George Saunders: Congratulations, by the way

(64 str.)

George Saunders je pisatelj, ki je dobil letošnjo nagrado Folio. To je novoustanovljena nagrada, s katero se želi izpostaviti literarna dela v angleškem jeziku, za katere se predvideva, da bodo postala klasika. Ko sem pisala o tem, sem bila prepričana, da njegova nagrajena zbirka kratkih zgodb - Tenth of December, ni tako zelo po mojem okusu, da bi si jo želela prebrati. Tako sem ocenila potem, ko sem prebrala nekaj uradnih mnenj o knjigi.
Zdaj, ko sem pa spoznala njegov sijajni tekst - Congratulations, by the way: Some Thoughts on Kindness, se je moje mnenje o Georgeu Saundersu spremenilo:) Želela bi prebrati še kakšno njegovo knjigo.

George Saunders je tudi profesor na Syracuse University v Združenih državah Amerike. Ob koncu študijskega leta 2013 je imel zaključni govor za študente, ki so tisto leto diplomirali. Na duhovit način se je dotaknil nekaj dogodkov iz svojega življenja in podal mladim - kot se za takšen govor spodobi - nekaj napotkov za nadaljnje življenje. Predavanje je poželo veliko pozornosti. Zaradi velikega zanimanja širše javnosti, je bilo besedilo predavanja objavljeno tudi v časopisu The New York Times. Celotno predavanje si lahko brezplačno preberete tukaj. Besedilo pa je izšlo tudi v knjižici, ki je postala priljubljeno darilo mladim ob zaključku študija.

In o čem je predaval George Saunders?
Povedal je, kaj je tisto, kar v svojem življenju najbolj obžaluje. Ni mu žal, da je bil včasih brez denarja; ne obžaluje, da se je včasih počutil ponižanega, niti mu ni žal, da se je kopal v reki, kjer je bilo polno opičjih iztrebkov in je zaradi tega nato hudo zbolel. Žal pa mu je, da v življenju ni bil dovolj prijazen.
V svoji notranjosti si ljudje želimo biti prijazni in cenimo tiste, ki so z nami ljubeznivi, a vendar sami težko postopamo na takšen način. Sebičnosti ni lahko premagati. Biti prijazen je težko.
Pisatelj navede nekaj razlogov, zakaj je tako.
Na srečo pa je življenje takšno, da samo poskrbi, da z leti postajamo vse manj egoistični. Sebičnost izgubi ogromno svoje moči, ko dobimo svoje otroke. Staršem postane bolj ali manj vseeno, kako je z njimi samimi, le da je otrokom dobro. Ko postajamo starejši vse bolj ugotavljamo, kako nekoristna in nelogična je sebičnost.

Odlično branje, za katerim se skriva modra in prijetna oseba. Zaradi tega predavanja bom pozorna tudi na vsa ostala literarna dela Georgea Saundersa.

Da dobite malo občutka, za kaj gre, navajam osrednjo zgodbo predavanja, okrog katere se napletajo vse ostale pisateljeve misli. Takšne zgodbe se dogajajo tudi po naših šolah. Prepričana sem, da nas je veliko, ki smo bili sami priča podobnim dogodkom. (Opravičujem se, ker je citat v originalnem angleškem jeziku.)

But here’s something I do regret:

In seventh grade, this new kid joined our class. In the interest of confidentiality, her name will be “ELLEN.” ELLEN was small, shy. She wore these blue cat’s-eye glasses that, at the time, only old ladies wore. When nervous, which was pretty much always, she had a habit of taking a strand of hair into her mouth and chewing on it.
So she came to our school and our neighborhood, and was mostly ignored, occasionally teased (“Your hair taste good?” – that sort of thing). I could see this hurt her. I still remember the way she’d look after such an insult: eyes cast down, a little gut-kicked, as if, having just been reminded of her place in things, she was trying, as much as possible, to disappear. After awhile she’d drift away, hair-strand still in her mouth. At home, I imagined, after school, her mother would say, you know: “How was your day, sweetie?” and she’d say, “Oh, fine.” And her mother would say, “Making any friends?” and she’d go, “Sure, lots.” Sometimes I’d see her hanging around alone in her front yard, as if afraid to leave it.
And then – they moved. That was it. No tragedy, no big final hazing. One day she was there, next day she wasn’t. End of story.
Now, why do I regret that? Why, forty-two years later, am I still thinking about it? Relative to most of the other kids, I was actually pretty nice to her. I never said an unkind word to her. In fact, I sometimes even (mildly) defended her. But still. It bothers me.
So here’s something I know to be true, although it’s a little corny, and I don’t quite know what to do with it:

What I regret most in my life are failures of kindness.

George Saunders med predavanjem na Syracuse University