četrtek, 14. september 2017

Po sledeh Alme Karlin na Japonskem (prvi del)

Alma Karlin (1889-1950), drzna in pogumna svetovna popotnica iz Celja, je na Japonsko prispela v začetku junija 1922 in tam ostala dobro leto dni, do 1. julija 1923.
Japonska je bila svojevrsten višek njenega več kot osem let trajajočega potovanja po svetu. V njenih potovalnih dokumentih je bil namreč kot cilj potovanja že od vsega začetka zapisana Japonska - vendar pa te eksotične in skrivnostne dežele zaradi pomanjkanja ladij, ki bi vozile v zaželeno smer ali predrage vozovnice, ni uspela doseči po najkrajši in najhitrejši možni poti. Pred Japonsko je tako prepotovala južno in severno Ameriko - tam doživela marsikaj hudega, in se nato preko Havajev, šele po dveh letih svojega potovanja, za eno leto končno nastanila na tem zaželenem cilju svojega raziskovanja.

O svojih japonskih doživetjih in opažanjih je Alma Karlin redno in z zelo kratkimi časovnimi zamiki pisala v prispevkih za časopis Cillier Zeitung, ki je izhajal v Celju. Napisala je osemnajst popotnih skic z Japonske. Tri od teh so prevedene tudi v slovenski jezik in objavljene v knjigi Popotne skice, ki so leta 1997 izšle pri založbi Kmečki glas. Prebrala sem jih. O čem je Alma Karlin pisala v ostalih skicah, sem izvedela iz izčrpne in zelo zanimive spremne besede še ene od knjig izpod peresa Alme Karlin - zbirke štirih kratkih zgodb s preprostim naslovom Japonske novele. Novele je prevedla in zanje napisala tudi spremno besedo velika poznavalka slavne Celjanke, Jerneja Jezernik.
O svojih doživetjih na Japonskem je Alma Karlin poročala tudi v prvem delu svoje potopisne trilogije Samotno potovanje v daljne dežele. Tragedija ženske.

Vse te knjige so mi pomagala pri iskanju (nekaterih) sledi, ki jih je Alma Karlin pustila v tej daljni in lepi deželi, ki jo je to poletje obiskala tudi naša družina.
A preden začnem, naj še enkrat poudarim: pri raziskovanju in primerjanju naših doživetij z doživetji Alme Karlin so mi daleč najbolj pomagali izsledki raziskovanj, ki jih je opravila in tako zelo nazorno ter strokovno izčrpno v raznih svojih besedilih predstavila Jerneja Jezernik.


Yokohama

V Yokohami - drugem največjem japonskem mestu, se je Alma Karlin prvič srečala z Japonsko in njenimi prebivalci. Njena ladja se je namreč zasidrala ravno v tem velikem pristaniškem mestu. Yokohama je bila po letu 1853, ko se je Japonska po več kot 200 letih popolne izolacije začela ponovno počasi odpirati svetu, tisto mesto, ki je sprejelo prve tujce, ki so v tej daljni deželi iskali svojo srečo in zaslužek. Mesto je bilo v času Alminega obiska in je še danes živahno, multikulturno središče, kjer se srečujejo ljudje z različnim kulturnim in jezikovnim ozadjem. Tukaj stoji najvišji nebotičnik na Japonskem (visok je 296m), tukaj je največja kitajska četrt na Japonskem in tukaj je posebno pokopališče, ki je rezervirano samo za tujce.

Tako kot Alma Karlin smo tudi mi Yokohamo doživeli le bežno - z vlaka; ona na poti v Tokio, kjer je bilo njeno prebivališče, mi med potovanjem iz Tokia v Kyoto in nazaj. No, naše potovanje skozi Yokohamo je bilo hitrejše kot Almino, saj smo se peljali s Shinkansenom, nekoč najhitrejšim vlakom na svetu in zaradi tega mogoče zaznali bistveno manj značilnosti mesta kot Alma. Smo se pa vsi peljali po istem odseku železniške proge in sicer tistem, ki je najstarejši na Japonskem. Leta 1872 so namreč tujci zgradili prvo železniško progo na Japonskem in ta je povezovala prav Yokohamo s Tokiem. Samo za primerjavo: Slovenci smo v tem času že imeli železniško povezavo z Dunajem in Trstom.

Alma Karlin je bila v Yokohami takoj za tem, ko se je izkrcala z ladje, izzvana v pogovor, ki bi bil lahko zanimiv za strokovnjake, ki se ukvarjajo z dandanes izredno popularnimi Gender Studies.
Ob prihodu v Yokahomo se je namreč med Almo in prijazenim fantičem, ki ji je pomagal pri prtljagi, razvil naslednji dialog:
Nekaj časa je okleval, potem pa me je s svojim prijaznim vzhodnjaškim smehljajem vprašal: "Oprostite prosim, toda - ste moški ali ženska?" Razen bubi frizure je na meni moškega le moja moška duša, ki je razvila malo (moji sovražniki bi trdili, da nobenih) ženskih kreposti. Zato sem malce začudeno odvrnila: "Gospodična sem." "To sem si tudi mislil," je dejal z vidnim zadovoljstvom, " toda vedno ste bili v družbi moških."Bog, če bi bile spremembe tako preproste, bi hotela rade volje prebiti preostanek svojega življenja v družbi moških...
Ha. No, kateri spol bi torej izbrala Alma Karlin, če bi živela v današnjem času? Transgender?Genderfluid? Včasih je bila zadovoljna tudi s tem, da je bila le ženska;)


Tokio

Akihabara
Tokio je bil kraj tako naše kot tudi Almine nastanitve na Japonskem. Alma je polovico leta prebivala v ruskem penzionu v Yarakucho Sanchomeju blizu Ginze, potem se je pa preselila k enemu od svojih učencev na obrobje Tokia, v Hongo. Tam je imela japonsko sobo, ki je merila dve in pol rogoznici, v njej pa so bili še plinski gorilnik, miza in stol.
Mi smo bil nastanjeni v Akihabari - t.i. Electric Districkt - meki za ljubitelje računalnikov in drugih elektronskih naprav, mang, anime, računalniških igric in maid caffe-jev.
Današnji hoteli na Japonskem so sicer povsem drugačni kot so bila japonska bivališča v času Alminega obiska, a določene podobnosti ostajajo. Sobe na Japonskem - tudi v hotelih, so še vedno izredno majhne, pohištvo pa skromno. Naši sta bili brez omar, le z majhno zakonsko posteljo prislonjeno k steni, mizo in stolom.
So bila pa zato stranišča nekaj posebnega in visoko digitaliziranega.
Deske stranišč na Japonskem so ogrevane; po želji pa se lahko s pritiskom na tipko aktivira tudi curek tople vode ali razpršena topla voda, ki je usmerjena ravno v pravo smer;) Na osebno higieno Japonci že od nekdaj veliko dajo.

To je ugotovila tudi Alma. Hišni gospodar, pri katerem je živela, se ji je nekoč previdno približal s vprašanjem, če bi se hotela tudi kdaj okopati (o Evropejcih namreč kroži glas, da so grozni packi, ki se nikoli ne umivajo)... No, Alma je na to vprašanje odgovorila pritrdilno in se od takrat dalje kopala najmanj trikrat na teden. Opazila pa je, da se Japonci kopajo tudi po dvakrat dnevno - v izredno vroči vodi, najprej moški, nato ženske, potem pa še "umazane" Evropejke - vsi v isti vodi, se razume.

Alma Karlin se je na svojem potovanju okoli sveta preživljala z delom, ki ga je opravljala v kraju, kjer se je nahajala. Nikoli ni beračila. Ponavadi je pisala članke za različne časopise in poučevala tuje jezike. Svoje učence je najpogosteje učila angleščino ali nemščino, pa tudi francoščino. Na Japonskem je imela s svojo zaposlitvijo veliko srečo. Dopoldne je delala na nemškem konzulatu, popoldne pa je poučevala jezike in tako dokaj udobno živela in si nabrala tudi nekaj denarne zaloge.

Vsako jutro se je na poti v službo sprehodila po Ginzi - že takrat velikem nakupovalnem središču. V potopisu Samotno potovanje piše:
Ginza je ena sama neskončna prodajalna, polna čudovitih reči, trgovine pa se bohotijo s čudovitimi okraski.
Tako je tudi danes - le da je vse skupaj še večje in višje, razkošnejše in bogatejše. V Ginzi najdete trgovine vseh luksuznih blagovnih znamk.

Ginza je dobila ime po srebrnem kovancu, kar je kar pravo ime zanjo. Zgrajena je bila leta 1612, potem ko je Edo ali Tokio postal japonska prestolnica in so se na področju, ki je bil prvotno zamočvirjeno, nastanili prvi obrtniki in trgovci. Soseska je bila v zgodovini do današnjih dni večkrat uničena  - v potresih in požarih, pa tudi bombardiranju - a so jo vedno znova ponovno zgradili. Ginza, skozi katero se je sprehajala Alma, je že izgledala evropsko in ne več tradicionalno japonsko. Po velikem požaru leta 1872  je namreč načrte za njeno ponovno izgradnjo izdelal britanski arhitekt. Stavbe so bile sezidane iz rdečih zidakov.

park Hibiya
...Pot od Yuracucha do nemškega veleposlaništva je bila dolga dobrih dvajset minut,
vodila pa me je skozi park Hibiya...
(AK: Samotno potovanje)

Alma Karlin v popotni skici z naslovom Wanderungen durch Tokyo / Potepanja po Tokiu, opisuje svoje sprehode po japonski prestolnici. Tokio se ji je zdel, drag, pisan, velikanski, razpotegnjen, nenavaden, čaroben in vedno poln presenečenj. Vse to velja še danes. No, mogoče lahko pripomnim, da Tokio vendarle ni tako zelo drag. Dnevna vozovnica za podzemno železnico je na primer cenejša od tiste v Londonu; hrana v tipičnih japonskih restavracijah (brez dodatnega luksuza, seveda) pa je le nekaj dražja kot tista, ki jo zaračunajo v običajnih ljubljanskih restavracijah.

Kje točno vse se je v Tokiu Alma še sprehajala, ne vem, ker popotne skice nisem uspela najti in prebrati. Pa bi jo zelo rada! Verjetno ni bila v zahodnem delu mesta - Shibuyi ali Shinjuku, kjer se radi zadržujejo literarni junaki Harukija Murakamija. Takrat ta dva predela še nista bila drugi center (ali pa srce) Tokia. Tudi znotraj obzidja cesarske palače verjetno ni bila, čeprav je na poti v službo hodila tam mimo. Čudoviti vrtovi Ninomaru niso bili takšni kot so danes.

Na zunanji strani obzidja cesarske palače...
(tudi tod mimo je verjetno hodila AK, ko je šla v službo)
(Tisto zeleno so vodne rastline v vodi obrambnega jarka.)

...in znotraj obzidja cesarske palače
Vrtovi Ninomaru
zasajeni leta 1964, takšni kot so bili v 18. stoletju

Skoraj pa sem prepričana, da je obiskala najpomembnejše šintoistično svetišče v Tokiu, Meiji-Shrine. To svetišče je najbolj obiskan kraj na Japonskem, saj ob novem letu tam naštejejo več kot 3 milijone obiskovalcev. Ko je bila Alma na Japonskem, je bilo svetišče še čisto novo, saj so ga zgradili šele leta 1920. Posvečen je cesarju Mutsušitu, ki je leta 1868, na samem začetku svoje vladavine, Japonsko spet odprl svetu in jo popeljal na pot modernizacije. Do svetišča se pride po široki, s cedrami obdani poti, skozi številne dih jemajoče lesene torije (vrata). Ko si ob vodnjaku umijete roke in usta, lahko stopite še pred najsvetejši prostor svetišča, vržete kakšen kovanec v skrinjo, se priklonite, plosknete z dlanmi, se še enkrat priklonite in upate na srečo v prihajajočem letu ter izpolnitev želja.

Vendar pa kljub vsemu Almine oči - če sploh so,  niso gledale istih torijev, kot smo jih mi. Svetišče je bilo namreč ob koncu druge svetovne vojne bombardirano in povsem uničeno s strani Američanov. Razlog za to naj bi bil ta, da je bilo svetišče kraj romanja najbolj militarističnih in agresivnih Japoncev.
Po vojni so svetišče ponovno postavili in sicer izključno s prostovoljnimi prispevki. Pri tem so dosledno sledili načrtom prvotnega svetišča. Enega izmed torijev v svetišču so izdelali iz lesa 1500 let stare japonske ciprese.

Tori (narejen iz lesa 1500 let stare ciprese), Meji Shrine
Če greste skozi tori*, veste, da se približujete nečemu svetemu.

Ob koncu druge svetovne vojne je bilo v bombnih napadih uničeno in pozneje ponovno zgrajeno še eno tokijsko svetišče - tokrat budistično, imenovano Senso-ji. Tempelj je posvečen boginji usmiljenja Kvanon, katere zlati kipec naj bi v letu 628 iz bližnje reke Sumida potegnila dva japonska ribiča.Ta tempelj je Alma Karlin obiskala, opisuje ga v svojem potopisu Samotno potovanje.

Senso-ji
...Obiskovalce je nosilo v temni tempelj kakor od vetra gnano pisano jesensko listje...
(AK: Samotno potovanje)
V eni izmed popotnih skic - tisti z naslovom Im Asakusa-Park des Nachts / Ponoči v parku Asakusa, pa opisuje svoj nočni sprehod po parku v neposredni bližini tega svetišča. Ta popotna skica je ena Alminih najintimnejših in najbolj osebnih. Po parku se je namreč sprehajala s svojim bivšim učencem, ki ga je v Londonu pred leti učila angleščine, in s katerim so jo vezala nežna romantična čustva in pričakovanja. Ki pa se v parku Asakusa niso izpolnila...

park Asakusa
V potoku so za okras krapi pisanih barv, imenovani koi.
...Krap je simbol močnega moškega...
(AK: Samotno potovanje)
Od leta 1657 pa do njegovega uničenja v bombardiranju leta 1945 je bila v neposredni bližini Senso-ji templja "red district" japonske prestolnice ali "prepovedano mesto". Imenovala se je Yoshivara. Alma Karlin jo je obiskala in ji posvetila eno od svojih popotnih skic - tisto z naslovom Prepovedana Jošivara. Prevedeno imamo tudi v slovenski jezik. V njej pisateljica opisuje življenje gejš - profesionalnih mojstric, ki zabavajo svoje goste s plesom, petjem in igranjem na tipične japonske inštrumente - praviloma pa jim ne nudijo erotičnih uslug. Za prostitucijo so bile zadolžene džore, tudi nastanjene v "mestu užitkov".
Jošivare danes ni več. Za razliko od obeh templjev je po drugi svetovni vojni niso ponovno zgradili.

Iz Tokia se je Alma Karlin večkrat podala na izlete po drugih krajih Japonske. Mi smo ji sledili v Kamakuro in Kyoto. O tem pa naslednjič.

=======================================================

* Mimogrede: Skozi torije, ki so ga vodili do stotih šintoističnih templjev, je romal skupaj s pepelom svojega očeta japonski ljubimec iz istoimenskega romana Isabel Allende.

petek, 08. september 2017

Goran Vojnović: Figa

Glejte, ni Goran Vojnović kriv za to, da za vsak roman, ki ga napiše, dobi kresnika! 
In potem sproži na eni strani slavospeve, na drugi pa nesramne kritike svojih del. Tako ena kot druga mnenja o njegovih knjigah so ponavadi daleč preveč skrajna in pristranska.
Problem večine bralcev (ali pa samo prelistovalcev) njegovih romanov je ta, da Vojnovićeva dela ocenjujejo skozi svojo politično in slovensko razklano perspektivo. 
Je njegove romane res tako težko ocenjevati objektivno, nekoliko odmaknjeno in čustveno neprizadeto? Ne vem.

Kako je z mano in Vojnovićevimi romani?
Roman Čefurji raus sem brala kot podlistek v časopisu Delo. Prebrala sem le nekaj strani in potem roman odložila. Ne, to enostavno ni bilo zame.
Romana Jugoslavija, moja dežela sploh nisem začela brati. Od tega me je odvrnila pisateljeva reakcija ob prejemu kresnika - bil je iskreno presenečen, da je dobil nagrado:)
Tretji roman, za katerega je Goran Vojnović dobil tretjega kresnika, sem prebrala. Da sem knjigo prijela v roke, me je prepričal pisatelj sam. Ob razglasitvi peterice finalistov za letošnjega kresnika je namreč za Delo povedal naslednje:
Moja prva romana sta se zaradi obravnavanih tem, njunih naslovov in še marsičesa prelila čez meje literature, kar mi je bilo v veselje pa tudi v breme. V veselje, ker sta dosegla bralce, ki jih sicer ne bi, in v breme, ker se ju je pogosto bralo neliterarno, ali pa se je o njima razpravljalo, ne da bi se ju sploh prebralo. Celo v parlamentu. Figa je, pa ne le zaradi naslova, drugačen, tišji roman, ki ni in najbrž niti ne bo našel poti v širni svet onkraj literarnih kritik, večerov in nagrad. O njem se je zelo lepo pisalo, našel je zavidljivo, čeravno s svojima predhodnikoma neprimerljivo število bralcev, a vse v prijetni, literarni tišini, ki ni zmotila krjaveljskega tuljenja nepismenih. In upam, da ga niti v prihodnje ne bo. 
Goran Vojnović, Delo, 23.05.2017

Kako bi lahko ob tem ostala neprizadeta? Te besede so me izzvale precej bolj kot oba provokativna naslova njegovih prejšnjih dveh romanov. To knjigo je bilo enostavno treba prebrati.

Gre za družinsko sago treh generacij, prostorsko razprostrto od Novega Sada, preko Bosne in hrvaške Istre do Ljubljane. Časovni potek dogajanja je sicer le nekaj dni - od smrti pa do pogreba pripovedovalčevega dedka, a zgodba sama obsega daljše obdobje - od leta 1955 pa do današnjih dni. Prvoosebni pripovedovalec, Jadran Dizdar, v teh nekaj dneh obuja življenjske zgodbe svojih staršev in starih staršev, pa tudi svojo lastno intimno zgodbo.

Zgodba romana je sestavljena iz dogodkov, ki se dogajajo zdaj in tu, se pravi ob mrtvem dedku, in dogodkov iz preteklosti, ki so zasnovani na jasnih in splošno znanih dejstvih iz družinske kronike. A med temi točno določenimi in usodnimi točkami poteka družinske zgodbe, je še vedno veliko praznega prostora. Tega Jadran izpolni s svojimi lastnimi predvidevanji, razmišljanji in predstavami. Super. Natančno dramaturško zgrajena zgodba je izredno gladko prehajala iz enega dogajanja v drugega in vzbujala moje zanimanje za nadaljnje branje.

Roman se začne, ko pride Aleksandar Đorđević - pripovedovalčev dedek, kot mlad gozdni upravitelj iz Ljubljane na svoje novo delovno mesto v Buje. Komisar severne Istre pričakuje, da bo z njim dobil sorodno srbsko dušo, ki mu bo pomagala preganjati tesnobo, a na Aleksandru je srbsko samo njegove ime. In še to ni njegovo pravo. Že takoj preseneti - tako komisarja kot tudi bralca - ker ne želi stanovati v hiši, kjer so donedavnega živeli italijanski prebivalci, a so se morali hitro in na silo preseliti. Raje z lastnimi rokami zgradi svojo hišo in to skoraj v divjini, na robu vasi Momjan. Ta hiša ima potem za celotni roman in vse nastopajoče, predvsem pa za prvoosebnega pripovedovalca, pomembno vlogo. Figa na njenem dvorišču je romanu dala tudi naslov.

V tej hiši Jadran ob mrtvem dedku začne z razpletanjem zgodbe o svoji družini. Začetna zgodba, ki se tiče večinoma le Aleksandra in njegove žene Jane Benedejčič - o njej pa poleg Jadrana razmišlja tudi njegova mama Vesna - Aleksandrova in Janina hčerka - me je presunila do dna srca. Goran Vojnović piše z občutkom in mero, z ljubeznijo in predanostjo. Konec vsakega drugega odstavka sem bila na robu solz. Resno. Kdo bi si mislil! Ob Vojnovićevem romanu!
Ganljiva ni samo zgodba med Aleksandrom in Jano; ganljiva so občutja njunega vnuka Jadrana, ki se zdrzne ob možnosti, da dedek vendarle ni umrl naravne smrti, kakor so vsi predvidevali, in ganljive so besede njune hčerke Vesne, ki ne mara fotografij, ker nas le-te prisilijo, da se spomnimo tudi neprijetnih dogodkov iz preteklosti in ne samo tistih, ki jih precedi naš dobrohotni spomin, ki so mu pri srcu le prijetni spomini.

Roman sem navdušeno brala do konca tretjega poglavja - do približno tam, kjer se eden od stavkov Jadranovega razmišljanja - sicer poln globokih čustev in občutij, začne vleči preko več strani. Takrat me je prvič prešinilo, da to vendar ne bo tako odlična knjiga, kot sem pričakovala.
Oja, saj je v nadaljevanju romana še vedno veliko navdušujočih odlomkov, a tistega vsesplošno prevevajočega se bogastva misli in občutkov ter pisateljevega mojstrskega prenosa le-tega v črke in stavke romana, ni bilo več. Kot da bi pisatelju pošle moči in koncentracija.

Odlično je prikazan razvoj in tragika demence - skoraj tako dobro, kot lahko o tem preberete v kratkem romanu Aleksandre Kocmut, Čisto sam na svetu.
Pozitivna stran romana sta tudi občasen humor in šaljivost. Srečanje med Vesno in njenim bodočim možem ter Jadranovim očetom Safetom je za nasmejat, tako prisrčna je. Tudi razni bosanski vrivki v besedilo, ki nastajajo v Safetovih možganih, so me zabavali. A ob teh stavkih v pristni "bosanščini" sem se tudi zamislila. Že jaz, ki sem odraščala v Jugoslaviji, sem včasih težko dojela "bogastvo" in "modrost", ki sta se skrivali v njih. Generacija mojih otrok tega sigurno ne bo več razumela. Je roman potemtakem napisan samo za ljudi starejše, recimo, od 40 let? In za tiste, ki imajo svoje družinske korenine razširjene po širšem področju kot je Slovenija.

Safetova zgodba mi je bila najtežje razumljiva. Njegova preobrazba iz dobrovoljnega in podjetnega v povsem zagrenjenega človeka, ki je bil zaradi politike pripravljen zapustiti celo svojo družino, ki jo je imel rad, se mi je zdela neverjetna. Nemogoča. Je pa zgodba s Safetom odlično napisana. Skrivnost, zakaj se je tako zelo spremenil in zapustil družino, pisatelj razkrije in potem proti koncu romana ponovno podvomi vanjo, češ ali je res pravi vzrok njegovega odhoda. To mi je bilo všeč.

V romanu več oseb - nekatere tudi večkrat, za kratek ali pa daljši čas izginejo. Dobesedno preko noči jih ni več. Zapustijo ljudi, ki jih imajo rade in pred tem pobegom (skoraj) ne rečejo besede. Nekatere gredo v Bosno, druge v Egipt, spet tretje v sobo nekega hotela ali pa le v mislih v hišo v Istri. Lahko se poigravajo z mislijo, da bi se ločile od svojih partnerjev.
Pred ljubeznijo bežijo v svobodo - kakor se to že čudno sliši.
Takole pravi Jadran:
Morda nas res vse usodno privlači svoboda in zato neprestano bežimo od ljudi, ki jih imamo radi, in morda zato ljubezen ni nikoli le ljubezen, ker je ljubezen lepa, a nesvobodna, ker nas veže na naše ljubljene, in se zato v ljubezni včasih počutimo privezane k tlom, čutimo, kako nam odmirajo krila.
Hmmmm... Nisem čisto prepričana, da to drži. V pravi ljubezni naj bi se ljudje vendarle počutili svobodne.
No, na koncu je ljubezen vseeno pomembnejša od svobode, kajti:
Svoboda je utvara vseh utvar, le drugo ime za osamljenost.
In roman se lahko optimistično konča... Z ubiranjem fige.

Roman Gorana Vojnovića, Figa je čisto solidna družinska pripoved o življenju na področju bivše Jugoslavije. Ima fenomenalna, enkratna in veličastna prva tri poglavja. Jasno osvetljuje travme ljudi, ki so bili zaradi političnih potez za marsikaj prikrajšani - mogoče celo za tako veliko stvar, kot je življenje z družino ali pa "samo" za sanje o srečnem življenju. Razumljivo je, da se zaradi tega počutijo jezne ali pa razklane in se zato nostalgično ozirajo v preteklost.
Goran Vojnović je dober pisatelj in obeta biti še boljši. A dobrih pisateljev je v Sloveniji še kar nekaj. Pišejo ravno tako dobro kot on in izdajajo ravno tako dobre ali pa še boljše knjige kot on. A ti pisatelji in pisateljice s svojimi knjigami dobijo občutno manj medijske pozornosti (in nagrad) kot Goran Vojnović. To se mi ne zdi prav.
A kot sem napisala že na začetku: To ni krivda Gorana Vojnovića.

Goran Vojnović
1980
(vir: Wikipedija)
Vojnović, Goran: Figa, 
Študentska založba 2016, Zbirka eBeletrina
403 strani
ISBN 978-961-284-183-6 (epub)

petek, 01. september 2017

Z Murakamijem in Natsumejem po Tokiu

Shibuya
HARUKI MURAKAMI

Večina Murakamijevih romanov se dogaja v Tokiu. Pogosto sicer ne moremo natančno slediti ulici, v kateri poteka dogajanje, a vedno je to v najmodernejših in najživahnejših predelih Tokia.

Takšna predela sta Shinjuku in Shibuja, imenovana tudi dvojni center zahodnega dela Tokia. Junaki Murakamijevih romanov se najraje zadržujejo v teh dveh predelih mesta. Tukaj kipi energija, zgradbe so izključno moderne, vse sili v nebo, tukaj ni nič stalnega - vse se iz dneva v dan spreminja. Povsod so neonsko osvetljeni panoji. Tukaj težko najdete kaj tradicionalnega in umirjenega. Pred gnečo in hrupom se sicer lahko zatečete v kakšen park, ampak tudi tam se ne morete izogniti pogledu na nebotičnike.
Shibuya in Shinjuku sta svoj bum doživela šele po velikem potresu 1. septembra 1923. Zanimivo - ta smrtonosni potres, ki je zahteval več kot 140 000 življenj, je bil točno dva meseca za tem, ko je naša Alma Karlin zapustila Japonsko.

Vzhodni del Shinjukuja se je razvil iz majhne četrti za zabavo, ki je bila namenjena moškim, ki so se preko skrajne železniške postaje v Tokiu vračali z dela domov, in so se, preden so odšli v predmestje, kjer so stanovali, ustavili še v kakšnem baru. Ta del je še danes namenjen zabavi. In že dolgo ni več na skrajnem robu Tokia.
V zahodnem delu Shinjukuja pa so predvsem nebotičniki in sedeži različnih firm. Tukaj dela vsak dan okrog 250 000 ljudi. Cena zemljišč je v tem predelu Tokia najvišja.
Sem je prav verjetno vsak dan na delo prihajal tudi Tsukuru Tazaki iz zadnjega v slovenščino prevedenega Murakamijevega romana. 

Hachiko
Shibuya - drugi center modernega Tokia, je znana tudi pod imenom sakabira - ali mesto zabave. Tukaj je vse narejeno tako, da zadovolji potrebe mladih. Tukaj se mladi lahko oblečejo po zadnji modi, se zabavajo s karaokami ali igralnimi avtomati, poslušajo glasbo ali jedo svojo najljubšo hrano in se srečajo s prijatelji v enem od številnih lokalov.

V Shibuyi že od leta 1934 stoji kip psa, znanega kot Hachiko. Posvečen je psu, ki je še deset let po gospodarjevi smrti le-tega vsak večer čakal na izhodu železniške postaje, kjer se je navadno vračal z dela. 
Druga znamenitost tega predela je Shibuya crossing - križišče, kjer istočasno na vseh cestah, ki vodijo v križišče, zaprejo promet za avtomobile in dovolijo prečkanje pešcev. Ti se potem usujejo preko cest z vseh možnih koncev. V najbolj živahnih urah dneva jih je tudi 20 000 istočasno prečka ceste.

Nekje med Shibuyo in Shinjukujem je med večerjo ali pa medtem, ko sta pila kozarec vina in skodelico kave, Tsukuru pripovedoval svojo življenjsko zgodbo prijateljici Sari.
V Dug jazz cafe baru v Shinjukuju je glavni junak Norveškega gozda pil vodko s tonikom.

V Shinjukuju pa je tudi knjigarna Kinokuniya. V tej knjigarni je Haruki Murakami, potem ko ga je na baseballski tekmi na štadionu nedaleč stran, kot strela z jasnega obšlo spoznanje, da bi lahko postal pisatelj, kupil nalivno pero in papir. S tem peresom in na ta papir je potem napisal svoj prvi roman. V nemškem prevodu je roman naslovljen kot Wenn der Wind singt.

železniška postaja Shinjuku
Tsukuru jo je pogosto uporabljal
A ostanimo pri Brezbarvnem Tsukuru Tazakiju. Njegova zaposlitev - ki mu je, mimogrede, prinašala veliko veselja in zadovoljstva, je bila, da je gradil železniške postaje. Teh je v Tokiu ogromno. Velike so in raznovrstne, promet vlakov pa izredno gost. Njihova točnost je legendarna. Na to, kako obsežen je železniški promet v Tokiu, kaže že podatek, da za mrežo povezav med posameznimi predeli velemesta, skrbi več različnih prevoznikov. Nekateri so javni, drugi privatni. Za turističnega obiskovalca Tokia je to dokaj pomembno, saj je zaradi različnih prevoznikov potrebna večja spretnost pri nakupu najugodnejše vozovnice. Ni tako kot v evropskih velikih mestih. Tam kupiš dnevno vozovnico in se potem lahko voziš kjerkoli želiš in kolikor koli želiš. Na vseh postajah lahko uporabiš vse vlake. V Tokiu moraš paziti na to, da izbereš vlak pravega prevoznika.

Železniške postaje v Tokiu so ponavadi arhitekturno izredno moderne zgradbe, takšne kot jih je gradil Tsukuru. Izjema je mogoče del glavne tokijske postaje, pri kateri se vidi, da je zgrajena na drugačen način, v nekem preteklem času. In ravno na tej postaji je, namesto da bi šel v bar in se napil, sedel Tsukuru, da bi pomiril bolečino v svojem srcu. Sedel je na peronu linije Yamanote - ene najbolj prometnih železniških linij tokijske podzemne železnice, ki ima značilne zeleno obarvane vagone vlakov:
 vlak linije Yamanote v Tokiu 
Kakšno uro je sedel tam in gledal zelene vagone, ki so se praktično vsako minuto ustavljali na postaji, izbruhali brezštevilne potnike, pogoltnili nove ter odpeljali. Ves ta čas ni o ničemer razmišljal, samo nemo je opazoval prizor pred seboj... Ljudje so prihajali od kdo ve kod, se sami od sebe postavljali v vrste, vstopali v vagone in se kdo ve kam odpeljali. Tsukuru je bil očaran nad tem, kako veliko ljudi dejansko obstaja na tem svetu. Enako očaran je bil nad tem, kako veliko zelenih vagonov linije Yamanote obstaja. Da se tako veliko ljudi sistematično prevaža v tako velikih vagonih, kot bi bilo to nekaj povsem običajnega, se mu je zdelo kot čudež. Tako veliko ljudi ima kraje, kamor so namenjeni, kraje, kamor se vračajo.
Kako zelo točno! In kako zelo pomenljivo. Šele zdaj, ko sem vse to videla na lastne oči, razumem Tsukura in vem, kaj je mislil Murakami, ko je pisal ta odstavek.
Dobro je, da človek na vsake nekaj časa odpotuje. Tako se ponovno jasno zaveda, kako velik je svet. Popotnik ob vsej množici ljudi, ki imajo vsak svojo življenjsko zgodbo, ki je za njih najpomembnejša, postane bolj ponižen. Tudi spoštljiv do drugih. Lažje sprejema drugačne načine življenja in ni tako zelo poln samega sebe. Lažje pride do spoznanja, da njegovo prepričanje in videnja sveta nista nujno edino pravilna in najboljša. Toliko drugih ljudi živi in misli povsem drugače! In mogoče so zaradi tega celo uspešnejši in zadovoljnejši.


SOSEKI NATSUME

Vlaki tokijske podzemne železnice ne povezujejo samo bučnih in ljudi polnih predelov Tokia kot sta Shibuya in Shinjuku. Železniške postaje so tudi v mirnih in tihih soseskah, čeprav še vedno v samem jedru mesta. Eden izmed teh predelov je Zoshigaya. V Zoshigayi so namesto visokih stolpnic majhne enostanovanjske hiše. Ulice niso široke in ravne, ampak ozke in vijugaste, pogosto so obdane z drevoredi ginkovih dreves. Težko je verjeti, a v Zoshigayi tisto dopoldne, ko sem se tam sprehajala, nisem srečala niti enega turista. 

V Zoshigayi je živel eden najboljših japonskih pisateljev, ki ga tudi Haruki Murakami izredno visoko ceni, Natsume Soseki. Njegov odličen roman Kokoro ali Koprnjenje imamo preveden tudi v slovenščino. Pisala sem že o tem, kako zelo me je navdušil. 

Pokopališče v Zoshigayi ima v knjigi pomembno vlogo. Sensej - najpomembnejši junak romana, je pogosto prihajal sam.
Njegova navada je bila, da je vsak mesec na ta dan obiskal pokopališče Zoshigaya in nekemu pokojniku poklonil cvetje...Po približno stotih metrih sprehoda proti živahnemu središču mesta je tudi mene prijelo, da bi šel pogledat Zoshigayo. Gnala me je tudi radovednost, ali bom tam nemara srečal senseja. Obrnil sem se na petah in krenil... 
Tudi mene je prijelo, da sem šla pogledat Zoshigayo - veliko pokopališče s številnimi nagrobniki najrazličnejših oblik, obdanih z zelenjem ginkovih dreves.
Ko sem pokazal na okrogel nagrobnik tam in podolgovato granitno stelo tukaj ter brez pristanka govoril o tem in onem, je sprva molče poslušal, na koncu pa je rekel: "O neizogibnosti smrti očitno še niste resno premišljevali, ne?"
Na tem pokopališču je pokopan tudi Natsume Soseki.
A z iskanjem njegovega groba nisem imela sreče. Naivno sem ob vhodu na pokopališče pričakovala tablo, kjer bi bilo jasno označeno, kje je pisateljev grob, saj gre vendar za izredno znanega in cenjenega japonskega pisatelja. Toda table s podatki ni bilo in jaz sem le razočarano zrla preko številnih nagrobnikov z nerazumljivimi napisi in bila jezna sama nase, ker sem se na obisk pokopališča tako slabo pripravila. Škoda.
A kaj bi o tem. Kakšna tokijska (literarna) skrivnost lahko ostane nerazrešena do naslednjega obiska:)

Pokopališče Zoshigaya
O sprehodu Alme Karlin po Tokiu - skoraj 100 let pred nami - pa naslednjič.

nedelja, 27. avgust 2017

Yukio Mishima: The Temple of the Golden Pavilion

(h.arhiv)

Kinkaku-ji ali Zlati paviljon je elegantna trinadstropna zgradba v Zen-budističnem templju Rokuon v Kyotu. Vsako nadstropje je zgrajeno v drugem slogu. Stene drugega in tretjega so prekrite z zlatimi lističi. Na vrhu valovite piramidaste strehe je bronasto-zlati feniks. Zgradba velja za eno najlepših na Japonskem; lepota paviljona pa je v njegovi asimetričnosti in posameznih detajlih. Obdaja ga obsežen vrt, paviljon sam pa stoji na obali jezerca z desetimi otoki in pomenljivim imenom Kyoko-chi ali ogledalno jezero. Neločljiv del paviljonove lepote je namreč tudi njegov odsev v jezercu.

Zlati paviljon je leta 1397 zgradil šogun Yoshimitsu kot svojo privatno rezidenco, kjer se je lahko v lepoti narave in arhitekture posvetil religioznim razmišljanjem in umetnosti. Po njegovi smrti je kraj postal budistični tempelj, kar je še danes. Zahodnim turistom je svetišče znano pod imenom The Temple of the Golden Pavilion ali Tempelj zlatega paviljona.

Zlati paviljon je preživel marsikaj: vojne med posameznimi frakcijami samurajev, tajfune in potrese; pa tudi ameriške bombne napade ob koncu druge svetovne vojne in celo namero, da bi nad Kyotom razstrelili atomsko bombo.
A srečno jadranje paviljona skozi več kot pol tisočletno zgodovino se je kljub vsemu tragično končalo. 2. julija 1950 je Zlati paviljon pogorel. Namerno ga je zažgal 22-letni menih samostana.

Yukio Mishima v svojem romanu The Temple of the Golden Pavilion opisuje možen potek dogodkov, ki so privedli do zažiga te čudovite stavbe. Roman je pisan v prvi osebi. Pripovedovalec je mladi zažigalec paviljona. Spremljamo ga od otroštva, tekom romana pa se ustavimo pri vsaki pomembni točki njegovega življenja, ki bi lahko vplivala na odločitev, da paviljon zažge. Prva in najpomembnejša stvar, ki je imela velikanski vpliv na razvoj njegovega značaja, je bilo jecljanje. Zaradi tega je bi od zgodnje mladosti zasmehovan od sovrstnikov, kar je imelo za posledico, da se je razvil v precej zagrenjenega človeka. Nikogar ni imel rad. Do očeta - budističnega duhovnika, je bil ravnodušen; mamo je od dne, ko jo je zasačil, ko je varala očeta, ki je bil na smrtni postelji, sovražil.

Pomebno je bilo njegovo znanstvo z dekletom Uiko in dvema sošolcema - ali celo prijateljema, Tsurukawo in Kashiwagijem. Eden je imel nanj pozitiven vpliv...
Yes, Tsurukawa sometimes seemed to me like an alchemist who could transform tin into gold... How often had I not been amazed to see how my dark, turbid feelings could become clear and radiant by being filtred through Tsurukawa's heart.
drugi je krepil temno plat njegovega značaja:
It was Kashiwagi who had first taught me the dark by-way along which I could reach life from back.
A razmerje med tremi mladeniči še zdaleč ni  tako črno-belo, kot bi se iz zgoraj napisanega lahko pričakovalo. Iz Kashiwagijevih (zlih) ust pridejo številne modre misli, ki so vredne razmisleka. To so razmišljanja, ki nas vznemirjajo, za katere sicer vemo, da niso v redu in da vodijo v nekaj slabega, a vendar niso takšne, da bi jih lahko odpravili le z zamahom roke.
Kashiwagi na primer pripoveduje tudi to:
To see human beings in agony, to see them covered in blood and to hear their death groans, makes people humble. It makes their spirits delicate, bright, peaceful. It's never at such times that we become cruel or bloodthirsty. No, it's on a beautiful spring afternoon like this that people suddenly become cruel.
Da je razvoj glavnega junaka od zagrenjenega otroka v zločinca še kompleksnejši, pripomore Superior ali oče Dosen - prior svetišča Zlatega paviljona, ki se je na željo pripovedovalčevega očeta osebno zavzel zanj, ga vodil, mu omogočil šolanje na univerzi in ga celo pripravljal za svojega naslednika. Čeprav so tudi v življenju očeta Dosena temne plati, je to vendar pozitivna oseba z lastnostmi, ki bi jih pri pravem budističnem menihu pričakovali - umirjen je, moder, pameten, preudaren in prodoren. Pri svojih podrejenih zbuja spoštovanje.

V pripovedi je veliko dramatičnosti. Zgodi se nekaj precej čudnih dogodkov, ki pa vendar nisto tako zelo nenavadni, da bi bili povsem neverjetni - vedno pa vzbujajo neprijetna občutja. Tako se krsta z očetovim truplom med pogrebnim zažigom z glasnim zvokom sama od sebe odpre in osupne navzoče. Prvoosebni pripovedovalec na željo ameriškega vojaka z gumijastimi škornji hodi po trebuhu nekega dekleta (dobesedno!) in neka ženska med pripravljanjem čaja svojemu ljubemu v skodelico brizgne še nekaj mleka iz svoje dojke. In še bi lahko naštevala.

Vsi ti dogodki in osebe imajo na pripovedovalca velik vpliv in pomembno vlogo pri njegovi končni odločitvi, da paviljon zažge, a vendar noben od njih ne tako zelo velikega kot Zlati paviljon sam.

Zlati paviljon je ena sama lepota! Prvoosebnega pripovedovalca je spremljal že od otroštva, saj mu je oče vedno govoril: 'there is nothing on the earth so beautiful as the Golden Temple' Ko je paviljon videl prvič, je bil sicer nekoliko razočaran, a lepota Zlatega paviljona je ravno v tem, da svojo lepoto pogosto skrije in jo opazovalcem razkrije šele takrat, ko ti tega ne pričakujejo. Pozneje, ko je postal novic v templju, se je lepota paviljona razkrila pred njim v vsej svoji veličastnosti in ga povsem prevzela. Zlati paviljon se mu je zdel kot prelepa ladja, ki prečka morje časa. Podnevi, ko je polno turistov, se zasidra ob jezercu, ki je simbol morja, in daje popolnoma nedolžen videz; ponoči pa mu obdajajoča tema daje moč, da se odpravi na 500 letno potovanje skozi čas.

Pripovedovalca je s paviljonom povezovala trdna vez, ki pa se je ob koncu vojne presekala. Mladi menih je namreč sanjaril, da bo umrl med ameriškim bombardiranjem Kyota in bo izginil skupaj z Zlatim paviljonom. A Američani nikoli niso bombardirali Kyota in svet, v katerem obstaja Zlati paviljon, se je ločil od sveta mladega meniha. Če je pripovedovalec hotel osvoboditi svoje življenje, je moral uničiti svet Zlatega paviljona.
(h. arhiv)
Tako nekako se razvija razmišljanje požigalca Zlatega paviljona. Vse skupaj je precej zapleteno, polno filozofsko - budističnih razmišljanj. Pisatelj se je zelo potrudil, da je ustvaril verodostojno različico razvoja dogodkov, ki se v največji možni meri drži resničnih dejstev povezanih s požigom te čudovite zgradbe in najde razlago v tipično japonskem načinu razmišljanja in verovanja.

A po mojem mnenju je najpomembnejša odlika romana predvsem ta, da zelo nazorno pokaže, kako pomembne so v naših v življenjih odločitve in kako je od nas samih odvisno, ali bomo v življenju izbrali temno ali svetlo pot. Ali bodo na nas vplivala pozitivna, dobra in svetla načela ali nasprotno tista z negativnih, zlih in temnih strani sveta.
Prvoosebni pripovedovalec je poznal obe plati, a se je zavestno odločil za temno stran. Zaradi tega ni preveč simpatičen glavni junak; a vendar tudi ne takšen, da bi se nam zdel oduren in nespremenljiv. Nekako ga kljub vsemu razumemo.

Roman se konča s prizorom, v katerem glavni junak sedi na vrhu gore v okolici Kyota in opazuje požar v Zlatem templju. Preveva ga občutek, da je svoje delo dobro opravil.

V resničnem življenju pa ima zgodba nadaljevanje.
Hayashija Yokena so našli na gori, ko je opazoval požar, ki ga je zanetil. Tam je želel narediti tudi samomor. Aretirali so ga, mu sodili in ga poslali v zapor. A svoje kazni ni odslužil do konca. Prav kmalu se je namreč izkazalo, da boleha za shizofrenijo. Leta 1955 je bil izpuščen iz zapora, a že prav kmalu - manj kot šest let po požigu, je umrl zaradi tuberkuloze.
Yukio Mishima je roman The Temple of the Golden Pavilion izdal leta 1956. Da bi bila pripoved čimbolj avtentična, je temo natančno proučil in Yokena obiskoval v zaporu ter poslušal njegovo zgodbo.

Leto 1955 je tudi leto, v katerem so ponovno zgradili Zlati paviljon. Bil naj bi točno takšen kot tisti, ki je pogorel. Mogoče nekoliko bolj zlat, saj je zlata prevleka zgornjih dveh nadstropij nekaj debelejša, kot je bila tista na prvotnem paviljonu.
Zlati paviljon je na seznamu UNESCO-ve svetovne dediščine.

Zame je Kinkaku-ji ena najlepših stavb, kar sem jih videla. Čudovita je ona sama in prelepa je njena okolica; njeno lepoto pa pozlati še bogata zgodovina, ki jo je zaslediti na vsakem koraku. Tudi v romanu Yukia Mishima.

Yukio Mishima leta 1956
(1925-1970)
(vir: Wikipedia)

Yukio Mishima - avtor romana Kinkaku-ji, ni bil samo uspešen pisatelj, ki je bil kar trikrat med najožjimi kandidati za Nobelovo nagrado, ampak tudi filmski igralec in gejevski fotomodel. Ukvarjal pa se je tudi s politiko, saj je bil desničarski aktivist in nacionalist, ki se je boril za ohranitev tradicionalnih japonskih vrednot. Ker v svojem delovanju ni bil prepričljiv in uspešen, je 25. novembra 1970 naredil obredni samomor - seppuko in sicer skupaj s svojim tesnim političnim sodelavcem in verjetni tudi ljubimcem, Masakatsom Muritom.

★★★★☆

Mishima, Yukio
The Temple of the Golden Pavilion
Vintage Classics, 2010
iz japonščine v angleščino leta 1959 prevedel Ivan Morris
naslov originala:  金閣寺 Kinkaku-ji
258 strani
ISBN-13: 978-0099285670

torek, 01. avgust 2017

Haruki Murakami: Concerning the Sound of Train Whistle in the Night

S prebiranjem zbirke njegovih esejev z naslovom Po poklicu pisatelj (Von Beruf Schriftsteller) sem zvedela ogromno o Harukiju Murakamiju kot človeku in pisatelju. Haruki Murakami namreč v esejih, zbranih v tej knjigi, kot da odgovarja na vprašanja bralcev: Zakaj je začel pisati? (O tem, kar bi na takšno vprašanje odgovoril, sem že pisala ob predstavitvi njegovega prvenca Wenn der Wind singt), Kaj meni o literarnih nagradah? (Ne ceni jih preveč) Kakšni ljudje so pisatelji? (Ne preveč tolerantni in tudi ne med najbolj inteligentnimi). In seveda tudi o tem, kako se loti pisanja nove knjige in kje dobi snov zanjo.

Njegovo osrednje pisateljsko zanimanje, ki mu prinaša tudi največ veselja in zadovoljstva, je pisanje romanov. Preden začne pisati nov roman, se telesno pripravi. Mora biti kar najbolj fit, saj je pisanje romanov tudi fizično zelo zahtevno delo. Nato odpotuje v tujino, kjer ima več miru kot na Japonskem. In začne pisati. Vstane zgodaj zjutraj, popije kavo in nato pet do šest ur piše. Vsak dan napiše točno deset strani japonskega manuskripta; na vsakem listu je prostora za 400 znakov. Napiše točno deset strani - ne manj in ne več. Če mu pisanje določen dan ne gre preveč dobro od rok, se vseeno prisili, da napiše toliko, kolikor si je zadal. A velja tudi obratno. Tudi na dneve, ko mu pero teče kot namazano in bi zlahka napisal več, se po desetih straneh ustavi in preneha s pisanjem. Popoldne potem teče, poležava in posluša glasbo ali bere lahkotno literaturo. In tako dan za dnem, dokler roman ni končan.

Snov za romane črpa iz arhiva nepovezanih spominov, ki ga ima shranjenega v glavi. Ko v življenju sreča kakšno zanimivo osebo ali je priča kakšnemu zanimivemu dogodku, ga označi z datumom in shrani v poseben "predalček" v možganih. Iz teh predalčkov potem po potrebi jemlje, kar potrebuje za pisanje. Tudi vsi fantazijski dogodki v njegovih knjigah so vzeti iz teh predalčkov s spomini. Nekakšna čarovnija različne spomine potem poveže med seboj in iz tega naredi roman.
Ta postopek za Harukija Murakamija ni prav nič težaven. Z lahkoto polni predalčke s spomini in z lahkoto iz njih ob primernem času jemlje potrebno snov za nastajajoči roman.

Vsebino najzanimivejših možganskih predalčkov shrani za svojo največjo ljubezen - za romane. Ti nastanejo na osnovi najboljših, najlepših in najpresenetljivejših spominov.
Ko je roman napisan, v uporabljenih možganskih predalčkih ostane še vedno nekaj malega drobirja.
In zdaj končno pridemo, do teme današnjega blogovskega zapisa. Te ostanke neuporabljenih spominov - ta drobir, ki je ostal v možganskih predalčkih, potem ko je roman že napisan, Haruki Murakami uporabi za kratke zgodbe ali eseje.

Drobir, na osnovi katerega je nastala kratka zgodba z naslovom Concerning the Sound of Train Whistle in the Night ali On the Efficacy of Fiction, je bil res droben. Zgodba je tako kratka, da bi jo lahko prepisala v tale blog, pa to ne bi bil eden daljših zapisov na hermioninem blogu.
Zgodbo sem poslušala in ne brala. Na glas mi jo je prebrala hčerka. Stavek za stavkom. Najprej v japonščini, nato pa - da sem kaj razumela - še v angleščini.
Začetek je fenomenalen:
The girl has a question for the boy: "How much do you love me?"He thinks for a moment, then quietly replies, "As much as a train whistle in the night."
Hmm. Da jo ima tako rad kot pisk vlaka v noči, je več kot zanimiva ljubezenska izjava. Ali ima dekle sploh rad? Ali se samo norčuje iz nje? Kaj le pomeni takšna izpoved, sem se spraševala po prvih stavkih kratke zgodbe.
A prav kmalu se izkaže, da se fant prav nič ne norčuje. Še več. Njegova ljubezen do dekleta je globoka in goreča. Odrešujoča. Večje si ženska od svojega partnerja ne bi mogla želeti.
Več o vsebini ne bom napisala. Zgodbo preberite sami, ne bo vam žal. Besedilo lahko najdete na naslednji internetni povezavi: Another Look Prevod ni tako dober kot v Penguinovi izdaji, a za občutek, za kaj v zgodbi gre, bo že v redu.

Murakamijevi romani nastajajo z večjo predanostjo in skrbnostjo kot njegove kratke zgodbe in eseji. Zanje pisatelj uporablja najkakovostnejšo snov svojih spominov. Pa vendar. Meni so njegove kratke zgodbe in eseji bolj všeč kot njegovi romani. Ne morem si priti na jasno, zakaj je tako.
Mogoče pa za njegove romane še nisem čisto dozorela;)



Kratka zgodba Concerning the Sound of a Train Whistle in the Night ali On the Efficacy of Fiction,
je v knjigi:
New Penguin Parallel Text Short Stories in Japanese, 2011
iz japonščine v angleščino prevedel: Michael Emmerich
ISBN 9780143118336

četrtek, 20. julij 2017

Amélie Nothomb: Der japanische Verlobte

Z Amelie Nothomb sem se prvič srečala pred več kot desetimi leti. Prijateljica mi je v branje priporočila njen roman Metafizika cevi. V tem kratkem avtobiografskem romanu Amelie Nothomb opisuje prva tri leta svojega življenja. Rodila se je na Japonskem kot hči belgijskega diplomata. V prvih letih življenja je bila sila nenavaden otrok - bolj ali manj le rastlinica, ki je bila povsem ravnodušna do sveta okrog sebe. Ni hodila, ni govorila, samo ležala je in nič je ni zanimalo. Bila je pravzaprav le prebavna cev, ki je uživala hrano, jo prebavljala in nato izločila - zaradi tega tudi naslov romana, Metafizika cevi. Njen način pisanja, še bolj pa način razmišljanja, sta me navdušila; pisateljica pa me je začela močno zanimati. Nič nenavadnega torej, da sem si še naprej želela brati njene knjige.

V slovenščino imamo prevedeno še eno od njenih knjig. To je (spet avtobiografski roman) z naslovom S strahospoštovanjem. V njem pisateljica opisuje svojo enoletno zaposlitev v enem izmed velikih japonskih koncernov v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Neznosno je trpela. Danes bi rekli, da je šlo za mobing na delovnem mestu. Takrat se o tem še ni tako govorilo. No, mogoče na Japonskem tudi dandanes ne priznavajo možnosti šikaniranja delavcev oz. se jim slabo postopanje z zaposlenimi ne zdi nič omembe vrednega - saj veste kakšni deloholiki so Japonci, kako redko si dovolijo dopust in kakšno zvestobo čutijo do podjetij, kjer so zaposleni. Za nas zahodnjake pa so takšne delovne razmere, kakršne je imela Amelie, težko predstavljive. Vse to je v romanu S strahospoštovanjem jasno in izredno nazorno prikazano preko pisateljičinih neposrednih izkušenj - tako rekoč iz prve roke. Tudi ta knjiga mi je bila izredno všeč in vam jo priporočam v branje.

Zdaj, v času naših priprav na potovanje na Japonsko, je ponovno napočil čas za Amelie Nothomb:) Ta belgijska pisateljica namreč ne more in ne more prenehati s pisanjem o Japonski in o svojih doživetjih v letih, ko je živela v tej daljni in tako drugačni deželi. Napisala je kar nekaj knjig na to temo. Obsedena je z Japonsko, njenimi ljudmi, njeno kulturo in jezikom. Kratek čas je bila celo zaročena z japonskim mladeničem. O tej ljubezenski zgodbi pripoveduje njen roman  (v nemškem prevodu z naslovom), Der japanische Verlobte ali po slovensko Japonski zaročenec. Dogajanje je postavljeno nekaj pred čas dogajanja romana S strahospoštovanjem; konča se pa pravzaprav točno takrat kot S strahospoštovanjem, se pravi z iztekom Amelijine delovne pogodbe v japonskem koncernu.
Roman Der japanische Verlobte se začne 26. januarja 1989, v času, ko je bila Amelie stara 21 let in je na eni izmed tokijskih univerz študirala japonščino. Prvi stavek romana je enkraten: Französisch zu unterrichten schien mir der beste Weg, um Japanisch zu lernen. (Poučevanje francoščine se mi je zdelo najboljši način, da se naučim japonsko) Napisala je oglas in ga prilepila na oglasno desko v lokalnem supermarketu in že isti večer dobila učenca: 20 letnega japonskega študenta francoščine z imenom Rinri.

Tako. Temelji ljubezenske zgodbe so postavljeni in lahko začnemo spremljati zanimivo, ganljivo in zabavno ljubezensko zgodbo med dvema mladima človekoma, ki izhajata iz dveh zelo različnih kulturnih okolij. Velikega pomena za roman je to, da sta oba glavna junaka v svojih zgodnjih dvajsetih letih. To so namreč na Japonskem edina leta življenja, v katerih si ljudje lahko malo oddahnejo, globoko zadihajo, se ozrejo okrog sebe in nekaj malega uživajo. Od 5. do 18. leta se namreč učijo kot nori; od 25. leta do upokojitve pa delajo kot obsedeni - in nimajo časa za ničesar drugega kot za svojo osnovno zaposlitev. Rinri in Amelie, oba v teh vmesnih letih, sta si tako lahko privoščila romantični izlet, obisk kina, božične počitnice na otoku Sado ali le obed kitajskih rezancev v kakšnem od lokalov. Povzpela pa sta se tudi na goro Fuji.

Opis romanja na goro Fuji je bil tisti del romana, ob katerem sem začela sumiti, da pisateljica mogoče vseeno nekoliko pretirava v svoji avtobiografski pripovedi. Da se romarji - povsem netrenirani običajni Japonci, med njimi tudi majhni otroci in nosečnice - v enem dnevu peš povzpnejo z nekaj metrov nadmorske višine na 3776 metrov visoko, kolikor je visoka japonska sveta gora, na vrh ognjenika, se mi zdi neverjetno. Tam potem prespijo in sicer na prostem v kampu. Pridružijo se jim še tisti romarji, ki ponoči in s svetilkami prispejo na vrh gore. Vsi skupaj potem počakajo na sončni vzhod, ki pomeni višek njihovega romanja. Neverjetno. A osupljivo in občudovanja vredno, če je res.

Ob prebiranju romana Der japanische Verlobte sem se ponovno spomnila, kako zelo zabavno zna pisati Amelie Nothomb! Vedno znova sem se morala smejati njenim hudomušnim opazkam. Le-te so večkrat izhajale iz jezikovnih ali kulturnih nesporazumov. Ko na primer Amelie svojega učenca vpraša, kaj mu v življenju prinaša veselje, ji ta odgovori igranje. Kakšno igranje? se pozanima Amelie. Igranje, ji še enkrat zatrdi Rinri. Šele nekaj pozneje se izkaže, da japonska beseda "asobu", ki jo uporablja Rinri, ne pomeni samo "igranje", ampak tudi "nič delati". Še nekaj takšnih jezikovnih spodrsljajev je zaslediti v knjigi. Ja, celo to:  jezikovni nesporazum je bil pravzaprav vzrok za to, da je Amelie sploh sprejela Rinrijevo poročno ponudbo.

Sila zabavno je bilo tudi srečanje Amelie z Rinrijevimi starimi starši. Dedek in babica sta bila namreč zelo radovedna, kakšno učiteljico ima njun vnuk, in sta oprezala za njo, jo tudi otipavala in se ji hihitala. Kakor je vse to čudno izgledalo, nam pisateljica hitro razloži, da na Japonskem takšno vedenje starih ljudi (ki, mimogrede, niso še prav nič dementni), ni nič nenavadnega. Ljudje, ki so vse življenje morali paziti na svoje vedenje, biti zadržani in ne kazati svojih čustev, v starosti pogosto prestopijo mejo dobrega okusa in si dajo duška z nesprejemljivim vedenjem. Ob tem vedo, da bodo otroci, kot jim narekuje tradicija, kljub temu še vedno spoštljivo skrbeli zanje.
Stalen vir zabavnih opazk v romanu so tudi Američani. Pisateljici so s svojim vedenjem in govorjenjem, tudi plehkostjo, ki je že legendarna, zelo nesimpatični in se jih vedno znova sladko privošči.

V romanu se dogaja toliko različnih in zanimiv stvari, da se mogoče zdi, da ni prostora za tisto najpomembnejše  - za ljubezensko zgodbo med Amelie in Rinrijem. A tudi ljubezenska zgodba je čudovito predstavljena. Jasno se čuti, da med Amelie in Rinrijem obstaja kemija, da sta rada v družbi drug drugega in da se imata rada. Do poroke pa - kakor lahko predvidevate, kljub vsemu ne pride. Vzrok je Amelie, ki si kljub temu, da je Rinri pozoren in ljubezniv mladenič, ki je nikoli ni prizadel in ga ima rada, ne more predstavljati, da bi se poročila z njim. Počuti se kot voda: Wasser kann man nicht festhalten. Ja, ich werde dich bewäsern, ich werde dich mit meinem Reichtum überschütten, dich erfrischen, deinen Durst löschen, aber was weiß ich, wohin mein Lauf mich führt, du wirst nicht zweimal mit derselben Verlobten baden ( Vodo pa ni mogoče obdržati pri miru. Ja, zalivala te bom, zasipala te bom s svojimi zakladi, te osvežila in odžejala, toda ne vem, kam me vodi življenje, in ti se ne boš dvakrat kopal z isto zaročenko. )
Svoje življenje si je predstavljala drugače kot to, da bi bila poročena s prijaznim, ljubeznivim moškim kot je bil Rinri. Kako točno naj bi njeno življenje potekalo, takrat še ni vedela. Zavedala se je le tega, da bo v njem imelo pomembno vlogo pisanje. Besede kot so večnost, stabilnost, varnost in kar je še podobnih izrazov, ki so povezani z zakonskim stanom, so jo strašile. Voda namreč ob takšnih besedah od groze zamrzne.

Belopolte pisateljice rade pišejo o ljubezenskem razmerju z azijati. Najslavnejša med njimi je mogoče Marguerite Duras, ki je poleg Ljubimca napisala tudi scenarij za izredno uspešen film Hiroshima, mon amour - o ljubezni med francosko igralko in japonskim arhitektom v času neposredno po drugi svetovni vojni. To knjigo sta brala Amelie in Rinri, ko sta obiskala Hirošimo. Druga je Isabel Allende z romanom Japonski ljubimec, ki sem ga pred kratkim prebrala in o katerem ste lahko brali na mojem blogu. A za razliko od Allendejinega romana, kjer med zaljubljencem nisem začutila nobene velike ljubezenske privlačnosti, je roman Der japanische Verlobte, Amelie Nothomb, nekaj čisto drugega. Nekaj precej bolj pristnega, prisrčnega in predstavljivega. Tudi vzrok za razhod zaljubljencev je jasno predstavljen.

Knjiga bi si prav gotovo zaslužila prevod v slovenski jezik.

★★★★☆
Amélie Nothomb
(foto: © Catherine Cabrol)


Nothomb, Amelie
Der japanische Verlobte
iz francoščine v nemščino prevedla: Brigitte Große

originalni naslov: Ni d'Eve ni d'Adam
Diogenes Verlag AG Zürich, 2010
163 strani
ISBN 978 3 257 06746 0

petek, 14. julij 2017

Banana Yoshimoto: Lebensgeister

Yoichi je imel zelo rad kanadskega pevca Leonarda Cohena. Tudi takrat, ko sta se s prijateljico Sayoko vračala z enodnevnega izleta v hribih nazaj v Kjoto, se je iz radijskega sprejemnika v avtomobilu slišal njegov značilni globoki glas. Poslušala sta naslednjo pesem:



Potem pa prometna nesreča...

In roman sodobne japonske pisateljice Banane Yoshimoto, Lebensgesiter ali Življenjski duh, se lahko začne. Pripoveduje Sayoko:


Als ich die Eisenstange bemerkte, wie sie da in meinem Bauch steckte, dachte ich: Verdammt, das sieht nicht gut aus... Ich werde sterben.
Was mich nicht weniger beunruhigte, war der Rost an der Stange. Verrückt. Sollte es in einer solchen Situation nicht vollkommen egal sein, ob die Stange rostig war oder glänzte wie Edelstahl?

(Ko sem opazila železno palico, kako tiči tu v mojem trebuhu, sem si mislila: Prekleto, to ne izgleda dobro. Umrla bom.
Kar me ni niti malo vznemirjalo, je bila rja na palici. Noro. Naj ne bi bilo v takšnem primeru povsem nepomembno, ali je palice zarjavela, ali pa se sveti kot jeklo?)

Temu začetnemu prizoru potem sledita dve stvari, ki bosta imeli pomembno vlogo pri nadaljnjem razvoju romana. Prva je Sayokina iskrena želja, da če mora v tej nesreči kdo umreti, naj bo to ona, ne pa Yoichi; drugo pa je njeno obsmrtno doživetje, v katerem se sreča s svojim že davno umrlim dedkom. Ta dva dogodka ji potem pomagata, da po prometni nesreči in smrti osebe, ki jo je imela najrajši na svetu (ja, v nesreči je kljub vsemu umrl Yoichi in ne Sayoko), lahko živi dalje.

Roman Lebensgeister je namreč v prvi vrsti pripoved o tem, kako se spopadati z občutji, ki se porodijo ob smrti ljubljene osebe, kako sprejeti minljivost življenja, kje ponovno najti smisel življenja in kar je še podobnih eksistencialnih vprašanj. Ker si je Sayoko neposredno po nesreči želela, da Yoichi preživi, zanjo samo pa ji ni bilo mar, je lahko v nadaljnjih letih živela z mirno vestjo. Ker se je na robu smrti srečala z ljubljenim dedkom, ki ji je dal pomembna navodila za nadaljnje življenje, je dobila upanje, da s smrtjo ni vsega nepreklicno konec.

Sayoko je uspela preživeti, ker je živela od trenutka do trenutka. Ker je delala majhne korake na poti življenja in prav nobenih načrtov za daljno življenje.
Wenn du zu weit nach vorne schaust, stolperst du. Verweile lieber im Moment, und geh Schritt für Schritt deinen Weg. (Če gledaš predaleč naprej, se spotakneš. Raje postoj in pojdi le korak za korakom naprej po svoji poti.)
Sayoko: Alles fließt, dachte ich, aber von jetzt zu jetzt! (Vse teče, toda le od zdaj k sedaj.)

Hvaležna je bila za vsak trenutek življenja, ki ji je bil podarjen. Uživala je v drobnih sladkostih, ki jih prinaša življenje; recimo v okusni hrani, v srečanju z ljudmi ali v sončnem zahodu.

Knjiga je prežeta s prizori iz narave. Posebni poudarek je na prelepi pokrajini v okolici mesta Kjoto - na gorah in v obilju zelenja.
V romanu pa se najde tudi prostor za nadnaravno, kar sploh ni moteče. Včasih se namreč zdi, da sta realni svet in svet onostranstva tesno povezana. Duhovi umrlih se občasno vračajo v naš svet in se pomešajo med ljudi. Le redki jih vidijo; več je tisth, ki jih občutijo v svoji bližini. Tipično japonsko.

Banana Yoshimoto (1964) je zelo uspešna sodobna japonska pisateljica. Njene knjige niso uspešnice samo na Japonskem, ampak tudi drugod po svetu. V resnici ji je ime Mahoko Yoshimoto; psevdonim Banana pa si je izbrala zaradi tega, ker se je zaljubila v cvet rdeče banane. Če preberete njen roman, se vam izbira psevdonima prikaže kot nekaj povsem logičnega in za pisateljico zelo primernega.
Banana Yoshimoto je zaslovela s svojim prvencem Kuhinja, ki ga je napisala med študijem, ko je delala kot natakarica. Knjigo imamo prevedeno tudi v slovenski jezik.

Roman Lebensgeister je ena izmed tistih knjig, kjer je zgodba postranskega pomena. Potek dogodkov je bolj kot ne le kulisa za prikaz nečesa drugega - spopadanja s tragedijo izgube ljubljene osebe. V tem ni ničesar slabega. Takšne knjige imam rada. Ponavadi jih namesto dramatične zgodbe poganjajo osebe. A ravno zaradi tega bi si pri sicer prav dobrem in zanimivem romanu Banane Yoshimoto želela nekoliko globlje zarisane osebe, ki bi bolj prepričljivo in bogato zaživele pred mano.
A vendar knjiga ne zasluži, da na takšen način pišem o njej. Na japonski roman se ne sme gledati z očmi zahodnjaka. Če skrbneje premislim in se poskušam vživeti v japonski način življenja ter premišljevanja, roman skoraj nima napake. Je kot leposlovno-književni primer japonske slikarske smeri ukiyo-e - umetnosti minljivega ali "lebdečega" sveta, ki poskuša ujeti posamezne trenutke, v katerih je tudi v najtežjih obdobjih življenja najti preproste užitke in srečo.

★★★★☆
Banana Yoshimoto
(Foto: © Jayne Wexler, Diogenes Verlag)

Yoshimoto, Banana
Lebensgeister
v nemščino prevedel: Thomas Eggenber
naslov originala: スウィート・ヒアアフター (Sweet Hereafter)
Diogenes Verlag AG Zürich, 2016
159 strani
ISBN 978 3 257 30042 0