslednje detektivske primere Cormorana Strika. Druga knjiga z naslovom The Silkworm, je že izšla in mislim, da ne bom čakala na to, da bo prevedena v slovenščino.

J.K.Rowling