petek, 02. februar 2018

Tadej Golob: Dajte Gogiju žogo!

Ko so v lanskem letu naši košarkaši postali evropski prvaki, me je močno mikalo, da bi prekršila nenapisana pravila svojega bloga in si dovolila stranpot iz literarno-umetniškega sveta v svet športa. In na primer objavila naslednjo fotografijo:

Evropski prvaki v košarki
(vir: Twitter)
Tako zelo navdušena sem bila nad velikim uspehom Slovenije! Nad predanostjo igralcev, njihovo borbenostjo in dejstvom, da so v najtežjem trenutku, ko je vse kazalo, da ne bo šlo, zmogli strniti svoje moči in zmagati.
Pa sem se potem odločila za nekaj drugega. Sklenila sem, da bo hermionin blog ostal zvest literaturi, obenem pa si vendar nisem dovolila vzeti užitka, da nekaj svojega športnega navdušenja na košarkaško temo ne prenesem tudi na blog.

Sklenila sem, da bom prebrala biografijo o tistem moškem, ki mu gredo največje zasluge za slovenski košarkaški uspeh - o igralcu, ki je med drugim (in to se mi zdi najpomembnejše) v odločilnem trenutku - saj se spomnite tiste minute proti koncu finalne tekme, ko smo vodili samo še za dve točki in je zgledalo, da Srbov nič več ne more ustaviti - s spodbujanjem svojih soigralcev in z vero v uspeh, da tudi majhni Sloveniji lahko uspe, potek igre obrnil v našo korist. 
Sklenila sem, da preberem biografijo, ki jo je Tadej Golob napisal o Goranu Dragiću.

Ko sem iskala možnosti, kako priti do svojega izvoda knjige, me je čakalo prijetno presenečenje. Knjigo Dajte Gogiju žogo! sem namreč lahko naročila preko spletne strani Košarkaškega kampa Gorana Dragića.
To, da igralec NBA lige za otroke v svoji domovini, ki radi igrajo košarko, enkrat na leto pripravi kamp in z njimi preživi ves teden - dan in noč, prenočuje z njimi v istem hotelu, se z njimi druži, igra in pogovarja - se mi zdi enkratno. Takšno dejanje že samo po sebi veliko pove o značaju človeka.

Več o njem sem pa potem izvedela še iz knjige.
Tadej Golob je biografijo o Goranu Dragiću napisal zelo pregledno in zanimivo. Pripoved ne sledi časovnemu zaporedju od Ilirije do Miamija, kot bi lahko sklepali iz podnaslova knjige. Ne, gibljemo se od ene izmed prelomnih točk v njegovi košarkaški karieri do druge in te ne sledijo nujno časovni premici. 
Na tej poti imajo besedo mnogi. V prvi vrsti Goran sam, ki je v svojem pripovedovanju izredno iskren, potem pa še trenerji, soigralci, prijatelji, starši, brat itd. 

Zaporedje intervjujev, posameznih izjav in izpiskov iz časopisov je tako mojstrsko sestavljeno, da je potek Goranove življenjske zgodbe z obilo čisto strokovnih dejstev, ki nekaj pomenijo samo velikim navdušencem in poznavalcem košarke, zanimivo tudi takšnim športnim ignorantom, kot sem sama. Bralca se dotaknejo in v njem vzbudijo same pozitivne misli. 

A vendar - šport gor ali dol - osebno so me od vseh pripovedovalcev v knjigi najbolj presunile besede Goranove žene Maje - njena iskrenost in realen pogled na svet rušita klišeje o ženah zvezdnikov in sta občudovanja vredna. 

S prebiranjem knjige Tadeja Goloba, Dajte Gogiju žogo! je pred mano zaživela slika predanega športnika in skromnega človeka, šampiona, ki si je upal doseči nekaj velikega, za to marsikaj tudi tvegati, vedno pa verjeti v samega sebe in v uspeh.
Spet enkrat mi je postalo jasno, kako veliko spoštovanje zaslužijo vrhunski športniki. Običajni ljudje ponavadi sploh ne pomislimo na to, koliko truda je potrebno vložiti v en sam vrhunski rezultat in koliko odrekanj je nujno potrebnih za uspeh. Ob tem pa imeti še talent in nekaj sreče, da si v pravem času na pravem mestu s pravimi ljudmi.

Čudovita zgodba o uspehu.

Golob, Tadej
Dajte Gogiju žogo
Ljubljana: Sportelement, 2015
286 strani
ISBN 978-961-281-877-7


MiamiHEAT:
That moment you find out your teammate is #NBAAllStar
Enjoying each other's success
#HEATCulture

P.S.
Ha, in ko tole pišem, izvem, da bo Goran Dragić zaigral na tekmi All Star!
Nova stopnička v izjemni športni karieri.
Čestitke tudi z moje strani!

sobota, 27. januar 2018

Peter Stamm: Nacht ist der Tag

Koledarji - takšni, ki visijo na stenah ali se nosijo po torbicah - v današnjem času izgubljajo svoj pomen. Prav vsi po vrsti. Kdo še označuje pomembne datume v svoje rokovnike in pogleduje na stenske koledarje, da bi se prepričal katerega dne v letu smo?  Za to imamo telefone.
Ena najbolj neuporabnih stvari - kar se praktičnosti tiče - pa so tedenski stenski koledarji. Zelo nepregledni so in z njimi si pri organizaciji vsakodnevnega življenja ne moremo kaj veliko pomagati.

Pa vendar:) S stenskimi tedenskimi koledarji že celi dve leti živim v zelo prijetnem sožitju. Tista dva za leti 2016 in 2017 sta mi polepšala marsikatero urico in mi dajala navdih za naprej. Ponedeljki so bili zaradi njiju lepši, kot bi bili sicer. Na ta dan sem namreč obrnila nov list na koledarju in to mi je vedno prineslo kaj zanimivega.
Moja Kunst Literatur koledarja sta mi vsak teden ponudila novo reprodukcijo kakšne od umetniških slik, zraven pa še krajši ali daljši citat znanega moža ali žene; lahko slikarja samega ali pa koga drugega, vedno pa na temo slike, pod katero je bilo kratko besedilo napisano. Likovne umetnine so bile ponavadi izbrane glede na to, kar je bilo značilno za tekoči teden ali pa letni čas; lahko je bil poudarjen tudi kakšen praznik in podobno.
Z mojim koledarjem sem tako na svojevrsten način sledila poteku leta. Bilo je čudovito. En teden ogledovanja slike nad delovnim pultom v kuhinji je bila ravno prav dolga doba, da sem jo dodobra spoznala in nekako ponotranjila besedilo, ki jo je spremljalo.

Tudi za letošnje leto sem si želela takšen koledar. Pa ga nisem našla:(
Ker brez tedenskega koledarja na steni ne morem več živeti, sem morala izbrati nekaj novega. Med številnimi tedenskimi koledarji z mačkami, vrtovi, rožami, gozdovi, znamenitostmi Nemčije, sem izbrala Aufbau Literatur Kalender. Obljubil mi je: 53 Gelegenheiten, Literatur zu entdecken (53 priložnosti za literarna odkritja). 

Na tedenskih listih mojega koledarja za leto 2018 tako ni umetniških slik, kot so bile prejšnji dve leti, pač pa fotografije pisateljev in pisateljic, pesnikov in pesnic, že umrlih in še živečih, podkrepljene z besedami, ki so jih kdaj izrekli in z odlomki njihovih del. Ob posameznih številkah dni pa so dodatno napisana še imena literarnih ustvarjalcev, ki so se na ta dan rodili ali pa umrli.  

Zdaj, konec januarja, že vem, da sem se glede nakupa koledarja dobro odločila. Z njegovo pomočjo sem že izvedela veliko novega in dobila tudi namig za branje.

V tretjem tednu leta je bil na mojem koledarju zvezda tedna, meni do sedaj neznan, a v slovenščino že prevajan švicarski pisatelj Peter Stamm - 55. rojstni dan je praznoval prav v tretjem tednu letošnjega leta, 18. januarja.
Odlomek iz njegovega romana Nacht ist der Tag, (Noč je dan), tudi natisnjen na koledarju, me je v trenutku prepričal, da knjigo preberem. 


Gilian, glavna junakinja romana Nacht ist der Tag, živi lepo življenje. Mlada je in lepa, srečno poročena in zadovoljna z delom, ki ga opravlja. Je moderatorka v televizijski oddaji o kulturi in tako poznana širšemu krogu ljudi.
A človeško življenje in način, kako ga živimo, so sila krhki in se lahko v trenutku zdrobijo v prah - iz katerega je potem potrebno na novo graditi. Če znamo in če zmoremo.

Dogodek, ki Gilian popolnoma spremeni življenje, je prometna nesreča na poti s silvestrske zabave. Ona je bila na sopotnikovem sedežu, vozil je njen vinjen mož Matthias. Matthias v nesreči umre, Gilian pa je močno poškodovana in ima povsem zmaličen obraz. A to še ni vse. Vse kaže, da je k nesreči v veliki meri pripomoglo to, da sta se Gilian in Matthias tik pred odhodom na zabavo hudo skregala. Vzrok so bile fotografije gole Gilian, ki jih je Matthias našel v njeni pisalni mizi.

Roman je razdeljen v tri dele in prvi - tisti, ki opisuje zgoraj omenjene dogodke, je najboljši. Izredno pretanjeno je orisano Gilianino soočanje s spremenjenim videzom - lepa mlada ženska, znana številnim ljudem, ima kar naenkrat zmaličen obraz, na katerem ljudje težko zadržijo pogled. Potem so tu še slaba vest ob moževi smrti, zadržanost staršev in nejasnost glede njene nadaljnje poklicne kariere.

A največja teža tega prvega poglavja je vseeno nekje drugje. Gole Gillianine fotografije so tiste, ki burijo duha. Izkaže se, da je fotografije posnel slikar, ki ga je Gilian intervjujala v svoji televizijski oddaji. Ob razkrivanju odgovorov na vprašanje kako in zakaj so te fotografije nastale, smo povabljeni k spremljanju razvoja nekega prav posebnega razmerja med moškim in žensko. Pravzaprav to razmerje niti ni bilo tako zelo posebno ali nenavadno, tudi čudne stvari se niso dogajale, a vendar sem sama razmerje med Gilian in Hubertom dojemala kot nekaj izjemnega in neobičajnega. Temačnega in težkega, tudi skrivnostnega; prepojenega s temno energijo in usodno močjo, a obenem skrajno privlačnega.

Mogoče je bilo tako zaradi golote na Hubertovih slikah in fotografijah, Gilianinge poziranja ter dejstva, da se ljudje, kadar so goli - pa čeprav opravljajo čisto običajne dejavnosti, obnašajo povsem drugače, kot če so oblečeni. 
Kakorkoli že, opisi srečanj med Gilian in Hubertom so enkratni in dokazujejo, da je Peter Stamm velik pisatelj.
Tako Gilian kot Hubert sta drug v drugem iskala nekaj velikega, nekaj, kar bi jima pomagalo razumeti sebe samega. Tega pa ponavadi ni prav lahko najti.

Roman se nadaljuje z drugim in tretjim delom, šest let pozneje, kjer pa zgodba zavije po nekoliko nepričakovanih poteh. Daleč od tega sicer, da bi si želela, da bi se dogajanje odvijalo po predvidljivih vzorcih! Takšne knjige so najslabše. A vendar me je nadaljevanje romana Petra Stamma, Nacht ist der Tag, malček razočaralo.
Zdi se mi, da pisatelj ni izkoristil vseh možnosti, ki jih je imel, da bi napisal res vrhunski roman in da ni razvil vseh zasnov, ki jih je odlično zastavil v prvem delu, da bi nastala res čudovita zgodba o vedno zapletenih odnosih med moškim in žensko.
Kaj vse bi se, na primer,  dalo napisati (in naslikati) o zaporedju fotografij Gilininega obraza od dneva prometne nesreče pa do zadnje plastične operacije, a ta iztočnica v romanu izvisi v prazno! In Gilinine spremembe v vedenju in obnašanju so kar preveč banalne in prozaične; njena odločitev ob koncu romana pa skoraj brez podlage in zelo prisiljena. 

A pustimo to. Roman Petra Stamma, Nacht ist der Tag je vseeno odličen roman.
Naslov in moto na začetku knjige sta vzeta iz 43. Shakespearovega soneta. Shakespeare v tem sonetu govori o tem, kako se mu je svet postavil na glavo - ugotavlja, da so njegovi dnevi kot noč, saj mora podnevi gledati stvari, ki ga ne zanimajo; noči se mu pa zdijo kot svetli dnevi, saj šele v sanjah resnično zaživi. 
Nekaj podobnega najdemo tudi v Stammovem romanu. Gilian se s prometno nesrečo svet poruši in njeno življenje se od tod dalje pogosto in najbolj resnično odvija ravno v njenih mislih in razmišljanjih, ne pa v realnosti.

Po dihjemajočem prvem delu romana pisatelju sicer popustijo moči in koncentracija, kar ob koncu branja pusti plehek okus, a vendar me je knjiga tako zelo zaposlovala misli in me vznemirjala, da je skoraj nisem mogla spustiti z rok. Vesela sem, da sem jo prebrala in da sem spoznala novega pisatelja, katerega dela bom v prihodnosti še brala.

★★★★☆

Stamm, Peter
Nacht ist der Tag
2013, Fischer Verlag GmbH, Frankfurt am Main
256 str.
ISBN 978-3-10-400996-4

petek, 19. januar 2018

Drago Jančar: In ljubezen tudi

Ljubezen preživi in premaga vse. 
Ljubezen nikoli ne mine.
Polno je takšnih in podobnih stavkov, ki jih lahko preberete marsikje - v knjigah in časopisih, v bibliji in na spletnih straneh, na voščilnicah in koledarjih.
Toda, ali to res drži? Je ljubezen res tako neuničljiva? Glede na vsebino najnovejšega romana Draga Jančarja, ne. Vojna uniči tudi ljubezen.

Drago Jančar je velik pisatelj in kadar piše o temi, ki mu že desetletja leži na srcu, buri duha in zaposluje misli, je nenadkriljiv. Odličen. Tema, v kateri se tako dobro znajde, je druga svetovna vojna na Slovenskem - tako, bolj na široko zaobjeta, z nekaj leti pred njenim začetkom in nekaj leti po njenem koncu. Z dobršno mero tipičnih slovenskih posebnosti.


Roman In ljubezen tudi se dogaja v zadnjem letu druge svetovne vojne in prvih nekaj mesecih svobode v Mariboru. Povod za začetek je stara fotografija (ki si jo, mimogrede, lahko ogledate na naslovnici knjige), kjer se mlado, svetlolaso dekle v karirastem krilu in črnih nogavicah ozira za moškim v SS-ovski uniformi.
Kako je ta fotografija opisana in kakšne misli je sprožila v pisatelju, že kaže na to, da imamo opravka z novo umetnino Draga Jančarja. Ko sem brala te prve strani romana, sem imela občutek, da se po mojem telesu razširja nekaj prijetnega in dragocenega. V rokah spet držim odlično knjigo! 
Da je pisatelj ugotovil, da je na fotografiji spremenjeno ime hotela - za potrebe nemške okupacije iz slovenskega v nemškega - ni nekaj nenavadnega, a to, da je opazil, da je lastnik za to preimenovanje potreboval le dve novi črki, se mi zdi enkratno.

Z nadaljevanjem romana dekle - zdaj že vemo, da ji je ime Sonja, zapusti okvir fotografije in sledi pisateljevi zgodbi. Steče za uniformiranim moškim, ki ga pozna še izpred vojne - med smučanjem na Pohorju jo je, še majhno deklico, potegnil iz snega - in ga prosi za uslugo. Rada bi, da Ludek - zdaj poznamo tudi njegovo ime -  zastavi svojo moč in vpliv ter poskrbi, da njenega fanta Valentina izpustijo iz zapora.
S tem dejanjem se odnosi med nastopajočimi močno zapletejo - kot se lahko zapletejo razmerja med tistimi, ki so v vojni na strani okupatorja in tistimi, ki so na drugi strani, pa tudi tistimi, ki v napeti situaciji želijo le preživeti. Med enimi in drugimi pa je veliko tudi takšnih, ki se v teh hudih časih trudijo ostati predvsem in samo ljudje. Takšna sta Sonjin oče, zdravnik po poklicu, in medicinska sestra Katica s Ptuja.

Sonjino dejanje, ki ga je navdihnila ljubezen, se spremeni v strup, ki uničuje eno življenje za drugim. Sklepati je potrebno nizkotne kompromise. Dogajajo se krivice. Razrašča se hudobija, ki preko maščevanja postaja samo še večja.

Zgodba je mojstrsko grajena, osebe so verodostojne. Stil pisanja se vklaplja v vsebino. Občasna ponavljanja, ki jih pisatelj uporablja v vseh svojih delih, imajo smisel, saj podkrepijo izrečeno. 

V knjigi pa je še nekaj, kar me je prijetno presenetilo, nekaj, kar izpod Jančarjevega peresa in pri tako resni vojni tematiki, ne bi pričakovala. Gre za nekakšen črni humor. Tukaj mislim na pomanjkanje žebljev na mariborskem gestapu - znaku, da je v nemškem rajhu, utečenem stroju, ki podira vse pred sabo, začelo škripati.
Zdi se mi neprimerno, da bi pisala, zakaj so bili ti žeblji potrebni, ker bi to dejstvo skupaj s humorjem delovalo sila žaljivo in posmehljivo. Med branjem knjige občutka žalitve, ki izhaja iz tega razmerja, nisem imela! Kajti v tem, kako o tej temi kdo zna pisati, se skriva tista velika razlika med vrhunskim pisateljem in laično blogersko recenzentko, ki se je zavedam ob vsakem stavku, ki ga napišem v svoj blog.

Sicer pa me je sililo na smeh še enkrat - o tem pa zmorem pisati;), in sicer takrat, ko je partizan Valentin svojega ranjenega tovariša pripeljal na oskrbo k njegovi družini. Namesto, da bi se takoj za tem vrnil v pohorske gozdove, da ne bi ogrožal domačih, je kar posedal za kuhinjsko mizo. Stavki presenečenja in tudi ogorčenja ranjenčevih bližnjih, kot so: "O hudiča, a kar tukaj sedi?" "Ljudje božji, pa saj ne more kar tu sedet! Vse nas bodo zaprli" in podobni, v skrajno resni situaciji delujejo skoraj hudomušno.

Simpatična je tudi pisateljeva poteza, da v svoj roman vključi sebe samega - mladega pisatelja, ki v Mariboru predstavlja svoje delo Severni sij. Prav gotovo se tukaj skrivajo tudi avtobiografska dejstva.

K odlični zgradbi pripovedi pripomorejo tudi pisateljevi vpogledi v prihodnost. Čeprav okviri zgodbe segajo samo do enega leta po koncu vojne, zvemo tudi to, kaj se bo v naslednjih letih in celo desetletjih zgodilo z nekaterimi od junakov romana. Dejstva sicer niso popolnoma zanesljiva, a vendar iz načina pripovedovanja vemo, da bi se zgodba, če bi se nadaljevala, res tako končala. 
To so le eni izmed biserov, ki se svetijo iz romana in samo še povečujejo sijaj glavne niti pripovedi. 

Drago Jančar s svojim romanom In ljubezen tudi nudi bralcu enkraten vpogled v nemiren čas druge svetovne vojne v Mariboru. V tem mestu so bila zaradi narodnostno mešane sestave prebivalstva razmerja med vpletenimi še bolj zapletena kot v drugih slovenskih mestih.
Roman se slovenske vojne in povojne tematike loteva objektivno. V njem ni prostora ne za eno in ne za drugo politično-ideološko propagando. Pisatelja v prvi vrsti zanimajo ljudje kot ljudje - s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi - ki so bili v nevarnih časih vojne prisiljeni potegniti usodne poteze, ki so imele hude posledice. 

Knjiga, o kateri nihče ne zmore napisati slabe kritike:) Pa če bi si to še tako zelo želel;)

★★★★★ 
Drago Jančar
(foto: Anita Schiffer-Fuchs, StZ)
Jančar, Drago
In ljubezen tudi
Beletrina, Ljubljana 2017, Knjižna zbirka Beletrina
352 strani
ISBN 978-961-284-275-8

sobota, 13. januar 2018

Tannbach - usoda neke vasi

Imam prijateljico, ki me pogosto opozori na televizijske serije, ki so vredne ogleda. Ena izmed njih je bila serija The Pillars of the Earth ali Stebri zemlje.

Dogajanje je postavljeno v 12. stoletje, v fikcijsko mesto Kingsbridge nekje v Angliji. V času, ko čakamo na novo sezono Game of Thrones, je serija The Pillars of the Earth idealna možnost za krajšanje časa. Z ogledom serije boste lažje preživeli čas do predvajanja naslednje - in na žalost tudi zadnje :( - sezone Game of Thrones. Obe seriji sta si namreč na nek način podobni. Obe opisujeta družbo na predindustrijski stopnji razvoja, pri obeh imajo pomembno vlogo spletke, s katerimi si protagonisti zgodbe poskušajo zagotoviti moč in oblast.
No, Game of Thrones je vseeno bistveno boljša in zanimivejša od The Pillars of the Earth - osebe niso tako črno-belo (beri: dobro-slabo) orisane. V Game of Thrones je več presenetljivih dogodkov in zgodba je bolj mojstrsko grajena.

Pa vendar sem si tudi The Pillars of the Earth z veseljem ogledala! To pa predvsem zato, ker se vsa zgodba mini serije vije okrog gradnje gotske katedrale - tiste s šilastimi loki in velikimi barvnimi okni, zaradi česar zgradba deluje tako zelo elegantno in v obiskovalcu budi izključno pozitivna čustva. Če vas zanima, kdo si je domislil zunanjih opornih obokov pri gotskih katedralah, vam ogled serije iz srca priporočam;)

A moj namen ni pisati o tej televizijski seriji. Želela sem jo le omeniti, ker je res vredna ogleda in ker je pred kratkim izšel slovenski prevod romana, po katerem je serija posneta. To je roman Kenna Folletta, Stebri zemlje. Obsežna knjiga je bila napisana že daljnega leta 1989. Takoj je postala velika uspešnica in še vedno privlači številne bralce po vsem svetu. Kenn Follett je nato napisal še dve knjigi, ki skupaj s Stebri zemlje tvorita trilogijo Kingsbridge. Zadnja knjiga se dogaja v versko napetem 16. stoletju in je v angleščini in nemščini izšla ravnokar.

A danes želim pisati o drugi nadaljevanki, ki mi jo je priporočila prijateljica. Gre za nekaj čisto drugačnega kot so Stebri zemlje. Seriji imata skupno samo to, da obe spadata v zgodovinski žanr in da imata eno skupno igralko. To je Natalia Wörner, ki v Stebrih zemlje igra "čarovnico" Ellen, v Tannbachu pa grofico Caroline von Striesow. A zdaj se že prehitevam.

Tannbach - usoda neke vasi (Tannbach - Schicksal eines Dorfes)

To mini televizijsko serijo v treh delih so na slovenski televiziji predvajali pred približno enim letom. Dogajanje je postavljeno v čas od leta 1945 do 1952 v fikcijsko vas Tannbach v osrednji Nemčiji. Ta vas je imela smolo, da se je po drugi svetovni vojni, ko so si zavezniki razdelili poraženo Nemčijo, nahajala ravno na meji med ameriškim in ruskim sektorjem. Meja med Bavarsko in Turingijo je namreč potekala po potoku, ki je tekel skozi vas.

Začetek serije je dramatičen. Kot pove že naslov prvega dela serije - Morgen nach dem Krieg - se vse začne na dan, ko Tannbach dočaka konec vojne in v vas pride osvobodilna ameriška vojska. Položaj je zapleten, saj poraz Nemčije posamezni prebivalci vasi sprejemajo zelo različno. Nekateri kljub koncu vojne ostajajo zvesti Hitlerju in se želijo bojevati dalje, drugi se neskončno veselijo prihoda Američanov. In ravno na ta zadnji dan vojne, oziroma na prvi dan svobode, se v vasi dogodijo strašne stvari, za katere ni bilo prav nobene potrebe. Dogodki tega dne bodo prebivalce Tannbacha zaznamovali za precej naslednjih let. 

Franz Schober - vaški veleposestnik, ki se zna odlično obračati po vetru in brez slabe vesti in celo preko trupel svojih sovaščanov doseči tisto, kar je zanj najboljše, - ugotovi, da se je sosed - tudi veleposestnik, grof Georg von Striesow, za katerega so vedeli, da je dezertiral iz nemške vojske - vrnil na svojo graščino v vasi. Schober svojega nezakonskega sina - Horsta Vöcklerja, mlajšega SS-oficirja, prepriča v to, da gre na ta zadnji dan vojne s svojimi vojaki v graščino in grofa prime. Izid akcije je izredno tragičen. Grofica Caroline von Striesow se žrtvuje za svojega moža in za ostale moške, ki so se tisti čas zadrževali v graščini - med njimi so bili tudi številni begunci iz Berlina, ki so se umikali pred proti zahodu napredujočo Rdečo armado. Ameriški vojaki so na žalost v vas prišli le nekaj minut prepozno in tragične smrti grofice niso mogli preprečiti - tudi zaradi upora dela vaščanov, ki so jim oteževali napredovanje skozi vas.

Grofica von Striesow in SS oficir  Horst Vöckler
(vir: ZDF)
V nadaljevanju potem spremljamo usodo posameznih prebivalcev vasi. Glavno vlogo v zgodbi imata Anna von Striesow - grofova hči, in za socialistično prihodnost vneti Friedrich Erler, ki je skupaj s svojo mamo Lisebeth in bratom Lotharjem pribežal iz Berlina. Mlada človeka se zaljubita in pozneje tudi poročita. Vmes pa vas prevzamejo še Rusi, ki s svojim početjem pokažejo, da je bilo res pametno bežati pred njimi. Sledi Postdamska konfernca, ki določi dokončno mejo med ameriškim in ruskim delom razdeljene Nemčije. Izkaže se, da bo meja potekala točno skozi vas.

Prebivalci vasi so naenkrat nasilno ločeni drugod drugega. Tudi družini von Striesow in Schober imata del svojih članov na vzhodu, del pa na zahodu.
Zemljo veleposestnikov na vzhodu so nacionalizirali ter razdelili med ljudi brez premoženja. Eden izmed tistih, ki so dobili del nacionalizirane zemlje grofa Striesowa, je bil tudi Friedrich Erler. Ta je iskreno veroval v to, da bo socializem mlade Nemške demokratične republike po začetnih težavah zaživel v vsem svojem sijaju in vsem ljudem prinesel enakost in pravičnost - vse, kar potrebujejo in si zaslužijo. V to je prepričal tudi svojo ženo Anno von Striesow.

Nadaljevanka poskuša na zelo objektiven način osvetliti čim več dilem, ki so spremljale povojno Nemčijo, njeno ozemeljsko razdelitev ter ideološko razklanost med socializmom in kapitalizmom. Ustavi se pri čisto konkretnih družinskih tragedijah, ki jih je prinesla vojna, in razkriva temne skrivnosti, ki so skrite v skoraj vsakem od prebivalcev Tannbacha.
Dogajanje mini serije se konča leta 1952, ko so vas zaradi vse pogostejših ilegalnih prehodov državne meje med Nemško demokratično republiko in Zvezno republiko Nemčije ostro razmejili, zgradili zid in postavili žično ograjo.

Vas Tannbach v resnici ne obstaja. Obstaja pa potok Tannbach na meji med Bavarsko in Turingijo, po katerem je v resnici potekala meja med vzhodno in zahodno Nemčijo. In na eni in drugi strani tega potoka stoji vas Mödlareuth, ki je bila navdih za televizijsko serijo Tannbach. Američani so jo imenovali Little Berlin, saj je v marsičem spominjala na mesto Berlin. Tudi v vasi Mödlareuth je bil tako kot v Berlinu in tako, kot je prikazano v seriji Tannbach, zgrajen zid in postavljena ograja z bodečo žico, ki je preprečevala nenadzorovane prehode preko državne meje. V vzhodnem delu vasi so lahko stanovali samo najbolj zanesljivi prebivalci vzhodne Nemčije, za katere ni bilo strahu, da bodo pobegnili na zahod.

Danes je v vasi Mödlareuth Nemško-nemški muzej - deloma na prostem, deloma v pokritih prostorih, kjer lahko ob avtentičnih zgradbah, predmetih in modelih, filmih in slikah podoživite čas razdeljene povojne Nemčije. Natančno se lahko poučite tudi o razvoju socializma, ne samo v Nemčiji, ampak po celem svetu, tudi v Jugoslaviji.

Mödlareuth
mejni prehod med vzhodnim in zahodnim delom vasi
(vir: h.arhiv)

potok Tannbach v vasi Mödlareuth,
zid s stražnim stolpom na vzhodni strani vasi
konec decembra 2017
(vir: h.arhiv)

Če vam je moj zapis vzbudil željo po tem, da bi si ogledali mini serijo Tannbach - der Schicksal eines Dorfes, ali pa ste si serijo že ogledali in vam je bila všeč, imam za vas veselo novico.
Televizijska hiša ZDF je namreč zaradi velikega uspeha, ki ga je serija požela v Nemčiji, posnela nadaljevanje v treh delih. Vsi deli nadaljevanke so bili v preteklem tednu že predvajani na nemški televiziji. Nadaljevanka ohranja kakovost svoje predhodnice in je izredno zanimiva.

Dogajanje je zdaj postavljeno v leta od 1960 do 1968. Priča smo gradnji Berlinskega zidu in vkorakanju sil Varšavskega pakta (tudi vzhodnih Nemcev) na Češkoslovaško. Nastopa večina oseb, ki jih poznamo že iz prve sezone, predstavijo pa se tudi nove. Eden izmed njih je evangeličanski pastor Wolfgang Herder, ki se iz zahodne Nemčije preseli v vzhodno. Da, tudi takšni so bili.
Življenjske zgodbe posameznih prebivalcev vasi se močno zapletejo in pomešajo. Marsikateri dogodki se odvijajo skrajno presenetljivo.

Anna in Wolfgang
(vir:ZDF)
Ne bom natančneje pisala o vsebini nadaljevanke, a začetek je spet dramatičen - eden od vaških otrok med igro v gozdu umre zaradi eksplozije granate. A granata ni katera od tistih, ki so ostale še iz druge svetovne vojne; tudi vzhodni Nemci je niso nastavili, da bi preprečili ilegalne prehode preko meje. Granata je čisto nova in ameriška - ena od tistih, ki jih je imel NATO v Nemčiji za potrebe hladne vojne.

S pomočjo nadaljevanke Tannbach - usoda neke vasi, sem se preselila v čisto novi svet - tako zelo tragičen, da te stisne pri srcu. Vojna vedno povzroči veliko škode in njene posledice čutijo tudi generacije ljudi, ki so se rodile leta po njenem koncu. To je v nadaljevanki odlično prikazano. 

Presunljivo pa je prikazana tudi razklanost v nemškem narodu - tista med vzhodnimi in zahodnimi Nemci, ki je z vsakim letom nasilno razdeljene Nemčije postajala vse večja.
Drug o drugem so imeli slabo in v veliki meri tudi napačno mnenje.

Zahodni Nemci so svoje vzhodne rojake nazivali s Sociji in komunisti ("Rdečkarji"), se zgražali nad njihovo gospodarsko nerazvitostjo in ideološko usmeritvijo.
Za vzhodne Nemce pa so bili zahodni sosedje vsi po vrsti Naciji in kapitalisti, ki izkoriščajo delavski razred in jim je mar le za denar. Naduteži. Tudi svobodo žensk naj bi zatirali. Kar pa pravzaprav ni bilo daleč od resnice. Ženske na zahodu, za razliko od svojih vzhodnih kolegic, skoraj niso imele možnosti, da bi bile samostojne in neodvisne, da bi se zaposlile in imele svoj dohodek. Tudi svoj bančni račun so lahko odprle le s privolitvijo moža.
Tudi o tem v nadaljevanki Tannbach; kakor tudi o tem, da je bila homoseksualnost pred 50imi leti še kaznivo dejanje, zaradi katerega so ljudi zapirali, in da v vzhodni Nemčiji ni bilo nič narobe, če so člani Komunistične partije zahajali v cerkev k maši in krščevali svoje otroke.

Stojite v razdeljeni vasi Mödlareuth...
...Toda ta meja, ni meja!
Tukaj smo v sredini NEMČIJE
(vir:h.arhiv)

Slovenska televizija bo prav gotovo odkupila tudi te nove dele nemške nadaljevanke Tannbach. Pred njihovim predvajanjem bo verjetno ponovila tudi prve tri dele serije, ki so se jih slovenski gledalci pred letom dni že lahko ogledali. Priporočam, da si jih ogledate tudi vi in potem nadaljujete z novimi deli. Če vas tematika vsaj malo zanima in si želite nekoliko razširiti obzorja, obenem pa uživati v napeti, zanimivi in zelo objektivni zgodbi, vam ne bo žal. Poleg tega vsebina nadaljevanke pomaga pri razumevanju slovenske povojne zgodovine.

V meni je serija Tannbach vzbudila predvsem dvoje misli. Prva je ta, da je vojna nekaj najslabšega, kar se lahko dogodi človeku in zastruplja mišljenje ljudi še daleč v prihodnost. Drugo pa je hvaležnost, da mi ni treba živeti v času, v katerem se dogaja nadaljevanka, in sprejemati težkih odločitev, ki so jih bili prisiljeni sprejemati junaki serije. 

Druga sezona serije Tannbach - Schicksal eines Dorfes, se konča brez jasnega in dokončnega zaključka ter tako daje prostor novemu nadaljevanju. Konec omogoča še eno nadaljevanje serije - prav mogoče nove tri dele, ki bodo tokrat objemali čas tam okrog leta 1990, čas padca Berlinskega zidu in ponovne združitve Nemčije, ki bo pomenil tudi konec delitve vasi Tannbach. 

Tannbach 2
(vir: ZDF/ Mathis Bothor)
od leve proti desni:
Tannbach-West
grof Georg von Striesow
Rosemarie Czerni (poročena von Striesow)
Horst Vöckler
Franz Schober
Tannbach-Ost
Friedrich Erler
Anna von Striesow (poročena Erler)
Hilde Vöckler


P.S.: Stari in novi deli nadaljevanke Tannbach so do začetka februarja brezplačno dosegljivi tudi v medioteki televizijske hiše ZDF.

nedelja, 31. december 2017

Moje knjige leta 2017

Ob letošnji knjižni inventuri ugotavljam naslednje:

Prvič: letos je bilo moje branje predvsem japonsko obarvano. Od petindvajsetih prebranih knjig jih je bilo kar enajst povezanih z Japonsko -  ali so jih napisali japonski avtorji, ali so se dogajale na Japonskem, ali pa so uporabljale japonski način ustvarjanja umetniških del. Bila je to svojevrstna izkušnja.

Drugič: vsako leto preberem manj knjig. Bi me to moralo skrbeti? Niti ne. Preberem pač toliko knjig, kot jih lahko. Več zaradi pomanjkanja časa pač ne gre. Za branje porabim vsaki prosti trenutek. In še kakšnega več. Vem, da bodo spet prišla leta, ko bo tega časa več, kot ga je bilo letos. Se že veselim!


Moje knjige leta 2017 so:


Knjige, ki sem jih le delno prebrala:
  • Alma Karlin: Japonske novele, Samotno potovanje, Popotne skice O čem je svetovna popotnica pisala v teh delih, lahko preberete v mojih poročanjih s potovanja po sledeh Alme Karlin na Japonskem (prvi del in drugi del)
  • Christine Liew: Geschichte Japans Zgodovina Japonske, napisana na zelo zanimiv način.
  • Eiji Yoshikawa: Musashi To je knjiga, ki sem si jo naložila na svojega kindla pred odhodom na Japonsko, ker sem se bala, da mi bo na dolgem poletu zmanjkalo materiala za branje. Šlo naj bi za klasični samurajski roman, ki je pristno japonski. Japoncem pomeni nekaj takega kot Američanom Gone with the wind. Ni bilo časa, da bi ga v celoti prebrala:( Mogoče kdaj drugič. Obsežen roman v več knjigah je sicer preveden tudi v slovenski jezik.

🎄💗🎄💗🎄💗🎄💗🎄💗🎄💗🎄💗🎄💗

















Srečno novo leto
2018

torek, 26. december 2017

Charlotte Lucas: Dein perfektes Jahr

Jonathan - eden od dveh glavnih junakov romana - je okrog 40 let star moški, športne postave in vpadljivo modrih oči. Je tudi bogat, saj je lastnik cenjene hamburške knjižne založbe Griefson&Books.
A naj vas vsa te prijetna dejstva ne zavedejo preveč. Jonathan N. Grief je namreč tudi izredno zoprna, pikolovska oseba, ki nerga za vsako malenkost. Redno, na primer, pošilja pisma na redakcijo lokalnega časopisa in se pritožuje nad slovničnimi napakami, ki jih najde v časopisu; ali pa piše na komunalno upravo, če ima občutek, da smetnjaki niso bili v pravem času izpraznjeni.

No, Jonathan prvega januarja, med svojim jutranjim joggingom ob reki Alster v Hamburgu, najde koledar za ravno začeto novo leto. Ta koledar je eden tistih lepih, v usnje vezanih rokovnikov, ki jih prav zdaj, ob koncu leta, najdete v vseh papirnicah in knjigarnah. V takšnih rokovnikih ima vsak dan v letu nekaj  praznega prostora, v katerega si lahko kaj zapišete. Lahko ga uporabite za vpisovanje terminov (če ste še dovolj starokopitni in za kaj takega ne uporabljate telefona) ali pa za pisanje dnevnika.

A rokovnik, ki ga najde Jonathan, je nekaj posebnega. Povsem je že popisan in to na roko. Tudi naslov ima in sicer Dein perfektes Jahr ali Tvoje popolno leto. Pod vsakim datumom je za prihajajoče leto že nekaj napisano. Lahko je to samo kakšen pregovor ali modra misel, a večinoma so za posamezne dneve leta vpisana čisto konkretna navodila, kaj naj bi se ta dan počelo. Na primer, za 21. junij, dan ko se začne poletje, piše: Vstani in ob 4:40 uri na obrežju reke opazuj sončni vzhod. Drugič piše: Pojdi v to in to kavarno in se najej toliko tort, da ti bo slabo. Ali pa: Napiši tri stvari, za katere si hvaležen. In še: Danes se poloti nečesa, kar nisi še nikoli počel.
Rokovnik je vseboval priporočila, kako naj bi prihajajoče leto potekalo, dan za dnem, da bi postalo perfektno.

Čeprav je bil rokovnik odložen na Jonathanovo kolo, je že od vsega začetka jasno, da ni bil namenjen njemu. Zaradi tega je bil Jonathan malce zmeden in ni vedel, kaj bi z rokovnikom - še posebej potem, ko je malo pokukal v njegovo notranjost. Jonathan Grief namreč še zdaleč ni bil takšne vrste človek, da bi znal ceniti modre misli zapisane v koledarju, še manj pa, da bi se ravnal po malo nenavadnih ali celo nespametnih navodilih, ki naj bi njegovo leto naredili drugačno, kot so bila vsa dosedanja, z eno besedo: perfektno.

Kakšne vrste človek je Jonathan, veliko pove že njegova reakcija na prvi zapis v koledarju - tisti za 1. januar. Za ta dan je bila v koledarju zapisana naslednja kitajska modrost: Man kann dem Leben nicht mehr Tage geben - aber den Tagen mehr Leben (Življenju ne moremo dodati dni, lahko pa dnevom dodamo življenje). Jonathan si je ob tem mislil samo: "Eine ziemlich platte Weisheit." ("Ena precej plehka modrost.")
A zaradi rokovnika se mu življenje v naslednjih  mesecih vseeno zelo spremeni. Na bolje, se ve;)

V romanu istočasno z Jonathanovo zgodbo spremljamo še eno zgodbo. To je zgodba Hahnnahe Marx, mlade ženske, ki je po značaju povsem drugačna od Jonathana - pozitivno naravnana, polna energije in dobre volje. Pred kratkim je zapustila službo in s prijateljico kljub pomislekom svojih bližnjih odprla vrtec, ki nudi varstvo otrok v neobičajnih urah dneva - takrat, ko so ostali vrtci zaprti. Zelo tvegano dejanje, ki se ga Jonathan nikoli ne bi upal polotiti.

Poglavja, ki opisujejo Hannino zgodbo, se izmenjujejo s poglavji Jonathanove zgodbe in za takšno zgradbo romana pisateljica zasluži veliko pohvalo. Izredno dobro ji je uspelo zgraditi in preplesti obe zgodbi. Skrivnosti, kot so, kdo je popisal koledar in komu je bil namenjen, je le počasi razkrivala; nit pripovedovanja posamezne zgodbe pa je prekinila na ravno pravem mestu, da je roman ostal napet in dramatičen skoraj do konca.
Knjigo mi je bilo tako med branjem izredno težko odložiti. Čeprav sem seveda že od vsega začetka vedela, da se bosta Hannina in Jonathanova zgodba na koncu (srečno!) povezali, nikakor nisem izgubila veselja do branja. Kar me je prijetno presenetilo! Še posebno zato, ker takšnih ljubezenskih zgodbic nimam preveč rada.
Zanimivo je bilo brati o Jonathanovi metamorfozi; še bolj pa o lekciji, ki jo je "perfektno" leto namenilo malo naivni in vedno skozi rožnata očala zroči Hanni.

Knjiga Charlotte Lucas, Dein perfektes Jahr, uspešno lovi ravnotežje na tanki črti med (pre)resnim romanom o pomembnih življenjskih temah kot so bolezen in smrt, brezdomstvo, ločitev partnerjev ter ločitev staršev od otrok na eni strani in (kičasto posladkano) zabavno ljubezensko zgodbo med dvema precej različnima človekoma na drugi strani.
To je zgodba z božičem v srcu, ki se najbolje in najbolj doživeto bere ravno v tem času leta.

★★★★☆

Charlotte Lucas
(vir: Bertold Fabricus/pressbild.de)

Lucas, Charlotte
Dein perfektes Jahr
Bastei Lübbe, AG, Köln, 2016
572 strani
ISBN 978-3-732-53060-1

ponedeljek, 11. december 2017

Florian Illies: 1913 (poletje)

Pred približno enim letom, ko sem začela z zapisi o letu 1913, sem obljubila, da bom knjigo Floriana Illiesa brala (in pisala o njej) v skladu z letnimi časi - poleti 2017 o poletju 1913, na primer.
Zdaj je že adventni čas, zunaj je sneg, jaz pa pišem o poletju! Pa naj takoj razložim, da imam za tako pozen zapis o poletju 1913 zelo dobro opravičilo. A pojdimo lepo po vrsti in brez prehitevanja.

Poletja minejo en, dva, tri. Ljudje gredo na dopust in že je tukaj jesen. Tako je danes in tako je bilo leta 1913. Mogoče so si pred stotimi leti ljudje - vsaj tisti, ki jih zasledujemo v naši knjigi - privoščili celo več dopusta kot si ga lahko mi. Za več tednov ali celo mesecev so odpotovali na počitnice.

Cesar Franc Jožef je tako kot že vrsto let pred tem tudi leta 1913 svoj dopust preživljal v Bad Ischlu. Tam je bil skupaj z gospo Katharino Schratt. Prenočevala sta v različnih hotelih, a že jutranjo kavo okrog 7ih zjutraj sta popila skupaj v vili, kjer je živela Schrattova. Gospa je bila cesarjeva zvesta spremljevalka (in ne ljubica). S cesarjem sta se poznala že v času, ko je bila še živa cesarica Sissi - ta naj bi njuno zvezo ne samo odobravala, ampak celo spodbujala. To potezo si lahko razlagamo samo s tem, da je bila Sissi do moža popolnoma ravnodušna, oziroma, da ji ni bilo popolnoma nič mar zanj. Na kar pravzaprav kaže ves njen način življenja.
Ko je Franc Jožef pozajtrkoval, se je pomešal med zdraviliške goste. Pogosto ga ostali gostje sploh niso prepoznali, tako preprosto se je obnašal in izgledal.

Rainer Maria Rilke je poleti 1913 sprejel povabilo Helene von Nositz in odšel v Heiligendamm. Zdraviliško mestece ob Ostsee mu je bilo zelo všeč in tam je ostal tudi potem, ko je njegova gostiteljica skupaj z možem odpotovala domov. Privoščil si je poletno afero z Ellen Delp, mlado igralko. 

A vsi tistega daljnega poletja niso samo uživali.
Käthe Kollwitz je bila z možem na počitnicah na Tirolskem, kjer je močno trpela. Z možem sta se nenehno prepirala in bila nervozna, ker zaradi dežja nista mogla uživati v naravi. Naveličana je bila moža. Poleg tega ni vedela, kam se bo obrnila njena umetniška pot. 
Tudi Käthe Kollwitz so v naslednjih letih čakale hude stvari. Če bi to vedela, mogoče na počitnicah ne bi bila tako slabe volje in bi uživala v zadnjih mesecih miru pred začetkom svetovne vojne, ki bo tudi njeno življenje obrnila na glavo. O tem sem pisala v prispevku Angel iz Kölna. Ta angel ima njen obraz.

Ker se poleti 1913 ni veliko dogajalo in je tole moje poročanje kot rumeni čvek izpred stotih let, naj izkoristim priložnost in napišem nekaj, kar mi že nekaj časa leži na srcu. Povezano je tako s poletjem 1913 kot tudi s knjigo Floriana Illiesa, a gre za mojo osebno zgodbo. V njej pa glavno vlogo igra veliki umetnik, slikar Ernst Ludwig Kirchner.


ERNST LUDWIG KIRCHNER, - in jaz

Za Ernsta Ludwiga Kirchnerja sem prvič slišala pred približno desetimi leti med zimskimi počitnicami v švicarskemu Davosu. Ob sprehodu skozi mestece me je presenetila stavba, ki s svojo obliko in napisom nekako ni spadala v zimsko športni in zdraviliški kraj. Bil je to Kirchner Museum. Radovednost je bila velika in na nek meglen ter oblačen zimski dan smo glavi družine dovolili, da se enkrat za spremembo do sitega nasmuča (in to brez običajnih počasnih in nespretnih dodatkov;), ostali pa smo zavili proti Kirchnerjevemu muzeju.

Ko sem z dvema majhnima otrokoma prestopila prag muzeja, je bila prva stvar, ki nas je pozdravila, zgrožen in od groze pobledel obraz ene izmed uslužbenk muzeja. Le kaj jo je tako zelo prestrašilo in zaskrbelo ob pogledu na nas? No, prav hitro smo izvedeli. Razložila nam je, da so tek, skakanje in vpitje v muzeju prepovedani in da je obisk muzeja, ki hrani tako dragocene slike, s tako majhnimi otroki, visoko tvegano početje. Ha, kot da se moja otroka ne bi znala obnašati! sem bila kar malo užaljena.

A ko smo zagledali prve slike Ernsta Ludwiga Kirchnerja, ki so visele po stenah ogromnih prostorov, je takoj postalo jasno, zakaj je bila uslužbenka muzeja tako stroga in pazljiva. Slike so bile čudovite - tako s svojimi barvami (od izrazito vijolične, preko rumene, oranžne in rdeče) kot tudi z oblikami naslikanih podob pokrajine in oseb - večinoma žensk - ki niso bile ne realistične, ne impresionistične, ne strogo modernistične. Veličastne. Pogosto velikega formata. Krasne. Očarana sem bila. 
Ko smo nekaj pozneje zapuščali muzej - pospremljeni z nasmehom in izjavo, da tako pridnih in mirnih otroških obiskovalcev v muzeju še niso imeli - sem bila zadovoljna kot že dolgo ne.

Postala sem obsedena z Ernestom Ludwigom Kirchnerjem, čeprav o njem nisem vedela skoraj ničesar.
A počasi sem pridobivala nove informacije o slikarju. Zvedela sem, da je bil to priznan nemški ekspresionistični slikar, ki je od leta 1918 do 1938 živel v Davosu. Na Čarobni gori (če kraj poimenujem tako, kot ga je označil Thomas Mann) je slikal povsem drugačne slike kot v Nemčiji. 

Njegova dela je Hitler razglasil za degenerirana, kar ga je izredno prizadelo.
No, to me je pa presenetilo! Da umetnik, ki se zaveda svoje genialnosti, da toliko na mnenje Hitlerja, se mi je zdelo sila čudno.
A bilo je še huje. Ernst Ludwig Kirchner je leta 1938 v starosti 58 let, naredil samomor, ker se je bal, da bo Hitler v svojem okupatorskem pohodu po Evropi, vkorakal tudi v Švico.
To je še posebej presunljivo zato, ker se Kirchnerju  - pristnemu Nemcu brez judovskih sledi v krvi, ob morebitnem Hitlerjevem zavzetju Švice ne bi bilo treba bati za življenje. Kljub temu ni prenesel misli, da bi živel pod vladavino diktatorja, ki se je posmehoval njegovim umetniškim delom. Hudo. Umetnikova občutljivost je segala do neba.

Po obisku Davosa sem potem deset let živela mirno, a s Kirchnerjem spečem in skritem v oddaljenem delčku svojih možgan. Moja obsedenost s tem slikarjem se je ponovno prebudila ob knjigi Floriana Illiesa 1913, ki sem jo začela brati v začetku letošnjega leta.
Iz knjige je razvidno, da je bil leta 1913 Ernst Ludwig Kirchner na višku svojega umetniškega ustvarjanja. Vse je teklo kot namazano. V Berlinu je slikal svoje slavne slike "cestnega življenja", ki so bile cenjene, in se predajal boehmskemu življenju umetnikov. Denarja mu ni primanjkovalo; še manj umetniškega zagona in energije. 

E.L.Kirchner:
Zwei Frauen mit Waschbecken; Die Schwestern (1913)
Städel Museum
(h.arhiv)
Na to, kakšno je bilo življenje Kirchnerja v tistem davnem letu, namiguje ena izmed njegovih slik, ki je nastala prav v letu 1913. Najdete jo v muzeju Städel v Frankfurtu. Prikazuje dve mladi ženski, modno oblečeni in naličeni, ki se umivata. To sta sestri Erna in Gerda Schilling. V tistem času sta skupaj s Kirchnerjem živeli v nekakšnem ljubezenskem trikotniku. Slika jasno namiguje tudi na to, da sta se vsaj občasno ukvarjali tudi s prostitucijo - umivanje, prikazano na sliki, naj bi bilo umivanje po spolnem aktu ali pa simbolično umivanje potem, ko se je grešilo.
No, Kirchner se je v naslednjih mesecih odločil samo za eno izmed sester - za starejšo Erno, ki je ostala njegova zvesta družica v nadaljnjem življenju, tudi v času, ko se je preselil v Davos.

Adolf Hitler, ki bo imel na Kirchnerjevo poznejše življenje tako usoden in tragičen vpliv, je bil leta 1913 popolnoma nepomembna figura tako na političnem kot tudi na umetniškem prizorišču. Na Dunaju in pozneje v Münchnu je Hitler tega leta v dopoldanskih urah dneva slikal akvarele ali razglednice, ki jih je v popoldne poskušal prodati. Ponoči pa je bral politične knjige. Ni bil preveč uspešen. Ni mu šlo tako dobro kot Kirchnerju.

Poletje leta 1913 pa je bilo za Ernsta Ludwiga Kirchnerja še posebno pomenljivo. Medtem ko je večina njegovih umetniških kolegov počivala in se predajala počitniškim užitkom, je Kirchner delal še bolj kot med letom. Le kraj bivanja je spremenil. V letih od 1912 do 1914 je namreč več poletnih tednov preživel na otoku Fehmar v Baltskem morju. Tam je slikal in izdeloval lesoreze, ki so upodabljali kopalce - večinoma svojo partnerico Erno Schilling in prijatelje umetnike s svojimi družinami, ki so skupaj z njim preživljali poletje, pa tudi prebivalce otoka. V teh poletnih mesecih je nastalo več kot 2000 umetniških del, ki so predstavljale protiutež njegovim upodobitvah berlinskega mestnega utripa. Ustvarjanja se je lotil tako predano in iz srca, da je celo plaval daleč stran od obrežja do ladijskih razbitin - samo zato, da si je priskrbel prav posebne kose lesa za svoje lesoreze.

In zdaj smo prispeli do razloga, ki je odgovoren za moje pozno pisanje o poletju leta 1913. V rojstni hiši Ernsta Ludwiga Kirchnerja, ki - kdo bi si mislil! - ni daleč od kraja, kjer živimo - so postavili razstavo z naslovom Kirchner, von Dresden bis Davos, na kateri so razstavljeni tudi lesorezi, ki jih je umetnik poleti leta 1913 ustvaril na otoku Fehmar. To razstavo sem si želela ogledati, preden bi napisala prispevek o poletju leta 1913.

E. L. Kirchner:
lesorez Mädchen von Fehmar (1913)
KirchnerHAUS
(h.arhiv)

Izkušnja razstave je bila enkratna - pa ne samo zaradi odličnih slik in odtisov, ki so pomagali k podoživljanju tistega daljnega poletja, ampak tudi zaradi izredne prijaznosti gospe, ki je bila tisto popoldne zadolžena za razstavo in obiskovalce muzeja. Bila je izredno prijazna. In ko je ugotovila, da sem Kirchnerjeva občudovalka, je bila naravnost navdušena. Posebej nas je opozorila na najdragocenejše razstavljene umetnine in nam razdelila še prospekte o vseh dosedanjih razstavah v Kirchnerjevi rojstni hiši. Podarila nam je majhne spominčke kot so kazala za knjigo in dokazala, da je nemška prijaznost večja od švicarske.
In kakšno naključje! Iz svojega nahrbtnika je na koncu potegnila še knjigo Floriana Illiesa 1913:) Tudi ona jo je z veseljem prebrala!

V KirchnerHAUS v Aschaffenburgu nam je bilo tisto sobotno popoldne vsem izredno prijetno in toplo pri srcu. Pa čeprav je bilo zunaj hladno in deževno. Še vedno velja, da so najboljše stvari na svetu zastonj - ali pa zelo poceni.

Ker smo bili gospe v Kirchnerjevi rojstni hiši všeč, nas je spustila tudi v zgornje nadstropje, kjer je bila soba malega Ernsta. Hiša stoji nasproti železniške postaje in bodoči slikar je lahko skozi velika okna opazoval številne vlake, ki so prihajali in odhajali s postaje. Tako seveda ni prav nič čudno, da je njegova prva slika prikazovala s svinčnikom narisan vlak. Narisal ga je v starosti štirih let.

Poletje leta 1913 je bilo zadnje, ki ga je Kirchner v celoti in brezskrbno preživel na otoku Fehrman; naslednje leto ga je tam že presenetila prva svetovna vojna. Ki je za vedno spremenila tudi njegove življenje. 
"Unfreiwillig freiwillig", kakor se je sam izrazil, se je priglasil v vojsko - "neprostovoljno prostovoljno". Čeprav ni želel biti vojak, se je namreč javil kot prostovoljec, ker je bila tako večja verjetnost, da se bo izognil bojevanju na fronti. 

Ne morem si pomagati, da ne bi na tem mestu omenila romana Thomasa Manna, Čarobna gora. Tukaj se namreč Kirchnerjeva usoda križa z usodo Hansa Castorpa iz omenjenega romana. Oba sta se kot prostovoljca pridružila nemški vojski in oba sta živela v Davosu oz. na Čarobni gori - Hans celih sedem let pred prvo svetovno vojno, Kirchner celih dvajset let po prvi svetovni vojni. Oba sta bila tam na zdravljenju.

Ernst Ludwig Kirchner je namreč kmalu po vstopu v vojsko doživel živčni zlom. Ni prenesel vojaškega urjenja, močno pa ga je prizadela tudi smrt prijateljev v vojni. Poleg tega je živel v nenehnem strahu, da bodo tudi njega poslali na fronto. Vse to je pri občutljivem slikarju povzročilo hude duševne stiske, ki so potrebovale zdravljenje z morfijem in veronalom. Vse to je vodilo v zasvojenost in hudo poslabšanje njegovega telesnega in duševnega zdravja.

Starega Ernsta Ludwiga Kirchnerja ni bilo več. V Davosu se mu je na srečo nekako uspelo ponovno postaviti na noge - tam je naslikal ene svojih najlepših slik, a starega življenja in sveta, ki ga je poznal - sveta v katerem se je tako dobro počutil in bil uspešen - tistega, ki je bil značilen za leto 1913, ni bilo več.

Ernst Ludwig Kirchner kot vojak prve svetovne vojne
in
njegova prva risba
(z očetovim pripisom, da jo je Ludwig narisal čisto sam v starosti štirih let)

"Die Kriegsjahre haben mich grausam zugerichtet und ich lebe eigentlich nur noch, weil ich mich an meine Kunst geklammert habe."
Pri življenju ga je ohranjala le še njegova umetnost. Pa še to samo do prihoda Hitlerja...

=========================================================

Tukaj se končujejo moji zapisi o čudoviti knjigi Floriana Iliesa in enkratnem letu 1913 - poletju stoletja, ko je vse cvetelo in se je zdelo, da je vse mogoče. Leto, ki je bilo predvsem za umetnost eno najbogatejših in najpomembnejših; leto, ko so nastala mnoga umetniška dela, za katera je čas pokazal, da imajo neminljivo vrednost.

Knjiga Floriana Illiesa je navdihnila mnoge druge strokovnjake, da so začeli izdajati knjige, ki na podoben način kot njegova, predstavljajo določeno leto v preteklosti. Tako sem že videla tisto z naslovom 1947; za prihajajoče leto primerno 1918; in seveda za praznovanje petstoletnice protestantizma pomenljivo 1517. 

Knjiga 1913 ima torej veliko bralcev in ni navdušila samo mene in gospe iz KirchnerHAUS. Upam, da so bili moji zapisi o knjigi zanimivi tudi za vas in da so vam odkrili kakšno skrivnost iz preteklosti, ki vam je potem mogoče - tako kot je meni - razjasnila katero od sicer težje razumljivih značilnosti današnjega časa.

★★★★★ 

Florian Illies
(1971)
(vir: Grisebach)

Illies, Florian
1913, Der Sommer des Jahrhunderts
S. Fischer Verlag, Frankfurt am Main, 2012
312 strani
ISBN 978-3-10-036801-0

================================================

Na hermioninem blogu preberite še: