četrtek, 20. julij 2017

Amélie Nothomb: Der japanische Verlobte

Z Amelie Nothomb sem se prvič srečala pred več kot desetimi leti. Prijateljica mi je v branje priporočila njen roman Metafizika cevi. V tem kratkem avtobiografskem romanu Amelie Nothomb opisuje prva tri leta svojega življenja. Rodila se je na Japonskem kot hči belgijskega diplomata. V prvih letih življenja je bila sila nenavaden otrok - bolj ali manj le rastlinica, ki je bila povsem ravnodušna do sveta okrog sebe. Ni hodila, ni govorila, samo ležala je in nič je ni zanimalo. Bila je pravzaprav le prebavna cev, ki je uživala hrano, jo prebavljala in nato izločila - zaradi tega tudi naslov romana, Metafizika cevi. Njen način pisanja, še bolj pa način razmišljanja, sta me navdušila; pisateljica pa me je začela močno zanimati. Nič nenavadnega torej, da sem si še naprej želela brati njene knjige.

V slovenščino imamo prevedeno še eno od njenih knjig. To je (spet avtobiografski roman) z naslovom S strahospoštovanjem. V njem pisateljica opisuje svojo enoletno zaposlitev v enem izmed velikih japonskih koncernov v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Neznosno je trpela. Danes bi rekli, da je šlo za mobing na delovnem mestu. Takrat se o tem še ni tako govorilo. No, mogoče na Japonskem tudi dandanes ne priznavajo možnosti šikaniranja delavcev oz. se jim slabo postopanje z zaposlenimi ne zdi nič omembe vrednega - saj veste kakšni deloholiki so Japonci, kako redko si dovolijo dopust in kakšno zvestobo čutijo do podjetij, kjer so zaposleni. Za nas zahodnjake pa so takšne delovne razmere, kakršne je imela Amelie, težko predstavljive. Vse to je v romanu S strahospoštovanjem jasno in izredno nazorno prikazano preko pisateljičinih neposrednih izkušenj - tako rekoč iz prve roke. Tudi ta knjiga mi je bila izredno všeč in vam jo priporočam v branje.

Zdaj, v času naših priprav na potovanje na Japonsko, je ponovno napočil čas za Amelie Nothomb:) Ta belgijska pisateljica namreč ne more in ne more prenehati s pisanjem o Japonski in o svojih doživetjih v letih, ko je živela v tej daljni in tako drugačni deželi. Napisala je kar nekaj knjig na to temo. Obsedena je z Japonsko, njenimi ljudmi, njeno kulturo in jezikom. Kratek čas je bila celo zaročena z japonskim mladeničem. O tej ljubezenski zgodbi pripoveduje njen roman  (v nemškem prevodu z naslovom), Der japanische Verlobte ali po slovensko Japonski zaročenec. Dogajanje je postavljeno nekaj pred čas dogajanja romana S strahospoštovanjem; konča se pa pravzaprav točno takrat kot S strahospoštovanjem, se pravi z iztekom Amelijine delovne pogodbe v japonskem koncernu.
Roman Der japanische Verlobte se začne 26. januarja 1989, v času, ko je bila Amelie stara 21 let in je na eni izmed tokijskih univerz študirala japonščino. Prvi stavek romana je enkraten: Französisch zu unterrichten schien mir der beste Weg, um Japanisch zu lernen. (Poučevanje francoščine se mi je zdelo najboljši način, da se naučim japonsko) Napisala je oglas in ga prilepila na oglasno desko v lokalnem supermarketu in že isti večer dobila učenca: 20 letnega japonskega študenta francoščine z imenom Rinri.

Tako. Temelji ljubezenske zgodbe so postavljeni in lahko začnemo spremljati zanimivo, ganljivo in zabavno ljubezensko zgodbo med dvema mladima človekoma, ki izhajata iz dveh zelo različnih kulturnih okolij. Velikega pomena za roman je to, da sta oba glavna junaka v svojih zgodnjih dvajsetih letih. To so namreč na Japonskem edina leta življenja, v katerih si ljudje lahko malo oddahnejo, globoko zadihajo, se ozrejo okrog sebe in nekaj malega uživajo. Od 5. do 18. leta se namreč učijo kot nori; od 25. leta do upokojitve pa delajo kot obsedeni - in nimajo časa za ničesar drugega kot za svojo osnovno zaposlitev. Rinri in Amelie, oba v teh vmesnih letih, sta si tako lahko privoščila romantični izlet, obisk kina, božične počitnice na otoku Sado ali le obed kitajskih rezancev v kakšnem od lokalov. Povzpela pa sta se tudi na goro Fuji.

Opis romanja na goro Fuji je bil tisti del romana, ob katerem sem začela sumiti, da pisateljica mogoče vseeno nekoliko pretirava v svoji avtobiografski pripovedi. Da se romarji - povsem netrenirani običajni Japonci, med njimi tudi majhni otroci in nosečnice - v enem dnevu peš povzpnejo z nekaj metrov nadmorske višine na 3776 metrov visoko, kolikor je visoka japonska sveta gora, na vrh ognjenika, se mi zdi neverjetno. Tam potem prespijo in sicer na prostem v kampu. Pridružijo se jim še tisti romarji, ki ponoči in s svetilkami prispejo na vrh gore. Vsi skupaj potem počakajo na sončni vzhod, ki pomeni višek njihovega romanja. Neverjetno. A osupljivo in občudovanja vredno, če je res.

Ob prebiranju romana Der japanische Verlobte sem se ponovno spomnila, kako zelo zabavno zna pisati Amelie Nothomb! Vedno znova sem se morala smejati njenim hudomušnim opazkam. Le-te so večkrat izhajale iz jezikovnih ali kulturnih nesporazumov. Ko na primer Amelie svojega učenca vpraša, kaj mu v življenju prinaša veselje, ji ta odgovori igranje. Kakšno igranje? se pozanima Amelie. Igranje, ji še enkrat zatrdi Rinri. Šele nekaj pozneje se izkaže, da japonska beseda "asobu", ki jo uporablja Rinri, ne pomeni samo "igranje", ampak tudi "nič delati". Še nekaj takšnih jezikovnih spodrsljajev je zaslediti v knjigi. Ja, celo to:  jezikovni nesporazum je bil pravzaprav vzrok za to, da je Amelie sploh sprejela Rinrijevo poročno ponudbo.

Sila zabavno je bilo tudi srečanje Amelie z Rinrijevimi starimi starši. Dedek in babica sta bila namreč zelo radovedna, kakšno učiteljico ima njun vnuk, in sta oprezala za njo, jo tudi otipavala in se ji hihitala. Kakor je vse to čudno izgledalo, nam pisateljica hitro razloži, da na Japonskem takšno vedenje starih ljudi (ki, mimogrede, niso še prav nič dementni), ni nič nenavadnega. Ljudje, ki so vse življenje morali paziti na svoje vedenje, biti zadržani in ne kazati svojih čustev, v starosti pogosto prestopijo mejo dobrega okusa in si dajo duška z nesprejemljivim vedenjem. Ob tem vedo, da bodo otroci, kot jim narekuje tradicija, kljub temu še vedno spoštljivo skrbeli zanje.
Stalen vir zabavnih opazk v romanu so tudi Američani. Pisateljici so s svojim vedenjem in govorjenjem, tudi plehkostjo, ki je že legendarna, zelo nesimpatični in se jih vedno znova sladko privošči.

V romanu se dogaja toliko različnih in zanimiv stvari, da se mogoče zdi, da ni prostora za tisto najpomembnejše  - za ljubezensko zgodbo med Amelie in Rinrijem. A tudi ljubezenska zgodba je čudovito predstavljena. Jasno se čuti, da med Amelie in Rinrijem obstaja kemija, da sta rada v družbi drug drugega in da se imata rada. Do poroke pa - kakor lahko predvidevate, kljub vsemu ne pride. Vzrok je Amelie, ki si kljub temu, da je Rinri pozoren in ljubezniv mladenič, ki je nikoli ni prizadel in ga ima rada, ne more predstavljati, da bi se poročila z njim. Počuti se kot voda: Wasser kann man nicht festhalten. Ja, ich werde dich bewäsern, ich werde dich mit meinem Reichtum überschütten, dich erfrischen, deinen Durst löschen, aber was weiß ich, wohin mein Lauf mich führt, du wirst nicht zweimal mit derselben Verlobten baden ( Vodo pa ni mogoče obdržati pri miru. Ja, zalivala te bom, zasipala te bom s svojimi zakladi, te osvežila in odžejala, toda ne vem, kam me vodi življenje, in ti se ne boš dvakrat kopal z isto zaročenko. )
Svoje življenje si je predstavljala drugače kot to, da bi bila poročena s prijaznim, ljubeznivim moškim kot je bil Rinri. Kako točno naj bi njeno življenje potekalo, takrat še ni vedela. Zavedala se je le tega, da bo v njem imelo pomembno vlogo pisanje. Besede kot so večnost, stabilnost, varnost in kar je še podobnih izrazov, ki so povezani z zakonskim stanom, so jo strašile. Voda namreč ob takšnih besedah od groze zamrzne.

Belopolte pisateljice rade pišejo o ljubezenskem razmerju z azijati. Najslavnejša med njimi je mogoče Marguerite Duras, ki je poleg Ljubimca napisala tudi scenarij za izredno uspešen film Hiroshima, mon amour - o ljubezni med francosko igralko in japonskim arhitektom v času neposredno po drugi svetovni vojni. To knjigo sta brala Amelie in Rinri, ko sta obiskala Hirošimo. Druga je Isabel Allende z romanom Japonski ljubimec, ki sem ga pred kratkim prebrala in o katerem ste lahko brali na mojem blogu. A za razliko od Allendejinega romana, kjer med zaljubljencem nisem začutila nobene velike ljubezenske privlačnosti, je roman Der japanische Verlobte, Amelie Nothomb, nekaj čisto drugega. Nekaj precej bolj pristnega, prisrčnega in predstavljivega. Tudi vzrok za razhod zaljubljencev je jasno predstavljen.

Knjiga bi si prav gotovo zaslužila prevod v slovenski jezik.

★★★★☆
Amélie Nothomb
(foto: © Catherine Cabrol)


Nothomb, Amelie
Der japanische Verlobte
iz francoščine v nemščino prevedla: Brigitte Große

originalni naslov: Ni d'Eve ni d'Adam
Diogenes Verlag AG Zürich, 2010
163 strani
ISBN 978 3 257 06746 0

petek, 14. julij 2017

Banana Yoshimoto: Lebensgeister

Yoichi je imel zelo rad kanadskega pevca Leonarda Cohena. Tudi takrat, ko sta se s prijateljico Sayoko vračala z enodnevnega izleta v hribih nazaj v Kjoto, se je iz radijskega sprejemnika v avtomobilu slišal njegov značilni globoki glas. Poslušala sta naslednjo pesem:



Potem pa prometna nesreča...

In roman sodobne japonske pisateljice Banane Yoshimoto, Lebensgesiter ali Življenjski duh, se lahko začne. Pripoveduje Sayoko:


Als ich die Eisenstange bemerkte, wie sie da in meinem Bauch steckte, dachte ich: Verdammt, das sieht nicht gut aus... Ich werde sterben.
Was mich nicht weniger beunruhigte, war der Rost an der Stange. Verrückt. Sollte es in einer solchen Situation nicht vollkommen egal sein, ob die Stange rostig war oder glänzte wie Edelstahl?

(Ko sem opazila železno palico, kako tiči tu v mojem trebuhu, sem si mislila: Prekleto, to ne izgleda dobro. Umrla bom.
Kar me ni niti malo vznemirjalo, je bila rja na palici. Noro. Naj ne bi bilo v takšnem primeru povsem nepomembno, ali je palice zarjavela, ali pa se sveti kot jeklo?)

Temu začetnemu prizoru potem sledita dve stvari, ki bosta imeli pomembno vlogo pri nadaljnjem razvoju romana. Prva je Sayokina iskrena želja, da če mora v tej nesreči kdo umreti, naj bo to ona, ne pa Yoichi; drugo pa je njeno obsmrtno doživetje, v katerem se sreča s svojim že davno umrlim dedkom. Ta dva dogodka ji potem pomagata, da po prometni nesreči in smrti osebe, ki jo je imela najrajši na svetu (ja, v nesreči je kljub vsemu umrl Yoichi in ne Sayoko), lahko živi dalje.

Roman Lebensgeister je namreč v prvi vrsti pripoved o tem, kako se spopadati z občutji, ki se porodijo ob smrti ljubljene osebe, kako sprejeti minljivost življenja, kje ponovno najti smisel življenja in kar je še podobnih eksistencialnih vprašanj. Ker si je Sayoko neposredno po nesreči želela, da Yoichi preživi, zanjo samo pa ji ni bilo mar, je lahko v nadaljnjih letih živela z mirno vestjo. Ker se je na robu smrti srečala z ljubljenim dedkom, ki ji je dal pomembna navodila za nadaljnje življenje, je dobila upanje, da s smrtjo ni vsega nepreklicno konec.

Sayoko je uspela preživeti, ker je živela od trenutka do trenutka. Ker je delala majhne korake na poti življenja in prav nobenih načrtov za daljno življenje.
Wenn du zu weit nach vorne schaust, stolperst du. Verweile lieber im Moment, und geh Schritt für Schritt deinen Weg. (Če gledaš predaleč naprej, se spotakneš. Raje postoj in pojdi le korak za korakom naprej po svoji poti.)
Sayoko: Alles fließt, dachte ich, aber von jetzt zu jetzt! (Vse teče, toda le od zdaj k sedaj.)

Hvaležna je bila za vsak trenutek življenja, ki ji je bil podarjen. Uživala je v drobnih sladkostih, ki jih prinaša življenje; recimo v okusni hrani, v srečanju z ljudmi ali v sončnem zahodu.

Knjiga je prežeta s prizori iz narave. Posebni poudarek je na prelepi pokrajini v okolici mesta Kjoto - na gorah in v obilju zelenja.
V romanu pa se najde tudi prostor za nadnaravno, kar sploh ni moteče. Včasih se namreč zdi, da sta realni svet in svet onostranstva tesno povezana. Duhovi umrlih se občasno vračajo v naš svet in se pomešajo med ljudi. Le redki jih vidijo; več je tisth, ki jih občutijo v svoji bližini. Tipično japonsko.

Banana Yoshimoto (1964) je zelo uspešna sodobna japonska pisateljica. Njene knjige niso uspešnice samo na Japonskem, ampak tudi drugod po svetu. V resnici ji je ime Mahoko Yoshimoto; psevdonim Banana pa si je izbrala zaradi tega, ker se je zaljubila v cvet rdeče banane. Če preberete njen roman, se vam izbira psevdonima prikaže kot nekaj povsem logičnega in za pisateljico zelo primernega.
Banana Yoshimoto je zaslovela s svojim prvencem Kuhinja, ki ga je napisala med študijem, ko je delala kot natakarica. Knjigo imamo prevedeno tudi v slovenski jezik.

Roman Lebensgeister je ena izmed tistih knjig, kjer je zgodba postranskega pomena. Potek dogodkov je bolj kot ne le kulisa za prikaz nečesa drugega - spopadanja s tragedijo izgube ljubljene osebe. V tem ni ničesar slabega. Takšne knjige imam rada. Ponavadi jih namesto dramatične zgodbe poganjajo osebe. A ravno zaradi tega bi si pri sicer prav dobrem in zanimivem romanu Banane Yoshimoto želela nekoliko globlje zarisane osebe, ki bi bolj prepričljivo in bogato zaživele pred mano.
A vendar knjiga ne zasluži, da na takšen način pišem o njej. Na japonski roman se ne sme gledati z očmi zahodnjaka. Če skrbneje premislim in se poskušam vživeti v japonski način življenja ter premišljevanja, roman skoraj nima napake. Je kot leposlovno-književni primer japonske slikarske smeri ukiyo-e - umetnosti minljivega ali "lebdečega" sveta, ki poskuša ujeti posamezne trenutke, v katerih je tudi v najtežjih obdobjih življenja najti preproste užitke in srečo.

★★★★☆
Banana Yoshimoto
(Foto: © Jayne Wexler, Diogenes Verlag)

Yoshimoto, Banana
Lebensgeister
v nemščino prevedel: Thomas Eggenber
naslov originala: スウィート・ヒアアフター (Sweet Hereafter)
Diogenes Verlag AG Zürich, 2016
159 strani
ISBN 978 3 257 30042 0

ponedeljek, 26. junij 2017

Shūsaku Endõ: Samuraj

Pustolovsko-zgodovinsko-religiozni roman japonskega pisatelja Shūsakuja Endõja, Samuraj (侍), je napisan po resničnih dogodkih. V začetku 17. stoletja je skupina japonskih ambasadorjev res odpotovala preko Tihega oceana v Novo Španijo (danes Mehiko) in nato dalje v Madrid ter Vatikan. Po sedmih letih se je nato po isti poti srečno vrnila nazaj na domačo Japonsko. Misija je bila zaradi svoje tragičnosti in nesrečne vpetosti v politične spremembe tistega časa za dolgo potisnjena v pozabo. Shūsaku Endõ je zgodbo samuraja Hasekure Rokuemona oživel na svojevrsten in zelo ganljiv način. S pomočjo založbe Sanje in v odličnem prevodu Iztoka Ilca smo roman pred kratkim dobili tudi Slovenci.

Hasekura je bil samuraj nizkega rodu. To pomeni, da nikoli ni sodeloval pri pomembnih političnih odločitvah države. Njegovi predniki nikoli niso imeli pomembnega položaja v političnih ali vojaških strukturah Japonske. Navodila je dobival od svojega neposredno nadrejenega - blagorodnega Ishida, ki je bil tudi njegov zaščitnik. Že z naslednjim v hierarhiji - z velikim gospodom, nikoli ni prišel v neposredni stik. Kot japonski plemič pa je bil vseeno lastnik zemlje - na ravnici nekje v severo-vzhodnem delu Japonske, kjer so bile tudi tri siromašne vasi s kmeti, ki so delali zanj.
V bistvu je bil Hasekura bolj kmet kot samuraj. Skupaj s svojimi tlačani je sekal drevesa v gozdu in pripravljal drva za zimo. Podobo neustrašnega samuraja, ki v bitkah vihti svoj meč, si ob Hasekuru Rokuemomu kar izbrišite iz misli.

In ta samuraj - v knjigi je večinoma poimenovan samo kot samuraj, brez imena - je dobil nalogo, da še skupaj s tremi drugimi samuraji, podobno nizkega rodu kot on sam, preko Tihega oceana odpotuje v Novo Španijo in se domeni glede trgovanja med Japonsko in Španijo. Na potovanju jih je spremljal padre Velasco - frančiškanski misijonar na Japonskem - uradno sicer kot prevajalec, a v osnovi predvsem z namenom, da bi mu uspešno opravljena misija pomagala pri širjenju krščanstva na Japonskem.

Odprava doživi marsikaj: od neviht na odprtem morju, ki jih komaj preživijo, preko prečkanja od žgočega sonca in vročine opustošene pokrajine današnje Mehike, kjer jih ogrožajo bojevita indijanska plemena, do pristanka v Španiji in nato v Vatikanu, kjer so osupli nad drugačnim načinom življenja. Večkrat si rečejo, da je svet res prostran, a kmalu za tem dodajo: a vendar so ljudje povsod enaki, ženejo jih enake želje, hrepenijo po istem, a tudi enako zlobno spletkarijo.
Evropski oblastniki jih sprejmejo različno - nikakor ne tako navdušeno kot so pričakovali, vedno zelo zadržano in sumničavo. Tudi zaradi tega se med člani misije kmalu začno pojavljati dvomi o marsičem: Zakaj so bili v resnici poslani na odpravo? Zakaj so za tako pomembno odpravo izbrali samuraje nizkega rodu? Kakšni so resnični nameni padra Velasceja?

Oče Velasce je drugi pomembni protagonist romana. Goreč misijonar, ki si je zadal nalogo narediti Japonsko krščansko. A pri tem mu ne gre - česar se dobro zaveda tudi sam, le za Božjo slavo, ampak tudi za lastne koristi. S svojim napuhom in samoljubjem je prizadel ogromno ljudi. Pomešal je Božjo in lastno voljo. Boga je celo zasovražil, ker se Njegova volja ni skladala z njegovo.
Japonska je bila izredno nedovzetna za krščanstvo. Njena kultura, način življenja in razmišljanje prebivalcev je bilo povsem neskladno s krščansko vero. A padra Velasca sta upor in odklanjanje samo še bolj podžigala v njegovi misijonarski gorečnosti. Preveliki gorečnosti, ki je na Japonskem povzročala nelagodje in nestabilnost.

Zgodba je tragična. Tragika je posebno velika zato, ker povprečno izobraženi bralec že od vsega začetka ve, da se bo misija japonskih poslancev in frančiškanskega misijonarja slabo končala. Japonska se je namreč v 17. stoletju - kmalu potem, ko je v romanu opisana odprava odrinila na odprto morje, povsem zaprla pred zunanjim svetom, tako da morebitne na novo sklenjene trgovske vezi, ki naj bi jih vpeljali odposlanci, niso imele prav nobene prihodnosti. In tudi krščanstvu na Japonskem je v tistem času začelo izredno slabo kazati, česar so se zavedali tudi v Vatikanu.
Žalostno je bilo brati, kako je plahnela gorečnost, kako sta izginjala navdušenje in upanje na nagrado po uspešno opravljeni nalogi, tako med japonskimi poslanci kot pri padru Velascu.

A v takšnih trenutkih - ko vse odpove, ko kaže, da je vse izgubljeno, ko postane jasno, da je bilo dolgo in težko potovanje nesmiselno in brez pomena, ko ponovno dobimo dokaz, da so mali ljudje samo drobni in povsem nepomembni koleščki v velikem mehanizmu državnih in cerkvenih institucij, potem je čas, da nastopi transcendentalnost. In takrat je velika verjetnost, da bodo evangelijski nauki prepričali celo Japonce; ljudje, ki so so bili drug do drugega nezaupljivi ali celo sovražni, pa se lahko zbližajo skoraj do prijateljstva. 

Roman Shūsaku Endõja, Samuraj, je enkraten fikcijski dokument enega najpomembnejših in najusodnejših zgodovinskih obdobij Japonske. Preko orisov japonskih odposlancev, njihovih družin in služabnikov sem dobila izvrsten vpogled v japonski način življenja in mišljenja. Marsikatere poteze japonskih državnikov, pa tudi običajnih ljudi, v preteklosti in danes, so mi zaradi tega romana lažje razumljive.
A največja odlika te knjige je mogoče vendarle ta, da jasno pokaže, od kod izvira neverjetna moč krščanske vere, ki že več kot 2000 let - enkrat kot plima, drugič kot useka - obliva naš svet.

Shusaku Endo
(1923-1996)
(vir:www.peterowen.com/shusaku-endo-wonderful-fool/)

★★★★☆


Endo, Shusaku
Samuraj
iz japonščine prevedel: Iztok Ilc
Sanje 2017, Zbirka Sanje, Roman
272 strani
ISBN 978-961-274-455-7

sobota, 17. junij 2017

Florian Illies: 1913 (pomlad)

Približuje se najdaljši dan v letu. Na Rožniku bodo podelili kresnika za najboljši slovenski roman v preteklem letu. Po mojem mnenju so favoriti trije: Tadej Golob s kriminalnim romanom Jezero, Goran Vojnović z romanom Figa - precej drugačnim delom kot je bil njegov bestselerski prvenec, in Mojca Kumerdej z zgodovinskim romanom Kronosova žetev.

Z najdaljšim dnem v letu se začne poletje. Na Čarobni gori se šele v tem času razcveti pomlad. In Hans Castorp se čudi posmehljivi igri narave, ki je potek dogodkov uredila tako, da nastop poletja sovpada z začetkom krajšanja dolžine dnevov. V poletje je tako že na samem začetku vsajeno seme propadanja. Kakor tudi v vsa živa bitja.
A pomladi tega še ni čutiti!

Po zimi leta 1913, poglejmo, kaj zanimivega se je dogajalo pomladi tistega davnega leta pred več kot sto leti - v umetnosti in na splošno v družbi tistega časa :)

1913 - POMLAD

Pomlad se začne z Veliko nočjo in na ta dan se je Franz Kafka končno opogumil in se iz Prage odpeljal v Berlin obiskat svojo ljubo Felicio, ki ji je pred tem mesece dolgo pisal strastna ljubezenska pisma. Če smo iz pisem izvedeli za vsako njegovo misel, razmišljanje in občutke; o tem pomembnem dogodku ne zvemo skoraj ničesar. O tem je napisal sila malo. Vsekakor je bil razočaran, ker ga Felicia ni pričakala na železniški postaji. Potem sta se le srečala, a kaj točno se je zgodilo, ne vemo. Verjetno je postalo jasno, da obstaja velika razlika med resnično Felicio in tisto umišljeno, na katero so bila naslovljena njegova ljubezenska pisma.
Kmalu po tem dogodku je podlegel melanholiji (kakor so takrat to imenovali) in se v nasprotju z mnogimi sodobniki sam zdravil. Po službi v zavarovalnici je popoldne še prostovoljno delal na eni izmed kmetij v okolici Prage.

20. aprila je Hitler na Dunaju praznoval 24. rojstni dan; istočasno sta se v Münchnu zakonca Braun z vozičkom sprehajala po parku. V vozičku je bila njuna šestmesečna hčerka Eva.

Aprilska številka National Geographica je bila v letu 1913 v celoti posvečena skrivnostnemu inkovskemu mestu Machu Picchu. Bralci so lahko prvič videli fotografije čudovitih ruševin, ki jih je v gorovju Peruja slabi dve leti pred tem odkril angleški raziskovalec, Hiram Bingham. Machu Picchu je postal svetovna senzacija, pa čeprav zasnovana na napačni predpostavki, da je bilo to mesto zadnje zatočišče Inkov pred Španci.

Konec maja je bilo politično živahno.
April 1913
V soboto 24.5. so se v Berlinu srečali vsi pomembni evropski voditelji. Povod za srečanje je bila poroka pruske princese Viktorie Luise. V gosteh pri nemškem cesarju Wilhelmu II sta bila tako britanski kralj Georg V kot tudi ruski car Nikolaj II - poleg še mnogih drugih evropskih kronanih glav. Manjkal je samo avstrijski prestolonaslednik Franz Ferdinand (točno tisti, ki bo čez približno eno leto ubit v Sarajevu). Ni bi povabljen, ker je bil neprimerno poročen. Vsi ti evropski monarhi, ki so prijateljsko nazdravljali mlademu paru in ki so si bili, mimogrede, tudi v sorodu, bodo že čez eno leto vsak na svoji strani frontne črte prve svetovne vojne, odgovorni za smrt stotisočih. Poroka v Berlinu je bilo njihovo zadnje "prijateljsko" srečanje pred vojno, ki je potem njihove medsebojne odnose in odnose držav, ki so jih vodili, močno in za vedno spremenila.
A to še ni vse.
Naslednji dan je vse te visoke goste v Berlinu dosegla šokantna novica z Dunaja. Tam je v noči s sobote na nedeljo eden izmed najvišjih vojaških predstavnikov Avstro-Ogrske monarhije, Alfred Redl, naredil samomor. Pravzaprav je bil nagovorjen v to. Na mizi v hotelski sobi, kjer je bival, se je skrivnostno pojavila pištola in Redl je pravilno prepoznal namig in se ustrelil. Vzrok za tako drastično potezo je bilo to, da so ga razkrinkali pri vohunskem delu za ruskega carja. Da je bila sramota še večja, se je kljub poskusom, da bi stvar zakrili, izkazalo, da je vohunil zato, ker je nujno potreboval večje količine denarja in sicer zato, da je lahko vzdrževal razkošni način življenja svojega ljubimca. Kako je to novico sprejel ruski car v Berlinu, se ne ve. Verjetno na zunaj povsem mirno in neprizadeto, kajti "forma" je v takšnih primerih zelo pomembna.

A pustimo politiko. Tudi to, da je ravno na to nedeljsko jutro, ko je bil Dunaj pretresen zaradi samomorilskega dogodka, Hitler zapustil prestolnico Avstro-Ogrske - da bi se izognil služenju vojske, in odpotoval v München. Tukaj je nadaljeval s svojim delom. Preko dopoldneva je slikal akvarel, ki ga je popoldne poskušal prodati, proti večeru pa je bral politične knjige. In vedno znova se je zmrdoval nad umetniškimi deli slikarjev njegove generacije, ki so stopali po poteh avantgarde. Že takrat so bila ta dela zanj izrojena in degenerirana - Entartete Kunst.

Ker je hermionin blog literarni blog, se raje pomudimo pri knjigah, ki so izšle v prvi polovici leta 1913.

Thomas Mann je izdal Smrt v Benetkah in pretresel svojo ženo Katio, ki ji je s tem le postalo jasno, da se v možu skriva tudi homoseksualna narava. Mogoče je tudi zaradi tega v tistem času tako rada in pogosto zahajala v različne senatorije. Tudi v tistega v Davosu, ki je bil navdih za Čarobno goro.
Pomladi leta 1913 je Thomas Mann svojim otrokom zaupal, da bo začel pisati novo knjigo - mislil je ravno na Čarobno goro -, ki bo smešna in zabavna. Od takrat dalje se je v pismih, ki jih je pošiljal otrokom, vedno podpisoval s črko Z. Z kot Zauberer ali čarovnik.

Pomladi leta 1913 je izšel tudi prvi del Proustovega Iskanja izgubljenega časa - v slovenskem prevodu imamo knjigo pod naslovom V Swannovem svetu ali tudi Combray. Še preden je knjiga izšla, je drugi pomembni francoski literat, Anatole France, podal preroške besede: "Življenje je prekratko in Proust je predolg". Takrat še Prost sam ni vedel, da bo Iskanje izgubljenega časa tako obsežno literarno delo, kot se je pozneje izkazalo.

Tretji pomembni roman pomladi leta 1913 so Sinovi in ljubimci, angleškega pisatelja D.H. Lawrenceja. A bolj kot nad svojim romanom je bil takrat mladi angleški pisatelj navdušen nad Friedo von Richthofen - šest let starejšo poročeno žensko, materjo treh otrok, ki je verjela v svobodno ljubezen. Skupaj z njo je odpotoval v hribe zgornje Bavarske in preživel nekaj nepozabnih mesecev, ki so pozneje služili za navdih njegovemu najslavnejšemu romanu, Ljubimec lady Chatterley.

Fischer Verlag,
Berlin 1913
(vir: Wikipedia)
To so trije znani romani, ki so postali klasika in se berejo še danes. A vendar v letu 1913 noben od teh romanov ni dosegel uspeha, ki ga je požela v aprilu 1913 izdana knjižna uspešnica Bernharda Kellermanna, Der Tunnel. Nekateri celo trdijo, da je bila to najuspešnejša knjiga prve polovice 20. stoletja. Leta 1922 je izšla tudi v slovenskem jeziku. V nekaterih slovenskih knjižnicah si jo lahko še vedno izposodite. Gre za znanstvenofantastični roman, ki se godi v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja - se pravi v prihodnosti, in pripoveduje o gradnji predora pod Atlantikom, ki bi povezoval Evropo in Severno Ameriko. Opisano je težko delo delavcev, njihovi upori in jeza, zapleti pri gradnji.  Po 26. letih gradnje predor uspejo dokončati, a takrat je projekt že zastarel in neuporaben. Letala prevažajo ljudi iz Evrope v Ameriko in takšen promet se izkaže za hitrejšega, udobnejšega ter cenejšega. Roman je preroški, saj je pisatelj pravilno predvidel razvoj letalskega prometa. Ni pa predvidel prve svetovne vojne.

Kakor je niso predvideli tudi mnogi drugi intelektualci tistega časa, na primer Norman Angell. Ta je s svojo študijo The Great Ilusions miril evropske intelektualce, ki so bili nervozni ob dogajanju na Balkanu. Po umiku Otomanov z Balkana so se namreč države kot so Bolgarija, Grčija, Albanija, Srbija in Črna Gora, spopadle za razdelitev izpraznjenih ozemelj; izbruhnili sta tako imenovani Balkanski vojni, ki sta grozili, da se razširita na ostalo Evropo. A Norman Angell je trdil - in vsi so mu radi verjeli - da do velike (svetovne) vojne ne bo več prišlo, kajti države naj bi bile gospodarsko, komunikacijsko in finančno preveč tesno povezane, da bi si dovolile medsebojni spopad. Zasledite kakšno podobnost z današnjim časom? Bankirji naj tudi ne bi dopustili, da se denar porablja za vojno, je trdil.

In če že pišem o podobnosti tistega časa z današnjim, naj omenim še način reševanja osebnih problemov, ki je še kako značilen za današnji čas, poznali pa so ga tudi v letu 1913.
20. junija 1913 je brezposelni učitelj Ernst Friedrich Schmidt med opoldanskim odmorom vstopil v šolo v mestu Bremen in začel streljati. Umrlo je 5 deklic, starih med 7 in 8 let; 18 otrok in 5 odraslih pa je bilo hudo poškodovanih. Vzrok za dejanje: ni dobil dela kot učitelj v tej šoli.

Končajmo z največjim kulturnim dogodkom pomladi leta 1913 v Evropi. Konec maja je bila v Parizu premiera umetniškega dela, ki je eno ključnih 20. stoletja. A predstava je bila tako zelo nenavadna in nova, da je niti pariško občinstvo - za avantgardne predstave daleč najdovzetnejše evropsko občinstvo tistega časa - ni uspelo mirno pogoltniti. Gre za glasbeno-plesno predstavo z naslovom Le sacre du printemps; glasbo je napisal Igor Stravinski, plesno koreografijo pa slavni ruski baletnik Vaclav Nižinski.
Predstava je bila škandalozna! Če vas zanima, kako približno je izgledala, si oglejte spodnji videoposnetek. Posnet je bil ob ponovni postavitvi dela ob stoletnici premiere. Predstava je zvesto sledila originalni koreografiji.

Pozorni bodite že na uvodne tone fagota, ki so nenavadno visoki in ob katerih se je publika že začela posmehovati. Ko pa so na oder prišli plesalci, so se iz občinstva zaslišali prvi žvižgi, ki so se z nadaljevanjem predstave samo še stopnjevali. Le Maurice Ravel (saj poznate njegov Ravelo) je vzklikal: Genialno! Hrup v dvorani je postal tako močan, da plesalci niso več slišali glasbe. A so plesali dalje. In glasbeniki so pod stoičnim dirigentskim vodstvom igrali naprej. Tudi potem, ko je direktor gledališča zapovedal ugasniti luč, ki je osvetljevala oder, z namenom, da bi se protesti publike vsaj malo pomirili.


Igor Stravinski je bil tisti večer globoko prizadet, a vendar še vedno prepričan, da je ustvaril glasbeno delo stoletja. Veliki umetniki so vedno samozavestni, sicer nikoli ne bi postali veliki.
Med publiko v dvorani je sedela tudi Coco Chanel. Njen mali salon za klobuke, ki ga je imela v Parizu, je bil tako kot ta predstava, nekaj posebnega. Coco Chanel je tisti večer prvič videla slavnega ruskega skladatelja Igorja Stravinskeja. In kmalu postala njegova ljubica:)

V leto 1913 se spet povrnemo ob koncu letošnjega poletja.

===========================================

Na hermioninem blogu najdete še:

ponedeljek, 05. junij 2017

Yoko Ogawa: Zärtliche Klagen

Zärtliche Klagen (ali Nežne tožbe), v originalu やさしい訴え (Yasashii uttae), je naslov romana japonske pisateljice Yoko Ogawa kot tudi naslednje skladbe (Les Tendres Plaintes), ki ima v romanu zelo pomembno vlogo:


Predstavljajte si, da to skladbo igra moški, star okrog štirideset let, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, v hiši sredi gozda, v hribih nekje vzhodno od Tokia. Čembalo, na katerega igra, je sam izdelal. Poslušata ga le dve ženski. Obe sta tesno povezani z njim - ena telesno, druga duhovno.
Vsak od teh treh je v bližnji ali malo bolj oddaljeni preteklosti doživel nekaj tragičnega. Vsi v neokrnjeni naravi, daleč od ponorelega sveta, iščejo zavetje in tolažbo. Vsi trije se zapletejo v svojevrsten ljubezenski trikotnik, ki pa je daleč od tega, da bi bil klišejski.

Moškemu je ime Nitta in je obetal postati velik pianist. A prišlo je, da naenkrat in povsem brez vzroka, ni več zmogel igrati pred občinstvom - niti pred enim samim poslušalcem ne. Neke vrsta trema se je pojavila in zaradi nje je bilo z njegovo kariero pianista nepreklicno konec. Preselil se je v samotni kraj v hribih in začel z novo dejavnostjo. Začel je izdelovati čembala in bil pri tem zelo uspešen.

Kaoru je Nittova mlada asistentka, ki se uči izdelovati čembala; pomaga pri delu in skrbi za to, da lahko njen učitelj nemoteno opravlja visoko specializirano delo izdelave glasbenih inštrumentov. V samoto se je zatekla potem, ko je neka ženska ubila njenega zaročenca.

Ruriko je prvoosebna pripovedovalka. Po poklicu je kaligrafinja. V družinsko počitniško hišico v hribih - nedaleč stran od Nittove hiše, se je umaknila od svojega moža, ki jo je varal in bil do nje tudi nasilen.

Med moškim in dvema ženskama se razvije svojevrstno razmerje. Obe ženski sta zaljubljeni v Nitta in ta je do obeh prijazen in pozoren, a ljubi lahko samo eno. Pogosto je redkobeseden in skrivnosten, a zaradi tega je verjetno še zanimivejši. Kar je v tem razmerju najbolj očitno - in v tem se ta odnos razlikuje od ostalih ljubezenskih trikotnikov, je to, da med vpletenimi ni prav nobene sovražnosti. Nekaj ljubosumnosti že, nikakor pa ne sovražne nastrojenosti, škodoželjnosti, privoščljivosti in drugih podobnih negativnih čustev, ki jih je v takšnih razmerjih ponavadi na pretek. Še najhujša je obsesija s tem, v prisotnosti katere od obeh žensk bo Nitta igral na čembalo.
Poudarek  je na drugih občutjih - na strahu pred zapuščenostjo in osamljenostjo, izgubo ljubljene osebe in pogumom prekiniti z nečem škodljivim ter se podati na nove življenjske poti. Pomembno vlogo pa imajo seveda tudi ljubezen, občutek pripadnosti in zaupanja, ki pa niso vedno nujno na relaciji moški-ženska.

Stil pisanja je takšen kot je naslov in kakršna je slika na naslovnici nemškega prevoda romana - nežen in občutljiv; lep in skoraj dišeč. Besedilo se bere tako, kot Ruriko včasih ure dolgo zre skozi okno in opazuje naravo, ki se razprostira neposredno za teraso njene počitniške hiše.

Življenjske zgodbe nastopajočih in njihova medsebojna razmerja se pred bralcem razkrivajo počasi. Med posameznimi novimi odkritji je dovolj časa, da si bralec ustvari svoje mnenje in svoje razmerje do napisanega. Za primerno razpoloženje poskrbijo opisi narave - gozda, gora in jezera v različnih letnih časih. Prekrasni utrinki iz narave - daleč stran od  hektičnega Tokia, so prav gotovo eden izmed vrhuncev romana. Tudi zaradi njih knjige, potem ko sem jo začela brati, nisem mogla odložiti, pa čeprav bi bilo zaradi drugih obveznosti to potrebno. Z njihovo pomočjo sem se preselila v nek drug svet; lep v svoji divjosti in odmaknjenosti. Drugačen kot je dandanes.

Yoko Ogawa je roman Zärtliche Klagen napisala leta 1996, ko še ni bilo interneta in mobilnih telefonov. Brez teh dveh stvari in verjetno še kakšnih, so tri glavne osebe imele možnost, da so svoja medsebojna razmerja gradila na povsem drugačen način, kot bi jih sicer. Nastal je izredno zanimiv in topločloveški roman, ki me je prevzel.

Druga stvar, ki me je silila v to, da knjigo preberem v enem dahu, je bila glavna junakinja romana. Ruriko je vendarle tista, ki ima kot prvoosebna pripovedovalka v romanu največ prostora in je tudi najbolj natančno orisana. Zasluži si osrednje mesto v knjigi. Všeč mi je bila s svojim pretanjenim občutenjem in dojemanjem najbolj drobnih nians v razmerju z ostalima dvema junakoma. Všeč mi je bila njena neposrednost in tudi jasna vprašanja, ki jih je zastavljala Nittu, pa tudi Kaoru, in so posegala v samo jedro njihovega medsebojnega razmerja.

Pravijo, da Yoko Ogawa vse svoje romane - in teh ni malo! - piše vedno na isti način. Če je to res, Nežne tožbe nikakor ne bodo njen edini roman, ki ga bom prebrala. Takšni romani, ki jih ženejo osebe, ne pa toliko zgodba sama, so mi vedno všeč.
Čeprav roman proti koncu izgubi nekaj zagona in vznemirljivosti, postane za kanček preveč predvidljiv, nekatere  poteze nastopajočih pa prisiljene, je to odličen roman, ki mi je odprl vrata v povsem nov svet, takšen, v kakršnem bi vsaj za nekaj časa prav rada živela.

★★★★☆
Yoko Ogawa
(vir:Tadashi Okochi/Picador USA)

Ogawa, Yoko
Zärtliche Klagen
naslov originala: Yasashie uttae
iz japonščino v nemščino prevedla: Sabine Mangold
Verlagsbuchhandlung Liebeskind 2017
270 strani
ISBN 978-3-95438-073-2

nedelja, 21. maj 2017

Mojca Kumerdej: Kronosova žetev

 Z zgodovinskim romanom Mojce Kumerdej, Kronosova žetev sem imela težave. Ob prebiranju knjige je namreč moje razpoloženje nihalo od velikega navdušenja in prepričanja, da berem enega najboljših slovenskih romanov vseh časov, do velike jeze in težko premagljive želje, da knjigo za vedno odložim - kaj odložim! zalučam v  kot ali pa celo skozi okno. A če se ob prebiranju knjige pojavljajo tako nasprotujoči se občutki, ni nikoli dobro odnehati. V takšnih primerih gre namreč skoraj vedno za izjemno knjigo, kajti samo izjemne knjige so sposobne v bralcu vzbuditi tako zelo različna čustva in dojemanja.

Do sedaj sem bila prepričana, da je roman Katarina, pav in jezuit, Draga Jančarja, tisti, ki je najbolje ujel duh časa na prelomu srednjega in novega veka na Slovenskem. Ne, Kronosova žetev je boljša.Vraževerje. Stranpoti krščanstva. Verski razkol. Dvomi o obstoju Boga. Zametki razsvetljenstva. Preganjanje krivovercev. Čarovništvo. Vse to in še marsikaj drugega, kar se je dogajalo v tistem času na Slovenskem, je pisateljica predstavila tako živo in sočno, da se mi je zdelo, da sem tudi sama zraven. Še več. Ob intenzivnem dojemanju občutkov nastopajočih me je -  dobesedno - stiskalo v prsih in mi jemalo sapo. Za nameček pa sem pogosto kar tako mimogrede dobila še kakšno zanimivo informacijo, ki mi je določeno zgodovinsko dogajanje osvetlila z drugačno lučjo. Na primer, nobena umetnostno zgodovinska knjiga ali pa dokumentarni film na to temo, mi niso uspele tako nazorno in jasno pokazati namena baročne umetnostne smeri - v slogu katere so opremljene številne cerkve, kot je to storila Mojca Kumerdej v enem samem odstavku:
Ne gre pozabiti, da ima ljudstvo rado dramatično dogajanje in ne pustih prilik v puščobnih, vsega okrasja oskubljenih cerkvah. Ljudstvo ima rado zavaljene angelce in njihove nadnaravne rogate sovražnike, ljudstvu paše, da jih s cerkvenih poslikav strašijo angeli z meči in sulicami, pa hudobci z iztegnjenimi jeziki,... Ljudstvo ne mara abstrakcije, ampak preproste, trdne reči.
Tukaj gre seveda za razlike med katolicizmom in protestantizmom - ter o tem, kako so z baročno umetnostjo zadovoljili želje ljudstva in ga tudi zaradi tega lažje ponovno privedli pod okrilje katoliške veje krščanstva.

Ljudstvo. Preprosto neuko ljudstvo ima v romanu pomembno vlogo. Predstavljeno je, kot da bi bilo ena sama oseba, več ali manj enotna v svojih občutkih in mišljenjih, dvomih in predsodkih. Tudi močna v svoji številčnosti - če ne bi bila tako dovzetna za manipulacije. In tukaj je še en razlog, da bralca začne stiskati v prsih. Slovensko ljudstvo s konca 16. stoletja je zastrašujoče podobno tistemu iz 21. stoletja. Že res, da smo bolje izobraženi in imamo več informacij, kot so jih imeli naši predniki izpred 400 let, a z nami manipulirajo na enak način; takrat sicer s prižnice, danes pa preko medijev, a tehnika striženja ovc ostaja bolj ali manj enaka. To je v knjigi jasno prikazano. Tudi podobno neverjetno neumne davke nam predpisujejo kot je bil v romanu na primer davek na svetlobo, pa se s tem kar nekako sprijaznimo.
O davku na vode, in to tako na potočke, ki se vijejo skozi fevd, kot na vodo, ki se nakaplja iz nebes, bi prav tako veljalo razmisliti.
Poleg tega slovensko ljudstvo že stoletja ostaja nezaupljivo do tujcev in se rado naslaja nad nesrečo drugih, še posebej šibkejših od sebe. Ljudstvo je vulgarno in škodoželjno. Tako je s tem.

Ljudstvo ima v romanu poglavja dolge monologe, pa tudi dialoge samo s seboj, in iz njih lahko zveste marsikaj. Veliko prostora je namenjeno tudi razmišljanju o tem ali Bog sploh obstaja in klasičnemu ter vedno znova ponavljajočemu se ter zato sila dolgočasnemu vprašanju, kako je mogoče, da Bog - neskončno dober kot je, dopušča toliko trpljenja.
Kakor je bilo vse to zanimivo brati, pa vendar v tem tiči tudi prva stvar, zaradi katere bi knjiga lahko pristala na cesti, ki pelje mimo hiše, v kateri živimo. Ljudstvo je namreč opisano tako posmehljivo in cinično, da se mi je koža ježila. Pisateljica ljudstvo ponižuje in obenem pomiluje. A to je moj problem in ne problem romana. Cinizem v kakršni koli obliki težko prenašam, a mnogim drugim je ravno to najbolj všeč.

Drugo, kar me je motilo je bila pristranskost - ali drugače povedano, črno-bela označba odnosa med katolicizmom in protestantizmom. Vse slabe lastnosti so v knjigi pripisane edinole katoliški Cerkvi. Tam so največji grešniki in pokvarjenci, tudi morilci in pedofili, zažigalci čarovnic; protestanti se pa vedno znova izkažejo za edini glas razuma. Mogoče so malo strahopetni, a koga ne bi bilo strah, če bi živel v takšnih časih in s takšnimi ljudmi, kot so katoliški oblastniki;). A tako črno-belo v resnici ni bilo. Če omenim samo čarovništvo - poleg preganjanja protestantov, druga pomembna tema romana -  tudi protestantje so verjeli v čarovnice (Trubar, na primer) in v Nemčiji so jih enako zagrizeno kurili na grmadah kot katoliki. Na to se tako rado pozablja.

Čarovniški proces, opisan v romanu - takšen, ki je ušel izpod nadzora, je višek romana. Opis je avtentičen - tako je vse skupaj pogosto res potekalo, lahko tudi kot oblika maščevanja. Na razstavi o preganjanju čarovništva v Frankoniji, ki sem si jo pred časom ogledala, so bile predstavljene resnične zgodbe obtoženk in proces opisan v slovenskem romanu Kronosova žetev bi bil prav lahko eden izmed njih.

Pisateljica je v romanu uspela ustvariti nekaj zanimivih oseb. Knezoškof Wolfgang je eden izmed njih. Čeprav je Mojca Kumerdej nanj (in tako simbolno tudi na vso katoliško Cerkev) nalepila najodvratnejše in najslabše človeške lastnosti, ki si jih je mogoče zamisliti, je to vseeno oseba, katere lucidno točne, preroške in celo modre misli, so vredne razmisleka. Pisar Miklavž Nikolaj Paulin je drugi mislec, ki uživa v filozofskem razmišljanju in svoje misli rad tudi zapiše. A misli o temeljnih bivanjskih vprašanjih so pri občutljivih ljudeh, kakršen je Miklavž, lahko tudi zelo nevarne. Čeprav sta si oba moška zelo različna, pa imata oba - zanimivo! - enako željo, da zapustita zakotno slovensko deželo in se preselita nekam daleč stran. Kajti: 
Saj ne, da bi bilo drugje kaj bistveno bolje kot doma. A dobro je na vsake toliko časa začeti z novim življenjem.

Ženske so v romanu označene tako, da se niti skrajne feministke ne bi mogle pritoževati. Pametne so, pogumne in drzne. Mimogrede pometejo s tistimi, ki jih želijo opehariti in izkoristiti. Nikakor niso takšne, kakršne bi po mnenju ljudstva morale biti:
Ne gre pozabiti, bila je ženska in ženski možgani, ki so manjši in lažji od moških in tudi bolj razredčene mase, niso narejeni za težka razmišljanja, ampak za razumevanje starševskih in kasneje moževih navodil, za vzgojo otrok in vodenje gospodinjstva, za družabne obveznosti in plese, prostor se v ženskih možganih najde za vezenje, nekaj malega za lahkotno muziciranje....

Knjiga Mojce Kumerdej, Kronosova žetev seveda še zdaleč ni slab roman. A jaz sem od njega kljub vsemu pričakovala bistveno več. Kaj novega in drugačnega mi je pravzaprav prinesel? Pravo štimungo obdobja, v katerem se dogaja. Sočen in bogat jezik. Modre filozofske misli. In to je to. Resnične zgodbe o čarovniških procesih predstavljene na razstavi v Iphofnu so se mi globlje zarezale v dušo kot njihova fikcijska varianta v pričajočem romanu. O protireformaciji na Slovenskem pa že več kot trideset let poslušam eno in isto in roman Kronosova žetev je to splošno znano in priznano resnico še enkrat debelo podčrtal. Samo to in prav nič več. A pisateljičina odločitev, da piše na tako enoznačen črno-bel način, konec koncev le ni bila slaba. Roman je ravno zaradi tega v slovenski družbi, kakršna trenutno je, dobil nagrado ali dve več.

Mojca Kumerdej
(foto: Jože Suhadolnik/Delo)
Kumerdej, Mojca
Kronosova žetev
Ljubljana, Beletrina, 2016
409 strani
ISBN 978-961-284-176-8

sreda, 03. maj 2017

Isabel Allende: Japonski ljubimec

Ali ste vedeli, da so bila tudi v Združenih državah Amerike med 2. svetovno vojno koncentracijska taborišča? Interniranci so tudi tam morali skoraj čez noč zapustiti svoje domove, spakirati vsak svoj kovček - en sam!, da so jih potem odpeljali daleč stran, v zanje namenjena bivališča - barake, nekje proč od naselij. Tam so potem vse do konca vojne živeli pod budnim nadzorom stražarjev in bolj ali manj izolirano od ostalega sveta.
Tudi o tem piše Isabel Allende v svojem zadnjem romanu.
Vendar pa to nikakor ni osrednja tema romana Japonski ljubimec. Šlo naj bi za nekaj drugega. Za ljubezensko zgodbo. Za lepo ljubezensko zgodbo.

Njo - Almo - so leta 1939 starši kot desetletno deklico s Poljske poslali k svojim bogatim sorodnikom v San Francisco, da bi jo zavarovali pred grozečo vojno in Hitlerjevim preganjanjem židov. On - Ichimei - je bil v ZDA rojen fant japonskih staršev - oče je bil vrtnar pri Alminih sorodnikih, vzgojen v japonski tradiciji in po napadu Japoncev na Pearl Harbor v decembru 1941 skupaj s svojo družino in mnogimi drugimi ameriškimi državljani japonskega porekla, z Zahodne obale evakuiran v koncentracijsko taborišče v notranjosti Združenih držav Amerike. Američani so namreč pričakovali morebiten napad Japoncev ravno na zahodni obali ZDA in so v preventivne namene s tega področja izselili vse prebivalce, ki bi lahko na kakršen koli možen način pomagali sovražniku pri zavzetju države. Alma in Ichimei, istih let, sta bila tako do določene mere v podobnem položaju - on je bil v milejši obliki koncentracijskega taborišča, ki se ga je ona uspela izogniti. Mogoče ju je ravno to nekoliko zbližalo.

Ja, ker na tem mestu že nastopi osrednja težava povezana z njuno ljubezensko zgodbo.
Ne vem, kako in zakaj sta se Alma in Ichimei zaljubila, kaj je bilo tisto, kar ju je povezovalo, in kako je mogoče, da je bila njuna ljubezen tako goreča, dolgotrajna in nepremagljiva. Pisateljica sicer vztrajno in goreče razlaga, kako zelo sta se ljubila - od otroštva pa do smrti - a jaz tega strastnega razmerja (pa naj mi oprosti, kdor more) nisem posebno globoko občutila. Niso me prepričali - ne Alma in Ichimei, in ne Isabel Allende. Meni je njuna ljubezenska zgodba delovala prisiljeno in umetno. Ne vem od kod neki so izvirali goreči ljubezenski doživljaji, misli in besede, ki jih je roman vse poln - iz oseb, kakršne je ustvarila pisateljica v tem romanu, že ne.
Ne vem, mogoče Isabeli Allende in njeni knjigi delam krivico, mogoče je problem v meni in ne v ljubezenski zgodbi. Kakorkoli že - s tem, ko me zgodba med Almo in Ichimeijem ni prevzela, je knjiga na žalost izgubila vso svojo moč in pomen. Zdaj lahko pišem samo še o obrobnih stvareh, ki jih je v knjigi zelo veliko (mogoče celo preveč) in so večinoma zelo dobro predstavljene in izbrane, ter z njimi poskušam zapolniti vrzel, ki jo je pustila neprepričljiva ljubezenska zgodba.

V romanu se namreč dogaja še veliko več kot samo strastna in goreča ljubezen med Almo in Ichimeijem. Poleg že opisanega postopanja ameriške države s svojimi državljani japonskega porekla, so v knjigi opisani dogodki in osebe, ki nas opozorijo na dogajanje v Evropi med drugo svetovno vojno. Tu ima pomembno vlogo Almin brat Samuel - ki je dvakrat umrl... Iz knjige lahko izveste tudi to, da padec Sovjetske zveze pol stoletja pozneje mnogim njenim republikam, na primer Moldaviji, ni prinesel velikih sprememb; vsaj kar se revščine tiče. Potem je tu tako pereča tema, kot je pedofilija; in nekoliko manj tista o homoseksualnosti in AIDS-u. Tisto, kar se mi je pa zdelo najboljše, pa je bilo razpredanje o staranju in smrti - kako grozno mora biti, ko pešajo telesne sposobnosti in ko veš, da ne bo več bolje in da je na koncu samo še smrt. Dogodki in pogovori na to temo, se mi zdijo ena boljših strani knjige.

Da je pisateljica lahko zaobjela tako široko paleto dogajanja, je v roman vključila številne osebe in dogajanje postavila na različna prizorišča. Tako se je lotila opisa kar štirih generacij ameriške družine Belasco - družine, kamor je s Poljske prišla Alma. Z opisom štirih generacij družine Fukuda - Ichimeijeve družine, pa zvemo kar nekaj o japonski kulturi, tradiciji, običajih in verovanju. Ob bok glavni zgodbi med Almo in Ichimeijem, je pisateljica postavila še eno ljubezensko zgodbo - tisto med Alminim vnukom Sethom in njeno negovalko Irino - iz Moldavije. Da se bralci lahko soočimo s tragiko staranja in približevanja smrti, je velik del dogajanja postavljen v dom starejših. Ja, in oskrbovanci na smrtni postelji se zaljubljajo v svoje mlade negovalke in jim zapuščajo milijonsko dediščino. Tudi za takšen kliše je prostor v tem romanu.
Iz San Franciska potujemo v Boston in preko Atlantika v Evropo ali preko Pacifika na Japonsko. Večkrat za krajši ali daljši čas.

Ker je roman normalne dolžine, si lahko predstavljate, kako malo prostora je s tem dano vsaki od teh tem, ki sem jih naštela. Ne more biti drugače, kot da je vse hitro povedano. Zapisalo se mi je tudi površno - hitro in površno povedano, a tega vseeno ne morem napisati. Isabel Allende je vendarle dobra pisateljica. Napisala je ogromno število knjig in v dolgih letih pisateljevanja je veščino pisanja romanov izbrusila do vrhunskosti. Dogajanje v romanu je dobro zastavljeno in ritem pripovedovanja ter gradnja dramatičnosti sta odlični - tukaj se vidi, da je roman pisala mojstrica. A dogodkov je vendar toliko, da bralec komaj lovi sapo, pri branju romanov pa nisem rada zadihana.

Vsekakor je roman Japonski ljubimec eden tistih, ki ga poganja zgodba, ne pa osebe. Pa vendar vsaj ena od oseb romana zasluži, da o njej nekaj napišem. To je seveda Alma - glavna junakinja. Tisto, kar bom napisala o njej, bralcem, ki se navdušujejo nad romanom Japonski ljubimec, ne bo všeč. Jaz Alme nisem doživela tako, kot bi jo morala in kot je to želela pisateljica. Meni se je Alma bolj kot predana in goreča ljubimka, zdela razvajena, vase zagledana, bogata ženska, ki je izredno sebična in prepričana, da lahko pod krinko velike (kaj velike, neskončne) ljubezni ljudi okrog sebe hladnokrvno prizadene in izkoristi. Kaj več ne morem napisati, sicer bo to spojler, ki vam bo uničil mnogo veselja ob branju. Mogoče napišemo kaj med komentarji. Tam so spojlerji dovoljeni.

Zaradi nevarnosti pokvarkov tudi ne morem natančno pisati o - po mojem mnenju - vrhuncu romana, ko se je pokazala možnost, da bi roman lahko postal odličen in bi se iz lahkotno potekajoče pripovedi, kjer se nastopajočim sicer ves čas dogajajo hude stvari, a se le-te tako gladko in preprosto razrešijo, da je prav neverjetno, preoblikoval v globlji in zahtevnejši literarni izdelek, takšen, kakršne imam rada. Do tega vrhunca pride v poglavju Tijuana (verjetno je takšen naslov tudi v slovenskem prevodu, ne samo v nemškem, katerega sem brala), na začetku zadnje četrtine romana. To je bil čas, ko se je odločalo med veliko ljubeznijo ter udobnim življenjem. In odločitve tistega trenutka ne bi bile plemenite, če ne bi bilo strahu pred bolečino. Dogajanje okrog tega je pisateljica čudovito in enkratno predstavila. Vsi delamo napake in se napačno odločamo. In s tem je potem potrebno živeti. Srce mi je začelo hitreje biti, ko sem brala o tem, in sama pri sebi sem si rekla: "Ja, zdaj pa bo!" ... Pa ni bilo. Ostalo je tako, kot je bilo. Pisateljica zarodka drugačne zgodbe ni razvijala in roman je ostal takšen, kot je ves čas bil in se je tako tudi končal. Škoda.
Potem sem si mislila, da mogoče vsaj Ichimeijeva pisma - romantično lepa in premišljeno razporejena med posameznimi poglavji, mogoče ni on sam napisal. Pa tudi iz tega ni bilo nič. Na, ja.

Roman Isabele Allende, Japonski ljubimec je povsem drugačen kot njen prvenec z naslovom Hiša duhov, ki sem ga pred časom brala in me je čisto navdušil. Japonski ljubimec je bolj lahkoten in preprostejši, pa čeprav so teme, s katerimi se ukvarja, sila pomembne in resne. Pa nič hudega. Pisateljica, kot je Isabel Allende, si lahko privošči tudi takšne romane. Iz intervjuja, ki sem ga brala ob izidu Japonskega ljubimca v angleškem jeziku, je prav lahko razbrati, da je roman pisala v svojo lastno tolažbo in veselje v težkem življenjskem obdobju, skozi katerega je ravno takrat šla. Tudi o tem lahko preberete v mojem mnenju o romanu Hiša duhov.
Bi bilo pa zelo zanimivo, če bi po romanu posneli film. Za režiserja predlagam Stevena Spielberga:)

Ob vsaki predstavitvi romana Japonski ljubimec ali pa na platnicah knjige lahko skoraj vedno preberete, da roman pripoveduje o veliki in lepi ljubezenski zgodbi.
Ne, tukaj ni nobene velike in lepe ljubezenske zgodbe!
Prave ljubezni se ne spotaknejo ob tako banalnem kamnu, kot sta rasizem in želja po udobnem življenju.

★★★
Isabel Allende
(vir: http://www.sierranevada.edu)


Original:

El amante japones
Plaza&Janes, Barcelona, 2015

Prevoda:

Japonski ljubimec
iz španščine v slovenščino prevedla: Veronika Rot
Mladinska knjiga, 2016, zbirka Kapučino
336 strani
ISBN: 978-961-01-4073-3

Der japanische Liebhaber
iz španščine v nemščino prevedla: Svenja Becker
Suhrkamp Verlag, Berlin 2015
335 strani
ISBN: 978-3-518-42496-4