torek, 27. avgust 2019

Na pokopališčih Oak Hill in Trinity - v družbi Saundersa in Whitmana

Oak Hill

Oak Hill Cemetery

Pokopališče Oak Hill je od Bele hiše oddaljeno manj kot 2 kilometra. Predsednik Abraham Lincoln je v februarski noči leta 1862 razdaljo prejahal v nekaj minutah. Tudi pogrebcem, ki so dan pred tem v pogrebnem sprevodu spremljali njegovega enajstletnega sina Willija na njegovi zadnji poti, ni bila predolga. O vsem tem in še mnogočem drugem je George Saunders na prav poseben in zelo ganljiv način pisal v svojem, z bookerjem nagrajenem romanu, Lincoln in the Bardo. Pisala sem že o njem. Knjiga je izredna. Pet zvezdic:)

Oak Hill Cemetery leži v Georgtownu. Danes je to mesto zlito z Washingtonom D.C.-jem, a njegova zgodovina sega globlje v preteklost kot zgodovina glavnega mesta Združenih držav Amerike. Mesto je bilo pomembno zaradi pretovarjanja blaga, saj so oceanske ladje, ki so vplule v reko Potamac, lahko priplule le do Georgetowna, višje pa ne. Ko se je v 19. stoletju začel pospešen razvoj umetno ustvarjenega Washingtona, je Georgetown izgubljal na svojem pomenu. A to je imelo tudi svoje prednosti, saj tako mesta niso prezidavali in na novo gradili, zaradi česar so v Georgetownu ostale številne zgradbe, ki imajo  zgodovinsko vrednost in dajejo mestu prav poseben pečat.

Eden izmed najbolj častitljivih mož Georgetowna je bil William Wilson Corcoran (1798-1888) - bankir, zbiratelj umetnin in filantropist. Leta 1848 je prepustil 6,1 hektarov svojega zemljišča za izgradnjo pokopališča Oak Hill. Zgradili so ga po takratni modi kot pokopališče v parku. Nagrobniki, spomeniki, kipi in mavzoleji so premišljeno razporejeni v pokrajino, dopolnjeni z zelenjem in cvetjem; pokopališče je prepredeno z umetelno speljanimi potkami. Na najvišjem delu pokopališča je kapela, zgrajena iz črnega granita v neogotskem slogu.

Renwickova kapela 
...For many of us, the chapel had served as our portal; our place of disembarkation; the last place we had ever been taken seriously...
(George Saunders: Lincoln in the Bardo)

V tej kapeli je posedal Abraham Lincoln tisto noč, ko je obiskal truplo svojega ljubljenega sina, in premišljeval o svoji izgubi, duhovi pa so ga opazovali, - če seveda verjamemo knjigi Lincoln in the Bardo. In v tej kapeli je imel - kot nam je povedal prijazen čuvaj pokopališča, predavanje George Saunders, ko je predstavljal svojo knjigo.

LOT 292
 sick-house ali pa white stone home Willija Lincolna
...The newcomer (Willi) sat on the roof of his sick-house, staring down in wonder...
...The man (A. Lincoln) reached the white stone home and let himself in with a key, the lad then following him in...
(George Saunders: Lincoln in the Bardo)

Mesto, kamor so pokopali Willija Lincolna (LOT 292), leži na severnem griču pokopališča. Grob je čisto na robu, zadnji v vrsti grobnic. Lincolnov sin je bil namreč pokopan v družinsko grobnico Williama Thomasa Carrola -  takratnega člana višjega sodišča in Lincolnovega dobrega prijatelja. Ta je prijazno omogočil uporabo svoje grobnice za mesto počitka malega Willija in sicer za čas do takrat, ko bo njegov oče končal svoj predsedniški mandat in se bo vrnil v svoj rodni kraj. Skupaj s sinovim truplom.

No, stvari se niso razpletle čisto tako, kot je bilo načrtovano. Že dobra tri leta po sinovi smrti, 14. aprila 1865, ko se je ravno končala ameriška državljanska vojna, in je dobil svoj drugi predsedniški mandat, je v atentatu umrl tudi Abraham Lincoln. Willijevo truplo so vzeli iz grobnice in ga skupaj z očetovim truplom v posebnem vlaku odpeljali v Springfild, Illinois - mesto, kjer je Lincoln začel s svojo politično kariero, kjer so trupli potem pokopali.
Kje je od leta 1862 pa do leta 1865 počivalo maziljeno truplo Willija Lincolna, danes obeležuje plošča s posvetilom, ki je postavljena v grobnico družine Carroll.

Plošča, ki obeležuje kraj, kjer je tri leta ležalo truplo Willija Lincolna
"My poor boy was too good for this earth. God has called him home. I know he is much better off in Heaven, but then we loved him so... It is hard, hard to have him die."
(Abraham Lincoln)

Duhov, ki - po Georgu Saundersu -  vztrajajo v Bradu in se vlečejo po pokopališču Oak Hill, seveda nismo videli (ali čutili) - saj iz svojih sick boxov pridejo šele ponoči;), takrat pa je pokopališče zaprto. Smo se pa sprehodili, kakor so se po pokopališču radi sprehajali sredi 19. stoletja, ko so bila pokopališča kraji sprostitve, umetniških užitkov in mistike. Takrat se je močno spremenil tudi pogled ljudi na smrt - puritanski pesimizem je zamenjalo upanje v nesmrtnost.
Takšen sprehod, a po drugem pokopališču, je naredil tudi Jack Engle v kratkem proznem delu Walta Whitmana o njegovih dogodivščinah. A o tem malo pozneje.


Trinity Church

Ko je vlak s trupli obeh Lincolnov tri tedne počasi potoval iz Washingtona proti Springfildu, se ustavljal v številnih mestih, da so se Američani lahko poklonili svojemu velikemu predsedniku, je Walt Whitman Lincolnu v čast napisal odo When Lilacs Last in the Dooryard Bloom´d. 

Ko je španski bezeg na dvorišču poslednjič vzcvetel
in je ponoči Venera prekmalu ugasnila na zahodnem nebu,
sem žaloval, in žaloval bom vsakič, ko bo prišla pomlad.
...

...čakajoči vlak, prihajajoča krsta in otožni obrazi,
pogrebna pesem skoz noč, na tisoče krepkih in slovesnih glasov,
vsi žalujoči glasovi, ki se v žalostinki zlivajo nad krsto,
zatemnjene cerkve in srhljivi zvok orgel - ko skozi vse to vodi tvoja pot,
odmev nenehno pozvanjajočih zvonov,
in tukaj, krsta, ko greš počasi mimo mene,
ti poklanjam vejico španskega bezga.

(odlomka prevedel Uroš Mozetič)

Takrat, leta 1865, je bil Walt Whitman že velik pesnik; vedel je, da bo njegove življenje posvečeno pesništvu. Približno deset let pred tem pa to še ni bilo tako zelo jasno. Takrat je napisal kratko prozno delo The Adventures of Jack Engle, ki ni kakšen poseben literarni presežek, saj se z njegovimi pesmimi ne more kosati, a vendar se tudi že v tem nerodnem delu kažejo zametki velikega pesnika. To postane najbolj razvidno v tistem odlomku dela, ko se glavni junak, Jack Engle, sprehaja po pokopališču. Meditira, razmišlja o ljudeh, ki so tam pokopani, prepisuje napise z nagrobnikov in primerja hrup okolice s tišino in mirom na pokopališču; življenja polne mladeniče, ki se sprehajajo po Brodwayu pa s trupli v krstah šest čevljev pod zemljo. To je najboljši odlomek tega proznega dela.

Trinity Church Cemetery

Pokopališče, po katerem se sprehaja Jack Engle je v New Yorku, ob Trinity Church, na spodnjem Manhattnu. 11. septembra 2001 ob terorističnem napadu na dvojčka, so se ljudje v velikem številu zatekli v to cerkev.
Jack Engel: 

Since the settlement of our island, this spot has never been used for any other than religious purposes. 

Kraj je bolj ali manj še vedno takšen, kot je bil pred skoraj dvesto leti - še vedno oaza miru v hrupu Broadwaya in Wall Streeta. Veliko pomembnih osebnosti je pokopanih na tem pokopališču. Walt Whitman preko Jacka Engla omeni marsikatere. 

Mojo domišljijo pa je zdramila predvsem zgodba Alexandra Hamiltona. Bil je eden izmed očetov, ki so ustanovili Združene države Amerike, politik in odvetnik, bankir in ustanovitelj prve ameriške banke. Če vas zanima, kako je izgledal, si ga oglejte na bankovcu za 10 dolarjev, kjer je upodobljen. Bil je skromnega porekla, rojen na enem izmed karibskih otokov, materi samohranilki, a to ga ni oviralo, da je v življenju dosegel velikanski uspeh.
Jack Engle takole začne razmišljanje o njem:

The circumstances of the death of Hamilton, which took place July 12th, 1804, are well known. He was forty-seven years old.

No, povprečnemu Evropejcu (in prepričana sem, da dandanes tudi povprečnemu Američanu) okoliščine njegove smrti vendarle niso tako zelo znane... Sama sem jih preverila na Wikipediji in izvedela, da je umrl v strelskem dvoboju. Šlo je za čast, ki je bila v tistem času izredno pomembna. Z nasprotnikom v dvoboju - podpredsednikom ZDA, sta bila različnih političnih prepričanj.

Nato Jack Engle opisuje Hamiltonov pogreb, ki so se ga udeležili vsi pomembneži tistega časa; sam guverner je imel poslovilni govor. Potem pa nadaljuje:

The grief of Hamilton's family, who were present, seemed contagious; every eye was wet with tears. I may here add that I have once to twice in my time met the still living widow of the dead man - a lady whose aged form is constantly busied in works of kindness and bonevolence.

Grob Alexandra Hamiltona

In tukaj pridemo k najzanimivejšemu delu zgodbe o Hamiltonu - njegovi ženi. Več berem o njej, bolj jo občudujem.
Elizabeth Schuyler Hamilton je izhajala iz bogate holandske posestniške družine. S svojim bogastvom je občutno pomagala pri Hamiltonovi politični karieri. 
Oprostila mu je ljubezensko afero z drugo žensko, zaradi katere se je moral predčasno umakniti z vseh pomembnih funkcij. Leta 1801 je v dvoboju - ker je branil čast svojega očeta, umrl njen prvorojenec Philip Hamilton. Hčerki Angelici se je zaradi bratove smrti pomračila zavest in vse svoje nadaljnjo življenje je živela na stopnji otroštva. Po smrti v dvoboju je Elizabeth Hamilton morala poplačati vse moževe dolgove, zaradi česar je popolnoma obubožala. Poleg tega sta ji v času nekaj mesecev umrla oče in mati. 

Vsi ti tragični dogodki, bi marsikoga popolnoma uničili, a Elizabeth ni izgubila upanja in volje do življenja. Svojega moža je preživela za petdeset let. Odprla je prvo sirotišnico v New Yorku, jo vodila celih 42 let in se udejstvovala tudi pri drugih dobrodelnostih.
Ves čas pa se je trudila tudi zato, da so bile njenemu možu Alexandru Hamiltonu priznane vse časti za njegov doprinos k državi. Pri tem je bila uspešna. Čeprav Hamiltonov pogled na prihodnost Združenih držav v času njegovega življenja ni žel velikega odobravanja, je sodobna ameriška država s svojo močno tržno ekonomijo in centralno oblastjo, tisto, kar je bilo v viziji Alexandra Hamiltona - ne pa politična filozofija agrarizma z razdrobljeno oblastjo, ki jo je podpiral njegov nasprotnik in tretji predsednik Združenih držav Amerika Thomas Jefferson.

Grob Elizabeth Schuyler Hamilton

Elizabeth Schuyler Hamilton je umrla stara 97 let. Pokopana je ob svojem možu na pokopališču ob Trinity Church. V neoznačenem grobu na tem istem pokopališču pa je pokopan tudi njun prvorojenec Philip.

četrtek, 22. avgust 2019

Edith Wharton: The Old Maid

Edith Wharton se je rodila med ameriško državljansko vojno - le slab mesec pred tem, ko je takratni predsednik Abraham Lincoln na malce nenavaden način obiskoval grobnico svojega, pravkar umrlega sina Willyja (kakor lahko o tem preberete v romanu Georgea Saundersa, Lincoln in the Bardo).

Rodila se je v že takrat metropolitanskem New Yorku, v družini, ki je spadala med newyorško high-society. Že kot najstnica je pisala pesmi in kratko prozo ter prevajala pesmi iz nemščine in francoščine. Nekatere od njenih del so celo izšle v literarnih časopisih - ne sicer pod njenim imenom; to se pač ni spodobilo, pač pa pod imenom očetovega prijatelja. Imena žensk iz takratne visoke družbe so se namreč lahko pojavile v časopisih samo ob njihovem rojstvu, poroki in smrti.

Zato, da boste vedeli, kako stroga je bila newyorška aristokracija in kakšna pravila so tam veljala, naj povem še to, da Edith do poroke ni smela brati romanov. In te prepovedi se je pridno držala. Razgaljena ramena in navzgor počesane lase pa je lahko pokazala šele na svojem debitanskem plesu v decembru 1879 v New Yorku, ko se je kot za-poroko-godno dekle predstavilo družbi. 
Kot velika insajderka newyorške smetane konca 19.stoletja, pa tudi kot natančna in kritična opazovalka, je lahko o blišču in bedi življenja na vrhu družbene lestvice pisala iz prve roke. In pisala je odlično! Trikrat je bila nominirana za Nobelovo nagrado in leta 1921 je kot prva ženska prejela prestižno Pulizerjevo nagrado - za roman Leta nedolžnosti.

Poleg mnogih ostalih romanov in kratkih zgodb je Edith Wharton napisala tudi trilogijo romanov z naslovom Old New York. Romani, ki opisujejo življenje v "Starem New Yorku", se dogajajo v 40-ih, 50-ih in 60-ih letih 19. stoletja. Prebrala sem - oziroma poslušala sem tistega, ki je postavljen v leta okrog 1850. Roman je bil kot zvočna knjiga na voljo na letalski platformi, ki je skrbela za zabavo potnikov pri čezoceanskem letu proti New Yorku.


Naslov romana je The Old Maid in pripoveduje o življenju dveh sestričen iz ene izmed bogatih newyorških družin. 25- letna Delia je na začetku knjige že poročena v družino Ralston (še eno pomembno newyorško družino), Charlotte pa se bo v to isto družino omožila zdaj zdaj. A stvari se zapletejo. Charlotte nekaj pred poroko zaupa svoji sestrični skoraj neverjetno novico - to namreč, da ima hčerko Tino, ki jo je rodila na skrivem in nato prepustila sirotišnici. Da je vse skupaj še bolj zapleteno, skupaj z Delio izvemo tudi to, da je oče otroka Clement Spender - moški, ki je bil v preteklosti zaljubljen v Delio. Delia se zaradi te povezave čuti odgovorna za nezakonskega otroka svoje sestrične in s svojo spretnostjo komuniciranja, ki si jo je pridobila z družabnimi stiki v newyorški visoki družbi, reši zagato. Svojega moža - ne da bi mu zaupala, čigav je otrok, prepriča, da finančno poskrbi za otroka, njegovo vzgojo pa zaupa Charlotti. Charlotta se tako s svojo hčerko Tino preseli v hišico ob reki Hudson severno od New Yorka (predvidevam, da je bilo to nedaleč od Sleepy Hollow); zaroka z Ralstonom pa se - spet z Daliinem posredovanjem, seveda - razdre. Na tem mestu se konča prvi del romana.

V drugem delu romana se dogajanje premakne 20 let v prihodnost. Tina je odraslo, čedno, za-poroko-godno dekle, ki pa zaradi svojega (nikakršnega, oz. neznanega) porekla pravzaprav nima možnosti, da bi dobila primernega snubca. Poleg tega pa vse kaže, da bo šlo dekle po stopinjah svoje matere, kajti "Girls are not always [what you call] decent" in "He (Tinin občudovalec) has given up marrying her - but not seeing her." In Delia je spet na potezi, da reši situacijo...

Edith Wharton piše prefinjeno in natančno. Občutljivo. Glavni junakinji sta psihološko izredno pretanjeno orisani. Dialogi med njima so čudoviti - ostri po vsebini, a zabrisano zglajeni po obliki. 
Kako se glavni protagonistki romana tekom let spremenita je enkratno prikazano. Na prvi pogled se zdi, da se je spremenila samo Charlotte - postala je tipična "stara služkinja": precise, methodical, absorbed in trifles, and attaxhing an exaggerated importance to the smalles social and domestic observances.

A spremenila se je tudi Delia, predvsem navznoter. Določene stvari so ji postale bolj jasne, njena življenjska zgodba pa se ji je prikazala iz novega zornega kota. Mnenje ljudi, ki so jo obdajali, ji ni bilo več tako pomembno in zaradi tega je bila zmožna tudi presenetljivih dejanj, ki niso bila ravno v skladu z nenapisanimi pravili newyorške visoke družbe. Čudovito.

Delia in Charlotte tekom let postaneta zelo različni. Razliko med njima je Eleanor Bron, ki je zgodbo pripovedovala v zvočni knjigi, ki sem jo poslušala, lepo predstavila tudi s svojo interpretacijo besedila. Delia govori nežno in olikano, zadržano - točno tako, kot se pričakuje od predstavnice visoke družbe; Charlotte pa je bolj groba in vse pove dokaj naravnost in brez okoličenja, s komaj kaj občutka in takta. Kaj je bolje, je težko presoditi.

Kljub njuni različnosti pa je Delii in Charlotti skupna vsaj ena stvar: Tini želita le najboljše - da bi imela čim lepše in zadovoljnejše življenje. Iz te njune skupne zaveze pa neizbežno izvira tudi vsa tragika romana. Tragična je predvsem Charlottina življenjska zgodba. Za srečo svojega otroka je žrtvovala ogromno, a v zameno dobila skoraj nič.

Kratek roman Edith Wharton, The Old Maid, je čudovita knjiga, ki odpira pomembna življenjska vprašanja in nudi tudi vsaj nekaj odgovorov nanje. Predvsem pa vabi k razmišljanju. Nič hudega, če je bila knjiga napisana pred skoraj stotimi leti in da je njeno dogajanje postavljeno še dalj v preteklost, v kraj onkraj oceana. Življenjske dileme ostajajo enake, zaprte in rigidne družbene skupnosti pa tudi; potreba po vsaj do neke mere drznih dejanjih je tako še večja. Še vedno nerazciščen je tudi položaj žensk v družbi. Vsega tega sta se Delia in Charlotte dobro zavedali; še bolj pa Edith Wharton, ki je vse to tako nazorno in občuteno zapisala v svojem romanu.

★★★★★ 

Wharton, Edith
The Old Maid (Audiobook)
v angleščini pripoveduje: Eleanor Bron
Audible Studios, 2010
dolžina: 2 uri in 47 minut


Washington Square North, New York,
na št. 7 je živela Edith Wharton
(vir:hermionin arhiv)

WASHINGTON SQUARE

Do poznega 18. stoletja je bil predel, danes enega najbolj živahnih trgov v New Yorku, močvirje. Tam so pokopavali najrevnejše prebivalce mesta. Poleg tega je bi to kraj, kjer so potekali dvoboji in kjer so izvajali usmrtitve.
Leta 1826 so predel izsušili in potok Minetta Creek speljali pod zemljo. Predel je postal prijetnejši in iz prenaseljenega in hrupnega Downtowna so se semkaj preselile bogate newyorške družine. Na severni strani trga je bila tako zgrajena "The Row" - vrsta elegantnih hiš z grškimi motivi na fasadah. V eni izmed njih je stanovala Edith Wharton.

Na št. 18 je stanovala stara mama pisatelja Henryja Jamesa - ki je bil velik prijatelj Edith Wharton, in ta hiša je služila tudi za navdih njegovemu romanu Washington Square - v slovenskem prevodu z naslovom Dedinja.

(vir: hermionin arhiv)

Leta 1892 so na Washington Square v čast prvemu predsedniku Združenih držav Amerike postavili marmornati slavolok. Na njegovi stopnici sta leta 1917 Marcel Duchamp in John Sloan razglasila Svobodno in neodvisno republiko Washington Square - državo novih boemov.
Še danes je Washington Square mesto, kjer se srečujejo umetniki.

P.S. Delia in Charlotte sta živeli v bližnjem Gramrecy Parku - še vedno privatnemu parku, ki ga lahko uporabljajo samo prebivalci hiš, ki obdajajo park.

sobota, 17. avgust 2019

Medvedi iz Berna

Bern, Bär(-en), Bärlach - vse diši po medvedih. In to upravičeno in prav nič naključno.

Ime Bern je vendarle le ljudska etimologija medveda

Po legendi naj bi se ustanovitelj glavnega mesta Švice, Berchtold V. von Zähringen, zavezal, da bo mesto imenoval po prvi živali iz okoliških gozdov, ki jo bo ustrelil. In to naj bi bil medved. Od takrat dalje medvedje v Bernu uživajo velik ugled. Eden izmed njih je upodobljen v grbu, dva - Miša in Maša, se sprehajata v bernskem živalskem vrtu. V mesto sta prišla iz Sibirije pod pokroviteljstvom ruskega predsednika vlade Dimitrija Medvedova in njegove soproge Svetlane Medvedove:)
V živalskem vrtu sledijo načelu Veliko prostora in malo živali, tako da imata medveda veliko prostora za gibanje - večinoma izven dosega oči obiskovalcev živalskega vrta. Le-ti ju pravzaprav lahko vidijo samo v času hranjenja, ko jima hrano namečejo v bližino steklene stene, za katero se zbirajo radovedneži. Kar je povsem v redu, saj so tako zadovoljni vsi; medveda, ki uživata zasebnost in obiskovalci živalskega vrta, ki si z le malo načrtovanja in potrpežljivosti vseeno lahko dodobra ogledajo medveda.

Po medvedu je svojega glavnega junaka poimenoval tudi Friedrich Dürrenmatt. Detektivski roman Sodnik in njegov rabelj se dogaja - le kje drugje kot - v Bernu. Komisar Bärlach se sprehaja po ulicah Berna; iz starega dela mesta se spusti navzdol do reke Aaro, gre peš preko mostu Nydeggbrücke, wie es immer gewohnt war, denn Bern war seiner Ansicht nach viel zu kleine Stadt für "Trams und der gleichen", ali pa se do svojega urada sprehodi preko Bundesterasse, kjer je najlepši razgled na reko.

Stari del mesta Bern je s treh strani obdan z reko Aaro. Od leta 1983 je na spisku UNESCO-ve kulturne dediščine kot primer mesta, ki je ohranil duh srednjega veka, v katerem je bil zgrajen, a je obenem tudi funkcionalno sodobno mesto, celo prestolnica države.
Skoraj točno takšnega, kot je mesto danes, je leta 1779 lahko občudoval že Johann Wolfgang Goethe, ko se je vračal s svojega italijanskega potovanja. Všeč so mu bile iz sivega peščenca zgrajene meščanske hiše, ki so velike in drage, a vendar tako podobne druga drugi, da nobena ne izstopa s svojo razkošnostjo, s katero bi si želela bahati z bogastvom svojih lastnikov.


Aaro

  • je turkizno modra, izredno čista ledeniška reka
  • poleti njena temperatura doseže vrednosti 16 do 21 stopinj Celzija
  • je priljubljena kopalna reka. Plavalci vseh starosti se poleti med opoldanskim odmorom ali pa po koncu službe preoblečejo v kopalke, obleke spakirajo v vrečke neprepustne za vodo in se podajo v reko. S tokom se spustijo več kilometrov niže po reki in uživajo v naravi sredi mesta.
  • Med takšnimi plavalci so tudi državni poslanci, ki so potem (do pred kratkim je bilo to dovoljeno) kar na ograji Bundestaga sušili svoje kopalke 



Od leta 1903 do 1905 je v starem delu Berna, natančneje na Krammgasse št. 49, živel Albert Einstein. Bil je to čas njegovega največjega znanstvenega ustvarjanja, ko je v enem letu - v svojem annus mirabillis, objavil pet strokovnih člankov z različnih področij, ki so za vedno zaznamovale naravoslovno znanost. Med njimi sta bili tudi Posebna in Splošna teorija relativnosti.
Six mornings a week the 25-year old Albert Einstein headed down the narrow stairways from his second floor apartment at 49 Kramgasse in Bern's old city, set on a bluff bounded on three sides by the waters of the Aare River...

Einsteinhaus

To stanovanje je danes muzej, imenovan Einsteinhaus. V njem si lahko ogledate pohištvo z začetka 20. stoletja, ko je tam skupaj s svojo ženo Milevo Marić in leta 1904  rojenim sinom Hansom Albertom (pozneje tudi uspešnim znanstvenikom) živel Einstein, poleg tega pa še mnogo fotografij in dokumentov s tistega časa. Lahko si ogledate kratek film o Einsteinovem življenju in izveste podrobnosti o vseh obdobjih njegovega znanstvenega življenja. Zelo zanimivo, a le za največje občudovalce Alberta Einsteina. 
Mene se je od vseh stvari najbolj dotaknilo že samo to, da sem imela sploh možnost, da sem se sprehajala po prostorih, v katerih je prebival eden največjih znanstvenikov 20. stoletja in to v času, ko se je njegova genialnost kazala v največji možni meri. In če sem se ozrla skozi okno, sem lahko opazovala (skoraj) čisto takšno mesto kot on pred več kot stotimi leti:)

Pogled z okna Einsteinovega stanovanja
(dobro vidne arkade)
...Turning left from his apartment, he would proceed west down the colonnaded cobblestone street...
Ulice, ki imajo na obeh straneh arkade, so značilnost starega dela mesta Bern.

...A couple of hundred paces would take him past one of Bern's many fountains...

V Bernu je preko 100 medsebojno povezanih vodnjakov, ki so od 12. pa vse do konca 19. stoletja prebivalce Berna oskrbovali s pitno vodo. Večino od njih so v 16. stoletju okrasili s kipom. 
In smo spet pri medvedih:) Fontana, mimo katere je vsak dan na svoji poti na delo hodil Einstein, je namreč še prav posebna. Narejena je bila leta 1535; nad izvirom vode pa stoji kip medveda oblečenega v viteški oklep. Med nogami ima medvedjega mladiča. Vodnjak se imenuje po ustanovitelju mesta Bern, Zähringerbrunnen, saj je medved okrašen z grbom Zähringerjev, včasih pa ga imenujejo tudi Bärenbrunnen ali Medvedji vodnjak. Tudi danes je oskrbljen s pitno vodo.

Zytglogge in Zähringerbrunnen

...and bring him to the famous Zytglogge clock tower, dating in its earliest form from 1200s...

Astronomska ura Zytglogge - verjetno najbolj prepoznavna značilnost Berna, je bila v 13. stoletju del zahodnega obrambnega stolpa mesta. Ko se je mesto širilo - in zaradi reke Aaro se je lahko širilo samo proti zahodu, je stolp postajal vse bljižje centru mesta in je služil različnim namenom. Vedno pa je prebivalcem mesta kazal točni čas. Zytglogge je tudi na naslovnici knjige o Einsteinu profesorja L. Randles Lagerstroma z naslovom, Young Einstein: From the Doxerl Affair to the Miracle Year, iz katere so moji citati o Einsteinovem življenju v Bernu.

...Through its arch, a few more turns and several hundred more paces, and he would reach the Swiss Federal Patent Office, where he worked as a Technical Expert, Third Class.

Bern je mesto vredno ogleda. 

ponedeljek, 12. avgust 2019

Mojca Širok: Pogodba

Pogodba z naslova knjige je pogodba s hudičem - pogodba, ki jo vodilni italijanski politiki in odvetniki sklenejo s sicilijansko mafijo. Že res, da je bil mafiji pred približno dvajsetimi leti zadan hud udarec, ki jo je spravil na kolena, vendar je še zdaleč ni pokončal. Mafija ponovno dviga svojo glavo - še več, njena moč se je razširila celo v samo prestolnico države, v Rim. Terja, kar ji je bilo obljubljeno in ne dovoli, da se brska po preteklosti.
Tako v kriminalnem romanu Mojce Širok, Pogodba.

Osebe, ki nastopajo v romanu, so že imele pomembno vlogo v protimafijskem boju pred dvajsetimi leti. Ta boj je vsakega od njih zaznamoval na poseben način; najbolj tragično vsekakor policijskega komisarja Emanuela Rubina in novinarko Flaminio Lorenzi Vendramin. Čeprav sta bila oba osrednji in pomembni osebi, ki sta v odločilni vlogi pripomogli k porazu mafije v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja, je bilo njuno nadaljnje življenje ena sama polomija. Ko vstopimo v roman, sta oba psihični razvalini in alkoholika z neurejenim zasebnim življenjem ter navzdol usmerjeno poklicno kariero.
Ko se zgodijo novi umori (grozljivi, da zaledeni kri v žilah), ki kažejo na vpletenost mafije, se spet znajdeta v središču dogajanja, ki ga oba dobro poznata. A tokrat vse kaže na to, da nekdo ne želi, da bi sodelovala v raziskovanju umorov in v medijskem poročanju o njih.

Obstaja še tretja od glavnih oseb romana - nekdanji novinar, zdaj pa zunanji minister Paolo Rinaldi. Ta je nekoliko bolj zapletena pojava. Vse kaže, da jo je ob dogodkih izpred dvajsetih let precej bolje odnesel kot zgoraj omenjena, a tako se zdi samo na zunaj. Paolo v romanu doživi precejšen razvoj (od slabega k dobremu), ki pa je zaradi tega, ker se dogajanje v romanu razteza samo preko treh dni, malce neverjeten.

Sporočilo romana je grozljivo. Tisti, ki imajo moč, lahko storijo vse. Da za seboj zabrišejo sledi, so zmožni vsega. Umorijo tiste, ki bi jih lahko ogrozili - vsako pričo, skesanca ali policaja. S pomočjo pravih ljudi na pravih mestih v različnih medijskih hišah pa lahko vplivajo tudi na to, kako je določen dogodek predstavljen ljudem - javno mnenje speljejo tja, kamor želijo.

Mojca Širok je novinarka, ki sodobno medijsko pokrajino zelo dobro pozna. Ve, kakšen položaj imajo v njej novinarji, uredniki in kakšnega njihovi botri. Kot dopisnica iz Rima pa dobro pozna tudi italijansko politiko. Tudi mafijo. To svoje znanje je spet izredno dobro unovčila. Nastalo je njeno prvo leposlovno delo - odličen kriminalni roman, ki je, čeprav se dogaja v Italiji, tudi za slovenskega bralca zelo zanimiv. 
No, ena majhna povezanost romana s Slovenijo vseeno obstaja. Policijski komisar Rubino je namreč potomec Italijanov iz slovenske Istre, ki so po drugi svetovni vojni bežali iz Titove Jugoslavije in v svojem stanovanju ima zmahan kavč, ki je bil nekoč glavna atrakcija v predsobi pisarne vplivnega jugoslovanskega komunističnega direktorja:)
Tema zlizanosti kriminala z oblastjo in mediji je pa tako ali tako univerzalna. Na žalost.

Pisati o italijanski mafiji slovenskemu bralcu je po mojem mnenju sila težko delo. Prav hitro bi se lahko zgodilo, da bi zgodba postala preveč zapletena in nerazumljiva. Ne v tem romanu. K jasnosti in razumljivosti dogajanja, ki mu je prav lahko in prijetno slediti, pripomorejo tudi odlomki časopisnih člankov (nekateri izmed njih so čisto pravi in jih je pisateljica v resnici napisala, za določene medijske hiše), ki poročajo o umorih in dogodkih povezanih z mafijo izpred dvajset let.

K napetosti romana pa ne pripomore le kriminalistična zgodba, ampak tudi osebne zgodbe glavnih nastopajočih. Medsebojno povezane so; tisto pa, kar je pred dvajsetimi leti tako usodno povezalo in spet razvezalo Emanuela in Flaminio, ostaja skrivnost vse do konca knjige in s svojo nedorečenostjo buri bralčevo radovednost.

Ne vem natančno, kako naj opišem tisto, kar mi je bilo v romanu Mojce Širok, Pogodba, najbolj všeč. Gre za nekakšno sočnost - sočni stil pisanja (Živel je v prestolnici dobre hrane, a je jedel kot podgane ob reki), sočne osebe, ki reagirajo impulzivno ter strastno in sočno zgodbo, ki me je z veliko lahkoto prenesla v tujo, a vendar tudi tako domačo deželo presenetljivih, a ob enem grozljivo pričakovanih dogodkov in dejanj. Ozračje romana je enkratno in ravno pravšnje za kriminalni roman o italijanski mafiji.
Navdušil me je konec, ki je v skladu s potekom zgodbe in všeč mi je, da je ob zaključku romana novinarka tista, ki bo sprejela usodno odločitev. Tisto namreč, ali bodo ljudje izvedeli resnico ali pa bo ta ostala zakopana pod balastom medijskih manipulacij, kot se sicer tako rado zgodi. 

★★★★☆

Mojca Širok
(vir: Wikipedia)

Širok, Mojca
Pogodba: kriminalni roman
Ljubljana, Mladinska knjiga, 2018, Modra ptica
341 strani 
ISBN 978 961 01 5160 9

P.S. Roman je prejel nagrado Modra ptica in je bil med ožjimi finalisti za kresnika 2019

torek, 06. avgust 2019

Benedict Wells: O koncu žalosti

Vsekakor sem knjigo brala ob napačnem času. Toliko žalosti in melanholije je v času poletja in dopustov, v dnevih polnih svetlobe in optimizma pač težko prebaviti. Poleg tega sem se med branjem romana vedno znova čutila zlorabljeno in se nisem zmogla znebiti občutka, da pisatelj, ne samo zavestno, ampak celo dobro premišljeno, manipulira z mojimi čustvi in občutki.

Zdi se namreč, da se je Benedict Wells izrecno potrudil, da je zbral vso mogočo tragiko, ki se lahko pripeti sodobnemu človeku, jo skoncentriral na največji možni način in jo tako stisnjeno objavil v svojem romanu. Da bi vplival na čustva starejših žensk (ki tako ali tako predstavljajo veliko večino današnjega bralnega občinstva), poskrbel za vlažnost njihovih oči (če že ne za premočenost njihovih robčkov) in s svojo knjigo pristal med uspešnicami, ki izhajajo v deset tisoč izvodih in se prevajajo v več kot dvajset tujih jezikov.
Ja, mu je uspelo. Vse zgoraj našteto.

Roman pripoveduje o življenju dveh bratov in sestre, ki v zgodnjem otroštvu ostanejo brez staršev. Odraščajo v internatu, ločeno drug od drugega, in se vsak na svoj način spopadajo s tragično usodo. Starejši fant, Marty, išče uteho v knjigah, učenju in računalnikih; sestra Liz v drogah in spolnosti; najmlajši, Jules, ki je tudi prvoosebni pripovedovalec, pa v sanjarjenju in zaprtosti vase. Njihove poti se odmikajo druga od druge, pa spet približujejo, kakor minevajo leta in desetletja njihovih življenj. Veliko je osamljenosti in žalosti - na kar nakazujeta tudi naslov nemškega izvirnika, Vom Ende der Einsamkeit in slovenskega prevoda romana, O koncu žalosti.

A osirotelost, ki vsem za vedno spremeni življenje, oblikuje njihove značaje in jih prisili, da se podajo na pot, ki je povsem drugačna, kot bi lahko bila, pa še ne pomeni polne mere tragike. Pride še ena katastrofa. Kakšna, mi za to, da dobite vtis o knjigi, na tem mestu ni potrebno pisati. 

Glavne osebe romana so kanček klišejske. Za stranske osebe pa, brž potem ko se pojavijo na prizorišču, že vemo, komu se bodo pridružile in kako bodo pomagale k razvoju zgodbe. Bolj ali manj predvidljivo in nezanimivo. 

Kar mi je bilo v knjigi všeč, je zgradba romana in določeni odseki ali poglavja, ki kažejo na to, da imamo opraviti z izkušenim - čeprav le nekaj čez trideset let starim pisateljem.

Imamo namreč več kot fino okvirno zgodbo. Jules po prometni nesreči z motorjem močno poškodovan leži v bolnišnici in to je okvir za njegove spomine iz otroštva in mladosti ter vso tragiko, ki je bila povezana z njimi. Počasi in na ravno pravih mestih pa potem izvemo še marsikaj iz sedanjosti, iz česar lahko sklepamo, v katero smer se je obrnilo njegovo odraslo življenje. Zgodba se tako giba iz preteklosti v sedanjost in spet nazaj, a vedno razumljivo in jasno. To je bilo dobro.

Odlični so tudi določeni odlomki romana, v katerih pisatelj poskuša osvetliti prav posebne dogodke ali pa občutja svojih junakov. 
Še dolgo ne bom pozabila odlomka s psom neznane družine na pikniku, ki se je zabavala nedaleč stran od naših junakov. Predstavlja nežen začetek tragedije. 
Ali pa pogled mame, ki miri svoje otroke na zadnjih sedežih avtomobila na dolgi vožnji proti Franciji - njen pogled je bil obenem strog in razumevajoč, predvsem pa je zatrjeval, da je vsak prepir v tem trenutku brez pomena, in še obljubljal, da bodo pridni otroci na naslednji bencinski črpalki dobilil sladoled. Vse to se je zrcalilo v enem samem materinem pogledu in Benedict Wells ga je čudovito orisal. 
Pomenljiv pomen pa ima tudi deblo drevesa, preko katerega se lahko prečka globoka, nevarnih skal polna rečna struga, za kar pa je potrebno veliko poguma. Motiv debla preko rečne struge, ki jo prečkajo le najpogumnejši, se v romanu vrača vedno znova. 

Roman Benedicta Wellsa, O koncu žalosti, bi priporočila vsem, ki želijo prebrati nekaj žalostnega in melanholičnega - nekaj, kar bi lahko bila sodobna različica Oliverja Twista. Ob zaključku knjige boste lahko kljub vsej tragiki, ki spremlja zgodbo, dobili tudi nekaj zagotovila, da se stvari na koncu vendarle vsaj v določeni meri srečno obrnejo, a le če je za to dovolj volje in poguma. Naslov knjige vendar govori o koncu osamljnosti oz. žalosti;) 
V romanu je tudi nežna ljubezenska zgodba, ki pa je - tega občutka se pač ne morem znebiti - tukaj vendarle samo zato, da je tragika Julesove življenjske zgodbe še večja.
No, meni je bilo vse skupaj malce preveč kičasto, če smem tako reči; ves čas branja knjige pa sem imela tudi neprijeten občutek slabe vesti, da se me roman ni dotaknil do te mere, kot bi se me moral, kot je od knjige pravzaprav pričakovati in kot bi se konec koncev ob vsej tragičnosti zgodbe tudi spodobilo.

★★★
Benedict Wells
(1984)
(vir: Wikipedia)
Wells, Benedict
Vom Ende der Einsamkeit
Diogenes Verlag, 2016
355 strani
ISBN 978 3 257 24444 1

slovenski prevod:

O koncu žalosti
iz nemščine prevedla: Neža Božič
Mladinska knjiga, 2019, zbirka: Roman - Mk