sobota, 31. avgust 2013

Film Ubiti ptico oponašalko

Gregory Peck (1916-2003)
Originalni naslov filma, pa tudi knjige, po kateri je film posnet, je To Kill a Mockingbird. Pri slovenskem prevodu knjige  je prišlo do majhne neskladnosti. V slovenščini imamo to izjemno knjigo Harper Lee izdano pod naslovom Ne ubijaj slavca. Mockingbird nikakor ni angleška beseda za slavca, pač pa pomeni ptico oponašalko ali ameriškega kosa. Zakaj se je prevajalec odločil za slavca namesto za oponašalko, mi ni znano. Nam je s ptico, ki je  ljudem našega geografskega okolja bližja, hotel približati tudi knjigo samo in zbuditi večje zanimanje zanjo? Mogoče. Kakorkoli že, tega mu ne zamerim preveč. Slavec in oponašalka sta verjetno podobnega vedenja in tako za simboliko romana enako primerna. 

Ker mi je bila knjiga Harper Lee Ne ubijaj slavca zelo všeč in ker sem bila prijazno opomnjena, da obstaja tudi film posnet po tej knjigi, sem si film priskrbela in si ga  pred kratkim skupaj z družino tudi ogledala. Četudi je film črno-bel in brez efektov sodobne digitalne tehnike, posnet daljnega leta 1962, jim je bil všeč. Ob organizaciji tega ogleda se mi je zdelo, da sem majčkeno podobna Baracku Obami, ki je pred nedavnim pripravil podoben ogled istega filma v družinskem kinu v Beli hiši in k ogledu povabil tudi učence okoliških šol:)

Glavni poudarek filma je na sodnem procesu, kjer temnopoltemu mladeniču sodijo zaradi posilstva belega dekleta. Gregory Peck kot Atticus, odvetnik, ki brani obtoženca, je enkraten in prav nič nenavadno ni, da je za to vlogo dobil tudi oskarja. Vlogo je odigral s srcem, podobno kot je Atticus s srcem branil svojega temnopoltega obtoženca. Peckova igra je izjemna - tako obrazna mimika,  kot igra rok (ko npr. ugotavlja ali je dekle pretepel levičar ali desničar). Z umirjeno in dostojanstveno držo uspe publiko na sodišču in gledalce filma prepričati v obdolženčevo nedolžnost. To mu uspe brez povzdigovanja glasu, brez teatralnih izpadov ali celo bizarnosti in nenavadnega vedenja, ki jih tako pogosto najdemo v sodobnih televizijskih nanizankah s sodišč (na misel mi prihaja Alan Shore iz Boston Legal, ki ga sicer prav rada gledam).
Gregory Peck je bil tudi v svojem osebnem življenju izjemen človekoljub, ki se je aktivno zavzemal za človekove pravice. Vloga predanega odvetnika, je bila tako kot nalašč zanj. Edina stvar, ki me je v zvezi z njim kot bralko knjige motila, je bila ta, da je bil za Atticusa čisto preveč čeden. A sem se temu hitro in brez težav privadila;)

Ker je večina filma osredotočena na dogajanje na sodišču, ostane bolj malo prostora za Atticusovo hčer Scout in njeno druščino. Tega mi je žal, saj mi je bil pri branju knjige Atticusov odnos do družine skoraj pomembnejši in zanimivejši kot njegova vloga na sodišču. Tudi ostali prebivalci mesta so bolj skopo predstavljeni. Mnogo dogodkov je izpuščenih, a to je razumljivo - že tako film traja več kot dve uri. Glavno je, da je v filmu kljub temu vzpostavljeno značilno vzdušje  ameriškega južnjaškega mesta v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ki poskrbi za primerno ozadje ostalemu dogajanju.

Mary Badham v vlogi Scout je v redu, kakor tudi njena fantovska družabnika v igri. Prikupen prikaz brezskrbnega otroštva je tako zagotovljen.
Brock Peters kot obtoženi črnec je prepričljiv s svojim preznojenim čelom in kombinacijo ponižnega in odločnega vedenja.
Ewelovi so na zunaj malo premalo zanemarjeni (v knjigi ves čas beremo o blatu in umazaniji), a njihova hudobija precej prepričljivo plane na dan in to predvsem v podobi Mayelle, ki pa vseeno obdrži podobo žrtve.
Atticusove sestre, ki v knjigi skrbi za odločnejšo vzgojo njegovih dveh otrok, v filmu sploh ni, a zaradi tega sem se bolj oddahnila, kot da bi me motilo.

Te drobne malenkosti, ki sem jih opazila in so posledica razlik med knjigo in filmom, kažejo na to, da je film zelo dobra adaptacija knjige. Če ne bi bil, bi me motile druge stvari. Tako pa pred filmskega gledalca, ki je pred kratkim prebral tudi knjigo, bolj opazno stopijo drobne razlike med filmom in knjigo, ki pa za glavno sporočilo in kakovost dela niso pomembne. Vsi ključni prizori in dvomi - moralni in rasni, ki jih zgodba prinaša in so bistvo romana, so prisotni tudi v filmu in povsem enako prepričljivi.

Film svoji slavni knjigi ne dela sramote. Je verna podoba romana. Odličen film, ki je več kot vreden ogleda. Je pa tudi res, da mi ob knjigi ni prinesel kakšnega izrazitega dodatnega zadovoljstva ali navdušenja (če odmislim Gregoryja Pecka). Mogoče bi me bolj navdušil, če bi ga gledala z določenim časovnim zamikom - kakšno leto ali dve po prebrani knjigi. Tako bi mogoče, neobremenjena z odlično knjigo, lažje opazila tudi kakšen biser, ki ga lahko ustvari le filmska umetnost.

Atticus s hčerjo Scout in sinom Jemom

sobota, 24. avgust 2013

Arnold Stadler: Smrt in jaz, midva

(212 strani)
Knjiga je  v slovenskem jeziku izšla v zelo obetajoči zbirki Euroman. Ideja za zbirko je bila genialna, podvig izjemen! Vsako državo evropske unije so se namenili predstaviti s svojo knjigo. 23. aprila 2008, na svetovni dan knjige, je tako izšlo 27 proznih del, ki so predstavljale novost na slovenskem knjižnem trgu. Vse knjige so prevedli priznani prevajalci, opremljene so s spremnimi besedami, natiskane so na kakovostnem papirju, oblikovane so izvirno. Sama sem bila nad projektom takoj navdušena in sem si zbirko zagotovila že v prednaročilu.

Smrt in jaz, midva je predstavnica Nemčije. Verjamem, da je bilo za izbiro pisatelja in knjige, še bolj pa za izdajo knjige, potrebno ogromno truda. Treba je bilo urediti pogoje izdaje, zgladiti finančne zadeve, in še marsikaj drugega, o čemer se mi niti ne sanja. Razumem, da v zbirko ni bilo mogoče uvrstiti ravno tiste knjige in tistega pisatelja, ki bi si ju mogoče najbolj želeli. Pa vendar... - da se je za predstavnico Nemčije, za nemško zgodbo s pogledom, izbralo tako zanič knjigo, je žalostno, obžalovanja vredno in skoraj sramotno.

Tako slabe knjige namreč že dolgo nisem brala.
O knjigah, ki mi niso všeč, težko kaj napišem, tako samo nekaj stavkov:

Glavni junak je zguba, ki se nad svojim neuspehom cinično naslaja. Prepričan je, da so za njegovo odrinjenost na rob družbe krivi drugi ljudje in njegova nizka postava. To seveda ni res. Kriv je sam s svojim vedenjem in mišljenjem.
Zgodbe ni nobene. 20 letno čakanje na "stričevo" dediščino zame ni nobena zgodba. Poleg tega je kolikor toliko inteligentnemu bralcu že od samega začetka romana jasno, da dediščine sploh ne bo.
Pisanje, ki skače z ene na drugo temo z lahkoto shizofrenega mišljenja,  naj bi bilo polno humorja. To ni humor, ki zabava; to je humor (če to besedo sploh lahko uporabim), ki utruja in živcira.
Trudim se, da bi v knjigi našla vsaj kakšno dobro stvar. Mogoče je najboljši del začetno poglavje, ki opisuje "stričevo" zabavo za 70. rojstni dan. Recimo, da ta začetni del obeta. Mogoče sem zaradi njega celo vztrajala in knjigo prebrala do konca. A moji občutki na koncu so bili takšni, da sem knjigo zalučala s terase - svetost knjige gor ali dol - in šla pod tuš. Potem sem se bolje počutila:)

Arnold Stadler

petek, 16. avgust 2013

Ruth Ozeki: A Tale for the Time Being

422 strani
Napisano je tako, kot da se je pisateljici vse, kar je opisano v knjigi, res zgodilo:

Ruth (Ozeki), ameriško-japonska pisateljica, med sprehodom po obali Vancouverskega otoka, kjer živi z možem Oliverjem, najde naplavino, za katero se izkaže, da je dnevnik japonske najstnice. Da se na tihomorski obali Kanade najdejo naplavine z Japonske ni nič nenavadnega. Morski tokovi so namreč takšni, da nenehno prinašajo stvari z drugega konca oceana.

Dnevnik šestnajstletne Nao, ki ga najde Ruth, ni običajen dnevnik mladega dekleta, kjer bi brali o zmenkih, prvi ljubezni in podobnih rečeh. Hitro nam je jasno, da bo govor o bolj usodnih stvareh. Naoino pisanje je lahkotno in sproščeno, polno prisrčnega humorja, a vendar zelo kmalu ugotovimo, da zgodba, ki jo pripoveduje, ne bo zabavna, ampak zelo tragična. Zvemo, da je Naoin oče izgubil službo in postal hikikomori (precej pogost pojav na Japonskem, ko se moški zaprejo v stanovanje in prenehajo z vsem družabnim življenjem). Zvemo o mučenju, ki ga učenci v šoli izvajajo nad sovrstniki in presega vse, kar si normalen človek lahko zamisli, pri tem pa sodelujejo celo učitelji. Priča smo spolnemu nasilju, ki je ovekovečeno na YouTubu. Govor je o samomoru in poskusih samomora. Samomor je celo osrednja tema romana.
Stavki in besedišče dnevnika so dokaj preprosti, a kljub temu Nao piše na takšen način, da sem takoj začutila, da se v ozadju skriva izredno simpatično in bistro dekle, ki me je začelo zanimati. Nao sem v trenutku vzljubila. Začelo me je skrbeti zanjo, o njej sem želela zvedeti vse, kar je mogoče. Ne spomnim se, da bi že kdaj naletela na tako prikupen način pisanja najstnice, kot sem ga v tem dnevniku.
Mimogrede, tako močnih občutkov nisem doživela pri nobenem od junakov Zadie Smith, pa je bilo v Belih zobeh na preko 600 straneh več kot dovolj možnosti, da se razvije kakšna tesnejša vez; pri Nao pa se je tako prijeten odnos razvil že po nekaj straneh. To je čarovnija dobrih knjig:)

Podobno kot sem se nad Nao navdušila jaz, se je nad njo navdušila tudi Ruth. Medtem, ko bere njen dnevnik, zavzeto razpravlja z možem o tem, kdo bi lahko bila Nao, kako je z njeno družino, kaj se ji dogaja v šoli, "gugla" po spletu, da bi o njej našla kakšne konkretne podatke. Najbolj pa jo bega vprašanje, kako je mogoče, da je njen dnevnik prišel do Kanade. Je bilo to posledica smrtonosnega tsunamija na Japonskem v letu 2011? In če je to res, kaj se je v tem primeru zgodilo z Nao?

Ko bralec skupaj z Ruth prebira dnevnik, podoba Nao in njene družine postaja vse jasnejša. Spoznamo tudi njeno prababico Jiko, približno 104 let staro budistično redovnico, ki je imela burno feministično mladost, a se je po smrti edinega sina, ki je umrl kot kamikaza v drugi svetovni vojni, odločila vstopiti v samostan. Od takrat dalje moli za vse ljudi na svetu. Zaobljubila pa se je tudi temu, da  pred lastno odrešitvijo doseže odrešitev za vse hudobne ljudi na svetu. Kar bo zelo težka naloga, ugotavlja Nao;)
Svetla oseba v knjigi je tudi Jikojin sin Haruki - vojni heroj, ki to ni povsem. Uradna pisma materi in njegov skrivni dnevnik so tudi eden od sestavnih delov naplavine, ki jo Ruth najde na morski obali. Z njimi imamo vpogled v še eno japonsko zgodbo, ki pa se osredotoča predvsem na grozote, ki jih prinaša vojna; govori pa tudi o plemenitih dejanjih, ki so jih sposobni le redki, občudovanja vredni posamezniki. Ti so lahko potem vzor in navdih svojim naslednikom - v tem primeru Haruki svoji pranečakinji Nao.

Ob zgodbah z Japonske pa ne smem pozabiti še kanadske zgodbe. To je Ruthina zgodba, ki je na prvi pogled pravo nasprotje dogajanju na Japonskem. Ruth in Oliver živita na osamljenem otoku, kjer se zdi, da se je  - če ne bi bilo interneta -  življenje ustavilo vsaj 50 let nazaj; ona je predana pisateljevanju, on okoljevarstveništvu. Vancouverski otok je tako pravo nasprotje kričečemu, super urbanemu Tokiu, vendar pa življenje vseeno vleče vzporednice. Tako se zdi, da sta tudi pisateljica in njen mož neke vrste hikikomorija, ki bežita pred svetom in človeka vrednim, pravim in polnim življenjem. To slutita  in zaradi tega se počutita nelagodno.

Proti koncu knjige doživimo še drzno pisateljičino potezo, ko se japonska in kanadska zgodba povežeta s pomočjo kvantne fizike in teorije neskončnih možnosti. Preko nekakšnih časovnih lukenj Ruth pomembno vpliva na potek Naoine zgodbe na Japonskem. Takšne stvari mi ponavadi niso všeč, a v tej knjigi so izpeljane tako elegantno, da nimam pravice kritizirati. Poleg tega je knjiga napisana tako, da je dopuščena tudi povsem racionalna razlaga dogodkov, če je bralcu to bližje. Meni je že.

V knjigi A Tale for the Time Being je toliko različnih tem, dogodkov, zgodb in oseb - marsičesa sploh nisem omenila, da je potrebna velika pisateljska spretnost, da iz vsega tega nastane berljiva knjiga. Ruth Ozeki  je uspelo več kot to. Knjiga je všečna. Skoraj odlična. Tudi napeta - bralec jo težko odloži preden ne prebere zadnje strani. Za moj okus je v njej za kanček preveč vzporednih svetov, okoljevarstveništva, predvsem pa nasilja. Budizma je, presenetljivo, ravno prav - glede na to, da je pisateljica budistična redovnica, bi jo prav lahko zaneslo v pretiravanje. Nekatere od oseb so slabše orisane in delujejo neverodostojno, npr. Naoina mama, ki se kar preveč lahkotno spremeni iz zadovoljne gospodinje v čudaško opazovalko meduz in na koncu v uspešno urednico, ki s svojimi dohodki preživlja družino. A vse te morebitne slabosti knjige pisateljici z  lahkoto in veseljem oprostim na račun tega, da je ustvarila eno najprijetnejših in najzanimevejših fikcijskih najstnic.

Knjiga A Tale for the Time Being je trenutno na seznamu kandidatov za letošnjo Bookerjevo nagrado. Zaslužila bi si tudi uvrstitev med finaliste.

Ruth Ozeki

sreda, 7. avgust 2013

Zadie Smith: Beli zobje

(637 strani)
To je bila moja izbira za letošnje počitniško branje. Knjiga Beli zobje je namreč pretežka, da bi jo vsak dan nosila v torbici in jo brala na poti v službo, in predebela, da bi jo na takšen način prebrala v doglednem času. Idealna knjiga za dopust torej, saj pot do plaže ni predolga, da bi bila teža knjige obremenjajoča, pa tudi senca pod borovci omogoča nekaj več časa posvečenega samo branju. Knjiga pa ima še dve dobrodošli lastnosti prijetnega dopustniškega branja - je lahkotna in zabavna. Za moj okus malo preveč.

Knjiga Beli zobje je (do sedaj) najodmevnejši prvenec tega stoletja, ki je mlado Zadie Smith izstrelil med zvezde literarnega neba, kjer še vedno zavzema eno najpomembnejših mest. Zanj je dobila Whitbeardovo nagrado (zdaj je to nagrada Costa). Dvakrat zaporedoma - leta 2003 in 2013 - je bila uvrščena v skupino najperspektivnejših mladih avtorjev, ki jih izbira komisija literarne revije Granta. Vsako delo, ki ga napiše Zadie Smith in vsaka izjava, ki jo poda, žanjejo veliko pozornost. Zadie Smith je velika ljubljenka britanske, še bolj pa londonske javnosti.

No, pa se je zgodilo, kar se v podobnih primerih pogosto zgodi, da sem od knjige pričakovala (pre)več. Mogoče malo več resnosti ob temah, ki se jih loteva. A okusi so različni, mnogim je verjetno ravno to tisto najboljše v knjigi - malce posmehljivo, cinično pisanje o sodobnem multikulturnem urbanem življenju v Londonu.

Naslov je ravno pravšnji. Beli zobje so - malce provokativno, tisto, kar je značilno za večino nastopajočih v knjigi. To so temnopolte ženske jamajškega porekla in  člani azijske družine z bangladeškimi koreninami. Mimogrede pa lahko omenim še nemške nabornike v 2. svet. vojni iz podsaharske Afrike, ki so bili v temi, po pripovedovanju, ravno zaradi bleščečih zob dobra tarča angleških vojakov. Ja, na takšen način piše Zadie Smith.

Knjiga je saga o dveh družinah, ki sta povezani preko velikega prijateljstva obeh mož oz. pozneje tudi očetov. Eden je belec, Anglež; drugi Bengalec. Preko njunih družin spoznavamo navade in način življenja priseljencev iz Azije in Jamajke v Londonu in življenja njihovih potomcev. To je tudi glavna odlika knjige -  predstavitev sodobne londonske multikulturnosti, ki je tudi znotraj posamezne rasne in kulturne skupnosti zelo heterogena.
Zadie Smith se ne poslužuje stereotipov. Niso vse muslimanske žene ubogljive in pokorne svojim možem. Niso vsi muslimani verski fundamentalisti. Nekateri priseljenci so bolj angleški od Angležev samih. Le temnopolte ženske si večinoma vse prej ali slej želijo gladkih in ravnih las:)
Verska pripadnost oseb je zelo raznolika - od islama do jehovih prič, od vere v Boga do vere v razum in znanost.
V glavnem, pred nami je velik kolaž ne samo različnih barv kože, ampak tudi različnih načinov razmišljanja, življenja in verovanja - od sredine 19. do konca 20. stoletja. Da je pestrost še večja, se v zgodbo vključuje še tipična angleška družina srednjega razreda.

Prav do vseh je Zadie Smith neprizanesljiva - vsaj tako sem jaz dojela njen posmehljiv način pisanja. Nič ji ni pomembnejše od česa drugega, ničesar ne odobrava bolj kot kaj drugega. Do vsega se vede nekako pokroviteljsko, da ne rečem naduto. To mi ni bilo všeč. Upala sem, da bo vsaj na koncu, ko se vse zgodbe in vsi nastopajoči zberejo v predavalnici znanstvenega inštituta, kaj drugače, pa sem bila razočarana. Zaključek je takšen, da se nasmehneš - mogoče celo malo bolj na široko kot sicer med branjem knjige, to je pa tudi vse. Čisto vse. Žal.

Zadie Smith je nadarjena pisateljica, ki je zelo razgledana in polna znanja (na univerzi je prejela iz dveh oz. skoraj treh predmetov najboljšo oceno - oceno first, ki jo doseže zelo malo študentov), a mene njena knjiga Beli zobje ni navdušila. Nisem in nisem se mogla vživeti ne v zgodbo in ne v osebe. Od oseb mi je bila še najbližje Irie, ki ima veliko pisateljičinih avtobigrafskih značilnosti, pa vendar tudi to ni bilo ne vem kaj. Vzrok za to bo prav gotovo tudi to, da mi multikulturnost, o kateri je govor, ni tako blizu kot bi mi bila, če bi npr. živela v Londonu; a še večji vzrok za odtujenost od knjige je načina pisanja, ki se ga poslužuje Zadie Smith.
Trenutno tako ne čutim prav nobene potrebe, da bi prebrala še kakšno njeno knjigo.

Zadie Smith

četrtek, 1. avgust 2013

Harper Lee: Ne ubijaj slavca

(328 strani)
Slavec je zelo miroljubna ptica. Nikoli ne napada ostalih ptic in ne krade njihovih jajc. Ne najeda vrtov in nasadov.Vse dneve samo prepeva. Zato se slavcev ne pobija. Slavec je lahko tudi prispodoba za človeka.

Ko je knjiga Ne ubijaj slavca v šestdesetih letih prejšnjega stoletja izšla, je takoj postala velika uspešnica. Prodanih je bilo več kot 30 milijonov izvodov in knjiga se še vedno prodaja. Prejela je Pulitzerjevo nagrado in 50 let pozneje še posebno nagrado predsednika Združenih držav Amerike. Harper Lee po tem svojem prvencu ni zmogla napisati nobene knjige več. Tudi intervjujev od leta 1964 ne daje več.
Knjiga je v Združenih državah Amerike na seznamu obveznega srednješolskega branja - verjetno z namenom, da bi se dijaki zavedali še vedno navzoče rasne nestrpnosti v ZDA in se temu zoperstavili. Vendar pa to ni preprost mladinski roman z izrazito moralistično komponento, ampak se v njem skriva še marsikaj drugega, kar je še kako vredno premisleka.

Dogajanje je postavljeno v leto 1935, v Alabamo ("Deep South") v Združenih državah Amerike. V začetnih poglavjih se zdi, da knjiga nima prave zgodbe. Beremo samo o tem, kako dva otroka - sin in hči mestnega odvetnika,  preživljata svoje otroštvo. Le-to je kljub obdobju recesije srečno, polno iger, otroških nagajivosti in potegavščin. A potem se počasi in komaj zaznavno  v dogajanje začne vključevati osrednja zgodba - najprej samo kot opazke someščanov v stilu: "Poglej ju, to sta otroka tistega, ki na sodišču brani zamorce!", potem pa zgodba o črncu, ki je obtožen posilstva belega dekleta, postaja vse bolj napeta in zavzema vse več prostora. Sodni proces proti obtoženemu, ki ga zagovarja oče obeh otrok, Atticus, bi bil prav lahko osnova za epizodo v kateri od odvetniških nanizank na Fox crime, ko branilec iz priče izvabi na videz nepomembne izjave, ki se pozneje izkažejo za usodne. Po procesu se zgodba dodatno zaostri in priča smo celo umoru.
A višek knjige po mojem mnenju ni rasistično obarvan sodni proces, ampak dogodek nekaj strani prej, ko osemletna Scout, ne da bi se tega sploh zavedala, samo s tem, da je vljudna in prijazna ter s tem da se drži načel, ki ji jih je vcepil oče, krdelu mož uspešno prepreči, da bi izvedli linč.Tukaj se pokaže, kako pomembno mesto v življenju otrok ima njun oče in kakšen junak je.
Mimogrede, zaradi teme junaštva je bila knjiga Ne ubijaj slavca izbrana za julijsko knjigo meseca v bralnem krožku časopisa Guardian.

Atticus je namreč mož na mestu. Ni junak zaradi tega, ker brani zločina obtoženega črnca, junak je zato, ker to delo opravlja s popolno predanostjo. To, da je delo opravil tako dobro, je tisto, kar mu someščani zamerijo in zaradi česar morata tudi otroka plačati svoj davek.
Pa vendar je Atticus človek, kakršnega bi si želel za prijatelja ali sorodnika. Ob njem sta se njegova otroka kljub vsemu počutila povsem varno. Tudi ko so bile razmere izredno resne in nevarnosti velike, je predstavljal trdno oporo, kakršno si otroci lahko le želijo. Držal se je svojih načel. Poskušal je razumeti dejanja drugih ljudi, čeprav mu niso bila pogodu ali so bila do njega celo žaljiva in škodoželjna. Po svetu je hodil ponosno in z dvignjeno glavo - vendar daleč od tega, da bi bil kakorkoli prevzeten ali vzvišen nad drugimi, in vse žaljivke ter vsa obrekovanja so se enostavno odbila od njega. Svojima otrokoma je puščal ogromno svobode, a Scout in Jam nikakor nista bila prepuščena ulici, kjer sta preživela večino svojega časa. Pravzaprav sta bila deležna najboljše vzgoje.

Zgodba je pisana skozi oči in mišljenje deklice Scout, ki ni povsem običajno osemletno dekle in zato še toliko bolj zanimiva in simpatična. Oblači se v hlače, kar je bilo v tistem času sila nenavadno, rada se pretepa in je na splošno zelo fantovska. Sovraži misel, da bi jo vzgojili v damo. Je izredno bistra in nekako kar preveč zrela za svoja leta. A da njena razgledanost in zrelost v knjigi ne izpadeta preveč nenavadno, pisateljica pred kakšno njeno "prepametno" misel premeteno vstavi stavek: kot sem pozneje ugotovila...in tako ustvari potrebno časovno razdaljo.

Edina knjiga Harper Lee je mojstrovina. Čim bližje koncu knjige sem bila, bolj sem bila prepričana v to. Pa vendar se mi je zdelo, da kljub vsemu knjige ne morem oceniti z najboljšo možno oceno. Atticus je le preveč svetniški in brez napak, nekatere druge osebe pa so obratno, preveč negativne. Preveč črno-bela pripoved, da bi jo ocenila kot idealno. Pa se je izkazalo, kakšna mojstrica je pisateljica! Na koncu je namreč Atticus pred veliko dilemo, ali slediti svojim načelom in črki zakona, ali zamižati na eno oko in meriti z različnimi vatli. Pokaže se, da le ni brez napake. Izneveri se svojim načelom in pusti slavca živeti. To bralci in pisateljica odobravamo in sprejmemo z olajšanjem. Pa vendar se ob tem v možgane prikrade malce grenka misel, da sodni sistem v demokraciji le ni vedno pravičen. A kaj hočemo - to je najboljše, kar imamo in njegove odločitve moramo spoštovati.
Torej, za knjigo Ne ubijaj slavca, z moje strani najvišja možna ocena.

P.S. Knjigo je z velikim zanimanjem in zadovoljstvom prebrala tudi moja (komaj) najstniška hči:)


Harper Lee v sodni dvorani domačega mesta