četrtek, 28. november 2013

Costa 2013(shortlist) in IMPAC 2014(longlist)

Literarna nagrada costa je med angleškimi bralci zelo priljubljena - bolj kot booker. Obe nagradi se podeljujeta za posebno dobre oz. izstopajoče angleške knjige preteklega leta, vendar pa pri costi žirija poleg literarne kakovosti knjige, ceni tudi to, da je knjigo še posebno prijetno brati. Prejemniki nagrade costa k branju tako ponavadi pritegnejo širši krog bralcev kot nagrada booker.

Nagrada se podeljuje v več kategorijah: za roman, za romaneskni prvenec, za biografijo, za poezijo in za otroško knjigo. Zanima me predvsem prva kategorija. Med finaliste za Costa Novel Award 2013 so se uvrstile naslednje knjige:

  • Kate Atkinson: Life After Life 
  • Bernardine Bishop: Unexpected Lessons in Love 
  • Maggie O'Farrell: Instructions for a Heatwave 
  • Evie Wyld: All the Birds, Singing 

Po bežnih predstavitvah posameznih knjig se mi izbor zdi zelo zanimiv in vse štiri knjige vredne branja.
O Kate Atkinson in njenem delu Life After Life ne bi izgubljala besed. Omenjala sem jo že ob nominacijah za druge literarne nagrade. Nikjer ji ni uspelo, da bi zmagala, tako da upam, da ji bo uspelo pri costi. Zaslužila bi.
Bernardine Bishop (1940-2013)
V knjigi Unexpected Lessons in Love avtorica piše o dveh ženskah, ki se srečata v čakalnici pred zdravniško ordinacijo, obe z diagnozo rakovega obolenja. Postaneta veliki prijateljici in gresta skupaj, ne samo skozi izkušnjo bolezni, pač pa tudi skozi njuna doživljanja materinstva in ljubezni. Bernandine Bishop je v juliju letos tudi sama umrla za posledicami raka, tako da je delo avtobiografsko. Čisto mimogrede, a zanimivo,  Bernardine Bishop je bila leta 1960 priča na sodnem procesu, kjer so ocenjevali pohujšljivost knjige Ljubimec lady Chaterley
Roman Instruction for a Heatwave pripoveduje o izginotju Roberta Riordana, ki svoji ženi pove, da gre kupit časopis, a se potem več ne vrne domov. Družina ga išče in ugiba, kje je. Izkaže se, da žena o izginotju ve več kot ostali in več kot je pripravljena priznati.
All the Birds, Singing je delo mlade pisateljice Evie Wyld (ki je uvrščena na seznam najperspektivnejših pisateljev mlajših od 40 let - Granta 2013) in govori o ženski, ki živi na neimenovanem angleškem otoku, sama s svojim nekoliko divjim psom in ovcami. S takšnim življenjem je zadovoljna, dokler se ji ne začnejo dogajati čudne stvari.

Katero knjigo bom prebrala? Ne vem še. Odločitev je težka. Mogoče bom počakala do januarja, ko bodo razglasili zmagovalce posameznih kategorij in se potem odločila za zmagovalko - če to ne bo odlična Kate Atkinson, ki sem jo že prebrala;)
Ko bodo izbrali zmagovalke posameznih kategorij, bodo izmed njih določili še absolutno zmagovalko, 2013 Costa Book of the Year.


Zdaj pa še na kratko o nagradi IMPAC - s posebnim zadovoljstvom, ker je med kandidati za nagrado tudi slovenski pisatelj. IMPAC Dublin Literary Award je najpomembnejša in denarno najbogatejša (zmagovalec dobi 100 000 evrov) mednarodna nagrada za roman v katerem koli jeziku, ki pa mora biti dosegljiv tudi v angleškem jeziku. Romane nominirajo javne knjižnice. Na longlisti 152-ih knjig, ki so jo pred kratkim objavili, je tudi roman Miha Mazzinija Nemška loterija. V angleščino ga je prevedla Urška Zupanec.
Na slovenskem je ta prestižna nominacija ostala bolj ali manj prezrta. Mogoče je vzrok za to v tem, da  na seznam kandidatov za nagrado ni tako zelo težko priti. Potrebna je le nominacija ene izmed javnih knjižnic - v primeru Nemške loterije je bila to Knjižnica Otona Župančiča. Večji problem je verjetno loviti časovne roke, ki jih postavlja pravilnik o podelitvi nagrade - se pravi poskrbeti, da je knjiga pravočasno prevedena v angleščino in potem tudi izdana - uvrstitev na seznam kandidatov za nagrado je tako kljub vsemu precejšen dosežek.
Finalisti za nagrado bodo znani 9. aprila, zmagovalec pa 12. junija 2014.


sreda, 20. november 2013

Boštjan Videmšek: Upor: Arabska pomlad in evropska jesen


(379 strani)
Knjige sem se lotila s skepso in nezaupanjem. Nekaj časa je samo ležala na naši mizi ali pa sem je prenašala v nahrbtniku, ne da bi jo odprla in začela brati. Boštjan Videmšek mi je bil znan. Prebrala sem kar nekaj njegovih poročil z vojnih območij in si tako uspela ustvariti mnenje o njegovem delu, njem samem, njegovem prepričanju in svetovnem nazoru. V marsičem sva si različna. Poznala sem njegov stil pisanja, ki je čisto v skladu s fotografijami njega samega;)

Ko pa sem končno le začela z branjem, me je čakalo (prijetno) presenečenje. Tako tekočega in gladkega branja - vsaj na začetku posameznih odlomkov - nisem pričakovala.Všeč mi je bila že izbira začetnega citata Mihaila Bakunina o uporu, ki je naravna značilnost življenja. Tudi črv se obrne pod nogo, ki ga drobi...
Sledi predgovor, ki ga je napisal Slavoj Žižek. Tega sem preskočila. Želela sem si ustvariti povsem neodvisno mnenje o knjigi, ne da bi me obremenjevalo stališče katere koli takšne ali drugačne mnenjske avtoritete.

Avtorjev uvod, ki sledi, je po mojem mnenju svojevrsten višek knjige. Na nekaj straneh je povzeto dogajanje na severu Afrike in Bližnjem vzhodu v letih od 2011 do 2013, v času t.i. arabske pomladi in evropske jeseni. Pridana je avtorjeva analiza dogodkov in njegovo mnenje, pričakovanja. Brala sem z zanimanjem. Še posebej začetni deli posameznih odsekov uvoda so mi bili všeč s svojo jasnostjo in avtorjevo ostrino dojemanja. Na žalost pa po teh začetnih analizah dogajanja avtorja malo zanese, čustva se razplamtijo in vse skupaj postane malo preveč ogorčeno in jezno. Vseeno pa ostane briljantnost stavkov kot je npr.: Digitalna generacija je za ceno svojih življenj odšla na analogne ulice. Ali pa: Nedemokratične sile so v Egiptu zavladale z demokratičnimi sredstvi.

Uvodu sledijo poglavja, posvečena posameznim državam: Egiptu, Libiji, Siriji, Grčiji, Španiji, Cipru in na koncu tudi Sloveniji. Zgradba vseh poglavij je enaka in zelo smiselna. Zaradi takšne zgradbe je sicer nekaj ponavljanja, a nič hudega. Najprej lahko preberemo uvod - pregled dogajanja, nato pa sledijo kratki prispevki, ki so nastali na osnovi predhodnih avtorjevih člankov v časopisu Delo. Večinoma gre za osebne zgodbe neposrednih udeležencev upora. Zgodbe so zanimive in omogočajo svojevrsten in enkraten vpogled v življenje ključnih prič dogajanja. Precej zanimivo. Motilo me je edino to, da so bili sogovorniki izbrani pretirano enostransko. Kakor da bi avtor iskal in upošteval samo tiste ljudi, katerih besede se skladajo z njegovimi lastnimi prepričanji.

Osebno me je najbolj zanimal prispevek o Egiptu. Egipt je dežela, ki me fascinira že od otroštva. Starodavna civilizacija ob Nilu, ki je vso svojo kulturo vklesala v kamen, gradila spomenike, za katere mnogi še vedno dvomijo, da so jih zmogli postaviti sami, le s svojim lastnim znanjem in močjo, je občudovanja vredna. In potomci ustvarjalcev tako enkratne kulture že samo zaradi tega vedno znova pritegnejo mojo pozornost. Ko sem s prebiranjem intimnih zgodb Egipčanov spremljala potek egiptovske revolucije in žalostno usodo mladih ljudi, ki jim je bila revolucija ukradena, me je spremljala ena sama misel - ta, da se zgodovina ponavlja. Dogajanje me je namreč zelo spominjalo na dogodke opisane v knjigi Naguiba Mahfouza, Kairska trilogija - posebno na dogajanje v tretji knjigi z naslovom Cukrarska ulica. V Egiptu se je že večkrat množično protestiralo in demonstracije so bile pogosto krvavo zadušene; v Egiptu se je že poskušalo uvesti demokracijo - pa ni šlo takrat - pred skoraj sto leti, in ne gre sedaj.

Sicer pa je potek dogodkov v arabskih državah vedno sledil zelo podobnemu vzorcu: najprej veliko navdušenje nad uspehi upora (nad odstavitvijo diktatorja s prestola), ki mu sledi postopna umiritev čustev in nezmožnost zapolnitve praznega prostora, ki je nastal. Takšen položaj potem vedno znova izkoristijo oportunisti, ki z uporom nimajo nič. Sledi razočaranje in nezadovoljstvo ljudi, ki je pogosto še večje kot je bilo pred uporom. Ta vzorec dogajanja je v knjigi večkrat odlično prikazan. Avtor se tega dobro zaveda in zato mi je še toliko manj jasno, od kod izvira njegova navdušenost nad revolucijo, ko se vendar vedno znova izkaže, da se z njeno pomočjo prav nič ne reši ali izboljša.

Na koncu knjige je omenjena tudi Slovenija in njene štiri "vseslovenske vstaje". Uvod v poglavje je odličen. Odličen prerez dogodkov, tudi avtorjeva analiza - do tam, ko predsednik borčevske organizacije omeni, da bi bilo fino, da bi bila predsednica vlade ženske, in se avtor čudi, kako je mogoče, da se ob tako pomenljivo izjavo nihče ni obregnil, še posebej zato, ker smo premierko potem tudi res dobili. No, kmalu za tem pa žal stavki spet postajajo vse krajši, brez glagolov, z veliko klicaji, z jezo. Zaključki postajajo vse manj logični in pričakovanja ter želje za prihodnost Slovenije (in Evropske unije) nerealni.

V knjigi so zbrane tudi fotografije Jureta Eržena, ki primerno popestrijo besedilo in pripomorejo k dodatnemu vidiku predstavitve dogajanja. Dobre so, postavljene na primerna mesta (ko je govor o 16-letniku, ki bi se rad boril, je poleg še fotografija oboroženega najstnika). Smolo imajo samo nekatere od tistih fotografij, ki so postavljene na dve sosednji strani. Osrednji motiv se namreč zlahka izgubi v stiku med stranema (primer str. 100 in 101, ali pa 340 in 341), kar je škoda.

Naj zaključim. Odličen pregled dogajanja. Poznavanje vzrokov, ki so pripeljali do upora. Ganljive osebne zgodbe vpletenih. Vendar pa tudi malo čudni zaključki in izpeljave dogajanja, predvsem pa povsem nerealna pričakovanja in želje povezane z arabsko pomladjo in evropsko prihodnostjo. Socializem namreč ne pomeni rešitve. In jeza povezana z revolucijo tudi ne. Jaz sem bolj za evolucijo, če je seveda dopuščena.
Izjemno cenim avtorjevo empatijo do žrtev vojne in žrtev izkoriščevalnih političnih elit - to je v današnjem času redkost, ki jo je vredno izpostaviti - njegovo iskreno prizadevanje za socialno državo in pravičnost. Konec koncev pa spoštujem tudi to, da njegove besede niso mlačne, kakršne so pri večini nas ostalih. A to gorkost besed bi veljalo usmeriti drugače in drugam.

Boštjan Videmšek

četrtek, 14. november 2013

Sprehod po frankfurtski knjigarni

Brez asociacij na Frankfurtski knjižni sejem. Bila je to povsem običajna knjigarna na železniški postaji, ki sem jo obiskala, ker je imel ICE proti Würzburgu pol ure zamude (tudi v Nemčiji je to mogoče;-)

Prva stvar, ki mi je padla v oči, so bile ogromne količine najraznovrstnejših revij, ki so zapolnjevale več kot dve tretjini knjigarne. Pa kdo vse to bere, mi je nehote in tako klišejsko šlo skozi možgane. A s to mislijo se nisem predolgo ukvarjala. Napotila sem se proti delu s knjigami:)

Knjige. Nekatere so bile razstavljene na povzdignjenih mestih. Bilo je kar nekaj lestvic največjih uspešnic. Nekatere od knjig so trenutno hit tudi pri nas, nekaterih pa v naših knjigarnah ni najti.

Terézia Mora s svojim delom Das Ungeheuer, je bila na izpostavljenem mestu. Za prejemnico Deutscher Buchpreis je to pričakovati. Poleg nje - malo manj vidno, je bilo razstavljenih še ostalih pet finalistk za nagrado, zraven pa še Daniel Kehlmann. Le-ta se s svojim najnovejšim romanom F sicer ni uspel uvrstiti med finaliste za nemško knjižno nagrado, vendar pa je D. Kehlmann, ki ima kar nekaj svojih del prevedenih tudi v slovenščino, literarna zvezda in si zasluži posebno mesto. Poleg njegovega najnovejšega romana je bilo tako brez težav opaziti tudi ostala njegova dela.

Nemški knjigotržci so aktualni in med dobro vidnimi knjigami so bile tudi vsaj tri zbirke kratkih zgodb Alice Munro, letošnje Nobelove nagrajenke za literaturo, med njimi tudi Zu viel Glück, ki sem jo ravnokar prebrala v slovenskem prevodu - naslov je Preveč sreče.
Posebno mesto med knjigami je imela - tako kot trenutno tudi pri nas, najnovejša knjiga Khaleda Hosseinija, v nemščini z naslovom Traumsamler , v slovenščini z naslovom In v gorah odzvanja.
Zlahka sem opazila tudi Inferno, Dana Browna. Pa Jojo Moyes z Ein ganzes halbes Jahr (v slovenščini Ob tebi), ki je nasploh največja nemška uspešnica letošnjega leta. Kar nekam domače sem se počutila ob tem in bila vesela, da so naši prevajalci in založniki tako hitri pri prevodu in izdaji novih knjig.

Razstavljena je bila tudi najnovejša knjiga Stephana Kinga, Doctor Sleep (naslov nemškega prevoda je enak angleškemu originalu); te knjige pa v slovenskem prevodu še nimamo.

Prijetno presenečena sem zagledala izdajo knjige The Unlikely Pilgrimage of Harold Fry oz. v nemščini Die Unwahrscheinliche Pilgerreise des Harold Fry, ki je prvenec angleške pisateljice Rachel Joyce, s katerim se je lansko leto uvrstila na "long list"-o za bookerja. Knjigo sem v originalu prebrala in mi je bila precej všeč. Zanimivo, da je knjiga med Nemci požela toliko navdušenja, da je na knjižnih policah že peta! izdaja v dobrem letu dni.

Sicer pa je bilo med uspešnicami razstavljeno še nekaj nemških prevodov angleških knjig. Kaže, da tudi Nemci, tako kot Slovenci, radi prevajajo dela Iana McEwna. Na dokaj vidnem mestu je bila namreč njegova najnovejša knjiga, v angleščini Sweet Tooth, v nemščini Honig. V slovenščini je (še) nimamo.

Moji hčerki pa je med razstavljenimi uspešnicami, prevodi, padla v oči knjiga, ki je do sedaj nisem poznala. Na naslovnici je bila slika smpatičnega mačka rumenkaste barve, naslov knjige pa je Bob, der Streuner: Die Katze, die mein Leben veränderte. Knjiga je bila Spieglov Bestseller in je avtobiografska zgodba Jamesa Bowna o nenavadnem prijateljstvu med moškim, ki se je znašel na cesti in mačkom, ki mu je rešil življenje.

Mene je pa nasmejala drobna dvojezična nemško-angleška knjiga Wie man Deutscher wird / How to be German. Napisal jo je tridesetletni angleški pisatelj Adam Fletcher, ki se je pred nekaj leti iz Cambridga preselil v Leipzig, ne da bi dobro vedel, kam se odpravlja.
V 50-ih korakih so na zabaven način predstavljene značilne lastnosti Nemcev. Pri tem je zanimivo ugotavljati kaj vse se Angležu pri Nemcih zdi nenavadno, nam Slovencem pa je to bolj ali manj nekaj običajnega. Avtorja zabava npr. to, da Nemci v stanovanju uporabljajo copate in da imajo zakonske postelje po dve vzmetnici in je vsak v takšni postelji ležeč pokrit s svojo odejo. Čudo vseh čud, ki ga je treba omeniti, se mu zdijo okna "na klip", ki so tudi pri nas nekaj običajnega, Angleži jih pa ne poznajo. Bo že tako, da je slovenski način življenja veliko bolj podoben nemškemu kot pa angleški nemškemu.
Opisani so tudi sicer splošno znani stereotipi o Nemcih kot so ti, da so točni, da vse natančno načrtujejo, da si ne drzneje preko prehoda za pešce, če gori rdeča luč in da - seveda! - imajo zelo radi svoje avtomobile. Omenjene pa so tudi nekoliko manj znane stvari kot sta pozdrav "Mahlzeit", pa ljubezen do Apfelsaftschorl-a in tako naprej.
Knjiga A. Fletcherja še zdaleč ni še ena v vrsti knjig o nemških stereotipih, ki jih opisuje Ausländer. Adam Fletcher se je resnično vživel v življenje v Nemčiji, kjer so ga zelo toplo in prijazno sprejeli - bolj kot si je to zaslužil, sam napiše. Tudi knjiga je napisana v takšnem stilu - izredno zabavno, a vendar prav nič žaljivo; je topla, prizanesljiva, z obilo angleškega humorja in z ljubeznijo do Nemčije, ki je postala pisateljev dom.

četrtek, 7. november 2013

Alice Munro: Preveč sreče

(399 strani)
Kanadska pisateljica Alice Munro je dobila letošnjo Nobelovo nagrado za literaturo. Zaslužila si jo je s svojimi sijajnimi kratkimi zgodbami, ki jih piše že vse življenje. Imenujejo jo tudi "Čehov našega časa". Čehova je sicer po mojem mnenju nemogoče doseči, a vendar je oznaka nekako na mestu in Nobelova nagrada je prišla v prave roke.

Zbirka Preveč sreče vsebuje njene pozne zgodbe.V trenutku so mi bile všeč. Že po nekaj stavkih prve zgodbe sem bila presenečena nad jasnostjo in natančnostjo izražene misli. Drznost, s katero Alice Munro zareže v samo jedro dogodka, ki ga vzame  v središče svoje zgodbe, me je osupnilo. Brez leporečenja in nepotrebnega okraševanja je bralec pahnjen v samo srčiko različnih človeških dram. Te drame so na prvi pogled nepomembne in obrobne, a Alice Munro zna iz njih izbrskati tisto, kar dela življenje posebno in iz njih izluščiti človeške modrosti, ki jih nekako slutimo, a jih sami ne uspemo izraziti.

Kratke zgodbe te zbirke imajo marsikaj skupnega. Dogajajo se na kanadskem podeželju, preprostim ljudem - predvsem ženskam, ki živijo svoja mala, nepomembna življenja. Vsaj kdo od nastopajočih ima opraviti z lesom - ga seka, obdeluje, barva ali iz njega nekaj izdeluje. V skoraj vsaki zgodbi je navzoč preobrat. Ponavadi se zgodi proti koncu zgodbe in pomeni katarzo ali celo razsvetljenje, ki ljudem pomaga živeti dalje.

Ob prebiranju zgodb me je nekaj še posebno vznemirilo. To je popolna odsotnost opisovanja čustev in občutij glavnih junakov, kar pa še zdaleč ne pomeni, da se ne ve, kaj in kako nastopajoči občutijo! V zgodbah Alice Munro težko najdemo stavke kot so: vesela je bila, strah ga je bilo, a vendar prav dobro vemo, kdaj kdo prekipeva od sreče in kdaj drugi prebledeva od strahu. Da se lahko kaj takega napiše, je potrebno mojstrstvo, ki ga premorejo le veliki umetniki. Alice Munro to uspe in zaradi tega je vredna občudovanja. Vendar pa kljub temu nisem prepričana, da mi je takšen način opisovanja človeških čustev všeč. Včasih zaradi takšnega načina pisanja dogajanje izpade brezčutno ali celo kruto - kar mogoče v nekaterih zgodbah resnično tudi je (npr. zgodba Otroške igre), vedno pa ne.

Zgodba, ki odstopa od ostalih, je naslovna zgodba, Preveč sreče. Opisuje zadnje dni življenja ruske matematičarke Sofije Kovalevske. Rada bi napisala slavne in znane matematičarke - naziv, ki bi ga um, kakršen je bil um Kovalevske, vsekakor zaslužil, a čas, v katerem je živela, ji tega naziva ni zmogel pripeti. Ženske v drugi polovici 19. stoletja enostavno še niso smele biti pomembne znanstvenice. Spremljamo jo na potovanju z Azurne obale, kjer je bila na oddihu z moškim, s katerim nima povsem običajne zveze, proti Stockholmu, kjer je zaposlena kot predavateljica na univerzi. Med potjo se spominja dogodkov iz preteklosti in razmišlja o svojem življenju. Iz zgodbe je jasno razvidno, kako Alice Munro Kovalevsko občuduje in kako se je poglobila v njeno življenje, preštudirala pisma, ki jih je pisala. Vendar pa je to po mojem mnenju vseeno najšibkejša zgodba zbirke.

Zgodba, ki mi je bila najbolj všeč, je tista z naslovom Leposlovje. Pretresla me je. Zgrozila sem se ob spoznanju, kako zelo smo lahko ravnodušni do drugih in povsem nezavedno brezčutni in grobi do ljudi, ki so v naši bližini. Mimogrede jih lahko s svojo ignoranco globoko ranimo. Če se svojega dejanja mogoče nekoč celo zavemo, se iz tega kljub vsemu težko česa naučimo. Slabi vzorci medčloveških odnosov se nadaljujejo.

Alice Munro in njene kratke zgodbe iz srca priporočam. So skoraj idealne v pretanjenem raziskovanju bogastva človeškega življenja. Znajo izpostaviti tisto, kar v življenju in ljudeh slutimo, a si ne znamo jasno predstavljati. Edina malenkost, ki me je mogoče motila, so nenavadni orisi čustvovanja in občutenja, ki junake zgodb v določenih trenutkih prikazujejo kot grobe in krute, kar pa pravzaprav sploh niso.

Alice Munro