sreda, 30. september 2015

Pandorina skrinjica


Bi žrtvovali dve uri sobotnega večera za ogled črno-belega, nemega filma iz leta 1929?

V Kinoteki so se zbrali ljubitelji kinopredstav prav posebne vrste. Ni jih bilo toliko kot v Koloseju ob ogledu Everesta, malo pa tudi ne. Bili so različnih starosti. Večinoma so prihajali posamično. Pred predstavo so si privoščili še kavico v kinotečni kavarni, ki se prijazno odpre uro pred predstavo ali pa malo polistali po knjigah na bližnjih policah.

Film, ki smo si ga ogledali, je imel naslov Pandorina skrinjica ali Die Büchse der Pandora. To je nemški film, ki ga je posnel avstrijski režiser Georg Wilhelm Pabst, na osnovi dveh dramskih besedil Franka Wedekinda, Erdgeist in Die Büchse der Pandora. Tako kot sta bili škandalozni obe drami, je bil škandalozen tudi film. Takoj po prvi predstavi v januarju 1929 so ga prepovedali. Njegovo predvajanje je bilo prepovedano v vseh evropskih državah razen v Franciji, pa še tam so dovolili le ogled cenzurirane različice. Iskanje odgovora na vprašanje: Le kaj je v filmu takšnega, da ni bilo primerno za javno predvajanje? je bil moj glavni motiv za ogled filma, poleg preizkusa, ali sem zmožna presedeti dve uri ob nemem filmu, ki ni komedija.

Film pripoveduje o mladi, lepi, temnolasi in izredno seksipilni plesalki Lulu, v katero je zaljubljenih kar nekaj moških in ena ženska. Je ljubica dr. Schöna, bogatega izdajatelja časopisa, ki je tudi sponzor varieteja, v katerem Lulu nastopa. A dr. Schön se odloči, da bo Lulu zapustil in se poročil s hčerko notranjega ministra. Ob tem se ne zaveda, česa vsega je njegova ljubica sposobna. Na večer premiere, v kateri igra glavno vlogo, se Lulu upre in noče nastopiti. Trmari, brca, joka in se meče po postelji. Premiera je v nevarnosti in škandal na vidiku. Pomiri se in privoli v nastop šele, ko ji dr. Schön ponovno pade v objem. Poroka z ministrovo hčerjo tako splava po vodi in dr. Schön se poroči z Lulu. A že na poročno noč mlada žena pleše s prijateljico in popiva z dvema drugima moškima. Razjarjen dr. Schön Lulu v roko potisne pištolo in ji ukaže, naj se ubije. "Da ne bom zaradi tebe še morilec!" smo brali njegove besede na filmskem platnu. Mladoporočenca se prerivata, pištola poči in zadane dr. Schöna, ki čez nekaj minut umre. 

"Totschlagen musst du mich, wenn du von mir loskommen willst!"
("Ubiti me boš moral, če se me hočeš znebiti!")
Dr. Schön in Lulu
Naslednje dejanje filma se dogaja na sodišču, kjer Lulu sodijo zaradi umora. Tukaj slišimo očitek, da je Lulu moškim kot Pandora. Vsakdo, ki je v njeni bližini, je deležen vsega zla tega sveta. Lulu s svojo očarljivostjo skoraj premami tudi tožilca, a na koncu je vseeno obsojena na pet let zapora. S pomočjo prijateljev - tudi grofice, ki je zaljubljena vanjo, pobegne s sodišča in s sinom dr. Schöna, čednim mladeničem Alwejem, odpotuje proti Parizu. A že takoj na vlaku postane žrtev izsiljevanja, saj jo nekdo prepozna in grozi, da jo bo naznanil policiji. Življenjska sreča Lulu in Alweja se obrne navzdol. Oba pristaneta v bordelu, kjer Alwe kvartopiri in venomer izgublja, Lulu pa bi skoraj prodali bogatemu Egipčanu. Uspe jima pobegniti v London, kjer pa živita v veliki revščini. Na koncu filma Lulu sreča otožnega mladeniča prijetnega videza z imenom Jack. Izkaže se, da je to nihče drug kot Jack Razparač, ki mori ravno takšne ženske, kot je Lulu...

Bil je to nemi film kot se spodobi. Velik poudarek je bil na obrazni mimiki in na kretnjah igralcev. Nasmeh glavne igralke Louise Brooks, ki je upodobila Lulu, je bil enkraten, izredno očarljiv in ni bilo dvoma, da bi z njim lahko zapeljala skoraj kateregakoli moškega. Dr. Schön je umiral teatralno, s počasnim posedanjem na posteljo, pa spet vstajanjem in mučeniškim izrazom na obrazu. Iz pištole se je obilno in dolgo kadilo. Umiranje pod roko Jacka Razparača je bilo bolj prefinjeno in bliže okusu sodobnega gledalca - le nož se je zabliskal in roka, ki je objemala Razparača, je omahnila.
Notranja oprema stanovanj v filmu je bila v stilu Bauhausa - tipčno za Weimarsko republiko.
Besede in stavki, ki so jih igralci izgovarjali in smo jih gledalci brali, so bili skrbno izbrani in res samo tisti najpomembnejši.
Dramatičnost dogajanja je stopnjevala živa klavirska spremljava Andreja Goričarja - hišnega pianista Kinoteke. Zasluži si velik poklon - dve uri nepretrgoma igrati na klavir in ob tem še spremljati dogajanje na platnu, ni majhna stvar.

Louise Brooks
(1906-1985)
Film Pandorina skrinjica mi je bil všeč. Dovolj napet in zanimiv je bil, da sem ga brez težav gledala od začetka do konca. Še vedno pa se sprašujem, kje je tista perverznost ali vulgarnost, zaradi česar je bil film prepovedan. Tudi ne vem, ali smo gledali originalno nemško verzijo filma, ali pa cenzurirano, milejšo različico, dovoljeno za francosko publiko. V filmu ni bilo golih prizorov. Neprimernost filma je bila verjetno že v tem, da se je dogajanje vrtelo okoli nemoralnega, promiskuitetnega življenja neke ženske. Prvič v zgodovini je bila v filmu upodobljena lezbijka (na zgornji sliki). Vsa ta dejstva so bila za leto 1929 verjetno res prehuda, da bi jih lahko mirno in brez predsodkov spustili med filmsko občinstvo.

Film Die Büchse der Pandora so začeli ceniti šele trideset let po njegovem nastanku. Takrat so na "novo odkrili" tudi glavno igralko Louise Brooks. Kot svoj odgovor na obujeno slavo je Brooksova v petdesetih letih prejšnjega stoletja napisala knjigo Lulu in Hollywood. V knjigi je zbranih sedem esejev, v katerih opisuje svoja doživetja v Hollywoodu. Zdi se, da je poznala vse, ki so takrat tam, kaj pomenili. Bila je ljubica tako Charlesa Chaplina kot Grete Garbo. Knjiga ji je prinesla večjo slavo kot filmi. S svojim vedenjem in razmišljanjem je bila precej pred časom, v katerem je živela.

petek, 25. september 2015

Robert Galbraith: Sviloprejka

(454 str.) 
Visok je več kot 190 cm in ima kar nekaj kilogramov preveč. S svojo orjaško postavo mora ves čas paziti, da se kam ne zadane. Njegovi lasje so temni, gosti in skodrani - podobni sramnim dlakam. Močno je poraščen. Njegov obraz je kot obraz boksarja. Manjka mu pol desne noge, ki jo je je izgubil v vojni v Afganistanu. Strasten kadilec in pivec piva je.
To je Cormoran Strike - zasebni detektiv iz Londona, glavni junak romana Sviloprejka. Ženske se lepijo nanj kot muhe na med.
Experience had taught Strike that there was a certain type of woman to whom he was unusually attractive. Their common characteristics were intelligence and the flickering intensity of badly wired lamps. They were often attractive  and usually... "total fucking flakes"... such women ("nervy", "overbred") were subconsciously looking for what he called "carthorse blood".
Do žensk je obziren, pozoren in popustljiv. Zlahka se odreče bogatemu moškemu klientu in se pusti najeti neatraktivni petdesetletnici, za katero ni jasno niti to, ali ima dovolj denarja, da si privošči njegove detektivske usluge. A velja tudi to, da so tega prijetnega Strikovega vedenja deležne le tiste ženske, ki so mu simpatične. Ostale lahko tudi nesramno in brezvestno izkoristi.

Potem ko je Cormoran Strike uspešno razrešil primer smrti znane manekenke (berite njegov prvi detektivski primer: Klic kukavice), mu strank res ne manjka, a še vedno je bolj kot po svojem delu znan po tem, da je nezakonski sin znanega in bogatega rokerskega pevca Jonnyja Rokebyja. To mu ni preveč všeč.
Tudi detektivsko delo ga ne zadovoljuje popolnoma. Njegove stranke so namreč večinoma bogati ljudje, ki sumijo, da jih partnerji varajo, jim kradejo in podobno, Cormoran Strike pa ima to nalogo, da njihove sume ovrže ali pa priskrbi dokaze za njihovo resničnost.
Kot naročena torej pride možnost razreševanja drugačnega, pomembnejšega primera, v katerem lahko Cormoran Strike pokaže vse svoje detektivske spretnosti, ki res niso majhne.
Detektiv Cormoran in njegova asistentka Robin
(www.tumblr.com)
V romanu Sviloprejka se preselimo v svet pisateljev, njihovih agentov in založnikov. Srečamo pisatelje, ki so že dobili nagrado Booker, pa tudi tiste, ki v svojem pisateljevanju niso tako uspešni. Eden izmed manj uspešnih je Owen Quine. Ne zna preveč dobro pisati in za svoje knjige izbira čudne fantazijsko-erotične teme s hermafroditi, ki bralce ne zanimajo preveč. A vendar je prepričan, da je odličen pisatelj, ki ima to težavo, da ga ljudje ne razumejo. Temu prepričanju primerno se do ljudi okrog sebe vede arogantno, nesramno in brezobzirno.
Owen Quine izgine - kar ni nekaj nenavadnega, saj se je to dogajalo že v preteklosti, le da je zdaj potek dogodkov drugačen kot običajno. Noben SPOJLER ni, če napišem, da Owna Quina najdejo umorjenega. Strikovo delo se lahko začne.
Detektivska zgodba je napeta, natančno grajena, s številnimi preobrati, a vendar tudi - kar mi je bilo zelo všeč, čisto verjetna. Potem ko sem ob koncu romana pogledala nazaj na prebrano vsebino, se mi je potek detektivske zgodbe zdel povsem logičen in prepoznava storilca jasno izpeljana iz dogajanja. A vendar, dokler mi Cormoran Strike ni vsega skupaj natančno razložil, mi ni prišlo na misel, kdo bi lahko bil morilec.

Pri detektivskih romanih ne cenim samo tega, kakšna je detektivska zgodba - kako lepo zavita je in nato mojstrsko razrešena. Všeč mi je, če so tudi osebe lepo orisane in življenjske. Prav pridejo tudi dogodki in razmisleki, ki nimajo neposredne veze z detektivskim raziskovanjem. Vse to sem v romanu Roberta Galbraitha z lahkoto našla.

Tekom romana se prav počasi in komaj opazno stopnjuje razmerje med Cormoranom in njegovo asistentko Robin ter napoveduje romantični izid tam enkrat v peti ali šesti knjigi serije;) Fajn je predstavljen odnos med Robin in njenim zaročencem Matthewom - postavnim in čednim, a zamerljivim in ljubosumnim maminim sinčkom, ki svoji zaročenki le stežka dovoli enake pravice, kot jih ima sam. Prav posebna je tudi Cormoranova bivša zaročenka Charlotte, ki se je proti koncu knjige večinoma samo zato, da bi jezila Cormorana, poročila s svojim prijateljem iz otroštva in se vrnila v kroge angleške aristokracije.

Zgodilo se je, da sem se med branjem knjige nekajkrat na glas zasmejala. Pisateljica je neprekosljiva v opisih družinskega življenja - predvsem pri opisih obnašanja otrok. Recimo tega, kako je štiriletniku težko ostati v postelji in zaspati, če so gostje na večerji.
...Right on cue, their son reappeared and announced that he was hungry...
...Timothy was back in the kitchen, crying hard...
...unnervingly wide-awake Timothy, who had reappeared to announce that he had spilled his drinking water all over his bed...
Da bi Timothyju le uspelo vzbuditi pozornost staršev, za kar se tako zelo trudi, mu Cormoran za božič kupi velik boben:)

Na koncu bom napisala, da je zdaj dokončno jasno, da sem okužena z "virusom Cormorana Strike". Ni dvoma, da bom prebrala še vse nadaljnje, za zdaj še nenapisane in izdane romane njegove serije. Vprašanje je samo, kako hitro. Tako se trenutno ubadam z dilemo, ali naj si tretji primer detektiva Cormorana Strika z naslovom Career of Evil, priskrbim s prednaročilom (knjiga bo izšla 20. oktobra), ali pa naj še nekaj mesecev počakam.
Robert Galbraith zna pisati detektivske romane.
Prvič sem vesela, da se moj literarni blog - sicer po spletu več naključij in ne preveč premišljeno - imenuje tako kot ena izmed junakinj pisateljičinih prejšnjih knjig.

★★★★☆
Ni mi povsem jasno, zakaj štiri in ne pet zvezdic. Mogoče imam predsodke in menim, da žanrsko delo - četudi zelo dobro, ne zasluži petih zvezdic.
JK Rowling piše kot Robert Galbraith

ponedeljek, 21. september 2015

Deutscher Buchpreis 2015

Približno istočasno - dan gor ali dol - kot finaliste za nagrado Booker, razglasijo tudi ožje kandidate za Deutscher Buchpreis.
Finalisti za nagrado Booker me letos ne zanimajo preveč. Nobeni od mojih favoritk (Laila Lalami - The Moor's Account in Marilynne Robinson - Lila) se s širšega seznama kandidatov za nagrado ni uspelo prebiti v drugi krog. Tudi roman  Billa Clegga, Did You Ever Have a Family, ki se mi zdi zanimiv in vreden branja, je ostal brez finala. Zame je letošnje tekmovanje za najprestižnejšo nagrado za najboljši roman v angleškem jeziku tako končano. 

Zelo podobna bookerju - in tudi našemu kresniku, je nagrada Deutscher Buchpreis. Podeljujejo jo za najboljši roman, ki je bil v lanskem letu napisan v nemškem jeziku. Tudi tukaj imamo longlist-o in shortlist-o. Ker Nemci tako radi prevzemajo angleške besede in jih vgrajujejo v svoj jezik, sta to tudi uradna naziva za širši in ožji izbor kandidatov za nagrado.

Deutscher Buchpreis Longlist je znana že mesec dni. Vsebuje kar 20 romanov:
  • Alina Bronsky: Baba Dunjas letzte Liebe,
  • Ralph Dutli: Die Liebenden von Mantua, 
  • Jenny Erpenbeck: Gehen, ging, gegangen,
  • Valerie Fritsch: Winters Garten, 
  • Heinz Helle: Eigentlich müssten wir tanzen, 
  • Gertraud Klemm: Aberland, 
  • Steffen Kopetzky: Risiko, 
  • Rolf Lappert: Über den Winter, 
  • Inger-Maria Mahlke: Wie Ihr wollt,
  • Ulrich Peltzer: Das bessere Leben
  • Peter Richter: 89/90, 
  • Monique Schwitter: Eins im Andern, 
  • Clemens J. Setz: Die Stunde zwischen Frau und Gitarre, 
  • Anke Stelling: Bodentiefe Fenster,
  • Ilija Trojanow: Macht und Widerstand, 
  • Vladimir Vertlib: Lucia Binar und die russische Seele, 
  • Kai Weyand: Applaus für Bronikowski, 
  • Frank Witzel: Die Erfindung der Roten Armee Fraktion durch einen manisch-depressiven Teenager im Sommer 1969, 
  • Christine Wunnike: Der Fuchs und Dr. Shimamura,
  • Feridun Zaimoglu: Siebentürmeviertel, 

Uf, to pa je naslovov! Kar stisnilo me je, ko sem jih zagledala. Nobenega znanega imena ali naslova. Toliko o mojem poznavanju sodobne nemške literature;)
Edino ime, ki se mi je zazdelo domače, je Jenny Erpenbeck. Pisateljica je letos dobila Independent Foreign Fiction Prize za enega svojih prejšnjih romanov. Nagrado podeljujejo v časopisu The Independent in sicer za roman, ki je napisan v kakšnem drugem jeziku in nato preveden v angleščino. Kandidatov za nagrado je vedno veliko.
Vsi ostali pisatelji in pisateljice, kakor tudi njihovi romani, so mi bili pa popolnoma neznani. Kako naj vendar v sprejemljivem časovnem obdobju zberem informacije o nominiranih romanih, preberem odlomke, ki so prosto dostopni in najdem roman, ki ima potencial, da mi postane všeč? Misija nemogoče.
No, pa je prišla pomoč - sicer ne v obliki Toma Cruisa, pač pa kot Buchpreisblogger-ji. Pri Deutscher Buchpreis so namreč odprli facebook stran in sedem blogerjev, ki vodijo literarne bloge, naprosili, da berejo knjige z longliste, pišejo recenzije in se o knjigah pogovarjajo. Ideja je odlična in sila uporabna. Ob prebiranju zapisov samo ene blogerke sem počasi dobivala vtis o romanih in iz množice neznanih naslovov so se začele luščiti zgodbe in izrisovati osebe.

Zdaj že vem, da je na listi dvajsetih prav malo romanov običajne dolžine - 200 do 300 strani. Veliko jih je sila kratkih, nekaj pa je precej dolgih.
Roman Clemensa J. Setza, Die Stunde zwischen Frau und Gitarre je dolg kar 1000 strani. Nikoli ga ne bom prebrala. Pa ne zaradi dolžine, pač pa zaradi vsebine. Zgodba pripoveduje o ljubezenskem trikotniku dveh moških in ene ženske. Ona je podnevi negovalka v domu za ljudi s posebnimi potrebami, ponoči pa prostitutka.  Prvi moški je njen varovanec v domu. Drugi moški prihaja k prvemu na obisk. Prvi moški je zaljubljen v drugega, drugi pa v negovalko. Nastopa tudi žena drugega moškega, ki pa naredi samomor, ker se prvi moški preveč vsiljuje drugemu moškemu.Tako nekako. 

Knjiga Kai Weyand, Applaus für Bronikowski ima samo 188 strani. Pripoveduje o mladem fantu, ki je skupaj z bratom ostal v Nemčiji, njuni starši so se pa odselili v Kanado (?!?). Fant se zaposli v pogrebnem zavodu in je s svojo zaposlitvijo zelo zadovoljen. Nekaj humorja in nekaj naivnge pisanja, ocenjujejo.

Roman Aline Bronsky, Baba Dunjas letzte Liebe ima tudi manj kot 200 strani. Pripoveduje o sto let stari ženski, ki se preseli v svojo rodno vas Tschernovo (ja, vas ima nekaj skupnega s Černobilom), da bi tam preživela svoja zadnja leta življenja. Pri vsakodnevnih opravilih ji pomaga star zakonski par. Trojica starih ljudi se med seboj pogovarja, živi samosvoje življenje, se več ne ozira na mnenje drugih, trosi modrosti starostnikov in podobno.
Razpravljanje blogarjev o tej knjigi me je tako navdušilo, da je knjiga že na poti k meni domov (iz Book Depository).

Preden so bili v preteklem tednu razglašeni finalisti za nagrado Deutscher Buchpreis, so uradni blogerji te nagrade staknili glave in razglasili svojo Shortlist-o. Takšna je:
  • Getraud Klemm: Aberland,
  • Valerie Fritsch: Winters Garten,
  • Peter Richter: 89/90,
  • Clemens J. Setz: Die Stunde zwischen Frau und Gitarre,
  • Heinz Helle: Eigentlich müssten wir tanzen,
  • Kai Weyand: Applaus für Bronikowski

Saj veste, kako hudo je, če ima strokovna komisija drugačen okus kot bralci. Pisanje po blogih in forumih, jedikovanje in dvomi v strokovnost. Toda tudi najboljši se lahko zmotijo - tako na eni kot na drugi strani. Temelji za kaj takega so letos postavljeni tudi pri izbiranju nemške literarne nagrade.
Uradna in edina veljavna Deutscher Buchpreis Shortlist je namreč naslednja:

  • Jenny Erpenbeck: Gehen, ging, gegangen, 
  • Rolf Lappert: Über den Winter, 
  • Inger-Maria Mahlke: Wie Ihr wollt,
  • Ulrich Peltzer: Das bessere Leben
  • Monique Schwitter: Eins im Andern, 
  • Frank Witzel: Die Erfindung der Roten Armee Fraktion durch einen manisch-depressiven Teenager im Sommer 1969, 

Seznam finalistov, ki so ga sestavili blogerji, in seznam uradnih finalistov se ne ujemata niti v enem romanu. Shortlisti sta popolnoma različni. Kako se bo od zdaj naprej razvijalo bloganje in razpravljanje o kandidatih za nagrado, še ne vem. Pravega odziva še ni, bom pa dogajanje spremljala.

Glede finalistov pa tole:
  • Ineger-Maria Mahlke je napisala zgodovinski roman Wie Ihr wollt, ki pripoveduje o življenje lady Mary Grey - sestrične kraljice Elizabete I., ki je imela precej možnosti, da tudi sama pride do angleškega prestola in jo je celo Elizabeta morala jemati zelo resno. Knjiga verjetno nikoli ne bo prišla na mojo bralno polico. Glede Tudorjev mi več kot zadostuje Hilary Mantel.
  • Je pa zelo zanimiv roman Monique Schwitter, Eins im Andern. Knjiga se začne tako, da žena in mati dveh majhnih otrok po internetu malo pogoogla o svojem prvem ljubimcu. Osupla izve, da je njen prvi fant pred leti naredil samomor. V nadaljevanju pripovedovalka pred bralcem razgrne zgodbe svojih 12-ih ljubimcev. Tekom romana se menda marsikaj zaplete. Pripovedovalkin mož dobi malo nenavadno vlogo in tudi pripovedovalka sama se nam več ne kaže v luči idealne mame in žene. Zanimivo.
  • Mogoče bom zdaj končno prebrala Srečišče - v slovenščino preveden roman nemške literarne zvezdnice Jenny Erpenbeck in tako dobila vtis o pisateljici in njenem načinu pisanja. Če bi mi bila knjiga všeč, bi se potem lotila še njenega najnovejšega romana Gehen, ging, gegangen (Le kako bi naslov prevedli v slovenščino? V angleščino bi se že dalo), ki se loteva aktualne begunske tematike.
Nagrado Deutscher Buchpreis 2015 bodo podelili na predvečer otvoritve Frankfurtskega knjižnega sejma.

Jenny Erpenbeck

petek, 11. september 2015

Yuval Noah Harari: Sapiens. Kratka zgodovina človeštva

(440 str.) 
Zakaj smo ljudje med vsemi zemeljskimi bitji tako zelo posebni? Zakaj se samo mi zavedamo svojega obstoja in svoje minljivosti? Zakaj druga živa bitja niso razvila tehnologije, kot jo je človek? Na primer dinozavri. Časa so imeli več kot dovolj. Več milijonov let so bili nesporni gospodarji Zemlje, a v tem času si svojega načina življenja niso uspeli niti malo olajšati ali izboljšati. Ni jim uspelo odkriti ničesar novega.
To so vprašanja, ki si jih že dolgo zastavljam. Seveda se nanje lahko odgovori na zelo enostaven način. Lahko rečemo, da smo ljudje višek stvarstva, ki imamo v očeh našega stvaritelja posebno mesto in tako tudi posebne sposobnosti in pravice. Nič čudnega torej, da smo tako drugačni od vseh ostalih živali.

Yuval Noah Harari ponuja drugačne odgovore. Za razlago poteka človeške zgodovine ne potrebuje nadnaravnih sil. Na strogo znanstveno - racionalen in ateističen način mu (skoraj) uspe odgovoriti na vsa zgornja in še mnoga druga pomembna vprašanje človeške zgodovine.
Pri svojem pisanju je pogosto provokativen, kar pa mu oprostimo, saj je v današnjem času izzivajoči način pisanja nujno potreben za to, da knjiga postane uspešnica.
Najkrajši povzetek knjige in jedrnat pokazatelj sloga pisanja, je napisan na zadnji strani knjige. Ga kar citiram:
OGENJ
nas je naredil nevarne.
OPRAVLJANJE
nam je pomagalo sodelovati.
POLJEDELSTVO
je v nas prebudilo lakomnost.
MITOLOGIJA
je ohranjala zakon in red.
DENAR
nam je dal nekaj, čemur vsi zaupamo.
NASPROTJA
so ustvarila kulturo.
ZNANOST
nas je naredila za mojstre stvarjenja.
VENDAR NAS NIČ OD TEGA NI OSREČILO.
A pojdimo lepo po vrsti.
Po Harariju smo Homo Sapiensi, oziroma moderni ljudje, danes to, kar smo, zaradi treh revolucij, ki so se zgodile v naši okrog 2 milijona let stari zgodovini. Ti pomembni mejniki v naši preteklosti so kognitivna revolucija, kmetijska revolucija in znanstvena revolucija. Zakaj je do teh revolucij prišlo, se ne ve, a vsaka od njih je imela na razvoj človeka velikanski vpliv.

Kognitivna revolucija

Do nje je prišlo pred 70 000 do 30 000 leti - se pravi enkrat v dolgem časovnem obdobju od trenutka, ko je nekaj sto Sapiensov zapustilo Afriko in začelo z naseljevanjem vsega ostalega sveta, in trenutka, ko so naši predniki začeli ustvarjati prve umetniške predmete. Velja poudariti, da so bili ljudje v tistem obdobju že takšni kot smo mi - izgledali so tako kot mi, imeli enako velike možgane ter enake umske in govorne sposobnosti, kot jih imamo mi. Ukvarjali so se z lovom in nabiralništvom.

V času kognitivne revolucije so človeški možgani naenkrat začeli drugače delovati. Sapiens je začel razmišljati in se pogovarjati o stvareh, ki jih še ni videl. Tega do takrat ni bilo. Kot se izrazi pisatelj, da bi malo provociral: Človek je začel opravljati druge ljudi; začel pa si je izmišljati tudi zgodbe ter ustvarjati mite. Miti so ljudi medsebojno povezali. Zaradi medsebojnega sodelovanja večih majhnih skupin so Sapiensi postali močnejši in so si pridobili občutno prednost pred ostalimi človeškimi vrstami, na primer Neandertalci, ki so v naslednjih tisočih letih zaradi tega izumrli - četudi so bili bistveno bolje prilagojeni na življenje v mrzli in neprijazni Evropi kot Sapiensi.

Kmetijska revolucija

Ta se je začela pred približno 12 000 leti, neodvisno in dokaj istočasno na različnih delih Zemlje. Ko je Harari začel pisati o začetkih kmetovanja, je bilo prvič, da sem ob branju knjige nejeverno zmajevala z glavo. Od nekdaj sem namreč prepričana, da je odločitev za kmetovanje ena najboljših odločitev, ki jo je sprejel človek. S kmetovanjem si je namreč priskrbel večjo količino hrane in njegovo vsakdanje delo ni bilo več podrejeno golemu preživetju. Lahko se je začel ukvarjati še z marsičem drugim - na primer z umetnostjo, znanostjo in filozofijo.

Yuval Harari se s takšnim razmišljanjem ne strinja. Spet izziva in pravi, da je kmetijska revolucija največja prevara v zgodovini. Zakaj? Pravi, da je že res, da so ljudje potem, ko so začeli kmetovati, lažje prišli do hrane. Vrsta Sapiens je zaradi kmetovanja beležila uspeh - postala je številčnejša in uspešnejša, vendar pa se je za povprečnega človeka s prehodom na kmetijstvo kakovost življenja zmanjšala. Za manj hrane, ki je bila poleg vsega še manj raznolika, kot je bila hrana lovcev in nabiralcev, je moral več delati, saj je moral poskrbeti tudi za elito. Delo je bilo tudi bolj enolično, omejeno in brez tesnega stika z naravo. Pisatelj namiguje na to, da je bilo življenje lovca in nabiralca bolj srečno kot življenje kmetovalca.Tega še vedno ne morem sprejeti in verjeti, pa čeprav pisatelju priznam, da so njegove izpeljave logične, racionalne in zato več kot vredne razmisleka.

V času po kmetijski revoluciji se je v človeški zgodovini ukoreninila tudi patriarhalna miselnost. Moški so imeli celotno zgodovino večjo veljavo kot ženske. Zakaj le? Splošno prepričanje je, da zaradi tega, ker so fizično močnejši, bolj tekmovalni in agresivni. Pisatelj s primeri dokaže, da to ni res. Za uspeh Sapiensa v človeški zgodovini je bila bolj kot moč pomembna družbena spretnost - se pravi to, kako spretni so bili v komunikaciji, druženju in sodelovanju. Splošno znano je, da so ženske v teh prvinah spretnejše od moških. Zakaj potem v zgodovini človeštva niso bile ženske tiste, ki bi imele vodilno vlogo? Pisatelj ne ve točnega odgovora, namiguje pa na možnost, da so naše splošne predpostavke o moških in ženskah napačne. Mogoče za moške vrste Homo Sapiens niso značilne telesna moč, napadalnost in tekmovalnost, kakor se nam zdi, temveč boljše družbene spretnosti in večja pripravljenost za sodelovanje? Ha. Mogoče pa res.

Znanstvena revolucija

Pred približno 500 leti - tam enkrat, ko je Krištof Kolumb odplul proti Ameriki, se je v možganih Homo Sapiensa nenadoma in nepričakovano, brez kakšnega posebnega vzroka, zgodil še en pomemben "klik". Človek si je priznal, da vsega ne ve in da vse znanje še ni odkrito. Nam se takšna trditev zdi nekaj povsem normalnega in logičnega, za predmodernega človeka pa je bilo to revolucionarno odkritje. Predmoderne tradicije znanja (islam, krščanstvo, budizem in konfucijanstvo, tudi antični filozofi) so trdile, da so vse pomembne stvari, ki jih moramo vedeti o svetu, že znane. Vse znanje je že zaobjeto v svetih ali filozofskih knjigah. Potrebno jih je le natančno preštudirati, pa se bo našel odgovor na vsako vprašanje. Če pa v teh knjigah o temi, ki nas zanima, nič ne piše, je stvar povsem nepomembna. O stvareh, ki jih v svetih knjigah ni, sploh ni vredno razpravljati in se o njih spraševati.
Takšen način razmišljanja se je naenkrat končal. Ljudje so ugotovili, da se svet lahko izboljša, če priznajo nevednost in vlagajo v raziskovanje. Ljudje so začeli verjeti v boljšo prihodnost.
In smo tam, kjer smo. Postali smo gospodarji sveta, ki lahko spreminjamo svet in sebe, vključno s tem, da se uničimo.


O mnogočem piše Yuval Harari v svoji knjigi Sapiens, Kratka zgodovina časa - tudi o povsem konkretnih stvareh. Tako mi je razložil, zakaj se težko uprem temu, da ne bi pojedla cele tablice čokolade, potem ko sem jo začela jesti. Rada se bašem s sladkarijami, ker je v meni še vedno nekaj lovca in nabiralca. V času pred začetkom kmetovanja je bila namreč visoko kalorična hrana (kar sladkarije vsekakor so) zelo redka in težko dosegljiva. Naši predniki so tako morali izkoristiti trenutek, ko so jo našli (na primer veliko količino zrelega in sladkega sadja) in jo pojesti v kar največji možni količini. Evo, zelo verjeten evolucijski razlog za požrešnost na čokolado;-)

Proti koncu knjige pisatelj razpravlja tudi o človeški sreči. Zelo racionalno, znanstveno utemeljeno sledi svojemu razmišljanju na to temo. Pove, da sreča ni odvisna od zunanjih dejavnikov. Seveda, saj vemo - bogati ljudje niso (vedno) srečnejši od revnih. Pa tudi zdravje ni obvezen pogoj za človeško srečo. Pisatelj lepo in dosledno sledi svoji rdeči niti in razgali banalno dejstvo, da je naša sreča odvisna od količine in vrste nevrotransmiterjev, ki se nam sproščajo v možganih. In spet provocira: Torej, če bi vsak človek vsak dan dobil primerno količino "hormona sreče", bi bili vsi srečni in zadovoljni. Dosegli bi raj na Zemlji. No, takoj za tem pisatelj prizna, da ni čisto tako. Ljudje namreč sreče (vedno) ne enačimo z užitkom. Najbolj nas osreči to, da ima naše življenje nek smisel.
Uf, tukaj pa potem Harari stopi v zanko, ki si jo je sam nastavil in se iz nje ne more rešiti. Kaj pa je smisel življenja? Za nekoga vera v Boga in posmrtno življenje, za drugega vera v človeka, v dobra dela, solidarnost, v napredek ali pa v večno gospodarsko rast. Harari vse te stvari meče v en koš in jih označi za človeške utvare, oziroma kolektivna slepila....Ja... Ok. Kaj pa zdaj? ... Nič. Rdeča nit Hararijevega razmišljanja se konča in razjasnitev človeške sreče obvisi v zraku, pred očmi razočaranega bralca, ki se počuti opeharjenega.
Po Harariju bi za popolno srečo morali biti ravnodušni do vsega - do zunanjih dogodkov in tudi do naših notranjih občutkov. Nikoli veseli in nikoli žalostni. Od  življenja ne bi smeli ničesar pričakovati. Nikogar ne bi smeli imeti radi. Toda kakšno življenje je to? Srečno, po mojem mnenju, prav gotovo ne.

Knjiga Yuvala Noaha Hararija, Sapiens odpira pomembna vprašanja človeške zgodovine. Nanje poskuša tudi verodostojno odgovoriti. Vsak stavek knjige izpričuje dejstvo, da pisatelj veliko zna. To občudovanja vredno  znanje bi lahko v knjigi razpredal na dolgo in široko, a ga predstavi kratko in jedrnato, kar je težko delo. Človeška zgodovina je predstavljena preko treh revolucij in sicer na način doslednega znanstvenega in ateističnega razmišljanja.  Rdeča nit pisateljevega, sicer logičnega, razmišljanja se občasno prekine in tema obvisi v zraku. Tega mu ne smemo preveč zameriti, saj vendar ne more imeti mnenja in razlage za vsak dogodek človeške zgodovine in današnjega časa.
Kaj je bilo tisto, kar je sprožilo začetek kognitivne, kmetijske in znanstvene revolucije, ni znano niti Harariju. Bralci, ki niso ateisti, tako lahko, če želijo, v tem najdejo tudi dokaz Božjega posredovanja v človeški zgodovini.
Ob branju knjige sem se večkrat počutila nelagodno, saj so me vsebina in pisateljeve miselne izpeljave presenetile, moje lagodne predstave o človeški preteklosti in njegovem razvoju pa so se dodobra pretresle. Tudi zaradi tega lahko knjigo označim za vredno branja. Bralca prisili, da razmišlja o pomembnih stvareh svojega življenja in ga vabi, da nanje pogleda še z nekega drugega zornega kota kot običajno. Pisateljeve predpostavke in izpeljave lahko sprejme kot zelo verjetne - možno pa je tudi - sicer malo težje, da jih zavrne kot povsem irelevantne.

★★★★☆
Yuval Noah Harari
(1976)

petek, 4. september 2015

Enes Karić: Pesmi divjih ptic

(385 str.) 
Kadar berem leposlovno delo univerzitetnega profesorja, sem vedno zelo oprezna. Zelo verjetno je namreč, da bo knjiga le oder za predstavo pisateljevega bogatega strokovnega znanja. Takšni pisatelji za roman izberejo temo, ki jo strokovno zelo dobro poznajo, potem pa svoje znanje brez  hudih zadržkov in pogosto v preveliki količini položijo na jezik svojih romanesknih likov. Za bralca je to pogosto zelo dolgočasno. Tudi preveč poučno. Junaki iz knjige težko zaživijo in prepričajo. Tudi zgodba je ponavadi sila nezanimiva.

Seveda pa ni vedno tako. Primer za to je ena mojih najljubših knjig vseh časov - roman profesorja srednjeveške filozofije in semiotike, Umberta Eca, Ime rože. V tem zgodovinsko-kriminalnem romanu imamo vse, kar mora biti v dobri knjigi, vse skupaj pa je začinjeno z ravno prav strokovnosti - če lahko tako napišem, da poteši zvedavega bralca, ki ima rad srednji vek.

Akademik prof. dr. Enes Karić je strokovnjak za islamsko teologijo in zgodovino, predava na sarajevski Fakulteti islamskih ved. Knjiga Pesmi divjih ptic je njegov romaneskni prvenec. Tema, ki jo je izbral za svoj roman, spada v njegovo strokovno področje.
Kam bi ga uvrstili na premici med Umbertom Ecom in pisatelji, univerzitetnimi profesorji, za katere bi bilo bolje, da namesto beletristike pišejo eseje? Po mojem mnenju nekam v sredino.
Enes Karić
(vir: Jutranji list)

Roman se dogaja ob koncu 16. in na začetku 17. stoletja v Bosni. Takrat je bila Bosna del, še vedno zelo pomembnega, Otomanskega cesarsta, ki pa ni bilo več na višku svojih moči. Pomorska bitka pri Lepantu nekaj let pred tem, v kateri so združene evropske sile prepričljivo premagale otomanske sile, je pustila posledice, po katerih se cesarstvo ni več povsem opomoglo. Po deželi so vzniknile številne fanatične islamske verske sekte, ki jih valija (pokrajinski sultanov namestnik) ni zmogel več krotiti. Predstavniki teh sekt so mimogrede požgali tekije (samostane) ali trgovine in še kako drugače ogrožali ljudi.

V tem razburkanem času pride v Sarajevo mlad muderis (učitelj) z imenom Skender, da bi poučeval na medresi (muslimanski srednji in visoki verski šoli) ob Begovi džamiji. Pesem divjih ptic je njegova osebna izpoved.
Pripoveduje o svojem življenju v Sarajavu, poučevanju soft (študentov), ki jih več ne zanimajo predavanja o arabskem pesništvu; o svojih srečanjih z različnimi učenjaki in umetniki. Glavni - pa tudi stranski nastopajoči, veliko govorijo in predavajo o svojem pogledu na trenutne in pretekle dogodke v mestu, Bosni in celotnem cesarstvu, kar je idealna priložnost za to, da profesor Karić pokaže svoje znanje o Otomanskem cesarstvu in islamu. Pogosto je bilo branje o tem zanimivo, a nekajkrat tudi odveč, skoraj vedno pa predolgo.

Od "predavateljev" mi je bil najbolj všeč filozof Hasan. Bil je zelo napreden. Zagovarjal je reforme cesarstva in to, da morajo imeti zakoni več veljave kot (verska) čustva. Takole prepričuje fundamentalistične mladeniče. Zelo aktualno.
....Nekakšen dolgolasi mladenič, oblečen kot kalendrij zavpije:
- Mi zahtevamo, da se vsem sodi po Koranu!
- Joj, otrok! Vera v Boga ne pomeni, da ste v položaju soditi tako, kot sodi Bog! On je vsemogočen, mi nismo! On je večen, mi nismo!
- To mi vemo!
- Če bi to vedeli, ne bi v imenu Boga počeli groznih stvari: kaznovanj brez sojenja, obsodb zaradi namena, sumničenj brez dokazov, ravnanj brez pameti!
- Ampak cesarstvo je šibko, muderis-efendi, nekdo pa mora preprečevati zlo!
- Za vsako zlo se ne izvleče meč, prav tako vsako zlo ni enako!...Zlo družbe mora preprečiti družba sama in najprej mora začeti z lepo besedo. Tudi Bog je s človekom vedno začenjal z lepo besedo!...
Zgodba se premakne tudi v Istanbul, kjer je Skender v preteklosti obiskoval medreso in malo tudi v Firence, kjer je študiral astronomijo. Zelo zanimivo bi bilo brati o islamskem učenjaku v renesančnih Firencah pod vlado Medičejcev, pa se pisatelj temu na žalost ni posvetil preveč natančno. Škoda.
Bolj zavzeto so opisana Skenderjeva otroška leta v Mostarju. Preživel jih je ob materi Mevliji, ki je bila znana pesnica in zeliščarica.
Nekaj besed je namenjenih tudi Skenderjevi poroki in zakonskemu življenju, a s to pomanjkljivostjo, da Enes Karić piše o ženskah tako, kot to pišejo površni pisatelji moškega spola. Žene so popolnoma vdane svojim možem, dobre gospodinje in idealne družice. Vedno samo to. No, v tej knjigi je Lejla - Skenderjeva žena, vsaj sama izbrala svojega moža - če je bilo to v tistem času v Bosni res mogoče. Kar določila ga je in nihče, niti ženin še pomislil ni na to, da do poroke mogoče ne bi prišlo. A ta njena odločnost je s poroko izpuhtela neznano kam.

Lepi so se mi zdeli opisi narave - predvsem različnih rastlin. Pod Karićevim peresom še navadna jablana postane nekaj zelo posebnega in njena senca pomiri še tako hude napetosti v človeški duši. Opisi dvorišč pred bosanskimi hišami sprožajo željo, da bi tudi sam imel doma nekaj podobnega. Skender je imel to srečo, da je nekaj časa živel v hiši z najlepšim dvoriščem v Sarajevu. Na dvorišču so bili vodomet, s prodniki tlakovane potke, razvejana drevesa s pticami ter cvetoči grmi in rože.
Proti koncu knjige je Skender dervišem predaval o vrtu. Med drugim je povedal:
...Imejte številne vrtove! Iščite jih zunaj sebe in v sebi, gradite jih povsod, v tej špilji vam bo lažje... Kaj stoji nasproti vrta? V islamu nasproti vrta stoji vojna! Vojna vrtu vedno nasprotuje! V vojni, na bojišču, je vse dovoljeno, saj ni ničesar, resničnost ostane brez svojega smisla...
Za te protivojne stavke si je prislužil pasje fekalije.

Konec mi je bil všeč, saj je pokazal, za kakšno življenje se v nemirnih kriznih časih odločijo intelektualci, ki so tako bistrovidni, da vedo v kakšno katastrofo drvi družba, a tega ne morejo preprečiti. Opozarjajo na napačno pot, a nihče jih noče razumeti. Lahko vztrajajo in se bojujejo z mlini na veter, večinoma pa naredijo tako, kot je naredil Skendar. Umaknejo se iz javnega življenja v svojo intimo.
V romanu Pesmi divjih ptic se je tako visoko izobražen muderis vrnil v rojstni Mostar ter začel nabirati in sušiti zelišča. Po receptih svoje matere je skupaj s svojo ženo pripravljal čajne mešanice in zdravilna mazila. Mogoče je bil ob tem celo srečen:)

★★★☆☆

Mostar - Skenderjevo rojstno mesto
(h. arhiv)

===============================================
Pod črto - dodatni bonus knjige je bil ta, da sem izvedela za sedem žalosti perzijskega pesnika Nišapurija. Mogoče bodo zanimive tudi za vas:
1. žalost, ko zahaja sonce
2. žalost, ko veter potrga cvetje z drevesa in ga še dišečega raznaša po blatni zemlji
3. žalost, ko mahovi obrastejo grobno kamenje
4. žalost, ko nam pogled pade na ruševine
5. žalost, ko srna zaman išče mladiča, ki so ga pojedli volkovi
6. žalost, ko stari žerjav pade na zemljo za svojo jato in
7. žalost, ki se pojavi ob vonju zemlje na ravno zasutem grobu.