Preko severnoameriških mostov - s knjigami

Mostovi povezujejo kraje in ljudi. Prečkajo reke, ki ločujejo člane družin in prijatelje ter olajšujejo njihovo druženje. Ločujejo države in narode, pa tudi vojaške armade. V mitih in legendah pa imajo še pomembnejšo - velikokrat tudi simbolično vlogo. Lahko predstavljajo mejo med življenjem in smrtjo.

Most Brezglavega jezdeca v Speči dolini

Eden izmed takšnih mostov je The Headless Horsmann Bridge v Sleepy Hollow. 

Washington Irving je leta 1820 napisal Legendo o Speči dolini, v kateri nastopa Brezglavi jezdec - obglavljeni hessenški vojak, ki mu je granatna krogla odnesla glavo. Po legendi se ta jezdec včasih po sončnem zahodu odpravi s pokopališča, kjer počiva njegovo telo, in odjaha na mesto bitke, kjer je v času ameriške osamosvojitvene vojne izgubil življenje, da bi poiskal svojo glavo. Pred sončnim vzhodom se potem vrne na pokopališče. Njegova pot tja in nazaj gre vedno preko mostu nedaleč od pokopališča, in ta most so tamkajšnji prebivalci poimenovali Most Brezglavega jezdeca. Most je tudi mesto, kjer ljudje najpogosteje naletijo na Brezglavega jezdeca. In srečanje z njim ni nekaj prijetnega... 

Proti temu mostu je bežal ubogi Ichabod Crane iz legende Sleepy Hollow, ko se je poskušal otresti Brezglavega jezdeca, ki ga je zasledoval.

An opening in the trees now cheered him with the hopes that the church bridge was at hand. The wavering reflection of a silver star in the bosom of the brook told him that he was not mistaken... "If I can but reach that bridge," thought Ichabod, "I am safe."

Če bi mu uspelo prečkati ta most, bi bil rešen, kajti na pokopališču ob stari holandski cerkvi, Brezglavi jezdec izgubi svojo moč...

Pogled z Mostu Brezglavega jezdeca
 na staro holandsko cerkev s pokopališčem
v Sleepy Hollow

Lesenega Mostu Brezglavega jezdeca ni več - oziroma je drugačen, kot ga je opisoval Washington Irving v svoji noveli. Drugačno je tudi naselje Sleepy Hollow. Prav nič zaspano ni. Sledov holandskih naseljencev ni več najti in tudi okoliška narava ni več tako zelo neokrnjena, kot je bila pred 200 leti in kot o njej piše Washington Irving. Danes je Sleepy Hollow turistično mestece ob reki Hudson, približno 40 km severno od New Yorka, kjer imajo Newyorčani svoje počitniške hišice in vile. 

Most pred staro holandsko cerkvijo je zdaj kamnit in ga ob prečkanju z avtomobilom skoraj ni opaziti. A vzdušje, ki vlada v Irvingovi pripovedi o Brezglavem jezdecu, in Ichabodove občutke ob begu pred njim, je še vedno mogoče podoživeti. Konec koncev lahko še dandanes uživamo v enakem razgledu kot ga je imel tisto nesrečno noč Ichabod Crane na staro holandsko cerkev in njeno pokopališče.

In če kraj obiščemo zvečer, mogoče začutimo celo urok, o katerem piše tudi Washington Irving in naj bi ga nad krajem izrekel eden izmed indijanskih vračev v času daleč pred leti, ko je Hendrik Hudson raziskoval te kraje.

Na pokopališču Sleepy Hollow je poleg Brezglavega jezdeca;) pokopan tudi pisatelj Washington Irving. Dolga leta je namreč živel v bližnjem mestecu Terrytown - tudi omenjenem na samem začetku Legende o Speči dolini.

Prečkati Apalaško pot

Če zapustimo Sleepy Hollow in se napotimo ob reki Hudson navzgor, mimo krajev, kjer so v času ameriške osvobodilne vojne potekale bitke med Britanci in Američani (tudi kraja, kjer je Brezglavi jezdec izgubil svojo glavo), danes pa so to obsežna posestva newyorških družin kot so Rockefeller in Vanderbilt, gremo mogoče tudi mimo hišice, v kakršni sta živeli Charlotte in Tina iz romana The Old Maid, Edith Wharton (kmalu kaj napišem o tem romanu). 

Nato pa pridemo do še enega mostu, imenovanega Bear Mountain Bridge. Ta je precej večji in veličastnejši od tistega v Sleepy Hollow. Pne se preko mogočne reke Hudson in je bil leta 1924, ko je bil zgrajen, s svojimi 687 metri dolžine, najdaljši suspenzijski most na svetu. 

nad reko Hudson

Preko tega mostu pelje znamenita Apalška pohodniška pot, o kateri piše Jakob J. Kenda v svojem potopisnem romanu Apalška pot, 3500 kilometrov hribov in Amerike. Kot piše v knjigi, se na tem mestu pot spusti najnižje - le nekaj metrov nad morsko gladino. Pisatelj piše tudi o žalostnem živalskem vrtu, ki se nahaja v neposredni bližini tega mostu. Nameravali smo ga obiskati - pa ne zaradi nesrečnih črnih medvedov, ki sta verjetno rjava in ju imajo zaprta v tesnem ograjenem prostoru, pač pa zaradi razstave posvečene Indijancem, ki so živeli na tem območju pred prihodom Evropejcev. A z obiskom ni bilo nič, saj smo bili prepozni. Smo pa lahko, podobno kot Jakob J. Kenda, opazovali meglice, ki so se dvigale iznad pokrajine in nacionalnemu parku Bear Mountain dajale poseben, malce skrivnosten pečat.

Če pot nadaljujemo dalje navzgor po reki Hudson, pridemo do znane ameriške vojaške akademije West Point - ovekovečene v številnih filmih; a mi se bomo raje napotili več kakor 400 km zahodno, k mostu, ki se vije preko reke Potomac.

Če je reka Hudson povezana z mestom New York, saj se ob njem zliva v Atlantski ocean, je reka Potomac tista, ki teče skozi in se izliva v ocean nedaleč od drugega pomembnega ameriškega mesta - Washingtona. Tam, kjer Apalaška pot prečka reko Potomac, leži mesto Harpers Ferry - druga točka našega potovanja, kjer smo prečkali Apalaško pohodniško pot.

"psychological midpoint" Apalške poti
v Harpers Ferryju

To mesto je t.i. "trophy town", mesto, s katerim se pohodniki na Apalški poti postavljajo, saj so tisti, ki prispejo vanj, prehodili že polovico 3500 km dolge poti. Mestu je v knjigi Jakoba J. Kende posvečeno kar nekaj strani. O zgodovini, ki diha iz tega mesta, takole:

Tukaj se je odvila uvertura spora med Severom in Jugom, v kateri so se predstavili mnogi njeni najpomembnejši akterji. Mednje spada že George Brown, ki ga vsi poznamo iz znane pesmi. Ta je s svojimi prostovoljci leta 1859 zasedel skladišče orožja v Harpers Ferryju, da bi črnci z njim začeli oboroženo vstajo. Tedanjemu predsedniku se to ni zdela najboljša zamisel in nad Browna in njegove je poslal polkovnika Roberta E. Leeja, ki je pozneje postal glavni poveljnik vojske Juga. Leeju je vzelo vsega tri minute, da je obvladal upor, Browna so ujeli živega in ga mesec dni kasneje obesili.

O vsem tem in še marsičem več se lahko poučite s pomočjo informacijskih tabel, ki so razporejene po ključnih krajih zgodovinskega dela mesta. Lahko vstopite v majhno stavbo, ki je bila zadnje zatočišče Georga Browna. Lahko pa opazujete tudi zarise stavb, v katerih je bilo orožje, a so skladišče pozneje, ko se je državljanska vojna med Severom in Jugom že popolnoma razbesnela, vojaki severne zveze razstrelili, da ne bi prišlo v roke vojakom Konfederacije. Mesto Harpers Ferry se je namreč v času vojne nahajalo ravno na meji med obema vojskama, na strateško izredno pomembnem mestu in je v letih od 1861 pa do konca vojne 1865 kar osemkrat zamenjalo vojaško stran.

Mogoče nisem tako zelo zahtevna kot je Jakob J. Kenda, ki je bil nad Harpers Ferryjem razočaran; ali pa moja pričakovanja niso bila tako velika - kakorkoli že, meni je bilo mesto, ki se je s svojim jedrom ustavilo v 19. stoletju, z vodo rek Potomac in Shenandoah, ki se zlivata ob njem, obiljem zelenja in kot un-littered town brez košev za smeti, zelo všeč. 

Veliko pohodnikov nismo videli - mogoče še ni napočil čas "balona", smo se pa zato vsaj za nekaj deset metrov sprehodili po Apalaški poti - po tistem delu, ki vodi preko mostu.

most, preko katerega se vije Apalaška pot
v Harpers Ferryju

Še veliko drugih mostov severno-vzhodnega dela ameriškega kontinenta je povezanih z literarnimi deli. Naj omenim samo dva.
Eden je slavni Brooklynski most, ki v samem srcu New Yorka povezuje Manhattan z Brooklynom. Zanj je Walt Whitman (saj veste, da ni bil samo pesnik) dejal, da je "the best, most effective medicine my soul has yet partaken."

Drugi je viadukt Princa Edwarda v Torontu. Delavce, ki so ga gradili, je v svojem romanu z naslovom In the Skin of a Lion, počastil Michael Ondaatje. Roman ravnokar berem.

A o vsem tem kdaj drugič.

================================

Pomembno obvestilo: 

Jakob J. Kenda s svojima najstnikoma načrtuje nov projekt. Na Slovenski planinski transverzali:)

Za vse, ki vas zanima kaj več in bi radi projekt tudi podprli, je tukaj povezava na njihovo spletno stran.

Walt Whitman: Life and Adventures of Jack Engle

31. maja je minilo točno 200 let od rojstva enega največjih ameriških pesnikov, Walta Whitmana (1819-1892). Njegova pesniška zbirka Leaves of Grass (v slovenskem prevodu, Travne bilke) je bila revolucionarna in sodi v sam kanon ameriškega pesništva. Zbirka je izšla prvič leta 1855; v naslednjih izdajah, ki so si sledile vse do njegove smrti, pa jo je pesnik vedno znova dopolnjeval in izboljševal. Pesmi so pisane v prostem slogu, skoraj brez rim, - slavijo ameriško kulturo in demokracijo, ljubezen in prijateljstvo, človeško telo in dušo, naravo.

A vendar bi ta genialni pesnik - sredi 19. stoletja, ko je ravno zakorakal v četrto desetletje svojega življenja - prav lahko izbral tudi čisto drugačno življenjsko pot, kot je pot pesnika. Lahko bi podobno kot njegov oče gradil hiše in si ob gradbenem bumu v Brooklynu tistega časa zagotovil finančno udobno življenje. Lahko bi bil novinar, saj je bil od 12. leta dalje vedno v stiku s časopisi - najprej kot "deček za vse", pomočnik; pri 19-ih letih pa je bil že urednik različnih časnikov.

Lahko pa bi bil tudi romanopisec. 

Na vse te možnosti kažejo odkritja v zadnjih letih. Poleg pesmi in osnutkov zanje, raziskovalci odkrivajo tudi do sedaj nepoznane Whitmanove žurnalistične tekste in eseje, - leta 2016 pa so po naključju odkrili celo njegov izgubljeni roman.
Ta roman je pravi dragulj, je napisal Zachary Turpan - raziskovalec, ki je roman odkril. Prvič zato, ker ga je Walt Whitman sploh napisal, saj je kot polno zaposleni tesar verjetno težko našel čas zato, da je dokončal daljši tekst; in drugič zato, ker je skoraj neverjetno, da roman lahko dandanes sploh beremo. Edinih šest zaporednih izdaj newyorškega časopisa Sunday Dispatch, ki je marca in aprila 1852 v tedenskih presledkih kot podlistek objavljal ta roman, se namreč lahko najde samo še v Kongresni knjižnici v Washingtonu. 

Zdaj je knjiga že dostopna bralcem in to, da sem jo prebrala, naj bo moja počastitev Whitmanovega 200. rojstnega dne:)

Celoten naslov romana se glasi:

Life and Adventures of Jack Engle: an Auto-Biography;

A Story of New York at the Present Time,

in which the reader will find some familiar charactetrs.

Naslov romana že namiguje na njegovo vsebino. Brali bomo viktorijanski roman, ki se bo dogajal v New Yorku v sredini 19. stoletja, nastopalo bo nekaj klišejskih, črno-belih oseb, roman pa se bo končal nadvse srečno. Drži:)

Imamo prvoosebnega pripovedovalca, Jacka Engla, ki je sirota, a je imel to srečo, da je našel zatočišče pri prijaznem zakonskem paru, ki mu omogoči lepo otroštvo. Ko se roman začne, je Jack Engel star nekaj čez 20 let in začenja svoje vajeniško delo pri enem od newyorških odvetnikov. Kar hitro se izkaže, da je ta odvetnik hudoben, saj finančno izkorišča svojo posvojenko - Martho. Jack s pomočjo svojih prijateljev reši Martho iz očimovih rok in se vanjo mimogrede (saj ste pričakovali) tudi zaljubi. Da pa je stvar še bolj zanimiva, vsi skupaj izvemo tudi to, da Martho in Jacka veže še en usoden dogodek iz preteklosti.

Kot bi brali Dickensa... Samo, da pri Whitmanu osebe romana niso tako zelo verodostojne in lepo orisane; zgodba ima pa kar preveč naključij in presenetljivih ter težko verjetnih zapletov in še bolj neverjetnih razpletov.

Pa vendar. Knjigo sem vseeno izredno rada brala. Zgoraj navedene slabosti me - presenetljivo - sploh niso motile. Verjetno zato, ker je knjigo napisal Whitman:) In ker se mi je zdelo izredno zanimivo in zabavno, da berem nekaj, kar so za svojo sprostitev brali Newyorčani pred več kot stotimi leti. Za identičnost z bralci Sunday Dispatcha pa je poskrbela še izdaja knjige, ki sem jo brala. Ta je namreč ohranila vse pravopisne in tipkarske napake časopisnega podlistka (ki so bile sicer prijazno označene z besedico sic) in tudi to je bilo svojevrstno doživetje. Zabavno. Pred stotimi leti so tudi v New Yorku varčevali na ta način, da so se odrekli lektorjem;)

Knjiga je dovolj napeta, da sem se z zanimanjem lotila branja vsakega novega poglavja in če bi živela v New Yorku pred nekaj več kot stotimi leti, bi prav gotovo kupila vsakega od šestih izdaj Sunday Dispatcha, da bi izvedela, kako se zgodba nadaljuje.

Roman je izhajal anonimno oz. pod psevdonimom Jack Engle. Še več. Walt Whitman tekom svojega življenja nikomur in nikoli ni omenil, da je ta roman sploh napisal. Kot bi se ga sramoval in roman ne bi pristajal njegovemu velikemu pesniškemu imenu.
Pa se mu Jacka Engla ne bi bilo potrebno sramovati. Roman ima kar nekaj dobrih lastnosti. Poleg enkratne predstavitve metropolitanskega New Yorka in njegovih prebivalcev, postane knjiga v trenutkih, ko se zgodba upočasni, naravnost čudovita. Takšno je poglavje, v katerem se Jack Engle sprehaja po pokopališču ob Trinity Church, opazuje nagrobnike in razmišlja o ljudeh, ki so pokopani tam. Že zaradi tega poglavja je knjigo vredno prebrati. V tem poglavju lahko bralec zazna sledi Walta Whitmana, kot ga poznamo, pesnika:

Long, rank grass covered my face. Over me was the verdure, touched with brown, of trees nourished from the decay of the bodies of men.

Celo travne bilke so že navzoče v njegovem pisanju.

Rada pa sem brala še eno poglavje s konca knjige. V njem morilec (ja, tudi uboj se zgodi), medtem ko je v zaporu, razmišlja o tem, kako neprecenljiva je svoboda in kakšno srečo ter zadovoljstvo prinaša.

To be free, to walk where you will - to look on freedom - to be free from care, too which I mean, not to have your soul pressed down by the weight of horrible odium or disgrace; not to have a dreadful punishment hanging over you - O, that is happiness.

Sreča pa je tudi to, da smo ponovno našli izgubljeni roman Walta Whitmana, Life and Adventures of Jack Engle. Življenje in delo Walta Whitmana se nam s pomočjo tega romana kažeta z neke nove in nekoliko drugačne plati, kot smo je vajeni - s strani, ki velikemu pesniku mogoče ne bi bila najbolj po godu. A zaradi tega časopisnega, romantično-pustolovskega romana, ki je nastal pred legendarno pesniško zbirko Travne bilke, je Walt Whitman - vsaj po mojem mnenju - nekako bolj simpatičen, ne tako vzvišen in zanosen, tudi tako idealen ne, pač pa zelo človeški - s svojimi sposobnostmi in slabostmi; z zavestjo, da ob potrebi po zaslužku, ki bi mu omogočal (dostojno) preživetje, včasih lahko napiše tudi nekaj, kar ni ravno literarni presežek. 

Life and Adventures of

JACK ENGLE

an Auto-Biography

The lost book of Walt Whitman, Ilustrated
182 strani

Sunday Dispatch, 1852