četrtek, 07. november 2019

Thomas Mann: Smrt v Benetkah

Če smo načelni, lahko novelo Smrt v Benetkah, Thomasa Manna, odločno zavrnemo še preden jo sploh začnemo brati. Kajti pedofilije ne podpiramo in zgodbe o starem pedofilu ne bomo brali.
A stvar ni tako preprosta... Prvič: nisem prepričana, da imamo v knjigi sploh opraviti s pedofilijo, saj ni nobenega nadlegovanja, kaj šele spolnih želja in perverznosti. In drugič: pred nami je umetniški izdelek, katerega veličina je tako obsežna, da jo le težko dojamemo.

Gustav von Aschenbach se sprehaja po Münchnu in ob pogledu na moškega z nahrbtnikom na ramah in pohodno palico v rokah, naenkrat spozna, kaj mu v tistem trenutku življenja manjka. Potovanje.
Aschenbach je slaven in priznan nemški pisatelj. Odlomki njegovih del so v gimnazijskih učbenikih. Zaradi izjemnega literarnega ustvarjanja je dobil plemiški naziv. Vsaka njegova knjiga sproži ugodne kritike in odobravanje, čeprav se sam dobro zaveda, da ne piše več tako dobro.
Star je nekaj čez petdeset let in že dolgo vdovec.

Potovanje, torej. Usede se na nočni vlak in odpelje v Trst. Tam se vkrca na ladjo in odpluje proti Pulju. Dopustovati začne na enem od tamkajšnjih otokov (na Brionih?), a mu kraj in družba nista preveč pri srcu. Zaradi čeri na obali ni mogel najti tistega spokojno iskrenega odnosa do morja in malosvetna, zaključeno avstrijska hotelska družba ni bila po njegovih željah. Iz Pulja zato že kmalu odpluje - Pa saj je bilo na dlani. - v Benetke.
Že na krovu ladje pa začuti, da njegovo potovanje ne bo nekaj običajnega. Močno ga vznemiri, ko med družbo, ki potuje z njim, opazi ostarelega moškega, ki se vede in oblači (tudi liči), kot bi bil mladenič.
Potem, ko prispe v Benetke, ga preseneti pošastno odločen in zelo samosvoj gondoljer. Tudi vreme ni ugodno. Pihalo je s kopnega. Pod bledo zakritim nebom je ležalo morje v topem miru, kakor zakrnelo. Čutil je gnilobni duh lagune. 
Gustava von Aschenbacha je vse opominjalo na to, da ga bo potovanje v Benetke za vedno zaznamovalo.

Ja, in potem nastopi tisto kočljivo:) V hotelu na otoku Lido, kjer je nastanjen, dopustuje tudi poljska družina - mati s svojimi tremi hčerkami in sinom. Deček je tisti, ki vzburi Aschenbachovo radovednost in občudovanje. 14-letni Tadzio je namreč božansko lep - lepota pa je tisto, kar umetnike že od nekdaj zanima in vznemirja. Tako Aschenbach dečka opazuje, kot bi opazoval lepo sliko; spremlja poteze njegovega obraza, kretnje rok, obleko, ki jo nosi; ocenjuje pa tudi njegov značaj in vedenje. A kot pravi Sokrat mlademu prijatelju Phaidrosu: Kajti vedeti moraš, da pesniki ne moremo stopati po poti lepote, ne da bi se nam pridružil Eros in se vsilil kot vodič;  pride do neizogibnega in Gustav von Aschenbach se v dečka zaljubi - globoko in do ušes. V začetku je prepaden nad to ugotovitvijo, a njegova pot je že začrtana. Življenja brez Tadzia si ne more več predstavljati. Cilj svojega občudovanja in ljubezni zasleduje na vsakem koraku; njegova občutja pa se še okrepijo, ko Tadzio to opazi in ob tem ni ravnodušen. Nekako mu prija dvorjenje in sem ter tja ostarelemu občudovalcu nakloni nasmeh ali pa vsaj pogled, kar Aschenbachovo zgodbo dodatno zaplete. Pisateljeva zaljubljenost se razvije do te mere, da se tudi sam začne lišpati, da bi zgledal lepši in mlajši - točno tako kot ostareli gizdalin na ladji iz Pulja proti Benetkam, ki ga je Aschenbach še pred nekaj tedni tako globoko zaničeval. Vse skupaj se, seveda, ne more dobro končati...

Kako je Thomas Mann opisal Aschenbachove občutke, kako je razvijal njegovo zgodbo, o čem vse je ostareli pisatelj razmišljal, je na tem mestu težko opisati. Tako enkratno je. Mojstrsko. Čudovito. 
Zanimivo pa je opisan tudi način življenja dobro situiranih meščanskih družin z začetka 20. stoletja; poleg tega pa zvemo tudi to, kako so v tistem času potovali in dopustovali. Meni je bilo sila zanimivo:)

V noveli je veliko avtobiografskega. Družina Mann je leta 1911 tako kot Gustav von Aschenbach dopustovala v Benetkah. Thomas Mann je takrat menda opazil mladega poljskega barona, 11-letnega Władisłava Moesa, ki naj bi bil navdih za Tadzia.
Ko je novela Smrt v Benetkah izšla, je bila Mannova žena Katja izredno prizadeta. Moževa homoseksualna nagnjenja so jo presenetila in kar nekaj let je potrebovala, da je vse to nekako predelala. Na zdravljenje v Davos - kjer jo je leta 1912 obiskal mož in tam našel navdih za roman Čarobna gora - naj ne bi odšla zaradi tuberkuloze, ampak zaradi psihičnih težav, ki so bile posledice ugotovitve, da je poročena z gejem (in pedofilom).

A vsa ta dejstva noveli Smrt v Benetkah ne morejo odvzeti njene veličine. Saj vem, da preveč citiram in prepisujem iz knjige, a tukaj je še en odlomek - razmišljanje Gustava von Aschenbacha o samoti - da boste vedeli, kako zna Thomas Mann zadeti žebljico na glavico:
Če je človek sam in nem, so njegova opazovanja in srečavanja hkrati bolj zabrisana in bolj prodorna, kot če je v družbi; njegove misli so težje, bolj čudaške in nikoli brez nadiha žalosti. Podobe in doznave, ki bi jih zlahka odpravil s pogledom, s smehom, z izmenjavo misli, ga čez mero zaposlujejo, se v molku poglobe, postanejo pomembne, postanejo doživetje, prigoda in čustvo. Samota rodi izvirnost, drzno in vznemirljivo lepoto, rodi pesem. Samota pa rodi tudi nasprotje tega: nesomernost, absurd in pregreho.
Ste že kdaj občutili kaj podobnega? Jaz sem že.

Novela Smrt v Benetkah, Thomasa Manna, je obvezno branje za vse, ki uživajo v visoki literaturi in se ne pustijo zmesti zaradi predsodkov. Takšnih ali drugačnih.

★★★★★ 

Mann, Thomas
Smrt v Benetkah
iz nemščine prevedel: Herbert Grün
Založba Karantanija, Ljubljana, 1993
71 strani

četrtek, 31. oktober 2019

Melinda Gates: Trenutek dviga

Melinda Gates bi lahko vse dneve poležavala ob bazenu in pila koktajle - če se malo šalim; ali pa bi se vozila z moževo jahto, nakupovala nesramno drage stvari in obiskovala gala prireditve -  vse, karkoli že počnejo žene milijarderjev.
Pa se je odločila drugače. Če napišem, da se je posvetila dobrodelnosti, ne povem veliko. Marsikatera bogato poročena ženska svoje proste ure posveča tej dejavnosti. In z razdajanjem denarja naredi več škode kot koristi. Ne Melinda. Svojega projekta, kako izboljšati svet, se je lotila premišljeno in natančno; tako kot se za perfekcionistko tudi spodobi.
O tem, kako je Fundacija Billa in Melinde Gates nastala, kako je izbirala projekte svoje dobrodelne dejavnosti in kako se je ob tem razvijala in učila tudi Melinda Gates sama, je  natančno popisala v svojem prvencu z naslovom Trenutek dviga.

Knjiga ima podnaslov Kako večji vpliv žensk spreminja svet, in ta stavek nam že pove, da bo glavna vloga tako v knjigi kot tudi pri dobrodelni dejavnosti fundacije, pripadala ženskam. Kajti: Če omogočimo ženskam, da se dvignejo, dvignemo celotno človeštvo. Pot do te resnice pa za Melindo ni bila lahka.

Vse se je začelo s cepljenjem. Z denarjem fundacije sta se z možem namenila izboljšati zdravje otrok v najrevnejših predelih sveta; najbolj učinkovita metoda za dosego tega cilja pa je dobra precepljenost otrok. Projekt je stekel in ženske iz podsaharske Afrike so skupaj s svojimi otroki prepešačile tudi do 20 km, da so prišle do izpostav, kjer je potekalo cepljenje. Potem pa  je sledilo presenečenje. Ko so bili otroci cepljeni, je marsikatera od mladih mamic vprašala: "Kaj pa jaz?" Ne, ni bilo to, da bi bila rada tudi sama cepljena. Želela je samo injekcijo - ne cepiva, ampak kontracepcijskega sredstva. 
In tukaj nastopi modrost - ja, lahko tako rečem, ki jo pri Melindi Gates tako zelo občudujem. Prisluhnila je ženskam. Prisluhnila je tistim, katerih glas ne seže daleč. Ni pametovala - kot počnejo številni "dobrotniki", češ mi najbolje vemo, kaj je za vas, revne, najbolje. Prisluhnila je ženskam in spoznala, da je kontracepcija res tisto, kar te ženske najbolj potrebujejo. Če namreč ženske v revnih predelih sveta lahko odločajo o tem, kdaj bodo imele otroke - se pravi, ne prezgodaj, ne prepogosto in ne prepozno, je to za vse dobro. Otroci lažje preživijo in so bolj zdravi; njihove matere lažje poskrbijo zanje, pa tudi zase in za ostale člane družine. Smrtnost se zmanjša, družine pa se lahko celo izvijejo iz objema revščine. 

Toda kljub temu, da so prednosti kontracepcije jasne, je bil sam koncept splošne dostopnosti do nje za Melindo Gates sporen. Kot predana katoličanka je bila zaradi ideje v dvomu, saj rimsko-katoliška cerkev, se pravi njena cerkev, takšen način načrtovanja družine ne podpira. Pa se je tudi na tej točki pokazala velika modrost avtorice knjige. Strpno se je lotila dialoga z nasprotniki kontracepcije in iskala stvari, ki so jim bile skupne, o katerih so imeli enako mnenje in potem iz tega izhajala, ko je poskušala reševati nasprotja. Odlično. Melinda Gates o svojih projektih piše tako prepričljivo, da bralec knjige ne more, da se ne bi strinjal z njo. Mene pa je prepričala še s svojo naravoslovno-matematično usmeritvijo. Kot inženirka računalništva je pri načrtovanju in raziskovanju svojih projektov sledila naravoslovnim znanstvenim metodam, kar vse skupaj - vsaj zame - pridobi precej večjo vrednost in verodostojnost. Ko je začutila problem, je najprej skupaj s svojimi sodelavci zbrala podatke o tem, jih nato analizirala in končno poiskala rešitev zanj. Šlo je kot po kakšnem računalniškem algoritmu.

Ko je fundacija Billa in Melinde Gates uspešno izvedla projekt kontracepcije, pa zgodbe še zdaleč ni bilo konec. Pravzaprav bi lahko rekli, da se je glavno šele začelo. Kar same od sebe so se pokazale nove potrebe, kjer bi bilo potrebno vlagati trud in denar ter s tem spreminjati napačne prakse, ki vzdržujejo revščino. Pisateljica vsa ta področja svojega delovanja natančno opiše: problem neplačanega dela, otroških porok in kmetovanja. Povsod so ženske v središču njenega zanimanja in to več kot upravičeno. Ženske so namreč tiste, ki opravijo največ neplačanega dela (se pravi dela v gospodinjstvu) in zaradi tega nimajo časa, da bi se polotile drugih stvari - npr. študija. Deklice v nekaterih delih sveta poročajo že v otroštvu, to pa zato, da so še neizoblikovane osebnosti, ubogljive in jih je lažje voditi ter pokoriti. Če se ženske pouči o uspešnih načinih kmetovanja in se jim pusti, da samostojno kmetujejo, so uspehi velikanski. Melinda Gates o vsem tem natančno piše in vsak vidik svoje dobrodelne dejavnosti opiše v enem od poglavij. Veličastno delo, ki zasluži vse občudovanje. Knjigo sem brala z velikim zanimanjem in marsikatere stvari povezane z revščino na različnih koncih sveta, ki je skoraj vedno tudi vzrok za neenakopravni položaje žensk, so mi zdaj precej bolj jasne.
Potem pa pisateljica na žalost zapusti kraje, kjer je njena pomoč potrebna in dobrodošla ter se preseli k nam, v zahodno družbo.

V poglavju Ženske na delovnem mestu sem pa potem - kako hudo mi je bilo pri tem! - popolnoma izgubila veselje do branja. Melinda Gates je s tem poglavjem tako lahkotno in nekritično zaplavala v vode poceni feminizma, da me je stiskalo od razočaranja. Tega glede na njeno pretanjeno, logično in s podatki okrepljeno pisanje v predhodnih poglavjih nisem pričakovala in je ni vredno. Poslušajte naslednje floskule: 
Povsod po svetu dajejo ženskam na delovnem mestu vedeti, da nismo dovolj sposobne ali dovolj pametne. Ženske prejemajo nižje plače od moških. Nebele ženske dobivajo še manj. Dalj traja, da napredujemo ali da dobimo povišico. Imamo manj možnosti za usposabljanja. Bolj smo tudi ločene druga od druge kot moški, zato lahko traja dolgo, preden ugotovimo, da nismo me krive, da se ne počutimo vključene, temveč je to posledica obstoječe kulture.
Kar takole vsevprek in brez natančnejše analize ter razlage nizati trditve, o katerih ni dovoljeno niti dvomiti in ki veljajo za VSE ženske, se mi zdi ponižujoče in me kot žensko žali.
Kot protiutež takšnim trditvam lahko postavim svojo poklicno pot. Nikoli - ne v Sloveniji in ne zdaj v Nemčiji, kjer sem celo tujka - nisem občutila, da bi bila zaradi svojega spola na delovnem mestu kakorkoli zapostavljena.
Rekli boste, da sem imela srečo. Mogoče sem izjema. Ali pa sem ena od tistih - kot pravi Melinda Gates - ki ne zahtevajo preveč, kažejo negotovost same vase, ne skušajo priti do vpliva, se ne izpostavljajo in se trudijo ugajati.
Mislim, da ne. Bolj verjetno je, da obstajajo tudi drugačne zgodbe, kot jih niza pisateljica v knjigi Trenutek dviga - takšne, v katerih moški niso VEDNO tisti, ki zatirajo ženske in jim ne dovolijo, da bi razvile vse svoje talente in sposobnosti.
Naj ob tem spet dodam svojo zgodbo. Če sem v službi kdaj doživela kaj neprijetnega, je bilo to ponavadi s strani žensk - kolegic ali tistih, ki so mi bile nadrejene. Na žalost. A za takšne zgodbe v feministični knjigi Melinde Gates, kjer ženske vedno držijo skupaj, pač ni prostora. Škoda. Dobrodelna zgodba Melinde Gates se tako zruši sama vase in pusti grenak vtis. Vsaj meni ga je.

A ne menite se preveč za moje mnenje. Glede dandanašnjega feminizma pogosto reagiram preveč prizadeto in preko vseh dopustnih meja. Knjiga je vsekakor vredna, da jo preberete! Prepričana sem, da bo ta zadnji del besedila, ki je mene tako zelo razočaral, pri kakšnih drugih bralkah in bralcih vzbudil povsem drugačne občutke. Takšne, kot so jih pri meni prve tri četrtine branja. Ali pa bo celo predstavljal nujno potrebni aktivistični višek knjige. Ljudje smo pač različni. Me prav zanima, kako drugačno bo vaše mnenje:)

Bill in Melinda Gates
(vir: Wikipedia)

Gates, Melinda
Trenutek dviga
iz angleščine prevedel: Samo Kuščer
naslov originala: The Moment of Lift
Ljubljana, 2019, UMco (Zbirka Angažirano)
288 strani
ISBN 978 961 7050 38 7

torek, 22. oktober 2019

Frankfurtski knjižni sejem 2019

Še tri leta!
Napočil je čas za odštevanje. Leta 2022 bo na Frankfurtskem knjižnem sejmu najpomembnejša Slovenija. Kot častni gostji sejma ji bo posvečena velika pozornost, veliko razstavnega prostora v prvem nadstropju Foruma in veliko časa v različnih pogovorih in predstavitvah. V vmesnem prostoru pod razstaviščem pa se bo jedlo slovensko hrano v šik slovenski restavraciji. Tako je to ponavadi z državo gostjo na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Se že veselim!

Do takrat pa še dve moji običajni poročili s Frankfurtskega knjižnega sejma. Letošnjo vsebuje zelo - lahko bi rekla tudi samo - osebne high-lights sejma. O drugih podatkih s prireditve (kako velik je bil sejem, koliko knjig je  bilo razstavljenih in ali nakup knjig in branje na sploh še vedno upadata) lahko preberete kje drugje. 


Drago Jančar, Slovenija

Na prestižnem prostoru Modre zofe se v petih dneh sejma v pol urnih pogovorih z moderatorji nemške televizijske hiše ZDF zvrsti okrog 75 pisateljev in pisateljic. V primerjavi s tisočimi novih knjig, ki so bile izdane v preteklem letu in so razstavljene na Frankfurtskem knjižnem sejmu, je to izredno majhna številka. Vsakdo si želi sedeti na Modri zofi, saj na ta način njegova knjiga postane opazna in izstopi iz nepregledne množice ostalih razstavljenih knjig.
Kako velik dosežek je bil to, da so na letošnjem sejmu na pogovor na modri zofi povabili Draga Jančarja, si je ne da bi redno spremljal sejma in dogodkov povezanih z njim, predvsem pa občutil vso velikansko množico knjig, ki sili z razstavnih polic, težko predstavljati - še posebej zato, ker ne gre za nemškega pisatelja, pisatelja iz države častne gostje sejma ali pa kakorkoli razvpitega pisatelja (kakršen je npr. Slavoj Žižek, ki je bil pred dvema letoma tudi gost na modri zofi).


Drago Jančar je predstavljal svojo zadnjo knjigo, In ljubezen tudi, ki je pred kratkim izšla tudi v nemškem prevodu z naslovom Wenn die Liebe ruht. Najboljši slovenski pisatelj leposlovja ima sicer v nemški jezik prevedenih že celo kopico knjig, a takšnega uspeha, kot ga žanje ta njegov zadnji roman, ni doživela še nobena. V Avstriji je uspešnica št.1 in je na samem vrhu lestvice knjig meseca oktobra, ki ga pripravlja avstrijska radiotelevizija ORF, in podoben uspeh si lahko obeta tudi v Nemčiji.

Pogovor je potekal v prijetnem vzdušju. Poleg vsebine romana so bile predstavljene tudi razmere v Mariboru v času pred, med in po 2. svetovni vojni (zelo objektivno); s tem, da je moderatorka posebej poudarila, da dogajanje ne poteka v Marburgu - mestu, ne daleč od Frankfurta, ampak v drugem največjem slovenskem mestu:) Beseda je tekla tudi o tem, da so leta 1941 nekateri Mariborčani - in to ne samo predstavniki nemške manjšine, ampak tudi nekateri Slovenci, z veseljem sprejeli prihod Nemcev, ker jim življenje v Kraljevini Jugoslaviji ni bilo pogodu in so si želeli vrnitev Avstro-Ogrske. V naslednjih letih so potem ugotovili, da so z gestapom in SS dobili vse kaj drugega, kot so pričakovali in upor v obliki partizanstva je bil logična posledica. Nasilje povzroča še večje nasilje, vse to pa vodi do žalostnega zaključka, da se v vojnem času še ljubezen utrudi - kakor je v eni izmed svojih pesmi ugotovil že lord Byron; verz iz pesmi pa je Drago Jančar uporabil za naslov svojega romana.

Mojo recenzijo o romanu In ljubezen tudi lahko preberete tukaj.


Karl Ove Knusgård, Norveška

Poznamo ga. Poleg pisca tipičnih skandinavskih kriminalk Jo Nesbø-ja, je to najbolj znan in slaven sodobni norveški pisatelj. V šestih debelih knjigah z naslovom Moj boj je natančno in iskreno - bolj avtobiografsko pač ne gre, opisal svoje življenje. V slovenščino imamo zaenkrat prevedeno prvo in drugo knjigo.


Norveška je bila letos častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma in norveški pisatelji so bili v središču pozornosti. Karlu Oveju Knusgårdu je pripadla čast, da je imel govor na otvoritveni slovesnosti. Gre za zanimivo in pomenljivo besedilo, v katerem se je dotaknil zgodovine Frankfurtskega knjižnega sejma (prvi je bil organiziran že leta 1478, le nekaj let potem, ko je Gutenberg natisnil prvo knjigo) in ostalih za človeško kulturo pomembnih dogodkov, ki so se v zgodili nedaleč stran od prizorišča knjižnega sejma. Tako se je razgovoril tudi o temi, ki ga že od nekdaj vznemirja in straši - o hudiču, ki mu ljudje prodamo svoje duše, pa naj bodo to umetniki (on sam s svojo knjigo Moj boj) ali pa znanstveniki (ki manipulirajo z življenjem), in ja, Faust, ki sta ga opisovala Goethe in Thomas Mann, se je menda sprehajal po univerzah v krogu 100 km od Frankfurta. Hudiča samega pa je menda videl menih v Wartburgu - 149 km stran od Frankfurta, neke zimske noči, ko je prevajal Biblijo v nemščino, in to ni bil nihče drug kot Martin Luther.


Karl Ove Knusgård pa na knjižnem sejmu v Frankfurtu ni bil samo zaradi svojega otvoritvenega govora, ampak je predstavljal tudi svojo novo knjigo, oz. njen prevod v nemškem jeziku. Knjiga govori o tem, kako on razume in doživlja v svetu najbolj znanega norveškega slikarja Edvarda Muncha. Munch je najbolj znan po svoji sliki Krik. Če jo slučajno ne poznate, si oglejte emoji-je na svojem telefonu, pa boste vedeli, za kaj gre. 😱😱Muncov krik je namreč postal že skoraj nekaj takega kot Leonardova Mona Lisa, splošno prepoznaven, že prava kulturna ikona današnjega časa. Predstavlja mešanico strahu in groze, ki trpinči sodobnega človeka.

A Krik je samo ena izmed 1700-ih slik, ki jih je naslikal Edvard Munch. Munchov muzej v Oslu, ki hrani njegova dela, ima samo omejeno velik razstavni prostor, tako da tam zmorejo prirejati le različne tematske razstave s skrbno izbranimi slikami. Pri postavitvi ene izmed takšnih razstav so za pomoč zaprosili Karla Oveja Knausgårda. Naloga je bila zanj velik izziv, saj še nikoli ni bil kurator kakšne razstave, a vendar tudi izredno prijetno opravilo. Knausgård se namreč čuti s svojim rojakom slikarjem globoko in tesno povezan. Da bi ga še bolje razumel, je prebral marsikaj iz njegove zapuščine in obiskal kraje, kjer je živel. Poglobil se je v njegovo življenje, mišljenje in ustvarjanje. Poleg razstave, na kateri prav zanalašč ni Krika, pač pa druge manj znane Munchove slike, je nastala tudi knjiga, v nemškem prevodu z naslovom So viel Sehensuht auf so kleiner Fläche, ki ni toliko knjiga o Edvardu Munchu kot knjiga o Karlu Oveju Knausgårdu, ki razmišlja o Munchu in preko njega tudi o svojem lastnem življenju.

Knjigo bom vsekakor prebrala; še posebej potem, ko sem si ogledala dokumentarni film o postavitvi te razstave (na programu Arte, The Art of Museum). V okviru Frankfurtskega knjižnega sejma in Norveške kot častne gostje sejma pa so tudi v  v Düsseldorfu odprli razstavo Munchovih del pod kuratorskim vodstvom Karla Oveja Knausgårda. Must-see za vse ljubitelje Edvarda Muncha in Karla Oveja Knausgårda.


Denis Scheck, Nemčija

Denis Scheck vodi izredno zanimivo literarno oddajo na nemški televiziji ARD, z naslovom Druckfrisch. V njej na nenavadnih krajih - na prostem v naravi ali pa kar sredi ceste, v knjižnicah ali skladiščih, na kratek in zelo jasen način komentira knjige, ki so ravno izšle na nemškem knjižnem trgu. Redno komentira tudi knjige z različnih lestvic uspešnic, npr. knjige, ki so na seznamu SPIEGEL-Bestseller. Pogosto je prav neizprosen in kakšno od novoizdanih knjig, ki je po njegovem mnenju slaba, celo zaluča v koš za smeti. Tako se je zgodilo z zadnjo v nemščino prevedeno knjigo, povsod po svetu znanega pisatelja tipičnih skandinavskih kriminalk, Jo Nesbø-ja z naslovom Messer ali Nož.

Denis Scheck je na sejmu nastopil v okviru svoje oddaje Druckfrisch in predstavil najboljše knjige, ki so bile v zadnjem letu predstavljene v njegovi oddaji. Zanimiv izbor:)

Poleg tega pa je predstavil tudi knjigo, ki jo je sam napisal. Imenuje se - nič kaj sramežljivo, Schecks Kanon in predstavlja 100 najpomembnejših del svetovne literature. Zlahka si predstavljam, da voditelja literarne oddaje, ki prebere in pregleda tako veliko knjig ter jih zna tako zanimivo predstaviti občinstvu, nenehno sprašujejo, katere knjige se splača prebrati. No, s svojo knjigo je zdaj odgovoril na to vprašanje. Sestavil je namreč svojevrsten seznam 100-ih knjig in vsak naslov pospremil še s krajšo razlago.
Ja, na seznamu so knjige kot Tolstojeva Vojna in mir, Proustovo Iskanje izgubljenega časa, Zločin in kazen Dostojevskega ali pa Fontanova Effi Briest. A na njem najdete tudi Tolkienovega Gospodarja prstanov in Harryja Potterja Rowllingove ter celo Kljukca s strehe Astrid Lindgren. Pri izboru knjig se je namreč držal načela, da v njegov kanon spadajo le tiste knjige, ki potem, ko jih preberemo, spremenijo naš pogled na svet.
Prav gotovo več kot zanimivo branje.


Alban Nikolai Herbst, Nemčija

Nenavadne življenjske zgodbe pisateljev me vedno pritegnejo. Alban Nikolai Herbst je bil rojen leta 1955 in je najprej delal kot odvetniški vajenec (nekaj takega kot skoraj dvesto let pred njim Jack Engle). Šele po služenju vojaškega roka je maturiral na večerni gimnaziji in nato študiral filozofijo, zgodovino in sociologijo. Po končanem študiju je dolga leta delal kot borzni posrednik, a obenem pisal tudi leposlovna dela. Njegov  roman Meere je povzročil škandal. Prijateljica - tudi mati njegovega otroka, se je v delu prepoznala in kot tožilka po poklicu, uspela preprečiti izdajo romana. Za Albana Nikolaija Herbsta je bil to velik hendikep, saj mu je bila zaradi tega zaprta pot do mnogih založb in tako tudi do izdaje drugih njegovih del. Protiutež za oteženo izdajanje knjig je našel v literarnem blogu Die neue Dschungel. Anderswelt, ki ga je začel pisati in s katerim je dosegel precejšen uspeh. Čez nekaj let je prijateljica prepoved izdaje romana umaknila in Meere je lahko izšel v nespremenjeni obliki.


Alban Nikolai Herbst je na Frankfurtskem knjižnem sejmu predstavljal dve debeli knjigi, v katerih so zbrane  njegove kratke pripovedi. V tisti z naslovom Wanderer (Pohodnik) so zbrane zgodbe, ki jih je napisal do približno 90-ih let prejšnjega stoletja; v drugem delu z naslovom Wölfinnen (Volkulje) pa so njegove novejše krajše zgodbe. Zgodbe so si menda med seboj zelo različne in naravnost odlične (je rekel eden od moških recenzentov); predstavljajo tipično moško literaturo, ki v današnjem času ni več tako zelo cenjena. Temu primerna je bila tudi predstavitev knjige na Frankfurtskem knjižnem sejmu - v odmaknjenem kotičku dvorane, s samo nekaj stoli za poslušalce (ki pa kljub temu niso bili zasedeni) in z iskreno zahvalo pisatelja poslušalcem, da smo si našli čas in ga prišli poslušat. 
No, kratka zgodba z naslovom Svenja iz prvega dela zbirke je že na mojem kindlu:)


Per Petterson, Norveška

To je poročilo o dogodku, ki ga ni bilo. Za soboto ob 16:00 je bil na glavnem odru razstavnega prostora častne gostje sejma, Norveške, predviden pogovor s Perom Pettersonom. Neki stari gospe sem s kancem slabe vesti pred nosom zasedla prosti sedež na prireditvenem prostoru in se z olajšanjem zazrla proti odru, da prisluhnem pisatelju, tudi v Sloveniji dobro poznanega romana Konje krast. Pa me je čakalo veliko razočaranje. Na odru so pripravljali neko drugo prireditev z drugimi gosti.
Pogovor s Perom Pettersonom je moral biti odpovedan - enkrat v času od trenutka, ko sem sem se pripravljala na obisk sejma in si zabeležila prireditev pa do te sobote na sejmu. Nikjer ni bilo nobenega obvestila, zakaj je prišlo do odpovedi in kdo je odpovedal. No, potem ko sem prebrala uradno publikacijo, ki so jo izdali Norvežani v okviru svojega mesta častne gostje, Der Traum in uns, mislim, da vem, kaj je bil vzrok. Prav verjetno je bil Per Petterson tisti, ki se je odpovedal pogovoru.  


V publikaciji je namreč tudi članek o njem in iz izjav je zlahka razbrati kakšen človek je Per Petterson - izredno občutljiv, hitro se ga lahko prizadene z neprimerno izjavo; poslušanje in odgovarjanje na recenzije njegovih del, pa je zanj tudi izredno stresno. Zato že vrsto let pred izdajo vsake svoje nove knjige na Norveškem odpotuje v tujino in se izogiba vsakršnemu stiku z javnostjo. Takšno pomanjkanje samozavesti je pri tako uspešnem pisatelju kot je Per Petterson težko verjetno, a vendar je prav mogoče, da se je nekaj podobnega zdaj zgodilo tudi na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Mogoče se res ni želel soočiti s pogledi nemških kritikov in bralcev na njegovo novo knjigo - v nemškem prevodu z naslovom Männer in meiner Lage. Knjiga je izšla v isti prestižni nemški založbi Hanser kot Jančarjeva knjiga Wenn die Liebe ruht.

A Peru Pettersonu se zaradi te svoje najnovejše knjige ne bi bilo treba skrivati pred bralci, saj so kritike romana zelo dobre in ga nikakor ne bi mogle prizadeti. Roman je, pravijo, poln melanholije in nežnosti; pripoveduje pa o moškem, ki je odpovedal kot mož, kot oče in kot pisatelj in je zaradi tega nedaleč od popolnega propada, a se na koncu vendarle zbere do te mere, da prepozna svojo odgovornost, ki jo ima predvsem do svoje starejše hčerke. Zelo zanimivo:) Mogoče dobimo knjigo tudi v slovenskem prevodu.


Peter Handke, Avstrija

Na koncu še nekaj besed o pisatelju, ki ga na Frankfurtskem knjižnem sejmu ni bilo, a se je o njem veliko govorilo. Zelo veliko pogovorov na Modri zofi pa tudi drugod se je namreč končalo s vprašanjem: Kaj pa vi menite o letošnjem Nobelovem nagrajencu za literaturo?
Odgovore na vprašanje lahko, po mojem mnenju, razdelimo v dve skupini. Ena je tista, ki jo zastopa Saša Stanišič - letošnji dobitnik nemške literarne nagrade, ki jo je dobil za svoj roman Herkunft. Njegovo mnenje je bilo jasno odklonilno - ljudje, kot je Peter Handke, Nobelove nagrade ne bi smeli dobiti.
Saša Stanišiča razumem. Zaradi Miloševićeve politike, na stran katere se je Peter Handke pred leti tako jasno in nedvomno postavil, je moral bežati od doma.
A pri takšnih impulzivnih izjavah je vendarle treba biti tudi previden, saj so lahko nevarne. Drago Jančar in Denis Scheck sta na to vprašanje odgovorila bolj zadržano in precej bolj objektivno. To drugo skupino odgovorov na prav gotovo neprijetno vprašanje lahko najlažje ponazorimo z vprašanjem, ki ga je zastavil Denis Scheck in nanj tudi odgovoril:

Können die schlechte Menschen gute Literatur schreiben?
Leider ja.
(Ali lahko slabi ljudje pišejo dobro literaturo?
Na žalost da).

Tisti, na žalost, je najbolj pomenljiv.
In nagrada je vendarle literarna, kajne?

sobota, 12. oktober 2019

Frank Herbert: Peščeni planet

Moje navdušenje nad filmsko sago Star Wars oz. Vojna zvezd (o tem navdušenju lahko berete tukaj in tudi tukaj) je ob prebiranju romana Dune ali Peščeni planet, Franka Herberta, skopnel kot lanski sneg. Zakaj? Zato ker je George Lucas - verjetno zaradi pomanjkanja lastne domišljije ali pa le iz ležernosti, v svojih filmih uporabil ogromno idej in zamisli iz Herbertovega romana (ne da bi o tem kadarkoli in kakorkoli obvestil gledalce filmov ali pa za dovoljenje prosil pisatelja Peščenega planeta) in ker filmi Star Wars potem, ko spoznamo roman Dune, kar naenkrat postanejo plehki, površinski in nezanimivi. Najbolj moder stavek, ki ga je kdaj koli izrekel najpametnejši in najizkušenejši junak Vojne zvezd - ni dvoma, da je to Yoda - ob čisto običajnih izrekih Muad'diba iz knjige Peščeni planet zveni kot blebetanje in čvekanje brez globlje vsebine. 

V tem zapisu nikakor ne bom primerjala obeh del - filmov Star Wars in znanstveno - fantastičnega romana Dune. Se ne spodobi. Roman Peščeni planet je v vseh pogledih - pa če govorimo o dramatičnosti zgodbe, orisu junakov ali pa o moralno - filozofskih vidikih pripovedi, eno galaksijo, če ne kar celo vesolje, boljši od Lucasovih filmov.

K pravemu vtisu romana Peščeni planet pa vam verjetno ne bo pomagal tudi ogled istoimenskega filma, ki ga je leta 1984 posnel David Lynch (ki se, mimogrede, svojega filma zelo sramuje) s Kylom MacLachlanom v glavni vlogi. Prav mogoče je, da bi vas film speljal na povsem napačne poti razmišljanja in vas vzpodbudil celo k temu, da bi se romanu začeli posmehovati, pa čeprav film pravzaprav sploh ni slab. Kaj takega si pa roman Peščeni planet ne zasluži.

Kyle MacLachlan kot Paul Muad'dib
(vir: Dune, Universal)

Dogajanje v romanu je postavljeno v prihodnost v neki neznan predel vesolja. Nastopajo ljudje, katerih predniki so nekoč živeli na Zemlji. To sicer ni nikjer jasno povedano, a nekatere, komaj opazne stvari (npr. citati iz Biblije), namigujejo na to, da bi bili junaki romana lahko Zemljani, ki so že toliko razviti, da brez velikih težav potujejo po vesolju in naseljujejo nove planete. Ti ljudje so nekoč v preteklosti že prestopili kritično točko razvoja, na kateri se v tem trenutku nahaja naša civilizacija. S tem mislim na obdobje vse večjega razvoja ter pomena računalnikov in umetne inteligence. Mi smo se odločili zanje, saj zaradi njih lažje in boljše živimo. A vsi vemo, da smo zaradi velike odvisnosti od računalnikov in drugih elektronskih naprav tudi bolj ranljivi in občutljivi.
Teh slabosti so se zavedali predniki ljudi iz romana Peščeni planet, ko so se odločili za drugačno pot, kot je naša. Niso želeli potuhe, ki bi jim jo dajali stroji in naprave, ki bi lahko celo mislili namesto njih. Bali so se, da bi zaradi njih postali mehkužni in so se tako raje odločili, da namesto tega, da razvijajo umetno inteligenco, razvijajo svoje lastne miselne sposobnosti. Na tej alternativni poti, ki jo je izbralo človeštvo, potem sloni celotna zgodba romana in če se tega med branjem tudi zavedamo, se ne posmehujemo določenim čudaškim dogodkom in težko predstavljivemu poteku zgodbe (kar tako radi počnejo ljudje, ki ne berejo znanstvene fantastike), pač pa se nam odprejo čudovita obzorja nekega povsem drugačnega načina življenja in obstajanja človeške rase, ki bi bilo lahko mogoče celo resnično.

Posebno intenzivnega urjenja miselnih, pa tudi fizičnih sposobnosti, je bil deležen osrednji junak romana, Paul Atreides, imenovan tudi Muad'dib. Ko vstopimo v pripoved, je Paul star petnajst let in njegov oče je ravno začel vladati na puščavskem planetu Arrakis, na katerega se je po ukazu imperatorja Shadama IV preselila njegova družina - poleg očeta, vojvode Leta, še mati, konkubina gospa Jessica. A stvari se ne odvijajo tako, kot je rodbina Atreidov pričakovala. Njim sovražna družina Harkonnenov, ki je do sedaj vladala planetu, svoje oblasti ne namerava kar tako prepustiti prišlekom. Paul je prisiljen iskati zavetje med domačini Arrakisa, t.i. Fremeni - svobodnim puščavskim ljudstvom, ki je zato, da je lahko preživelo v izredno neugodnem življenjskem okolju, ustvarilo prav posebno kulturo in razvilo sila nenavadne običaje.

Na Arrakisu, imenovanem tudi Dune ali Sipina, je največje bogastvo voda. Ker je tako dragocena, ima med prebivalci skoraj mističen ali celo religiozen pomen. Nobena kapljica se ne izgubi. Tista, ki jo Fremeni izdihajo ali preznojijo, se spet ujame v žepih posebne, za življenje v puščavi narejene hidrobleke, in je - čeprav postana, mlačna in tudi malo slana - spet primerna za pitje. Tisto, ki ostane v truplih, je potrebno izcediti. Kajti: Meso pripada človeku, njegova voda pa plemenu. 
Fremeni imajo pred očmi jasno postavljen cilj: nekoč, ko bodo zbrali dovolj vode in zasadili dovolj rastlin, bodo svoj puščavski planet preoblikovali do te mere, da bo voda tekla po njegovi površini (beri: imeli bodo reke in morja) in voda bo padala tudi z neba (beri: deževalo bo). A da bodo ta cilj nekoč dosegli niso dovolj samo veliko vode, močna volja in trdo delo (katero puščavsko pleme pa je že kdaj na takšen način puščavo spremenilo v gozd?) - pri uresničitvi želje imajo pomembno vlogo še velikanski puščavski črvi in posebna snov, ki jo je najti samo v puščavskem pesku Arrakisa, a je od nje odvisno marsikaj v vesolju - začimba melanže. Tako Fremeni tudi trgujejo in podkupujejo. 

To, kako je pisatelju uspelo prikazati kulturo Fremenov, ki je - kakor ugotavlja gospa Jessica, globoka in široka, a tudi čudaška, se mi zdi čudovito. Njihova ekologija in mitologija sta tesno prepleteni. V samem središču prepleta pa je poleg vode in upanja na raj na Arrakisu tudi pričakovanje prihoda prav posebnega junaka - preroka ali celo odrešitelja. Da je ta junak Paul Muad'dib bralci vemo že od samega začetka romana. Vsako poglavje knjige se namreč začne z odlomki besedil različnih knjig, pripovedi in legend, otroških knjig in komentarjev o življenju in delu Muad'diba, in iz njih se da jasno razbrati, kako pomemben in poseben je bil Paul Atreides in v kakšno legendarno osebo se je razvil.

A legenda je vedno nekaj drugega kot resnično življenje. Paul iz mesa in krvi je precej drugačen od Muad'diba iz hvalnic in legend. Kljub vsem sposobnostim in modrostim, zaradi katerih je pravzaprav nepremagljiv, je to vendarle povsem običajen mladenič, ki se mora še veliko naučiti, ki naredi tudi kakšno napako, je včasih nesiguren in ne ve, kaj bi storil; predvsem pa se mora prav pogosto in močno truditi, da ga ne preplavi strah. Najbolj se boji prihodnosti, ki jo vidi v svojih videnjih. V teh videnjih poteka sveta vojna ali džihad in on je tisti, ki v njej igra glavno vlogo. Na krvavem pohodu po vesolju ga spremlja fanatična množica vernikov, ki o njem pišejo legende in bi zanj storili vse. Paul Muad'dib pa noče, da bi se svet vrtel na takšen način. Dogodke, ki jih vidi v svojih videnjih, želi preprečiti. Mu bo to uspelo? Mu bodo to dovolili? In ali sploh lahko vpliva na potek dogodkov? 

Roman Franka Herberta, Peščeni planet, je čudovita upodobitev nekega alternativnega načina življenja, za katerega bi se ljudje mogoče lahko odločili in ga tudi živeli - če predpostavimo, da se um in mišice res lahko izuri do te mere, kot je opisano v romanu, kar pa je malo verjetno. 
Dogajanje romana je postavljeno na peščeni planet, ki je kljub svoji pustoti, neznosni vročini in nevarnostim, ki prežijo na vsakem koraku, tudi izredno lep. Ko pisatelj opisuje sipine, oblite z mesečino, in redko rastlinstvo, ki so ga domačini s toliko truda, ljubezni in upanja zasadili v suha puščavska tla, bralec ne more, da ne bi vzljubil tako planeta kot tudi njegovih prebivalcev. Malo sta me strašili le izredna krutost in verska fanatičnost puščavskega ljudstva Fremenov. A da se  bosta te dve njihovi lastnosti omilili, če že ne povsem odpravili, bo tako ali tako poskrbel njihov Muad'dib:)

Tisto, kar se me je pri branju romana najbolj dotaknilo, pa je vendarle nekaj drugega. Roman Franka Herberta, čeprav napisan davnega leta 1965, s prstom kaže na napake, ki jih delamo ravno v današnjem času. Paul Muad'dib mi je pokazal, kako drastično drugačni so današnji najstniki v primerjavi z njim. Saj ne, da bi bil glavni junak Peščenega planeta nekaj nedvomno realističnega, pa vendar... Koliko dandanašnjih najstnikov, ki so zasičeni z digitalnim svetom, ki se med seboj pogovarjajo samo še preko WhatsAppa in podobnih aplikacij, je še sposobnih tako kot Paul iz izraza na obrazu, drobne kretnje ali pa intonacije glasu sogovornika, ugotoviti, s kašnim človekom imajo opraviti, kakšne namene ima le-ta z njimi, domnevati, ali govori resnico ali pa jih namerava hudo nalagati? Ne prav veliko. Ali so zaradi tega šibkejši in imajo manjše možnosti za preživetje? Ne vem. Možno je namreč tudi to, da takšne sposobnosti v današnjem času niso več potrebne. Kdo bi vedel. 
Dobre znanstveno - fantastične knjige vedno sprožajo takšna in podobna vprašanja. To je potem tisto glavno, zaradi česar jih je vredno brati:)

No, iz njih pa se lahko naučite tudi kaj čisto praktičnega. Iz Duna, n.pr. eno izmed litanij, ki sta jo Paul in gospa Jessica redno uporabljala. Čisto mogoče je, da se boste z njenim ponavljanjem tudi vi znebili strahu, ki nas vse kdaj pa kdaj prav grdo muči. Spomnite se samo na novelo Stefana Zweiga, Strah.
Strah je morilec razuma. Strah je majhna smrt, ki prinaša popolno uničenje. Soočil se bom z njim. Dovolil mu bom, da me preide in mine. In ko bo mimo, si bom z notranjim očesom ogledal njegovo sled. Kjer je bil nekoč strah, ne bo ničesar. Ostal bom le jaz.
Pa veliko užitkov pri branju enega izmed največjih klasikov znanstveno-fantastične literature!

★★★★☆
Frank Herbert
(1920-1986)
(vir: Wikipedia)

Herbert, Frank
Peščeni planet
iz angleščine prevedel: Igor Harb
naslov originala: Dune
Ljubljana, Sanje, 2018
519 strani
ISBN 978 961 274 581 3

petek, 04. oktober 2019

Edna O'Brien: V gozdu

Nekatere knjige so na meji tistega, kar je še moč prenesti. Zdi se, da njihove teže ne bo mogoče vzdržati. Knjigo je lažje odložiti in pogledati stran, kot pa jo do konca prebrati. A če jo uspemo prebrati, smo nagrajeni z bogastvom, ki ni dosegljivo vsakomur. 
Ena takšnih je knjiga Edne O'Brien, V gozdu. Breme, ki jo dela tako težko, je zlo - zlo v njegovi najčistejši obliki. Tisto, ki se naseli v človeškem bitju in uničuje. Nanj nihče ne more veliko vplivati. Lahko ga le malo omilimo - ali pa ojačamo (kot se je to zgodilo v romanu Edne O'Brien), prav veliko pa žal ne moremo narediti. Z zlom se je težko soočiti.


Roman V gozdu je navdihnjen po resničnih dogodkih. Je fikcijska upodobitev tega, kar se je leta 1994 res dogodilo. Takrat je namreč v grofiji Clare na Irskem domačin, ki je bil med prestajanjem zaporne kazni na dopustu v domačem kraju, ubil mlado žensko, njenega triletnega sina in duhovnika iz sosednje grofije. Trupla so našli v bližnjem gozdu; vsi so bili ustreljeni od blizu.

Potek resničnih dogodkov in tako tudi glavni obris fikcijske zgodbe, nam je razložen že na samem začetku, v avtoričini pripombi k romanu. Zgodba torej ni tisto, kar bralca žene pri branju romana, pač pa spraševanje, kako in zakaj se je to zgodilo. In tukaj pisateljica pogleda zlu naravnost v oči in pogleda ne odmakne tudi, ko je najhuje.

Pripoved se vije v kratkih poglavjih, ki so pisani s perspektive različnih nastopajočih oseb. Prav hitro spoznamo življenjsko zgodbo mladega morilca. Več imen ima - vsako odseva posebno obdobje v njegovem življenju. 
Kinderschreck. Tako ga je imenoval Nemec, ko je ukradel puško. Predtem je bil Michen, po svetniku, in potem Mich, materin ljubljenček, in potem Deček, ko je šel v tisti zavod, in potem Otrok, ko je pomagal očetu Damienu pri rožah in vrčkih za vodo in vino v zakrstiji, in potem K, krajše za O'Kane, ko so se začeli njegovi nasilniški časi.
V naslednjih poglavjih spoznamo Eily Ryan, mlado, radoživo žensko, ki je s svojim sinom prišla živet v zapuščeno in razpadajočo hišo na obrobju gozda. Nekoliko drugačna je od ostalih prebivalcev okraja. Čeprav lepo sprejeta, je vendarle tujka, ki nekako ne sodi mednje; je cilj zvedavega opazovanja, vir radovednega ugibanja in tarča nesramnih pripomb. Ta njena drugačnost in nepripadnost okolju, v katerem se je naselila, pa postane najbolj jasna takrat, ko nepričakovano izgine. Policija namreč njenega izginotja sprva sploh ne jemlje resno. Takšna ženska pač včasih kam gre in o tem nikogar ne obvesti, si mislijo. Uradna iskalna akcija se sproži šele takrat, ko poleg nje in njenega malega sina izgine tudi duhovnik...

Ugrabil jih je, seveda, O'Kane. Najprej Eily in njenega sina, nekaj pozneje še duhovnika. V tem, kako postopa z njimi in zakaj je izbral prav njih, tiči tragika celotne zgodbe. Zlo usmerja O'Kanove bolne možgane in tega se včasih zaveda tudi on sam, a si ne more pomagati.
Kakor mu ne morejo pomagati ljudje okrog njega. Verjetno. A vendar v vsakem od domačinov, ki so bili hočeš ali nočeš vpleteni v grozljivo zgodbo umorov, pa čeprav samo kot bolj ali manj opazovalci, ostane nekaj slabe vesti.

Knjiga Edne O'Brien je bila pri njenih rojakih na Irskem sprejeta z zadržanostjo. Verjetno prav zaradi tega tihega, a vztrajnega kljuvanja slabe vesti, da bi O'Kanovi znanci in sorodniki - tako tipični Irci, vendar lahko kaj storili, da do tragedije ne bi prišlo. Mogoče bi lahko z Micheom v otroštvu bolje ravnali. V zavodih, ki nosijo imena svetnikov, ga ne bi smeli spolno zlorabljati. Psihozo bi lahko zdravili preden so glasovi v njegovi glavi postali preglasni in tako gospodovalni, da se jim ni mogel več upreti. In konec koncev si tudi ne bi smeli zatiskati oči pred njegovimi "lumparijami" - češ nič posebnega niso, mu dajati zatočišče in hrano ter skrivati informacije pred policijo - pa če jih je bilo še tako strah za svoja življenja in življenja svojih dragih. Vse te dileme in očitki se sipajo iz vrstic romana in knjigo delajo odlično.

Roman pa ima še mnogo drugih odličnih plati. Ena izmed njih je stil pisanja, jezik, ki ga pisateljica uporablja. Bralec se potopi vanj in lahko samo uživa. Zaradi njega, na primer, gozd zaživi pred bralcem v vsej svoji lepoti, a obenem tudi v vsej svoji grozljivosti. To njegovo dvojnost je Edna O'Brien sijajno upodobila.  Nasilni dogodki so na gozdu pustili pečat, s katerim je izgubil svojo nedolžnost in nikoli več ne bo takšen, kot je bil prej.
Gozdnata pokrajina, ki se razprostira čez dve grofiji in več mestnih okrajev, dremava gmota zelenja, ki jo pretrga le sem in tja kak borovec, ki je samcat pognal v višave, preklasta pokveka s štrlečimi vejicami na obeh straneh, razporejenimi kot križi. Veter, ki se je ujel vanjo, šumota kot morje v daljavi in visoka, vitka debla smrek so tako tesno skupaj, da je njihovo lubje soboljevinasto rjavo, saj postaja svetloba, ki vstopa v območje nesvetlobe, temnejša in temnejša. 
Knjiga Edne O'Brien, V gozdu, me nekoliko spominja na roman Lionel Shriver, Pogovoriti se morava o Kevinu. V obeh knjigah imamo opraviti z zlom, ob čigar surovosti in preračunljivosti nas zmrazi do kosti, le da je stil pisanja Edne O'Brien precej boljši in njen roman tako večja literarna umetnina kot je to knjiga Lionel Shriver.
Roman V gozdu bi lahko vsaj malo primerjali tudi s kratkim romanom Donovana Gerarda, Julius Winsome. Oba romana poveličujeta prostranost in lepoto gozdov, le da je roman Edne O'Brien spet za stopnjo višje in sicer zaradi svoje liričnosti, ki si jo je pisateljica kljub grozljivi zgodbi drznila uporabiti in to na tako mojstrski način, da je knjiga enostavno veličastna.

Roman priporočam vsem, ki imajo radi literaturo visokega ranga in le počasi potekajočo zgodbo. Tistim, ki jih ni strah temačnih tem in upajo zreti zlu naravnost v oči.

★★★★★
Edna O'Brien
(vir: Wikipedia)

O'Brien, Edna
V gozdu
iz angleščine prevedla: Maja Kraigher
naslov originala: In the forest
Ljubljana 2019, Modrijan, Zbirka Bralec; 123
293 strani 
ISBN 978 961 287 114 7

sreda, 25. september 2019

Stefan Zweig: Strah

Stefan Zweig me je popolnoma prevzel. Po Noveli o šahu (1942) in Neznankinem pismu (1922) sem zdaj prebrala še eno od njegovih novel. Zgodnejšo. Novela Strah je bila namreč napisana že okoli leta 1913 - leta, ko se je zdelo, da je še vse mogoče in ko še nihče ni slutil, kakšni moriji - prva in druga svetovna vojna - se pripravljata. 
Torej v noveli ne bo govora o vojni, pač pa o zvestobi, razumevanju in odpuščanju, mogoče o ljubezni; pa tudi o zdolgočasenosti in kratkočasju. Predvsem pa o STRAH-u.

Ko sem začela z branjem, je vse kazalo, da bo to nova skrajšana različica ali Ane Karenine ali Gospe Bovary ali pa Effi Briest. Glavna junakinja je namreč poročena žena, prešuštnica, ki jo zalotijo pri dejanju. Pri njeni poti proti dnu pa bo imel pisatelj, sem si mislila, dovolj časa, da bo osvetlil moralne vidike dogodka, pa tudi družbeno pogojene okoliščine, ki so pripeljale do tega;) 
No, ni bilo ravno tako... Čeprav do neke mere tudi. Naj razložim.

Irene - lepotica, poročena ženska in mati dveh otrok, se - ker se ravno pokaže priložnost za to, malo iz dolgočasja, nekaj pa tudi zaradi nečimrnosti, vsekakor pa ne iz ljubezni, spusti v razmerje z ljubimcem. Njene užitke pa kmalu začne kratiti strah, da bo pri dejanju zalotena. Kajti posledice tega bi bile (lahko) usodne: ločitev, sramota, ostala bi brez otrok in prijateljev - konec bi bilo dosedanjega, udobnega načina življenja.

In seveda. Zalotijo jo. Že na prvih straneh novele. Ravno, ko zapušča stanovanje svojega ljubimca, k njej pristopi proletarska ženska:

"No, sem vas le enkrat dobila!" je vzkliknil robati glas. "Seveda, dostojna gospa, tako imenovana! Ni ji zadosti en mož in kup denarja in vsega, ampak mora nekemu ubogemu dekletu speljati še ljubčka..."
"Takšne ste torej videti, poročene gospe, ve imenitne, fine dame, kadar drugim kradete može. Skrite za pajčolanom, jasno, takole zakrite, da lahko potem vsepovsod igrate dostojne gospe..." se vsuje nanjo. A to je šele začetek.

Neznana ženska jo začne izsiljevati, najprej za nekaj drobiža, potem pa za vedno večje vsote denarja, na koncu ji mora izročiti celo svoj zaročni prstan.

To je zdaj ta klasična zgodba ženske prešuštnice iz 19. stoletja, na katero sem mislila, ko sem omenjala Ano, Emo in Effi - ko moški pisatelji razmišljajo o moralnih ter drugih stranpoteh ženske in sodijo. No, novela Strah je bila vendarle napisana pozneje kot zgoraj omenjene literarne klasike in ima temu primernejši, modernejši potek zgodbe in tudi konec. Konec je čudovit! Preberite.
Ne manjka dramatičnosti, zaradi česar ne čudi, da je bilo po noveli posneto že več filmov. 

A Irenina zgodba pravzaprav ni tako zelo pomembna. Ni važno, zakaj jo je strah, važno je, da jo je strah. Kajti strah je nekaj groznega: "Strah je hujši od kazni, ki je nekaj povsem konkretnega, in naj bo huda ali blaga, je vselej bolj otipljiva od tiste neznosno negotove, strahotno neskončne napetosti."
Kako strah uničuje človeka in kako se sesuva svet okrog njega, je v noveli izredno natančno in presunljivo opisano. Glavna junakinja niha med tem, da bi zaradi neznosne teže strahu možu priznala svoje dejanje, a obenem se grozno boji posledic tega priznanja. V opisovanju tega se pokaže, s kakšnim mojstrom pisanja imamo opraviti in kakšno literarno umetnino držimo v rokah.
Strah spremeni tudi pogled na stvari in dogodke. Marsikaj postane jasnejše. Osebe, s katerimi živimo, skozi tančico strahu zgledajo drugače, kot smo jih vajeni. Zaradi strahu se zavemo dragocenosti, ki jih imamo, in jih do sedaj nismo znali ceniti. Zavemo se drobnih lepot življenja in strašne lahkotnosti, s katero jih lahko izgubimo.

Novela Strah, Stefana Zweiga je enkraten oris grozljive moči, ki jo ima strah; a obenem pokaže tudi to, da je ta strašna sila premagljiva. 

★★★★★

Zweig, Stefan
Strah
iz nemščine prevedla: Ana Jasmina Oseban
naslov originala: Angst
Ljubljana, 2012, eBesede, Zbirka Besede
75 strani
ISBN 978 961 6693 84 4

torek, 17. september 2019

Takis Würger: Stella

Čas je, da spet preberem kakšno od knjig Daniela Kehlmanna - enega najbolj znanih sodobnih, v nemščini pišočih avtorjev. V slovenščino imamo prevedene tri od njegovih romanov: Jaz in Kaminski, Izmera sveta in Slava. Dva od njih sem pred leti prebrala in pustila sta mi čisto prijetne občutke - nič posebnega sicer, a vendar povsem v redu. Ko sem romana prebrala, sem bila zadovoljna, a vendar tudi ne tako zelo navdušena, da bi segla še po kakšnem od njegovih del - mogoče po najnovejšem, večkrat nagrajenem romanu Tyll
A zdaj kaže, da je spet napočil čas za tega avstrijskega pisatelja. Kajti, če imata dva - pisatelj in bralka - tako zelo podobno mnenje o nekem drugem romanu nekega drugega pisatelja, je to že pomenljivo in premisleka vredno. Če namreč sledimo logičnim potem razmišljanja, je zelo verjetno, da bodo tej bralki všeč tudi romani, ki jih je pisatelj sam napisal, ne pa samo tisti, ki sta jih oba tako enako ocenila:)

Daniel Kehlmann je namreč o romanu Stella, mladega nemškega pisatelja Takisa Würgerja, napisal naslednje:
"Takis Würger hat sich etwas Aberwitziges vorgenommen: Das Unzählbare zu erzählen. Man beginnt dieses Buch mit Skepsis, man liest es mit Spannung und Erschrecken, man beendet es mit Bewunderung."
Če njegove besede prevedem, potem gre takole: 
"Takis Würger si je zadal nekaj norega: pripovedovati o tem, kar je nemogoče pripovedovati. Bralec začne brati knjigo z dvomom, nato napeto in s strahom, konča pa z občudovanjem."
Daniel Kehlmann mojega mnenja o knjigi ne bi mogel zaobjeti bolj točno... 

Roman Stella ima dve pripovedni plati: ena je ljubezenska zgodba, druga je nacionalsocializem.

Auschwitz-Birkenau
Spomenik žrtvam nacizma 
v  vseh jezikih, ki so jih govorili jetniki Auschwitza -
- tudi v slovenskem

Zgodba se dogaja od januarja do decembra 1942 v Berlinu. Sin bogatih staršev, 20-letni Švicar z imenom Friedrich, pride v Berlin, da bi študiral umetnost. Njegov prihod je sila nenavaden, kajti v tistem času so ljudje potovali ravno v obratni smeri kot on - iz nacistične Nemčije so bežali v tujino, vsaj nekateri, če so le lahko, tudi v Švico. Kot pove glavni junak v knjigi, je prišel v Nemčijo zato, ker si je želel, da bi nekaj pregovorne "nemške moči" preskočilo tudi nanj. Namesto želenega je dobil vse kaj drugega. Kot obstranski opazovalec, ki se ga stvari, ki so se dogajale, niso preveč tikale, je lahko opazoval potek vojne v samem centru nemškega nacionalsocializma - z vso bedo, ki jo je le-ta prinesel, pa čeprav je bila tam, v Berlinu, prekrita z lažnim bliščem, za katerega pa se takrat še ni vedelo, da je le navidezen.

Ta začetni del romana je tisti, o katerem piše Kehlmann, da ga je bral z dvomom. Zgodba teče nerodno in neverjetno, osebe so oglate in neverodostojne. Dno pripovedi je že kar v prvem poglavju romana, nekakšnem prologu, kjer pisatelj opisuje prvih dvajset let junakovega življenja v Švici. Fritzova mama - nesojena slikarka in pijanka, si je na teh nekaj straneh priborila naziv moje najslabše, če ne celo najbolj nagnusne literarne junakinje vseh časov. A to ni tako pomembno in na potek zgodbe nima velikega vpliva.

Na srečo se pripoved po Friedrichovem prihodu v Berlin začne počasi (zelo počasi!) obračati na bolje. Zgoraj omenjena napetost in suspenz postopoma naraščata. Fritz sreča lepo svetlolaso dekle Kirsten (za katero se pozneje izkaže, da ji je v resnici ime Stella) in se zaljubi vanjo. Postaneta par in se celo poročita. Če bi živela v normalnem svetu, bi njuna življenjska zgodba po vsej verjetnosti tekla naprej gladko in srečno. A ker živita v času nacizma, se vse skupaj hudo zaplete. Stella je namreč židinja in v letu 1942 je bilo preganjanje židov v Nemčiji že v grozljivo pospešenem teku. Stellina starša sta bila že zaprta v provizoričnem taborišču v Berlinu in sta čakala na odhod v Auschwitz, ona pa - presenetljivo - je živela skoraj povsem normalno življenje Berlinčanov. Namigi, zakaj je tako, so posejani po romanu že od samega začetka dalje in zaradi razvpitosti knjige v Nemčiji tudi niso nobena skrivnost več. Stella je bila namreč "Köderjudinin". Tako so imenovali žide, ki so med drugo svetovno vojno ovajali druge žide in si na ta način priskrbeli določene ugodnosti.

Na tem mestu nastopita strah in prestrašenost, ki ju omenja Daniel Kehlmann v oceni Würgerjeve knjige. To, kako je Stella ovajala svoje sorojake - znance in prijatelje, v knjigi ni natančneje opisano. Kako grozno je to bilo, pa si zlahka predstavljamo s pomočjo odstavkov iz zapisnika sodnega procesa iz časa po vojni, ki so razporejeni preko celega romana. 

Romaneskna junakinja Stella je namreč poustvarjena po resnični osebi, Stelli Goldschlag, ki je v času druge svetovne vojne prav zares izdala številne žide (številke naj bi segale v tisoče!) in so ji po vojni sodili najprej na ruskem, nato pa še na zavezniškem sodišču. Ko so jo vprašali, zakaj je to počela, je odgovorila, da zato, da bi rešila svoja starša.
A ona je izdajala tudi še potem, ko sta Toni in Gerhard Goldschlag že umrla v Auschwitzu...

Stellin romaneskni mož Friedrich izve resnico o svoji ženi pozneje kot bralci knjige. Kar je pričakovano. Ljudje smo pač takšni, da si pred neprijetno resnico, ki je povezana z ljudmi, ki jih ljubimo, preradi in predolgo zatiskamo oči. 

Roman proti koncu postaja vse boljši. Osebe zaživijo pred očmi bralca, ljubezenska zgodba postane otipljiva in ganljiva. Pripoved nas vodi k čudenju in občudovanju. Skupaj z glavnim junakom se sprašujemo ali je narobe izdajati ljudi, zato da se reši druge. Ali je prav izdajati ene, da se reši druge - in skupaj z njim tudi ugotovimo, da nismo dorasli dilemi. Kljub vsemu pa Fritz čisto na koncu romana vendarle ugotovi, da resnica ni kot hibiskus - kakor mu je nekoč zagotovil oče - različnih odtenkov kot so različni odtenki rdeče barve hibiskusovih cvetov. Resnica je le ena. Čeprav slabič vse svoje dotedanje življenje, Fritz na koncu naredi potezo, ki bi jo lahko ocenili za pogumno.

Roman Takisa Würgerja, Stella, je ob izidu v Nemčiji sprožil silovit vihar neodobravanja in kritik. Pisatelju so očitali marsikaj: da je bil do Stelle Goldschlag in njenih zločinov preveč popustljiv in da je o nacizmu pisal preveč lahkotno in neobčutljivo. Kritike so šle celo tako daleč, da mu je bilo očitano, da kot ne-žid sploh ne bi smel pisati o holokavstu in da roman Stella sploh ne bi smel iziti. 
Očitki so - vsaj po mojem mnenju in navkljub temu, da se z nacionalsocializmom ne gre šaliti - pretirani. Da bi iz knjige vela kakršnakoli - pa če še tako majhna simpatija do nacionalsocializma, je nemogoče. Pisateljevo obsodbo Hitlarjevih in Stellinih zločinov lahko zasledimo skoraj na vsaki strani romana.
Pisatelj je Stello poskušal le orisati kot običajno žensko, ki je imela to smolo ali pa nesrečo, da je živela v grozljivem času in bila prisiljena sprejemati strašne odločitve. Odločitve, ki so bile moralno sporne, saj so reševale življenja enih na račun življenj drugih ljudi - pa četudi je bilo življenje, ki ga je rešila, le tisto njeno. A edino...

Če je romanu Stella kaj očitati, to ni sporna zgodba o židinji, ki je v smrt zavestno pošiljala druge žide, pač pa šibka literarna vrednost romana. Na splošno gledano me osebe niso prepričale in okoren stil pisanja je slab okus samo še podkrepil. A to je vendarle samo vprašanje okusa. Nekaterim je to všeč in so s takšnim načinom pisanja zadovoljni. Sploh pa zaradi (slabega) sloga pisanja in kiča (tudi to mu je bilo očitano) pisatelja ni potrebno privezovati na pranger in ga sramotiti. Komaj 33-letni Takis Würger ima še dovolj časa, da izboljša svoje pisateljske veščine. Svobode pri tem, o čem bo pisal, si pa - tako je zatrdil - ne bo dovolil vzeti. 

★★★

Würger, Takis
Stella
214 strani
Carl Hanser Verlag, München, 2019
ISBN 978 3 446 25993 5

P.S. Takis Würger je knjigo Stella posvetil svojemu staremu očetu, ki je bil leta 1941 v akciji evtanizijskih ubojev bolnih in prizadetih ljudi ubit v Auschwitzu.


Todestor ali Vrata smrti
Auschwitz-Birkenau

Skozi ta vrata so se peljali vlaki v taborišče smrti. 
Na njih so bili tudi židje, ki jih je ovadila Stella Goldschlag.


Resnična Stella Goldschlag (1922-1994) se je po drugi svetovni vojni izdajala za žrtev nacizma, vendar so jo židje, ki so preživeli holokavst, hitro razkrinkali, saj so jo dobro poznali. Imela je celo vzdevek Blondes Gift zaradi svojega arijskega videza. Zaprli so jo in ji sodili. Zaradi pomoči pri ubojih je dobila deset let zaporne kazni. Po prestani kazni se je spreobrnila v krščanstvo, spremenila svoje ime in živela nevpadljivo in odmaknjeno življenje v enem izmed nemških mest. Njena hči, ki je rasla v rejniški družini, z mamo ni želela imeti nobenega stika. 
V starosti 72 let si je Stella Goldschlag vzela življenje. Skočila je z balkona svojega stanovanja.