petek, 15. marec 2019

Samo Rugelj: Resnica ima tvoje oči


Včasih se zgodi, da se mi že med branjem knjige - ne pa šele potem, ko je knjiga prebrana, v mislih oblikujejo stavki, ki bi jih o prebranem rada napisala v hermioninem blogu.
Ko sem brala prvi del romana Sama Ruglja, Resnica ima tvoje oči, sem bila prepričana, da bom tale zapis začela z naslednjimi udarnimi besedami:
Za legendarno - meni tako zelo ljubo knjižno zbirko Sto romanov gre! Ja, za tiste "majhne bele knjige", ki so v 60-ih letih prejšnjega stoletja začele izhajati pri Cankarjevi založbi in jih je imela naročene vsaka kolikor toliko prosvetljena slovenska družina. "Edina prava svetovna klasika na enem mestu."
In tako dalje.

Fajn. Da v rokah držim knjigo, kjer nastopa moški junak, ki se je namenil, da bo v času svoje upokojitve - ki je ravno nastopila - začel načrtno brati romane te zbirke in sicer od prvega (Flaubertove Gospe Bovary) pa vse do zadnjega (Andrićevega Travnika), se mi je zdelo čudovito. Krasna ideja. In zanimiv moški, ki se mu takšna ideja porodi v možganih. Miha Premrl mi je bil v trenutku simpatičen.

Vendar pa... Vse lepo in prav, a z vsakim poglavjem knjige mi je bilo vse bolj jasno tudi to, da Sto romanov in simpatični sveži upokojenec nekako ne bodo dovolj za kakšen hud literarni presežek. Pomagali niso niti zanimivi vložki o posameznih filmih, ki jih glavni junak gleda, njegova razmišljanja o rekreaciji in zdravem načinu življenja. Vse to sicer kaže na pisateljevo veliko razgledanost, a leposlovni knjigi  na žalost pač kaj veliko ne doprinese. Roman je z vsako stranjo postajal vse bolj knjiga za tiste 50+; malček dolgočasna in dolgovezna. Manjkalo ji je sočnosti in to kljub seksu, ki ga je v knjigi kar nekaj in ni prav nič upokojenski;)

Potem pa pride dan po novem letu, prvi dan Mihove upokojitve. In takrat postane jasno, da v knjigi še zdaleč ne gre (samo) za legendarno knjižno zbirko Sto romanov, kot sem sprva želela napisati. V ospredje stopijo veliko pomembnejše stvari. Dogodek, ki se je pripetil v prvih urah novega leta me je pretresel do kosti. Ne, kaj takega pa res nisem pričakovala. Dogodki iz obdobja "Prej", dobijo v obdobju "Potem" povsem drugačno podobo in pomen. Veliki problemi in skrbi - kot na primer tista Mihova, da bo po upokojitvi moral ves svoj prosti čas nameniti varstvu vnukov - postanejo povsem nepomembni; zdolgočaseno upokojensko življenje pa naenkrat nekaj izredno dobrodošlega in zaželenega. 

V tem drugem delu romana se pokažejo pisateljske sposobnosti Sama Ruglja; v tem drugem delu je dokazal, da obvlada tudi fikcijske brzice literarne reke in ne zna pisati samo o publicističnih in osebno izpovednih temah.

Kontrast med prvim in drugim delom romana je prikazan tako nazorno, da bralca pahne - kaj pahne, brcne, iz njegovega mehurčka udobja in mu jasno pokaže, kako hitro se lahko življenje obrne na glavo in za vedno spremeni - s to tragiko, da ni nikakršne možnosti, da se stvari vrnejo na svoje staro mesto. 

Čudovito so prikazane tudi možnosti, kaj storiti po (najbolj) tragičnem dogodku, ki se človeku lahko pripeti. Lahko pobegneš in obupaš "...in od nadaljevanja življenja nimaš več kaj dosti," kot pravi Mihov mladostni prijatelj Kosec, ali pa "...da vzameš, kar imaš, in iz tega narediš, kar se da." In glavni junak romana, Miha Premrl ni imel tako malo; le da se do tragičnega dogodka svojega bogastva ni dovolj dobro zavedal. S svojim ozkim in površnim pogledom na življenje pa bi ga tudi skoraj zapravil.

Ko sem brala drugi del romana sem se (skoraj) sramovala svojih misli in sodb, ki so se mi oblikovale ob prebiranju prvega dela. Jasno je namreč postalo, da je del "Prej" pisan na takšen način, kot je, namerno, ne pa zaradi pomanjkanja pisateljskih sposobnosti in izkušenj.
Tudi zgradba romana je izredno premišljena. Tako kot osrednja dva dela, ki popisujeta dogajanje pred in po dogodku v silvestrski noči, je pomenljiv tudi kratki prolog. Ta napoveduje, da bo zgodba napeta, a obenem bralca tudi nekoliko zavaja, tako da je šok na novega leta dan, še večji.

Pomembno vlogo v knjigi ima mesto Istanbul. Tam se vse začne in tudi vse konča - vmes pa se praznuje tudi slovensko zmago na evropskem prvenstvu v košarki. Ljubezen ima v tem turškem mestu različne obraze; lahko je trden temelj vsega nadaljnjega življenja, lahko je upanje na spravo, lahko pa je tudi le neke vrste tolažba.

Literarni prvenec Sama Ruglja, Resnica ima tvoje oči se konča s knjižnim moljem dobro znano resnico, da dobra literatura lahko zdravi globoke rane, ki jih prinese življenje in da tragedije, ki nas v življenju doletijo, s pomočjo literature lahko za malenkost lažje prenašamo.
Torej na koncu vseeno lahko napišem, da gre za knjižno zbirko Sto romanov:) - pa naj bo to reklama ali pa ne - ki pa vendarle pomeni le ozadje za čudovito razčlenitev globoko človeških dilem in razmišljanj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas; nekateri sicer na bolj nežen in uvideven način, drugi pa - tako kot Miha in Mija iz romana - izjemno tragično ali celo brutalno.

Predlagam uvrstitev med deseterico letošnjih kandidatov za nagrado kresnik. Za začetek.

Samo Rugelj

Rugelj, Samo
Resnica ima tvoje oči
Maribor, Litera, 2018 (Piramida)
217 strani
ISBN 978 961 7018 10 3

nedelja, 10. marec 2019

Henry James: Dedinja

Predstavljajte si naslednji prizor:
Smo v New Yorku sredi 19. stoletja. Mladi moški prikupnega vedenja, a brez poklica in premoženja, se začne smukati okrog ne preveč lepega in pametnega, a precej bogatega dekleta. Kaj bo tisto prvo, na kar boste ob tem pomislili?
Da mu je seveda samo za denar. Da njegovi nameni niso ne vem kako plemeniti. Da bi se rad poročil z dekletom ne zaradi ljubezni ali kakšnih drugih dobrih namenov, ampak le zaradi njenega bogastva. 

No, na to je pomislil tudi doktor Sloper, ko je Morris Townsend začel dvoriti njegovi hčerki Catherine. Sodba bi bila lahko sicer napačna in krivična do mladega Morrisa. Tega se je dobro zavedal tudi doktor Sloper, a dolgoletne izkušnje, ki jih je pridobil v svojem zdravniškem poklicu, ko je moral vedno znova ocenjevati značaje svojih pacientov, so ga prepričale v to, da so nameni gospoda Townsenda vendarle takšni, kot so ponavadi v takih primerih.
Da ljubezni (skoraj) ni, je pa zato veliko lakomnosti. Ampak kdo ve...

Ko sem roman Henryja Jamesa, Dedinja, prijela v roke, sem bila kar malo razočarana. Naslovnica knjige je namreč v stilu romanov Victorije Holt. Kakšno pa je moje mnenje o knjigah te avtorice že veste;)
Ne, Henry James (1843 - 1916) je nekaj povsem drugega in ne zasluži, da ga tlačimo v isto knjižno zbirko kot Victorijo Holt. O tem priča že njegov mogoče najbolj znani in najboljši roman z naslovom Portret neke gospe. V tem romanu se moški junak ubada z vprašanjem, le kaj bi storila pametna, a revna mlada ženska, če bi naenkrat dobila veliko - ampak res veliko, denarja. Bi ga pametno uporabila? Ali pa bi mogoče postala plen "lovcev na bogate ženske"? Ta moški junak potem opravi preizkus, ki naj bi mu prinesel odgovor na vprašanje. Enkratna knjiga, ki jo priporočam!
A vrnimo se k Dedinji, oz. romanu Washington Square, kakršen je naslov izvirnika.

V romanu Dedinja so osebe tiste, ki knjigo delajo odlično. Zgodba namreč ni nič novega in posebnega, osebe pa presenečajo. 
Oče - doktor Sloper, v prvi polovici romana postopa izredno preudarno in razumsko, ko želi preprečiti nesrečno poroko svoje hčerke. Lahko ga je razumeti in odobravati njegova dejanja. V nadaljevanju romana pa gre preko vseh meja sprejemljivosti in postane brezobziren in trdosrčen. 
Morris Townsend je takšen kot "takšni" moški so, a vendar zaradi svoje bistrosti precej bolj zanimiv, kot bi pričakovali.
Catherine se znajde v primežu med očetom in ljubljenim izbrancem. Oba ima rada in oba jo globoko ranita - v tem tiči njena tragika. Zadržana je in molčeča, naivna in ubogljiva; a proti koncu romana pokaže vzdržljivost in stanovitnost (ali pa trmo), ki usodno usmerijo njeno življenjsko pot. Zave se položaja in postane samostojna - v svojem mišljenju in dejanjih. Razvoj, ki ga doseže, je osupljiv - četudi ne povsem verjeten. 

Poleg treh glavnih oseb sta v knjigi zanimivi še dve osebi - sestri doktorja Sloperja oz. Catherinini teti. Ena je izredno inteligentna in s svojo bistrostjo hitro ugotovi, kako stojijo stvari; druga pa je tista, ki s svojim vmešavanjem med Morrisa in Catherine vse skupaj dodatno zaostri in poslabša. Zoprna je.

Pri romanu je zanimivo tudi to, da se za nobenega od junakov zgodba ne konča srečno. In tudi nesrečno ne. Vsem - tako pred kot tudi po usodnem dogodku - v življenju nekako gre - ni najbolje, a tudi slabo ni. Tako kot je ponavadi tudi v življenju. Vsaka oseba - razen mogoče Catherine - tudi ni samo pozitivna ali samo negativna. Da je pisatelju uspelo tako lepo orisati osebe romana in njihove usode, se mi zdi enkratno. 

Roman Henryja Jamesa, Dedinja spominja na romane Jane Austen - le da ima drugačen konec. Henry James te svoje knjige ni imel preveč rad, bralci pa so jo leta 1880, ko je izšla, sprejeli z navdušenjem.
Je zanimiva zgodba izpred časa pred skoraj dvesto leti, ko so bili odnosi med moškim in žensko zastavljeni na drugačnih temeljih in so se razvijali po drugačnih poteh, kot se danes. Tako se vsaj zdi, če vse skupaj opazujemo dokaj površno. Če pa med vrstice romana zaplujemo bolj na globoko, opazimo, da se na tem področju pravzaprav ni kaj veliko spremenilo. 
Še vedno hrepenimo in verjamemo v iskreno ljubezen.

★★★★☆
Henry James
(vir: Wikipedia)

James, Henry
Dedinja
iz angleščine prevedel: Janko Moder
naslov izvirnika: Washington Square
Mladinska knjiga, Ljubljana, 1982
241 strani

petek, 01. marec 2019

Marjan Rožanc: Labodova pesem

Ko sem pred več kot dvajsetimi leti prvič prebrala roman Labodova pesem, sem bila nad njim tako zelo navdušena, da sem pisatelju Marjanu Rožancu napisala pismo. Pojma nimam, kje sem staknila naslov. Mogoče kar v telefonskem imeniku. Tudi tega se več ne spomnim, kaj sem v pismu pisala - vsekakor nekaj o velikem občudovanju in navdušenju. 
In Marjan Rožanc mi je odpisal... Pisma ni več - nekam sem ga založila. Samo medlo se še spominjam, kaj mi je odpisal - nekaj takega kot "Literatura včasih dela čudeže." 
Zadnja leta sem se vedno pogosteje poigravala z mislijo, da roman preberem še enkrat. Pa nisem zbrala poguma. Strah pred razočaranjem je bil prevelik. Do pred kratkim:)

Roman Labodova pesem, Marjana Rožanca je eden njegovih manj znanih. Le redko ga omenjajo ob njegovih drugih bistveno bolj cenjenih in pomembnih delih, recimo ob romanu Ljubezen, ki je tisto njegovo delo, s katerim se je za vedno zapisal med večje slovenske pisatelje. Roman Labodova pesem je tudi eden njegovih zadnjih romanov. Mogoče ga je pisal že v času, ko je vedel, da je na smrt bolan. Tudi v tem romanu pa ima glavno vlogo - tako kot v večini njegovih del, ljubezen.

Tokrat je to ljubezenski trikotnik. Nastopajo moški v srednjih letih, njegova žena in njegova mlada ljubica. Lahko bi si mislili, da so razmerja med njimi - že tolikokrat videna in prebrana, do konca izpeta, a Marjanu Rožancu je uspelo s tem romanom ustvariti nekaj enkratnega in izvirnega. 

Junaki-nje romana igrajo namreč z odprtimi kartami. Ni skrivanja, ki je tako zelo značilno za tovrstna razmerja, ni hudobije in zla ter skoraj ni ljubosumja. Je pa veliko ljubezni, ki kot nekakšna gosta, živo rdeča tekočina - kri bi lahko napisala, povezuje vse tri glavne protagoniste romana. Ljubezen, ki se preliva med Ivanom, Lojzko (čisto neprimerno izbrano ime!) in Gabi je lahko strastna erotika -  pisana jasno in direktno, podkrepljena s sočnimi izrazi in zelo nazorna brez okolišenja; lahko je dolgoletno prijateljstvo in medsebojno razumevanje; ali pa je zaljubljenost, občudovanje lepote, ali pa celo - kakor na prvi pogled izgleda predvsem pri glavnem moškem junaku romana, tudi sebičnost, egoizem in brezobzirnost. To zadnje je ostro kot britvica in rani globoko, da teče kri - resnična in tista v prenesenem pomenu, pri enem ali pri drugem oglišču trikotnika. 
Kako gre vse to skupaj z idealom in splošno predstavo ljubezni, ki naj bi bila globoka, razumevajoča in vseobsegajoča, vam težko razložim, a gre. Samo bolj temna, usodna in strašljiva je. Preberite knjigo in boste videli. Mene se je dotaknila tudi ob drugem branju (čeprav še zdaleč ne tako noro kot pred leti).

Osnovno ljubezensko zgodbo popestrijo stranske osebe, ki so pisatelju služile predvsem za to, da je lahko razglabljal o svojih družbeno kritičnih in moralnih pogledih na svet. Gabin oče, ki ga hčerino razmerje z disidentskim pisateljem Ivanom tako močno užali, da hčerko postavi na cesto, je tako "režimski pisun in ovaduh"; njen brat pa - očetovo veliko nasprotje, študira teologijo, išče višji smisel - tudi s pomočjo umetnosti; moralna čistost pa mu predstavlja najvišjo vrednoto.

Roman ima dramatičen zaključek, ki se ga ne bi branila nobena dobra gledališka predstava in tako odlično zaokroži roman ter prepreči banalen konec, ki ves čas nekje v ozadju grozi, da bo stopil na prizorišče.

Knjiga Marjana Rožanca, Labodova pesem je izšla leta 1988 v nakladi 4500(!) izvodov. Tako visoke naklade slovenskih leposlovnih knjig v današnjem času niso več mogoče, kar me - kakorkoli so že dandanes drugačni časi, nekako žalosti. A to še ni vse. Težko si predstavljam tudi to, da bi knjiga kot je Labodova pesem, danes sploh izšla. In to pri eminentni knjižni založbi. 

Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja so si pisatelji še lahko privoščili to razkošje, da so ne samo pisali, ampak tudi izdajali romane, kjer je glavni junak "mačo moški" - tisti, ki se mu zdi samo po sebi razumljivo, da je vedno v središču pozornosti in da se vse vrti samo okoli njega; da ga ženske občudujejo ter želijo samo zase, ne glede na to, kaj počne z njimi. Dandanes bi ga raztrgali na koščke. Dandanes pisati na takšen način in preživeti ob srditih napadih z različnih družabnih omrežij in z uradnih govorniških odrov, je misija nemogoče. Naj bom zaradi tega vesela ali naj se žalostim?

★★★★☆
Marjan Rožanc
(1930-1990)
(foto: Tihomir Pinter)

Rožanc, Marjan
Labodova pesem
Ljubljana, Mladinska knjiga, 1988
zbirka Nova slovenska knjiga
185 strani

nedelja, 24. februar 2019

Volker Kutscher: Der nasse Fisch

Preden začnete brati moj zapis o veliki nemški uspešnici, kriminalnem romanu Volkerja Kutscherja, Der nasse Fisch, si prosim oglejte spodnji video posnetek. Ob njegovem ogledu boste začutili vzdušje, ki preveva vsako poglavje knjige in je tisto, zaradi katerega sem roman tako zelo rada brala. Opozoriti vas želim predvsem na pevko in magično ozračje, ki ga je uspela ustvariti s svojim nastopom.


Video posnetek je eden izmed trailerjev za najdražjo nemško televizijsko serijo vseh časov z naslovom Babylon Berlin, ki so jo posneli ravno po knjigi Volkerja Kutscherja. Sama sem si dve sezoni nadaljevanke ogledala v času novoletnih praznikov, ko so jo predvajali na prvem programu nemške televizije, vi pa si jo lahko ogledate pri nekaterih od streaming ponudnikov.

Kriminalna zgodba komisarja Gereona Ratha se dogaja leta 1929 v Berlinu. To je bilo v Nemčiji obdobje t.i. Weimarske republike, ki se je začelo po koncu 1. svetovne vojne leta 1919 in se končalo leta 1933 z nastopom Hitlerjevega nacional-socializma. Tega obdobja nemške zgodovine se drži slab sloves. Večina ljudi namreč ob omembi Weimarske republike pomisli na velikansko inflacijo, ki je ljudem pobrala vse premoženje, ali pa si Weimarsko republiko predstavljajo kot tisto, ki je omogočila razbohotenje najrazličnejših ekstremizmov, vključno s tistim najgroznejšim s Hitlerjem v glavni vlogi. Drži. Weimarska republika je bila res vse to. A vendar še mnogo več.

Weimarska republika je bila tudi čas neslutenega gospodarskega in kulturnega razvoja. V tem obdobju so nastajala številna umetniška dela, ki jih cenimo še danes. V Berlinu so na veliko gradili, nakupovali in se zabavali. V številnih nočnih lokalih so ljudje plesali do jutranjih ur, pili šampanjec - in tudi uživali najraznovrstnejše droge ter se predajali prostituciji. 

Nikakor pa ne smemo pozabiti še nečesa, mogoče celo najpomembnejšega. Weimarska republika je predstavljala tudi prvo demokratično ureditev v tem koncu Evrope. Njena ustava - ravno mineva sto let od njenega nastanka, še danes velja za eno najboljših v svetovnem merilu. V Weimarski republiki so ženske imele volilno pravico in so sedele v parlamentu. V velikem številu so začele študirati in se zaposlovati v službah, ki so bile do takrat rezervirane le za moške - tudi v policiji. 

In to raznoliko, v marsičem protislovno in sporno obdobje si je Volker Kutscher izbral za prizorišče svojega kriminalnega romana. Oris časa je tako avtentičen in zgodovinsko točen, da v strokovnih radijskih oddajah znani zgodovinarji razpravljajo o romanu; televizijsko nadaljevanko Babylon Berlin pa predvajajo gimnazijcem pri pouku zgodovine.
A da ne bi slučajno pomislili na to, da takšno vsesplošno strokovno zanimanje za roman (in za televizijsko nadaljevanko) ne pomeni nič dobrega! Še zdaleč ne. Kriminalna zgodba je takšna, kakršna mora biti in kakršno pričakuje povprečni bralec kriminalnih romanov: zanimiva, napeta in presenetljiva; junaki romana pa so verodostojna človeška bitja, ki z nami - sto let v prihodnost postavljenimi, delijo marsikatero podobnost; obenem pa so tudi otroci svojega časa, ki izžarevajo lastnosti, značilne le za njih.

Kriminalistični komisar Gereon Rath je fajn. Mlad in ambiciozen pride iz rodnega mesta Köln v tako zelo drugačen in divji Berlin. Spremlja ga dolga očetova senca, ki svojemu najmlajšemu sinu po neprijetnem dogodku v domačem mestu, poskuša zgladiti - ali pa na novo zgraditi uspešno poklicno kariero v policiji. Uspešen je, ker si upa tvegati, in pogumen, ker ne okleva pri pomembnih odločitvah. Včasih se privošči kokain in veliko kadi. A v tem drugem se ne razlikuje od vseh ostalih nastopajočih. V romanu namreč kadijo vsi in povsod in to v gromozanskih količinah. Na ja, takrat še niso vedeli, kako zelo škodljiva je ta razvada;)
Za politiko se v tem politično raznolikem in usodnem obdobju ne meni preveč. Ne zanimajo ga sociji - ali socialisti, ki so na oblasti; ne meni se za komuniste, ki so v hudem konfliktu s socialisti in skoraj ne opazi predstavnikov SA enot - njegova edine želja je skrbeti za red. Kako zelo nemško - ali natančneje, prusko.

Čudovito je opisan detektivsko-kriminalistični način raziskovanja, ki je bil sicer takrat nekoliko drugačen kot je danes (a vendar tudi ne tako zelo). Mislim predvsem na to, da delo kriminalnega komisarja ni vedno razburljivo in zanimivo; prav pogosto je sila dolgočasno, saj je, preden se najde prava pot do razrešitve zločina, potrebno ubrati veliko slepih ali pa povsem napačnih steza. In potem se vseeno še vedno prerado zgodi, da je potrebno dosje o nekem zločinu kljub vsemu pospraviti na polico z "vlažnimi ribami", se pravi med nerazrešene primere ali "spolzljive ribe, ki se niso pustile ujeti" - kakor namiguje tudi naslov romana, Der nasse Fisch.

Celotna zgodba romana se vrti okrog vlaka z zlatom iz Sovjetske zveze, ki ga pričakujejo v Berlinu. Vsi si ga želijo: zakonita dedinja - grofica, ki se je po oktobrski revoluciji umaknila v Berlin; trockisti, ki bi radi zrušili komunistično oblast v Sovjetski zvezi in v Nemčiji začeli svetovno delavsko revolucijo; Nemci, ki bi raje kot republiko, ponovno imeli kaiserja na oblasti; mafijsko podzemlje Berlina, ki ima roko čez trgovino z drogami in prostitucijo v mestu; pa tudi pripadniki SA enot ali t.i. "rjavosrajčniki" s kljukastim križem na rokavih svojih uniform, ki pa jih leta 1929 - samo tri leta pred tem, ko so prevzeli oblast - še nihče ni jemal resno.

Da se zlata spletka razreši, mora kar nekaj ljudi umreti, nekateri tudi na zelo boleč način, komisar Rath, ki ima, seveda, glavno vlogo pri razrešitvi primera, pa mora ostati priseben, potrpežljiv in pogoltniti marsikaj, tudi sovražne ali pa vsaj posmehljive pripombe svojih sodelavcev in nadrejenih.

Drži, da je kriminalni-plot v kriminalnem romanu zelo pomemben. A kot sem že večkrat napisala, kriminalke večinoma berem s povsem drugim namenom. Da je roman Der nasse Fisch vzbudil moje navdušenje, je bilo dovolj že to, da je zgodba postavljena v zgodovinsko verodostojno prikazano in silno zanimivo obdobje preteklosti.
A to še ni vse:) Knjigo Volkerja Kutscherja sem zelo rada brala še zaradi nečesa drugega - zaradi čudovite ljubezenske zgodbe med Gereonom Rathom in Charlotte Ritter, ki s svojo nežnostjo predstavlja zelo dobrodošlo protiutež nasilnim političnim in kriminalnim dogodkom zgodbe.

Charlotte Ritter je dekle, ki je izkoristilo prednosti, ki jih je Weimarska republika prinesla in nudila ženskam. Ambiciozna je in napredna. Na policiji dela kot stenografistka, a njeni karierni cilji so precej višji. Zaradi tega poleg rednega dela na policiji študira še pravo in upa, da bo nekoč v prihodnosti dobila neko boljše delovno mesto - da bo postala detektivka. To je bilo v času Weimarske republike že mogoče.

Charly in Gereon se zaljubita (skoraj) na prvi pogled in to do ušes, popolnoma. Gre za tisto vrsto zaljubljenosti, ko ne moreš misliti na nobeno drugo stvar kot le na svojega fanta ali dekle; ko se na jutranjih srečanjih v službi ne moreš skoncentrirati in slediti pogovoru, ker imaš v glavi vse kaj drugega; ko so ukradeni skupni trenutki v kakšni zapuščeni pisarni v službi - ker je razmerje pač potrebno skrivati - vredni zlata in kjer se telefonira svojemu ljubemu ali ljubi iz javne govorilnice, ker še ni mobilnih telefonov in SMS sporočil.

Volker Kutscher je to ljubezensko zgodbo zgradil tako prisrčno in prijetno, da se bralec lahko le dobrohotno in zadovoljno nasmiha in zaljubljencema želi samo dobro. Ljubezen se v knjigi seveda ne more izogniti nevarnim čerem, ki grozijo, da jo bodo uničile, a tudi te so nastavljene tako prijetno, da me je ljubezenska zgodba med Charly in Gereonom resnično navdušila; mladi kriminalistični komisar in študentka prava, ki se preživlja s stenografijo, pa prirasla k srcu.

V času od leta 2007, ko je Volker Kutscher napisal prvi roman o komisarju Gereonu Rathu, Der nasse Fisch, je izšlo še šest knjig; zadnja ravnokar. V tem zadnjem delu sta - morate se strinjati, da to ni nikakršen spojler, saj vsi vemo, da se bo to prej ali slej zgodilo - Gereon in Charly že poročena in imata posvojenega sina, ki je aktiven v organizaciji Hitlerjugend - v sedmem delu serije kriminalnih romanov smo namreč že v letu 1935, v času nacional-socializma.

Volker Kutscher
1962
(Foto: Monika Sandel/Kiepenhueer & Witsch)

Tole moje pisanje sem začela z videoposnetkom iz televizijske nadaljevanke Babylon Berlin in s to nadaljevanko svoj zapis tudi končujem. Čeprav je bila posneta po romanu Der nasse Fisch, je vendarle precej drugačna od knjige. Roman in televizijsko nadaljevanko pravzaprav druži edinole bleščeče noro in divje vzdušje Berlina 20-ih in 30-ih let prejšnjega stoletja, ki je v obeh delih enkratno prikazano.
Isti so tudi glavni nastopajoči, a že ti niso več povsem zamenljivi. Gereon je v nadaljevanki precej bolj travmatiziran zaradi dogodkov iz 1. svetovne vojne kot je v romanu. Charly iz nadaljevanke pa izhaja iz precej bolj revnega okolja kot tista iz knjige in za preživljanje poleg dela na policiji potrebuje še dodatno zaposlitev... 
Tudi ljubezenska zgodba med Charlotto in Gereonom v nadaljevanki ubira povsem druga pota kot v knjigi.
Pri vlaku z zlatom iz Sovjetske zveze pa so v nadaljevanki preprosto ignorirali dejstvo, da se širina nemških tračnic razlikuje od ruskih in da je zaradi tega potrebno vagone pretovarjati - zelo pomembno.
Pevka z videoposnetka zgoraj pa v knjigi nima tako vzburljive in čarobne vloge, kot jo ima v nadaljevanki. In še bi lahko naštevala.

A vsa ta ohlapna in svobodna pretopitev romana v nadaljevanko pravzaprav ni nič slabega. Namesto enega odličnega umetniškega dela smo tako dobili kar dva. Vsaj po mojem mnenju. Uživala sem pri obeh. Tako roman Der nasse Fisch kot tudi nadaljevanka Babylon Berlin sta odlična in vam ju iz srca priporočam. 
Kriminalni zgodbi (ter tudi ljubezenski zgodbi) iz knjige in iz nadaljevanke pa se razlikujeta tako zelo, da ob ogledu ali prebiranju ene od njiju ne boste izvedeli nobene ključne informacije, ki bi vam lahko pokvarila užitke ob prebiranju ali ogledu druge.

★★★★☆
(še vedno ne morem preseči predsodka in kriminalni roman oceniti s petimi zvezdicami)

Kutscher, Volker
Der nasse Fisch, Filmausgabe
KiWi 1615, Köln 2018
dodatek: intervju s pisateljem, podatki o filmski nadaljevanki Babylon Berlin
566 strani
ISBN 978 3 462 05208 4

petek, 08. februar 2019

Cixin Liu: Die drei Sonnen

Cixin Liu je bil rojen leta 1963 v rudarskem mestu Shanxi v Ljudski republiki Kitajski. Bil je čas kulturne revolucije. Starša - intelektualca, sta delala v rudniku. Da bi sina zavarovala pred nasiljem, sta ga komaj triletnega poslala k sorodnikom v več kot tisoč kilometrov oddaljeno mesto.
Tam je potem 25.4.1970 lačen, a s čevlji na nogah - kar ga je postavljalo v privilegiran položaj glede na ostale otroke, zrl v zvezdnato nebo in opazoval prelet prvega kitajskega umetnega satelita, imenovanega Dongfanghong I (ali Vzhod je rdeč I). Takrat se je začel zanimati za vesolje in kmalu za tem je vzljubil tudi znanstveno fantastiko. Bral je, kar mu je bilo dostopno - predvsem očetove knjige iz časa pred kulturno revolucijo, začenši s Potovanjem v središče zemlje, Julesa Verna. Potem pa je začel tudi pisati.
Ko je končal študij, je 20 let delal kot računalniški inženir v eni izmed elektrarn. Ni se preveč trudil za napredovanje, saj ga inženirska kariera ni zanimala. Raje je imel svoj mir in čas za pisanje znanstveno-fantastičnih del, ki so na Kitajskem dosegle izjemen uspeh.

Njegovo najbolj znano delo - brala sem ga v nemškem prevodu, kjer ima naslov Die drei Sonnen - je kot prvo dosegljivo tudi bralcem izven meja Kitajske. Leta 2015 je bilo nagrajeno z najpomembnejšo literarno nagrado za znanstveno-fantastiko, Hugo.

Kitajska leta 2005. Dogajajo se nenavadne stvari. Znanstveniki s področja naravoslovja so zmedeni. Eden za drugim delajo samomore - iz obupa, ker se zdi, da naravni zakoni ne veljajo več. Znanstveni eksperimenti izvedeni na enak način, pod enakimi pogoji in z enakimi stvarmi, namreč ne dajejo več enakih rezultatov. 
Yang Dong - mlada teoretična fizičarka iz romana, je v svojem poslovilnem pismu napisala: 
Vse, resnično vse, vodi k enakemu rezultatu: Fizika ni nikoli obstajala in tudi v prihodnosti je ne bo več.
Fizik Wang Miao, ki se ukvarja z raziskavo nanomaterialov, in je eden izmed glavnih junakov romana, na pobudo policijskega inšpektorja Shih Qianga in z njegovo pomočjo raziskuje ozadje teh smrti in pri tem naleti na številne presenetljive stvari.
Kot prvo - tudi njemu se začnejo dogajati nenavadne stvari; na vsaki fotografiji, ki jo posname, se izpisujejo številke, ki se odštevajo v sekundnih intervalih. Ta countdown se pozneje zarisuje tudi na njegovi mrežnici. Kakšno odštevanje je to in kaj se bo zgodilo ob njegovem koncu, ne ve nihče. Countdown postane nemoteč, oz. popolnoma izgine, samo v primeru, če Wang Miao več ne opravlja svojih raziskav.

Večina oseb v znanstveno - fantastičnem romanu Die drei Sonnen je fizikov, matematikov ali astronomov. Ponavadi se ukvarjajo s teoretično znanostjo. In ti znanstveniki prav pogosto igrajo računalniško igrico z imenom Three Body. Igrica je prav posebna; za običajne ljudi večinoma povsem nezanimiva, a izredno vznemirljiva za naravoslovno-matematično orientirane znanstvenike. V igrici je namreč potrebno rešiti t.i. Three Body Problem (takšen je tudi naslov angleškega prevoda romana). Gre za znan fizikalni problem, ki ga poskušajo rešiti že od časa Isaaca Newtna dalje - potrebno je opisati nepredvidljivo gibanje treh nebesnih teles, ki s svojo gravitacijo vplivajo drug na drugega.
Ta igrica ima za razvoj zgodbe velik pomen. Razvita je bila s prav posebnim namenom in za točno določene ljudi.

Poleg zgodbe, ki se dogaja v sedanjosti, pa v knjigi sledimo tudi zgodbi iz leta 1967. To je bil na Kitajskem čas kulturne revolucije, ko je bilo ubito mnogo ljudi - predvsem izobražencev. Ko sem brala ta del romana, se nisem mogla načuditi zrelosti sodobne kitajske družbe, ki je dovolila objavo takšne knjige, kot je to roman Die drei Sonnen - četudi gre le za znanstveno-fantastično delo. V knjigi je namreč zelo natančno in tudi kritično opisano fizično in psihično maltretiranje ljudi; nasilje, ki so ga v tistem času ob spodbujanju oblasti izvajali številni ideološko zavedeni mladi ljudje. Da je Cixin Liu o grozotah kulturne revolucije lahko pisal tako brez zadržkov, in za roman dobil celo najprestižnejšo nagrado za znanstveno-fantastiko, ki jo podeljujejo na Kitajskem, Galaxy, je občudovanja vredno. Zame je to znak, da se je kitajska družba sposobna soočiti s svojo temno preteklostjo, priznati svojo zmoto in poravnati krivice, ki so se zgodile. Do sedaj sem bila v svoji nevednosti nekako prepričana, da na Kitajskem kaj takega še ni mogoče.

Roman se namreč začne z opisom zaslišanja univerzitetnega profesorja fizike, ki se mora pred svojimi študentkami - rdečegardistkami, zagovarjati zaradi tega, ker verjame v Einsteinovo teorijo relativnosti in ker je prepričan, da je vesolje nastalo z velikim pokom. Ubijejo ga pred očmi njegove hčerke Ye Wenjie.
Ye Wenjie - astrofizičarka po poklicu, in druga pomembna junakinja romana, se po smrti očeta in zato, ker je tudi sama  sumljiva, umakne na sever Kitajske, čisto na mejo z Mongolijo in Rusijo. Tam dela v nekakšni delavni brigadi, ki seka drevje v gozdu - po srečnem naključju in ker nujno potrebujejo njeno specifično fizikalno znanja, pa jo kmalu zaposlijo v bližnji vojaški bazi. 

Ta vojaška baza je ovita v gosto tančico skrivnostnosti. Kdorkoli se ji nepovabljen približa, je po drugem opozorilu stražarjev ustreljen. Zaradi ogromne radarske antene, imajo ljudje, ki živijo v okolici, glavobole in se slabo počutijo. Izpadajo jim lasje. Živali v gozdu so nemirne in sneg se, preden pade na tla, spremeni v dež. Vsi predvidevajo, da v bazi prisluškujejo "imperialističnim silam" Sovjetske zveze in Združenih držav Amerike, a naloga zaposlenih je širša.

Ye Wenjie se z olajšanjem naseli v tej izolirani in od sveta odrezani vojaški bazi. Vesela je, ker lahko v miru opravlja svoje delo in ji več ne grozi stalna nevarnost s strani politike. Vendar pa je zaradi svojih neprijetnih izkušenj iz preteklosti vseeno za vedno izgubila zaupanje v ljudi in je vse bolj prepričana, da so le-ti v svojem bistvu - ne dobri, kot misli večina od nas, ampak izredno slabi in pokvarjeni. Za takšno prepričanje naj bi bilo dovolj že to, da se pogleda, kaj ljudje počnemo z naravo. Zaradi tega - nad človeško družbo razočarana znanstvenica, Ye Wenjie, naredi nekaj groznega - nekaj, kar ne zaznamuje samo njenega osebnega življenja, ampak zapečati usodo celotnega človeštva in njegovo prihodnost...

Cixin Liu je s svojim romanom Die drei Sonnen kitajsko znanstveno-fantastiko predstavil bralcem celega sveta in pri tem doživel nepričakovani uspeh. Roman je dobil številne nagrade in je prodajna uspešnica širom sveta. V branje jo je priporočil tudi predsednik Barak Obama.
Tudi jaz sem uživala v branju! Knjigo je bilo zaradi napete in dobro grajene zgodbe, zanimive osnovne ideje, težko izpustiti iz rok. Več kot 500 strani dolg roman sem prebrala na dah in vesela sem, da je to šele prva knjiga trilogije Trisolaris:)

Vedno sem rada brala o možnosti življenja v drugih sončnih sistemih. Dobro se mi zdi, da roman sledi ideji, ki je v zadnjih letih precej aktualna - namreč ta, da smo ljudje izgubili vero v to, da bi bil naš stik z morebitno izvenzemeljsko civilizacijo nekaj brezpogojno dobrega. Ne, to je prav malo verjetno.
Dobra stran romana je tudi ta, da se pripoved strogo drži znanosti in njenih odkritij ter se za razvoj zgodbe ne poslužuje kakšnih sila fantastičnih prijemov. V knjigi tako tudi Nezemljani s svojimi vesoljskimi ladjami ne zmorejo potovati hitreje kot je desetinka svetlobne hitrosti.

z avtogramom :)

No, vseeno pa je treba napisati tudi to, da roman kljub vsemu ni nikakršen literarni presežek. Marsikaj bi si dalo pokritizirati, a naj omenim le osebe. Številne delujejo prisiljeno in neverodostojno. Prehitro drastično spremenijo svoje mišljenje in naredijo stvari, ki se ne skladajo z njihovim značajem. To velja še posebno za glavno junakinjo Ye Wenjie. 
Mnoge osebe so zanimivo zastavljene, a se tekom pripovedi spremenijo v preproste statiste, ki služijo le kulisi dogajanja. Škoda. A ne smem in tudi nočem biti preveč stroga. Cixin Liu je napisal še dve knjigi trilogije in mogoče se v njih določne osebe dodatno razvijejo in dajo zgodbi nov zagon.

Roman skromnega in zadržanega pisatelja, ki je v oktobru obiskal tudi Frankfurtski knjižni sejem, Cixina Liuja, Die drei Sonnen, bi priporočila vsem ljubiteljem hard sci-fi, ki želijo poskusiti nekaj kitajskega, ki pa vendar ni tako zelo eksotično (kot bi mogoče pričakovali), da bi se zaradi tega bali ugrizniti vanj. Z branjem knjige boste dobili dober vtis o tem, kako je zgledala Kitajska v času kulturne revolucije in kako zgleda v današnjem času.
Ljubitelji računalniških igric boste v romanu našli uteho, da le-te sploh niso nekaj slabega in lahko pomagajo pri marsičem. Okoljevarstveniki bodo dobili potrditev svojih prepričanj, a s tem pomislekom, da se nekaj, kar je mišljeno kot dobro, lahko prav hitro sprevrže v nekaj temnega in uničujočega. Jordan B. Peterson bi v knjigi našel potrditev svoje teze o tem, kako nevarno je stopati po poti zagrenjenosti, zamere in maščevanja. Vsi bralci pa se ob prebiranju romana spet lahko zavedamo, kako zelo ranljivo je človeštvo in kako hitro se lahko naš način življenja sesuje v (vesoljski) prah. 
To se bo skoraj gotovo zgodilo, če bomo prišli v stik z inteligentnimi zunajzemeljskimi bitji. Kajti - kot piše Cixin Lui, ti Nezemljani, pa naj se pojavijo kadarkoli, kakorkoli in od koderkoli, nam prav gotovo ne bodo naklonjeni. Za človeško civilizacijo lahko pomenijo samo nekaj izredno slabega in uničujočega.

★★★★☆
Liu Cixin (skrajno desno)
na Frankfurtskem knjižnem sejmu
(oktober 2018)
Liu, Cixin
Die drei Sonnen
Heyne, 2017
545 strani
iz kitajščine v nemščino prevedla: Martina Hasse
ISBN978 3 453 31716 1

sobota, 26. januar 2019

Albertina: Od Moneta do Picassa

Senator prof. ddr. Herbert Batliner (1928) je v svoji poklicni karieri kot odvetnik zastopal številne nesramno bogate kliente. In ob tem tudi sam obogatel:) Znan je tudi po tem, da je (na nezakonit način) financiral nemško konservativno stranko CDU. Pa tudi daroval sredstva za orgle v Sikstinski kapeli v Rimu. 
V 60-ih letih prejšnega stoletja sta s soprogo Rito začela načrtno zbirati umetnine t.i. "klasične moderne". Takšno poimenovanje mogoče zveni nekoliko nerodno. Moderna umetnost je vendarle nekaj povsem nasprotnega klasični umetnosti in klasična moderna nekako ne more obstajati. A vendar je naziv "klasična moderna" še kako na mestu. 500 slik in kipov, ki sta jih zakonca Batlinar zbrala, sodijo namreč v sam kanon moderne umetnosti.

Herbert in Rita Batliner sta dolga leta živela v intimni družbi svojih slik in kipov, ki so jih poleg njiju lahko občudovali le še redki izbranci. Srečneži. Toda z leti zadovoljstvo ob pogledu na čudovite slike cenjenih slikarjev v sprejemnici, dnevnih sobanah ali spalnicah razkošnih stanovanj in vil vseeno začenja kopneti. Lastnina - pa čeprav je to čudovita slika, ne prinaša več tako velikega veselja, kot ga je na začetku. Predvidevam; vem pa ne.

Kakor koli že, zakonca Batliner sta leta 2007 svojo zbirko umetnin - iz dobrote ali preračunljivosti ali pa iz kakšnega tretjega vzroka - predala dunajski Albertini in to umetnostno ustanovo usmerila na popolnoma novo pot.



Herbertu in Riti Batliner sem globoko hvaležna za to, da sta omogočila, da v njunih umetninah uživa širši krog ljudi. Zelo širok krog ljudi. Za Slovence je Dunaj skoraj za vogalom, zakaj se torej umetnostni navdušenci ne bi podali na ogled te zbirke. Za običajne ljudi je vstopnina na razstavo 12,90 €, za mlade pod 26 let 8,50 € za otroke mlajše od 19 let (!) pa celo gratis. 

Zbirka Batliner ni enkratna samo zaradi čudovitih umetnin, ki jih poseduje, ampak tudi zato, ker obiskovalcu omogoča, da se na izredno prijeten in pregleden način seznani z vsemi umetnostnimi tokovi od konca 19. stoletja pa do 70-ih let 20.stoletja. Še na nobeni razstavi do sedaj mi ni bilo na tako preprost in jasen način razloženo, zakaj in kako je ena umetnostna struja zamenjala drugo, kako hitro so si sledile ena za drugo in katere so bile tiste stvari, ki so jih povezovale, kot na razstavi Monet bis Picasso v Albertini.


Zbirka Batliner kot učbenik klasične moderne

Vse se začne pri impresionizmu, konča pa pri Picassu - vmes pa je prostor še za mnogo drugega. Z razstavo v Albertini - in s katalogom k razstavi, smo dobili enkraten učbenik moderne likovne umetnosti.

Prva razstavna dvorana je posvečena impresionizmu. Da obiskovalcu že na samem začetku zastane dih, poskrbita dve sliki Clauda Moneta. Ena prikazuje zanj tako značilne lokvane, ki jih je pod trenutnim vtisom preslikaval s svojega ribnika v Givernyju; druga nosi naslov Hiša med vrtnicami;  barve na tej sliki so tako žive in oblike tako zakrite, da je komaj kaj za prepoznati, a je užitek ob opazovanju slike kljub temu veličasten.
V sobi impresionizma najdete tudi sliko Henrija de Toulouse-Lutreca iz časa, ko še ni slikal kabaretnih plesalk v Moulin Rougu. 17 letni fant je med rekonvalescenco - potem ko si je nekaj let poprej polomil več kosti, naslikal zanimiv portret konja.
Portret pa je prispeval k zbirki Batliner tudi Pierre-Auguste Renoir. Na tej razstavi mi je prvič postalo jasno, da je ta francoski slikar slikal na nek način zelo podobno kot naša Ivana Kobilica. Oba sta na "impresionističen način" - torej s hitrimi in nenatančnimi potezami čopiča, slikala predvsem ozadje, medtem ko sta osebe slikala jasno izdelano in ostro. 
V impresionistični sobi razstave Od Moneta do Picassa pa se nahaja tudi ena od slik Paula Cezanna. Če ste brali roman Umetnina, Emile Zolaja (ali pa vsaj moj zapis o tej knjigi), potem veste, kako pomenljivo je, da se Cezannove slike najdejo na vsaki pomembni razstavi modernega slikarstva.

Od Moneta...

Naslednji razstavni prostor je posvečen pointelizmu in fauvizmu - dvema umetniškima smerema, ki sta se razvili neposredno iz impresionizma, le da sta k barvi in vtisom pristopili bolj študiozno in analitično.

Razstava klasične moderne seveda ne more mimo meni tako ljubega nemškega ekspresionizma. Na razstavi lahko uživate v delih (v hermioninem blogu že večkrat omenjenega) Ernsta Ludwiga Kirchnerja. Na razstavi so dela iz njegovega zgodnjega obdobja, ko je še obstajala umetniška skupina Die Brücke in slike iz njegovega poznega obdobja, ki jih je ustvarjal v Davosu (oz. na Čarobni gori;) 
V ekspresionistični sobi pa najdete dela še enega pomembnega slikarja iz skupine Brücke in sicer Emila Noldeja. Ko je Hitler temu slikarju prepovedal, da bi razstavljal svoje slike, se je Emil Nolde umaknil na sever Nemčije, čisto na mejo z Dansko in tam v samoti, obdan z negovanim vrtom, slikal cvetlična tihožitja in podobne cvetlične motive. Počel je nekaj takega, kar je počela tudi naša Ivana Kobilica, ko se je proti koncu življenja vrnila iz Sarajeva v Ljubljano. Tudi ona je slikala cvetje - malce drugače kot Emil Nolde, a vendar - nekakšen pobeg iz realnega sveta v magični svet cvetja, je čutiti pri obeh umetnikih. 

In ko sem že pri Ivani Kobilici - vsa zavzeta po ogledu njene retrospektivne razstave v Narodni galeriji v Ljubljani - mi je ob ogledu umetnin v dunajski Albertini postalo jasno še nekaj. Ivana Kobilica - četudi velika umetnica - si s svojimi slikami nikoli ni upala prestopiti meje spodobnosti in družbene primernosti ter zaradi tega nikoli ne bo sodila med tisto peščico likovnih umetnikov, katerih dela so resnično genialna in v vseh pogledih prelomna. Pri svojem delu se je namreč zadovoljila z manj kot je idealno in ni strmela za tem, da bi ustvarila nekaj revolucionarnega. Zlata sredina, kateri je pripadala, v umetnosti nima velikega pomena.

Veliko so si pa upali ustvarjalci, katerih dela so predstavljena v naslednji sobi dunajske razstave. Ta je posvečena ruski avantgardi - slikam, ki so jih ustvarili ruski slikarji v prvi tretjini 20. stoletja in so mešanica najrazličnejših, večinoma izredno drznih stilov. Nemogoče se je izogniti Marcu Chagallu - temu "umetniku stoletja", ki je živel skoraj 100 let in prisostvoval marsičemu. Ko se je v Parizu rojevala avantgarda, je bi zraven. Med Oktobrsko revolucijo je bil v St. Petresburgu. Ko se je rojevala Sovjetska zveza, je bil v Moskvi. V divjih dvajsetih letih je bil v Berlinu - v evropskem New Yorku. V zenitu moderne je bil spet v Parizu. Med drugo svetovno vojno je dobil zatočišče v New Yorku. Po vojni pa se je spet vrnil v Francijo in tam tudi umrl. V zbirki Batliner v dunajski Albertini so razstavljene njegove slike, ki so posvečene domovini, kjer se je rodil (Witebsk, Vaška scena) in domovini, ki jo je izbral - Franciji (Speča z rožami).

Če je Marc Chagall po tem, ko je Stalinova socialistična oblast začela preganjati slikarje Avantgarde, zapustil svojo domovino, je drugi pomembni predstavnik tega umetniškega gibanja - Kazimir Malevič, ostal v Sovjetski zvezi. V Albertini je njegova slika Mož v suprematistični pokrajini. Prikazuje moškega, ki gleda na stavbo zapora v daljavi. Malevič jo je naslikal potem, ko se je vrnil iz zapora. Na zadnjo stran slike je napisal, kaj naj bi slika prikazovala: Praznoto, osamljenost in brezizhodnost.

A od vseh slik ruske avantgarde, ki so razstavljene v Albertini, sta se me nekako najbolj vtisnili v spomin sliki Natalije Gončarove. Slikarka, ki jo do sedaj nisem poznala, je ustvarjala v slogu primitivizma in - zelo zanimivo! - v slogu rayonizma. Navdušena nad Einsteinovo teorijo relativnosti na svojih umetninah ni upodabljala samo tridimenzionalnih predmetov, ampak se je trudila prikazati še četrto dimenzijo - čas. Primer njenega rayonističnega likovnega dela iz zbirke Batliner je slika, ki prikazuje pava.

...do Picassa

Razstava del iz zbirke Batliner se zaključi - tako kot že naslov napoveduje, s Pablom Picassom. Ta genialni in vsestranski umetnik ne potrebuje posebne predstavitve. V njegovim delom posvečeni sobi najdete razstavljene kose poslikane keramike in nekaj za Picassa tako zelo značilnih slik. Meni je bila najbolj všeč Sredozemska pokrajina iz leta 1952; čudovite pa so tudi upodobitve njegovih žensk.

Ogled razstave Od Moneta do Picassa v dunajski Albertini je bil moj najlepši dogodek lanskega poletja. Ob prelistavanju in prebiranju kataloga razstave pa sem uživala še v mesecih za tem in uživam še danes. Albertino bom prav gotovo še kdaj obiskala.
Ogled razstave iz srca priporočam tudi vam.


Katalog k razstavi:

Monet bis Picasso
Masterwerke der Albertina
Die Sammlung Batliner
izdal: Klaus Albrecht Schröder





P. S. Ne zamudite pa tudi razstave del Ivane Kobilice v Narodni galeriji v Ljubljani, z naslovom Slikarija je vendar nekaj lepega...! Časa imate le še dva tedna. Tudi to razstavo si je več kot vredno ogledati. Če bi obstajal katalog k razstavi, bi o njej napisala še kaj več.

nedelja, 20. januar 2019

Friedrich Schiller: Marija Stuart

Čeprav sorodnici in obe kraljici, si v mnogih stvareh skoraj ne bi mogli biti bolj različni. Ena izredno lepa, druga ne preveč. Ena katoliške, druga protestantske vere. Ena večkrat poročena, druga preračunljivo samska. Ena s potomcem, druga brez. Eni je bila krona položena v zibko, druga se je zanjo morala boriti precejšen del svojega življenja. 
Največja in najusodnejša razlika med njima pa je bila vendarle ta, da se je ena vedno znova napačno odločala in za to plačala visoko ceno, druga pa je sprejemala modre odločitve in postala ena najpomembnejših kraljic v vsej zgodovini. 
To sta bili Marija Stuart Škotska in Elizabeta I. Angleška.

Biografija Marije Škotske se bere kot Game of Thrones - ravno tako napeta je, a s to prednostjo, da je resnična.
Do 26. leta starosti je Marija Stuart doživela že vse, kar je mogoče doživeti. Bila je kraljica Škotske in Francije; kot vnukinja sestre Henrika VIII pa je bila upravičena tudi do angleške krone - nekateri so menili, da celo bolj kot Elizabeta. Trikrat se je že poročila in trikrat ovdovela. Imela je sina Jamesa. Veljala je za izredno lepo in izobraženo.
Pa vendar. Vse to ji ni pomagalo, da ne bi po vrsti napačnih odločitev in nerodnih dejanj, postala ujetnica svoje sorodnice in tekmice, angleške kraljice Elizabete I. V njenem jetništvu je ostala celih 18 let in pol! Dokler ni bila obsojena izdaje in usmrčena z obglavljenjem.

Življenje Marije Stuart je bilo že mnogokrat opisano v prenekaterih knjigah in filmih, a prvo in mogoče tudi najpomembnejše delo, ki opisuje njeno življenje, je tragedija Friedricha Schillerja, Maria Stuart. Delo je bilo prvič uprizorjeno leta 1800 v Weimarju. Na slovenskih odrih smo si ga lahko ogledali že najmanj desetkrat, prvič leta 1896.

V drami so opisani zadnji meseci njenega življenja. 
Na začetku tragedije teče že devetnajsto leto ujetništva; dogajanje pa se razteza od trenutka, ko je izvedela, da je bila obsojena na smrt, pa do njene usmrtitve. 
Friedrich Schiller ni bil samo zdravnik, pesnik in dramatik, ampak tudi zgodovinar, in znanje o zgodovini Britanije 16. stoletja mu je pri pisanju drame prišlo zelo prav. Pri opisovanju zgodovinskih dejstev si je sicer dovolil kar nekaj umetniške svobode, a to tragedijo Maria Stuart naredi še bogatejšo.

Elizabeta in Marija se v resničnem življenju nikoli nista srečali, a Schillerja to ni zaustavilo pri tem, da ne bi za vrhunec svojega dramskega dela uporabil ravno fikcijsko srečanje kraljevskih tekmic in pogovor med njima. V tem pogovoru Marija in Elizabeta druga drugi ne ostaneta dolžni ničesar. Elizabeta se zviška obregne ob Marijino lepoto; Marija pa Elizabeto preseneti tako zelo, da le-ta ostane brez besed. Zabrusi ji, da je "bastardka" in da je pravzaprav ona, Marija, prava angleška kraljica, ne pa Elizabeta. Marijina nadaljnja usoda je s temi besedami zapečatena - ve se namreč, kdo ima moč in kdo odloča o življenju in smrti. 
A vendar se vlogi obeh kraljic v tem trenutku nekako zamenjata. To se v dejanju, v katerem je dialog med obema kraljicama, jasno začuti in tukaj se po mojem mnenju, skriva mojstrstvo Friedricha Schillerja. Čeprav se ve, da Marijo čaka le še smrt, je ona tista, ki je zmagovalka. Elizabeta si namreč nikoli ne bo mogla oprati moralne krivde, da je usmrtila povsem legalno - po vseh zakonih pravilno postavljeno kraljico.

Ljudje smo že ves čas naše zgodovine bolj ali manj enaki. Radi imamo zgodbe, kakršni sta bili življenjski zgodbi Marije Škotske in Elizabete Angleške. V 19. stoletju smo o njih pisali dramska besedila in jih uprizarjali na odrih; v današnjem času o njih snemamo filme in televizijske serije. 

Saoirse Ronan kot Marija Stuart
(film Marija Škotska, 2018)

Najnovejši film o življenju Marije Stuart se ravno vrti v naših kinodvoranah. Vredno si ga je ogledati. 
V njem je Marija Stuart predstavljena kot odločna ženska, ki bi bila lahko ravno tako uspešna in mogočna kraljica, kot je bila Elizabeta, če ne bi imela te smole, da je bila obkrožena z napačnimi ljudmi. Ni imela pravih svetovalcev, na katere bi se lahko zanesla. Kar je pravzaprav razumljivo. Mati jo je namreč komaj petletno - da bi jo zaščitila, poslala na francoski dvor. Marija Stuart se je osemnajstletna vrnila na Škotsko in predstavljala motnjo v utečenem redu škotskega plemstva in regentov, ki so vladali v njenem imenu. Težko je uveljavljala svojo voljo. Težko je pridobila podporo za svoje odločitve. 
In potem je bilo tu še vprašanje vere - trenja med katoliki in protestanti; pa tudi Marijina radoživost in dovzetnost za moške čare.

Pri Elizabeti je bilo to drugače. Odraščala je v Angliji in imela možnost, da okrog sebe zgradi krog zaupanja vrednih ljudi, na katere se je lahko vedno zanesla, ki so ji pomagali in ji znali pravilno svetovati. Elizabeta je tudi vedela, da se bo z morebitno poroko njena moč zmanjšala in je zato zavestno ostala samska. A zaradi tega se je potem morala odreči drugim stvarem - npr. materinstvu in nasledniku na angleškem prestolu, ki bi bil njene krvi. In zaradi tega je verjetno res vsaj malo zavidala Mariji, kot je to predstavljeno tudi v filmu.

Višek dogajanja v filmu je prav tako kot v Schillerjevi drami srečanje obeh kraljic. Namišljeno, kot sem že prej napisala, saj do njega v resnici nikoli ni prišlo. Tudi v filmu so bile med obema izgovorjene hude besede in po tem srečanju se je tudi tukaj zapečatila Marijina usoda. Vendar pa filmskim ustvarjalcem, ki niso sledili zgodovinskim dejstvom in so tako posneli namišljeno srečanje med Marijo in Elizabeto, ne smemo zameriti. Zgodovinska verodostojnost filmske zgodbe o škotski kraljici Mariji Stuart s tem ni prav nič manjša. Marija in Elizabeta sta si namreč tekom svojih življenj izmenjali številna pisma in z njimi razvili globoko medsebojno razmerje, ki je bilo dovolj intenzivno tudi brez osebnega srečanja.

Zaradi zakonitosti filmske umetnosti je v filmu 18-letno Marijino ujetništvo skoraj prezrto. Zgleda tako, kot da bi bila Marija obglavljena takoj za tem, ko je prišla v Anglijo iskat Elizabetino zavetje. Odlično pa je prikazana Marijina namera, da se prihodnjim rodovom vtisne v spomin kot mučenica - obglaviti se je namreč pustila oblečena v rdeče perilo.
Povedati je treba tudi to, da je film rasno in spolno korekten - takšen, kot ga še nekaj let nazaj ne bi znali posneti. Na angleškem dvoru tako nastopajo številni temnopolti ljudje in to celo na izredno visokih položajih; Elizabetina prva dama je azijatka; ne manjka pa tudi gejevskih prizorov. Če je to tudi zgodovinsko korektno, ne vem - lahko pa presodite sami...

Škotska kraljica Marija Stuart še več kot 400 let po svoji smrti buri duhove. Zanima me, kaj bi menila o dramskih delih in filmih, ki so napisani in posneti po njenem življenju. Bi bila z njimi zadovoljna? Bi ji bilo vseeno? 
Mogoče pa bi jo zanimalo tisto edino, kar nas zanima, ko je vsega konec - to namreč, kaj se je zgodilo z njeno družino - v tem primeru, kako se je obrnilo z njenim sinom. 
No, glede tega bi bila lahko pomirjena. Njen sin James je postal kralj Škotske in po Elizabetini smrti tudi kralj Anglije. Bil je prvi kralj, ki je vladal tako Škotski kot Angliji. 
To pa je nekaj, kar si je želela doseči tudi Marija Stuart.

Friedrich Schiller
(1759-1805)