Evald Flisar: Začarani Odisej

Knjige Evalda Flisarja sem pred leti brala kot začarana. Legendarni Čarovnikov vajenec je bil prvi, ki me je zamajal. Noro življenje mi je še nekaj časa, potem ko sem ga prebrala, nevarno burilo domišljijo. V Potovanju predaleč sem začutila prve sledove razočaranja, a vse do Čaja s kraljico, je še vedno šlo zelo dobro.
Potem me je pa navdušenje nad njegovimi knjigami minilo. Naenkrat se mi je zazdelo, da je v zgodbah vse preveč nenavadnih zapletov in preobratov ter da so osebe preplitve in preveč neverjetne. Ne vem ali so se spremenile knjige ali sem se spremenila jaz. Tega na bom nikoli izvedela. Flisarjevih knjig, ki sem jih enkrat že prebrala, ne bom ponovno brala.

A za Flisarja sem še vedno ogreta:). Pred tremi leti je izšel njegov avtobiografski roman To nisem jaz, ki mi je bil spet izredno všeč. Precej drugačen je od njegovih ostalih romanov. Pisatelj me je presenetil s svojo iskrenostjo in pogumom, da izpostavi svoja najintimnejša življenjska doživetja. Sam je roman imenoval lego roman, saj naj bi ena lego kocka predstavljala en utrinek iz njegove zanimive življenjske zgodbe. Všeč mi je bilo, da nikjer ni bilo zaslediti hvalisanja, ni bilo cinizma, pač pa kar nekaj humorja na lastni račun. Vsa življenjska filozofija se je na koncu skrčila na eno samo resnico - da je največ, kar lahko človek doseže v (tem) življenju, družinska sreča. Fajn.
Vendar pa je temperatura moje zagretosti za Flisarja z njegovimi naslednjimi romani spet začela upadati in tudi Začarani Odisej trenda ni mogel obrniti.

(264 strani)

Glavnega junaka v romanu Začarani Odisej, moškega srednjih let, med plavanjem v morju nekje v Indoneziji v glavo zadane deskar. Doživi pretres možganov in izgubi spomin. Ne ve več kdo je, od kod je, kdo so njegovi prijatelji, kje so njegovi sorodniki. Poleg tega ga nihče ne prepozna ali pogreša. Kot Odisej potuje po svetu in išče svojo identiteto. Ob tem piše elektronska pisma različnim naslovnikom in tudi samemu sebi. Poleg retrogradne amnezije, si namreč protagonist romana tudi nova doživetja ne more zapomniti za več kot nekaj dni. Da bi mu ostalo vsaj nekaj spominov, piše.

Do sem vse lepo in prav. Takšna zasnova romana mi je bila všeč. Veliko je obetala. Občudovala sem pisateljevo domišljijo. Tudi primerjava z Odisejem se mi je zdela v redu. Flisarjev Odisej je namreč precej podoben Homerjevemu. Med popotovanjem tudi on obračuna s Kiklopom, ujet je pri nimfomanki Kirki, išče ga sin in pride v stik s Kasandro.

Potem pa na žalost sledi nadaljevanje, ki poteka v stari Flisarjevi maniri... Spet je za moj okus krepko preveč nenavadnih dogodkov in neverjetnosti. Ne vem, mogoče so to značilnosti postmodernizma, neo- ali transrealizma in so tako hvalevredne in napredne prvine sodobnega slovenskega romana, lahko pa gre samo za nedoslednosti.

Ne morem si pomagati, a moti me, če pisatelj hčerko multi milijonarja brez posebnega razloga postavi na prenatrpan trajekt, namesto da bi ji omogočil potovanje v najetem čolnu, kar je precej bolj verjetno pri nekom, ki nima težav s finančnimi sredstvi. Seveda je bil edini razlog za to, da je pristala na trajektu ta, da se je lahko protagonist romana v veliki gneči od zadaj stiskal obnjo in se spolno vzburjal, kar je bilo nujno za nadaljevanje zgodbe:) Skrajno prozaično.
Ali pa - povsem neverjetno je, da bi bolnik, ki ima telesno temperaturo 41,2 st. C, brskal po knjigah v knjižnicah in smiselno nizal svoje misli o tako težkih temah kot so pomen življenja, smrti, Boga, in se istočasno ubadal še s svojimi spominskimi motnjami.

A takšne "malenkosti" v knjigi, kaže, niso pomembne. Če bi jih pisatelj vzel v mar, pač ne bi zmogel razviti ideje romana ali pa bi se za njeno predstavitev moral bolj potruditi. Iskanje človekove identitete - rdeča nit romana, je pomembna tema in ne spodobi se je lotevati tako površno.
Na koncu celotno pisanje izpade zelo nejasno in dvomljivo. Ne ve se kaj je res in kaj ne. Mogoče se je vse zgodilo, lahko pa gre le za halucinacije, hipnozo ali vpliv v možganih implantiranega čipa. Oh, ja. Kako flisarsko predvidljivo.

Začarani Odisej je tipičen Flisarjev roman značilen za njegovo kasnejše obdobje. Če so vam bile všeč knjige Dekle, ki bi raje bilo drugje, Opazovalec ali pa Na zlati obali, vam bo všeč tudi ta. Med letošnjo deseterico za kresnika pa po mojem mnenju ne sodi.

Evald Flisar (1945)