Oliver Pötzsch: Rabljeva hči

(416 str.)

Če imate radi Tavčarjevo Visoško kroniko, vam priporočam, da posežete tudi po zgodovinskem romanu Rabljeva hči, nemškega pisatelja Oliverja Pötzscha. Oba romana se dogajata v drugi polovici 17.stoletja - nekaj let po strašni tridesetletni vojni, ki je pustila hude posledice v celotnem Svetem rimskem cesarstvu. V obeh romanih ima tudi zelo pomembno, če ne osrednjo vlogo čarovniški proces proti nedolžni ženski. Razlika, ki je posledica 90-letnega presledka med izdajo Tavčarjevega in Pötzschejevega romana, je v tem, da je nemški roman nekako bolj atraktiven. Večji povdarek je na zgodbi, ki je napeta kriminalka in manj je mučnega moralnega samoizpraševanja glavnih oseb. Rabljeva hči je v primerjavi z Visoško kroniko lahkotnejši zgodovinski roman, ki razen tega, da postane uspešnica, nima prav visokih ambicij.

Zgodba se dogaja v južno bavarskem mestu Schöngau konec aprila 1660. Nenavadne stvari vznemirjajo meščane. Nekdo ubija otroke, ki so vsi mestne sirote in imajo na telesu narisano čarovniško znamenje. Nekateri od meščanov vidijo celo hudiča, ki se sprehaja po mestnih ulicah. Da bi mestni veljaki pomirili meščane, za nastale težave osumijo, oziroma kar določijo mestno babico Martho Stechlin. A mestni rabelj, ki ni čisto običajen krvnik in mučitelj, ne verjame v krivdo osumljenke in skupaj s svojo hčerko in mladim medikusom začne raziskovati nenavadne dogodke in iskati pravega krivca.

A mene so bolj kot zgodba zanimale druge stvari.
Kar se mi je v knjigi najbolj dopadlo, je bil duh obdobja, v katerem se zgodba dogaja in ga je pisatelj dobro zadel. Ob prebiranju sem dobila dokaj jasno predstavo o tem, kako se je v tistem času živelo v manjših trgovskih mestih. Blaginja mesta je bila odvisna od pretoka blaga in strah veljakov, da bi se pomembne trgovske poti naenkrat izognile mestu (zaradi nepojasnjenih smrti otrok, požiga skladišča, prikazovanja hudiča, na primer) je bil še kako upravičen in marsikaj so bili pripravljeni storiti, da se kaj takega ne bi zgodilo.
Zelo lepo je opisan tudi način vodenja mesta, vpliv pomembnih mestnih družin flosarjev, lončarjev, gostilničarjev, ki so svoje veščine po jasnem cehovskem principu predajali svojim sinovom. Ti so skupaj s poklicem od očetov prevzeli tudi pomembne položaje v mestni vladni hierarhiji.

Poseben položaj v mestnem življenju je imel tudi rabelj. Poklic ni bil preveč cenjen, a vendar zelo pomemben. Tudi v tem primeru se je poklicna veščina - tukaj mučenja in osmrtitve, prenašala od očeta na sina. In kaj se zgodi, če sin ni ravno pravšnji za takšno delo? In če se rabljeva hči ne želi poročiti s sinom rablja iz sosednjega mesta, kot je bilo to v navadi?
Jakob Kuisel, mestni rabelj, je osrednja oseba romana. Svoje delo je opravljal dosledno in brez napak, a ni bil brez srca. Poskušal je biti pošten in je žrtvam pogosto olajšal trpljenje. Marthi Stechlin je med izpraševanjem tako prihranil marsikatero bolečino. Pri tem mu je pomagalo tudi znanje o zeliščih, iz katerih se je dalo pripraviti učinkovite zdravilne prevretke.

Z zdravilstvom se je ukvarjal tudi mladi medikus Simon Fronwieser, a on na bolj znanstveni in strokovni način. Predstavlja zametek sodobnih zdravnikov. Študiral je na univerzi v Ingolstadtu, ki je v tistem času že imela oddelek za medicino. Študija zaradi pomanjkanja denarja ni uspel dokončati, a je pridobil dovolj znanja in imel dovolj volje, da znanje s pomočjo knjig še obogati. Tako ni bil le navaden mazač kot večina medikusov tistega časa.

Pomembno dogajanje v knjigi, ki zaposluje misli bralca in ob katerem je težko ostati neprizadet, je položaj, v katerem se je znašla osumljenka čarovništva Martha Stechlin.
Čarovniške procese v današnjem času le težko razumemo. Način sojenja je bil drugačen kot je zdaj. Domnevne čarovnice so bile že vnaprej določene za krive. Ni bilo možnosti, da bi se branile. Logika dokazov ni delovala. To so pogosto vedele tudi osumljenke same, saj so bile večinoma bistre in inteligentne ženske. Čarovnice so bile nujne žrtve, s katerimi se je ohranjal mir v mestu. Tega so se zavedali tudi ostali vpleteni (sodniki npr., ki so v resnici le redko verjeli v čarovništvo), le linča željne množice ljudi ne. Z njimi se je manipuliralo takrat in se manipulira danes. Vse to je v knjigi prav lepo prikazano.

Naslov romana je nerodno izbran. Bralec je z naslovom zaveden. Rabljeva hči ima v romanu povsem stransko in nepomembno vlogo. Zakaj je pisatelj želel izpostaviti rabljevo hčerko, ni povsem jasno.
Tudi slika na naslovnici - tako v originalu kot na slovenskem prevodu, se mi zdi neprimerna in zavajajoča. Ena najpretresljivejših slik National Gallery v Londonu - Usmrtitev lady Jane Grey (angleške kraljice, ki je vladala samo 9 dni), nima prav nobene zveze z vsebino knjige. Prav gotovo pa takšna slika na naslovnici in naslov sam s svojo šokantnostjo pridobita kakšnega bralca več.

Roman Rabljeva hči je pisateljev prvenec. Kmalu po izidu je knjiga postala velika nemška uspešnica, prevedli pa so jo tudi v številne tuje jezike. Oliver Pötzsch se je s tem romanom poklonil spominu na svoje prednike. Sam namreč izhaja iz dinastije bavarskih rabljev Kuisel (in ne iz plemiške družine kot sem napisala ob recenziji njegovega romana Die Ludwig-Verschwörung in kar pisatelj sam pripoveduje svojemu sinu).
Oliver Pötzsch je napisal tudi nadaljevanje romana - imamo ga prevedenega tudi v slovenščino in nosi naslov Rabljeva hči in črni menih.

Roman Rabljeva hči je v redu roman, a preveč resno ga ni jemati. Ko se začetek poveže s koncem, bralec vseeno ugotovi, da gre za bolj ali manj lahkotno - lahko tudi poletno branje. Mučenja ni toliko in ne poteka na takšen način, da bi bil bralec zamorjen. Kakšne globoke vsebine in izrisanih značajev v romanu ni iskati, se pa knjigo vseeno splača prebrati.
Vsi pač ne morejo pisati tako izvrstnih zgodovinskih romanov kot jih pišeta Hilary Mantel ali Umberto Eco.

Oliver Pötzsch (1970)