Patrick D. Smith: A Land Remembered

(403 str.) 

Včasih je težko verjeti, kakšne knjige vse najdejo pot do založnika, postanejo uspešnice in nato celo del učnega načrta v šolah. Tukaj je ena taka.

A Land Remembered, Patricka D. Smitha pripoveduje zgodbo treh generacij družine MacIvey. Začne se okrog leta 1830, ko se družina zaradi strahu pred ameriško državljansko vojno iz Georgije umakne na Florido. Tam je še vedno divjina in boj za preživetje neizprosen. Življenje je podobno težko kot tisto, opisano v knjigi Marjorie Kinnan Rawlings, V pomladi življenja, ki se tudi dogaja na Floridi, le da se v Smithovi knjigi junaki romana bolj kot s poljedelstvom ukvarjajo z živinorejo. Gre za nekakšno kavbojsko različico življenja na Floridi, skoraj vesteren. Družina MacIvey je bolj ambiciozna in podjetnejša od družine Baxter iz Pomladi življenja in že v drugi generaciji s pomočjo trgovanja z živino obogati. Bogastvo družine pa se občutno poveča še v tretji generaciji, ko se člani družine začnejo ukvarjati s preprodajo zemljišč.

Roman tako na precej lahkoten način preko družinske zgodbe opisuje zgodovino Floride v zadnjih dvesto letih. Verjetno je to razlog, da učitelji v floridskih šolah knjigo priporočajo svojim učencem.

Sicer pa je knjiga čisto zanič.
Osebe so klišejske in podobne druga drugi. Vsi člani družine MacIvey, pa tudi ljudje, ki delajo z njimi, imajo izključno pozitivne lastnosti. Celo hudi pijanci, potem ko začnejo sodelovati s MacIveji, čez noč in brez posebnega truda postanejo abstinenti in vzorni delavci.
Ženski liki so še posebno slabo orisani. Ženske iz družine MacIvey so si tako podobne, da jih skoraj ni mogoče ločiti med seboj. Vse so potrpežljive, razumevajoče, spretne, delavne in še kar je podobnih lastnosti.

Zgodba poskuša biti napeta in razgibana, a je dolgočasna in predvidljiva. Družina MacIevey tekom romana doživlja številne padce in vzpone. Skoraj v vsakem poglavju se zgodi kakšna katastrofa. A čeprav se MacIvejevim dogajajo hude stvari, se jih to skoraj ne dotakne. Ob vsem dogajanju ostanejo dokaj neprizadeti - in z njimi tudi bralec. Po katastrofi se namreč MacIveji že na naslednji strani knjige z izgubo, ki jih je doletela, sprijaznijo, na strani naprej pa že nadomestijo izgubljeno. Precej preprosto gre vse skupaj.
Zgodba je tudi predvidljiva. Ko eden izmed likov začne pripovedovati o tem, da bi rad imel indijanskega konja, bralec že ve, da ga bo kmalu res dobil. Ko Indijanci rečejo, da bodo nekoga mogoče naučili pripravljati moko iz ene izmed močvirskih rastlin, to čez nekaj poglavij tudi res storijo. Ko eden od osrednjih likov zatrdi, da se po morebitni smrti svoje žene, ne bi mogel še enkrat poročiti, bralec že ve, da bo ta žena kmalu umrla in da nove poroke ne bo. Zelo dolgočasno.

A kljub tem hudim slabostim sem knjigo presenetljivo rada brala. Vzrok za to bo v tem, da sem jo prebirala med potovanjem po Floridi in enkratno se mi je zdelo, da se vozim in sprehajam po istih krajih kot so se MacIveji pred več kot sto leti in da lahko primerjam današnjo pokrajino Floride in način življenja s tistim opisanim v knjigi.

Kissimmee

Ozemlje Kissimmee (prosim, nobenih asociacij na "poljubi me", ker gre za indijansko besedo:) - pokrajina številnih jezer in gozdov, kjer so živeli MacIveji, je danes večinoma urejeno turistično področje. A vendar, če se dobro pogleda, se v urejeni okolici jezer še vedno lahko začuti divjino težko prehodnih gozdov opisanih v knjigi.

močvirje Everglades

Močvirje je še vedno enako nevarno kot pred dvesto leti in v skoraj vseh vodah na Floridi še vedno plavajo aligatorji.
Indijanci, ki danes turiste z motornimi čolni vozijo po močvirju in demonstrirajo, kako se lahko ulovi aligatorja, so potomci tistih floridskih Indijancev - tudi opisanih v knjigi, ki so se pred dvesto leti uprli nasilni preselitvi v Oklahomo in so nato živeli skriti v naseljih po močvirju.
Zaradi teh stvari sem knjigi pripela dve (in ne samo eno) zvezdico.

Indijanski rezervat Miccosukee