petek, 08. junij 2018

Djuna Barnes: Nočni gozd

Sam Jordison, urednik in vodja bralnega kluba v časopisu Guardian, je odločil, da bo knjiga meseca maja 2018, modernistična. To je pomenilo, da se bo bralo in razpravljalo o eni izmed tistih knjig, ki so bile napisane tam od prvih let 20. stoletja pa vse do začetka 2. svetovne vojne. Pisatelji tega obdobja so razvili čisto nov pripovedni slog, ki je jasno in odločno prekinil povezave z realizmom in naturalizmom.

Hm, obdobje literarnega modernizma je bilo pri meni vedno precej kočljiva tema. Knjige, ki jih uvrščajo v to literarno zvrst, so mi bile vedno ali zelo všeč ali pa jih sploh nisem  prenesla (- ker jih mogoče niti nisem razumela). Rado se je zgodilo tudi to, da so me protislovna občutja prevevala pri enem in istem avtorju. Tako mi je bil roman Gospa Dalloway, ki ga je napisala Virginia Woolf izredno všeč in mi še vedno pomeni enega izmed vrhuncev literarne umetnosti; njenega prav tako visoko cenjenega romana K svetilniku, pa nisem dojela in ob koncu branja mi je bilo žal vsake minute, ki sem jo prebila ob tej knjigi.

Knjižni klub časopisa Guardian temelji na avtokratski ureditvi, a je v njej tudi nekaj prostora za demokracijo. Vodja bralnega kluba je tako izbral samo literarno obdobje, iz katerega naj bi bila knjiga meseca maja; katera točno pa naj bi to bila, je bilo prepuščeno bralcem samim. Vsak od spremljevalcev kluba je lahko predlagal svojo kandidatko. Sam Jordisan je vse predloge napisal na listke in le-te potem zbral v klobuku (dobesedno). Iz klobuka je potem pod budnim očesom kamere povlekel zmagovalko - knjigo meseca maja. 

Zmagovalka je bila knjiga Nightwoods ali Nočni gozd, pisateljice Djune Barnes. Nikoli še nisem slišala ne za knjigo in ne za avtorico, čeprav naj bi šlo za eno temeljnih romanesknih del modernizma.

Odzivi bralcev na izbor so bili ambivalentni kot je ambivalenten moj odnos do modernističnih romanov. Nekateri so menili, da je to enostavno čudovita knjiga, drugi so bili mnenja, da je krepko precenjena in pripravna le za mučenje študentov in članov raznih bralnih krožkov.

Da sem napisala tako dolg uvod k predstavitvi knjige je slab znak. Pravzaprav to pomeni, da nimam veliko snovi, o kateri bi zmogla kaj napisati.
Edino, kar mi je pri branju knjige vzbudilo zanimanje, je bil bogat in bohoten (ali pa nabrekel), malce posmehljiv stil pisanja. Da boste razumeli, za kaj gre, navajam prvi stavek v knjigi:
V začetku leta 1880 je Hedvika Violbein, krepka in vojaško lepa Dunajčanka, na postelji z baldahinom žive bahavo rdeče barve in z obeskom, na katerem sta bili odtisnjeni viličasto razcepljeni kreljuti hiše Habsburških, pokrita s pernico iz atlasa, v katero je bil vtkan Volkbeinov grb iz masivnih in potemnelih zlatih niti, kljub močno utemeljeni slutnji, da ne bi bilo priporočljivo zagotavljati nadaljnjega obstoja rase, ki si jo je Bog izvolil, ljudje pa zavrnili, v starosti petinštiridesetih let rodila edinega otroka, sina, sedem dni zatem, ko je njen zdravnik napovedal, da bo dobila popadke.
Če vam je takšen stil pisanja všeč ali pa ne - v obeh primerih je to, vsaj kar se mene tiče, edini razlog, da je roman vredno prebrati. V vsebini knjige namreč ni ničesar, kar bi bilo omembe vredno. Junaki romana se premikajo iz enega v drugo veliko evropsko mesto in razpravljajo o težavah svojih bolj ali manj zavoženih življenj. Kar je skrajno dolgočasno in zaradi pesimizma, brutalnosti, grdote in umazanije tudi neprijetno.

Poleg tega se zdi, da je pisateljica vsaj v določeni meri knjigo uporabila kot sredstvo za osebno maščevanje. Enega izmed likov v romanu je namreč upodobila po resnični ženski - tisti, ki ji je v resničnem življenju prevzela ljubico - in roman je uporabila za izliv vsega gneva, ki ga je čutila do te ženske. Poslušajte:
Imela je štrlečo glavo in drobno, neukročeno telo, ob katerem je človek nehote pomislil na lutko; nista spadala skupaj. Samo če bi jo raztelesili, bi lahko kateremukoli njenemu delu rekli, da je "pravi"... Videti je bila stara, vendar svojim letom primerno; zdelo se je, kot da uhaja iz nje para neke druge osebe, nekoga, ki bo vsak čas umrl;... Na prstancu je imela poročni prstan, ki je pripadal neki drugi ženski;... Glede prihodnosti je bila neučakana; zaradi nje je postala brezobzirna. Bila je med najbolj sprijenimi, a nepomembnimi ženskami svojega časa - zato ker ni mogla pustiti, da bi čas tekel sam po sebi, pripadati mu pa tudi nikakor ni mogla. Hotela je biti tista, zaradi katere se vse dogaja, a prav zato se zaradi nje ni nič zgodilo...Kadar se je zaljubila, je zaradi nakopičene nespodobnosti v sebi čisto podivjala; v trenutku je postala prekupčevalka s čustvi iz druge roke, tedaj brez prave vrednosti.
In tako naprej, cele štiri strani knjige samo o tej ženski.
Djuni Barnes je vsekakor treba priznati, da je imela bogato domišljijo (mogoče ne samo takrat, ko jo je poganjalo sovraštvo) in da jo je znala briljantno preliti na papir.

Z romanom Djune Barnes, Nočni gozd, je drugače kot je bilo z drugimi modernističnimi romani, ki sem jih prebrala. Te knjige ne morem imeti rada, a tudi popolnoma zoprna mi ni. Nekako vseeno mi je zanjo, saj me je pustila hladno in neprizadeto. Stvari, o katerih pripoveduje, me ne zanimajo in ne ganejo.
Stil pisanja pa je izviren in kaže na pisateljski talent! Ki pa je na žalost ostal neizkoriščen, oziroma je bil usmerjen v napačno smer.

★★☆☆☆

Djuna Barnes
(1892-1982)
(vir.Wikipedia)

Barnes, Djuna
Nočni gozd
iz angleščine prevedel: Filip Robar-Dorin
naslov originala: Nightwood
140 strani
spremno besedo napisala: Nataša Velikonja
ISBN 961-231-302-4

petek, 01. junij 2018

France Prešeren: Krst pri Savici

Krst pri Savici je - kakor ga je France Prešeren sam podnaslovil - povest v verzih. Pesnitev pripoveduje o pokristjanjevanju Karantancev v 8. stoletju na področju današnje Gorenjske. Glavni junak je poganski Črtomir, čigar vojska mora po junaškem boju priznati poraz krščanskim zavojevalcem pod poveljstvom Valjhuna. Povest se konča s Črtomirovim krstom pri Slapu Savica, kjer po vztrajanju njegove ljubljene Bogomile, sprejme krščansko vero in pozneje postane celo misijonar. Takšna je poenostavljena vsebina pesnitve.

V Uvodu so opisani usodni boji med Črtomirovo in Valjhunovo vojsko. Boji potekajo v Bohinjskem kotu. Celih šest mesecev je Valjhun oblegal Ajdovski gradec, kamor se je po prvih bojih zatekel Črtomir s svojo vojsko.
Mesto, kjer naj bi stal Črtomirov dvorec, si lahko ogledate še danes. Če v Bohinjski Bistrici zavijete mimo cerkve in pokopališča ter sledite kažipotom, po približno tričetrt ure prispete na vrh griča, kjer naj bi stala trdnjava zidana na skalo sivo...v nji gledaš Črtomirovo lastnino. Veliko ni videti - le ostanke temeljev bivališč in obzidja - a občutki ob zavedanju, da so prav na tem mestu dolgo dolgo nazaj živeli ljudje, ki so nam bili zelo podobni, ki so čustvovali in čutili tako kot mi in ki so uživali v enakem razgledu, natanko tako kot mi danes, veličastni.

Ajdovski gradec
Krst pri Savici ne sledi stvarnim zgodovinskim dejstvom. France Prešeren niti ni imel želje za kaj takega. V času romantike zgodovinska točnost ni bila tako zelo pomembna. Leta 722, ko so bili na področju današnje Slovenije zatrti zadnji upori poganskih Karantancev, na griču v okolici današnje Bohinjske Bistrice ni bilo nobenega gradu. Tam so bili le ostanki precej starejšega selišča iz poznorimskega obdobja. A to za pravo razpoloženje v pesnitvi nima velikega pomena.

Pomenljivo pa je drugo, mogoče ne tako zelo znano dejstvo, da sta bila oba, tako Črtomir kot Valjhun Karantanca, tako rekoč brata, a sta se kljub temu na smrt borila drug proti drugemu. Valjhun je bil namreč pregnani pokristjanjeni karantanski knez, ki je zdaj sledil ukazom svojega zaščitnika in podpornika, a v prvi vrsti nadrejenega oblastnika, bavarskega vojvoda Tassila.

Kanjon reke Kokre v Kranju,
al preveliko trumo je čez Dravo,
po Kokri doli v Kranj Valjhun pripodil.

Ker smo pokristjanjena dežela, je jasno, kakšen je bil izid boja med Črtomirom in Valjhunom. Prešeren je dramatičnost boja odlično prikazal s pravo izbiro verza in rime - s trivrstičnico iz jambskega enajsterca. Uvod h Krstu pri Savici je pisan v trivrstičnih kiticah, vsak verz pa je sestavljen iz natančnega zaporedja nepoudarjenega in poudarjenega zloga (U-U-U-U-U-U), kar je idealno sredstvo za prikaz stiske in strahu, a tudi zavzetosti in poguma, ki so jih občutili Črtomir in njegovi vojaki ob neenakovrednem boju s sovražnikom.
Strogo zaporedje zlogov se prekine le na enem mestu in sicer pri vrstici:
okrog vrat straža na pomoč zapije, kjer si eden za drugim sledijo kar štirje zaporedni poudarjeni zlogi ( - - - - U-U-U-U).
Nekateri so menili, da Prešeren pri tem verzu pač ni bil tako natančen in spreten ter se je tako pri jambskem enajstercu uštel. A to zelo verjetno ne drži. Da dobimo dokaz za to, je dovolj že to, da se malce poglobimo v vsebino verza. Ta namreč opisuje ključni trenutek v bitki, ko je postalo dokončno jasno, da bo Črtomirova vojska izgubila. Ta prelomni in usodni trenutek je z zaporedjem samih poudarjenih zlogov tako še dodatno podkrepljen in jasno izstopa iz ostalega besedila Uvoda.
France Prešeren je mojster, ki mu v slovenskem pesništvu še vedno ni para, prvič.

V osrednjem delu pesnitve - v Krstu samem, je France Prešeren potem uporabil drugačno pesniško obliko kot v Uvodu. Odločil se je za osemvrstično stanco, ki s svojo podaljšano dolžino poskrbi za drugačen tok pripovedi - počasnejši, z dovolj časa za razmislek, kar je povsem v skladu z vsebino pripovedi. Zdaj se več tako zelo ne mudi, kot se je mudilo v bitki. Namesto zunanjih bojev nastopijo notranji boji, ki pa so ravno tako usodni.

Črtomir je bil ob koncu bitke pri Ajdovskem gradcu edini preživeli poganski bojevnik. Obupan je. Sveta, v katerem je živel in za katerega se je boril, ni bilo več.

strašne mu misli rojijo po glavi,
življenje misli vzet si v slepi veri;

Od samomora ga odvrne le misel na Bogomilo. Z mladim dekletom, ki je bila svečenica boginje Žive na Blejskem otoku, ga je vezala globoka ljubezen. Preden bi umrl, je želel izvedeti le še to, kakšna usoda je doletela njegovo ljubo.

Enkrat videt želi podobo milo,
pozdravit prejšnjega veselja mesto:
al srečno je prestala časov silo,
al njeno mu srce še bije zvesto,
al morebit pod hladno spi gomilo,
al premagavec mu je vzel nevesto,
al živa, al mrtva je, zvedet more,
ločiti pred se iz sveta ne more.

Ribiča, ki mu je pomagal, da se je skril pred kristjani, je poslal poizvedovat, kako je z Bogomilo; sam pa se je zatekel k Slapu Savica. A drugi dan se k njemu ne vrne samo ribič, pač pa skupaj z njim prideta še ljubljena Bogomila in krščanski duhovnik.

Le kaj to pomeni?
Črtomir je ob pogledu na Bogomilo v spremstvu duhovna zmeden in razdvojen. Težko se premaga, da ne bi prijel svojega meča in ubil duhovna, a posluša, kaj mu želi povedati Bogomila. Izve, da je zapustila pogansko vero in da je zdaj kristjanka. In da želi, da enako stori tudi on.
Po porazu, ki ga je Črtomir doživel v bitki z Valjhunom, je to nov hud udarec za pogumnega poganskega upornika. A ljubezen do Bogomile je globoka in močna; Črtomir ob tej novici in Bogomilinini želji ne obupa. Pripravljen je prevzeti krščansko vero, če je to vera miru in sprave, kakršno zagovarja duhoven, ki je prišel skupaj z Bogomilo in to ni vera meča in krvi, pod praporom katere je zavojeval Valjhun. Črtomir je pripravljen na razvalinah neuspeha, ki ga je doživel ob boju za svojo domovino, iskati in graditi osebno srečo - skupno življenje z Bogomilo, ki bo njegovemu življenju prineslo nov smisel.

A našega junaka čaka nov udarec. Tudi zakonsko življenje z Bogomilo za Črtomira ni mogoče. Bogomila mu namreč pove tudi to, da je med obleganjem Ajdovskega dvorca trepetala za njegovo življenje, molila zanj in se za njegovo rešitev zaobljubila Bogu. Poleg tega je življenje na zemlji v primerjavi z večnostjo, ki nas čaka v onostranstvu, tako kratko, da zakonska veza med njo in Črtomirom nima pomena. Ha! Kakšen razlog.
Razočaranemu Črtomiru ne preostane veliko izbire. Odloči se za najbolj racionalno možnost; prilagoditev obstoječim razmeram, edino možnost, da dostojno preživi. Spreobrne se v krščansko vero. Nato odpotuje v Oglej, kjer postane duhovnik, pozneje pa celo širi krščansko vero med svojimi rojaki.
Kaj pa Bogomila?
Domu je Bogomila šla k očeti,
nič več se nista vidla na sveti.


Vau, kakšna zgodba! In kakšen konec - hladen, skoraj krut; v vsakem primeru pa brez kakršnegakoli upanja za Črtomira in Bogomilo.
France Prešeren je mojster, ki mu v slovenskem pesništvu še vedno ni para - drugič.

A ljubezenska zgodba v za slovenski narod prelomnem in usodnem zgodovinskem obdobju, ni bilo tisto, kar se me je ob tokratnem branju Krsta pri Savici, najbolj dotaknilo.
Precej dalj kot ob ljubezni med Črtomirjem in Bogomilo, so se moje misli mudile ob čudenju, kako je vendar mogoče, da je tako zaveden in ponosen junak kot je bil Črtomir, tako zelo hitro in brez velikega upiranja sprejel krščansko vero. Ne, ni bilo samo zaradi ljubezni do Bogomile. Ker pesnitev ob prebiranju budi takšne dvome, je France Prešeren mojster, ki mu v slovenskem pesništvu še vedno ni para - tretjič.

Kajti če Krst pri Savici ne beremo na tistem osnovnem, najlažje razložljivem nivoju, pač pa se napotimo v globino, ugotovimo, da njegovo spreobrnjenje še zdaleč ni bilo tako hitro in gladko, kot se zdi. Vedno znova se je zatikalo. Črtomir je presojal in vsako svojo potezo natančno premislil. V bolečem procesu metamorfoze iz poganskega upornika v krščanskega misijonarja, so prišle do izraza številne Črtomirove stiske in razklanosti, bolečine. Jasno je postalo tudi to, da ni bil tako goreč in brezpogojni vernik kot je bila Bogomila. Črtomir je premišljeval in dvomil, ob tem trpel in se nato odločil tako, kot je bilo v tistem trenutku najbolje.

Krst pri Savici ima uvodni sonet, v katerem France Prešeren svojo pesnitev posveča prijatelju Matiju Čopu, ki je preminil samo nekaj mesecev prej. Matija Čop se je prizadeval za razvoj slovenskega pesniškega jezika in spodbujal Franceta Prešerna, da razvije pesniške tehnike in oblike, ki bodo enakovredne dosežkom drugih kulturno razvitih narodov in njihovih jezikov. S Krstom pri Savici, pri pesnjenju katerega je uporabljal isto pesniško obliko kot Dante Alighieri v Božanski komediji, mu je to prav gotovo uspelo. Ne čudi torej, da je France Prešeren ravno svojo povest v verzih posvetil svojemu dragemu umrlemu prijatelju.

France Prešeren se je v času pisanja Krsta pri Savici spopadal s podobno osebno tragedijo kot Črtomir. O tem jasno piše v tem uvodnem sonetu. Tudi njemu so se tako kot Črtomiru razblinili upi na osebno srečo, saj je bilo leta 1836, ko je Krst pri Savici nastal, že jasno, da je Primičeva Julija zanj izgubljena. Poleg tega je bil zaradi smrti prijatelja Matija Čopa močno prizadet. To ga je postavljalo v podoben položaj kot Črtomira, ko je kljub vsej tragiki - prijateljevi smrti in izgubi Julije - moral nekako preživeti, razumsko gledati na položaj in se prilagoditi. In ob tem trpeti. Kajti tudi on - prav tako kot Črtomir, ni imel te prikladne zmožnosti, ki jo ima Bogomila in njej podobni, da bi up sreče unstran groba v prsih hranil.

Slap Savica
(maj 2018)


Slap drugo jutro mu grmi v ušesa;
junak premišlja, kak bolj spodej lena
voda razgraja, kak bregove stresa,
in kak pred njo se gore ziblje stena,
kak skale pokopuje in drevesa,
kak do nebes leti nje jeze pena!-
Tak se zažene, se pozneje ustavi
mladenič, Črtomir pri sebi pravi.

Krst pri Savici je čudovita pesnitev velikega pesnika, ki je bila vredna vsake minute in vsega truda, ki sem ga vložila v ta zapis, da sem na svoj laični način - ki pa je poln spoštovanja in občudovanja do pesnika - dodala, upam, majhen kamenček v bogat mozaik najrazličnejših premišljevanj o tem za Slovenijo in Slovence tako zelo pomembnem literarnem delu, ki tudi zdaj, po več kot sto petdesetih letih od nastanka, ni izgubilo svojega sijaja.

★★★★★

Poezije doktorja Franceta Prešerna
Ljubljana, Prešernova knjižnica, 1952, VI. letnik
uredil, uvod in razlago napisal dr. Anton Slodnjak

Prešeren, France
Krst pri Savici in Balade in romance
Ljubljana, Delo, Intelego
Študentska založba, 2006
spremna beseda: Boris Paternu

torek, 22. maj 2018

Alina Bronsky: Nenn mich einfach Superheld

Ker nisem adrenalinska zasvojenka, mi razni vlakci smrti ne pomenijo veliko. Poleg tega me vožnja z njimi namesto tega, da bi mi prinašala zadovoljstvo in veselje, navdaja z vrtoglavico in slabim počutjem. Z njimi res nimam velikega veselja. Menda to ni znak staranja? ;)

In tako sem zadnjič, ko smo se spet odpravili v enega izmed zabaviščnih parkov, s seboj vzela knjigo, ki bi mi priskrbela prijetnejšo zabavo od adrenalinske vožnje na takšnih ali drugačnih tračnicah. Nisem prav natančno izbirala med tem, kaj naj vzamem. Knjiga je morala biti le čim priročnejša - se pravi najbolje broširana, da ni tako težka; takšna, za katero mi ne bi bilo preveč mar tudi če bi se zmečkala, natrgala ali pomočila; ki pa bi bila kljub vsemu toliko zanimiva, da bi mi lahko krajšala čas, ki se v čakalnih vrstah za najpopularnejše vlakce meri tudi v urah.

Roman Aline Bronsky, Nenn mich einfach Superheld ali po slovensko Reci mi preprosto superjunak, se je izkazal za primerno izbiro.


Pri romanih te v Rusiji rojene, a že dolgo v Nemčiji živeče mlade pisateljice, se namreč vedno ve, kaj bo bralec s prebiranjem knjige dobil - lahkotno, pogosto tudi humorja polno pripoved, ki pa se vendarle ukvarja s težjimi in globljega premišljevanja vrednimi temami. Tako je bilo pri dosedanjih dveh njenih knjigah, ki sem ju prebrala (Baba Dunjas letzte Liebe ter Scherbenpark) in tako je bilo tudi s tokratno knjigo.

Ko sem sedela na eni izmed klopi v parku in opazovala navdušeno mladino, ki je nasmejano hodila mimo mene - od enega vlakca vrtoglavih višin in grozljivih pospeškov do drugega, pa mi je postalo jasno še nekaj. Da pravzaprav berem knjigo, ki govori o skupini mladih ljudi, ki pri takšni zabavi, kot jo ponujajo zabaviščni parki z vlakci smrti, nikakor ne bi uživali. Če bi se sploh lahko podali nanje. No, vsaj na začetku knjige ne...

Šest mladostnikov, ki nastopajo v knjigi, je starih tam okrog 18 let (eden malo več, ostali nekaj manj) in so vsi po vrsti na nek način telesno ali duševno prizadeti. Eden je slep, druga je na invalidskem vozičku, tretji ima umetno nogo, četrti ima težave s svojo spolno opredelitvijo in tako dalje. Kaj je narobe z glavnim junakom, Marekom, vam ne bom zaupala; lahko pa napišem, da sem tudi zaradi takšnih stvari, kot so se zgodile Mareku, vesela, da spadam med Cat- in ne Dog People.

Ti mladi ljudje se spoznajo v nekakšni skupini za samopomoč, ki jo vodi malce nenavaden, vsekakor pa v več pogledih sumljiv "guru". Na srečanjih skupine potem pride do raznih zanimivih in tudi smešnih pripetljajev. Da bi bilo medsebojno spoznavanje še intenzivnejše, skupina celo skupaj odpotuje in se naseli v udobni vili sredi gozda.
Zvemo, kako se vsak od protagonistov spoprijema s svojimi težavami, kako se zaradi svojih pomanjkljivosti odziva v družbi z drugimi - večinoma napadalno, spoznamo tudi njihove družine in tako dalje.
Največ pozornosti je v romanu namenjeno Mareku - nekoč izredno priljubljenemu fantu, ki je bil glavna zvezda šolskega gledališča, vedno deležen velike pozornosti vseh deklet, po nesrečnem dogodku pa je zagrenjen in nesrečen mladenič, ki pa vendar poskrbi tudi za razne zabavne pripetljaje in s svojimi pronicljivimi komentarji skrbi za dobro voljo bralca.

Knjiga je namreč dobra predvsem zato, ker se ob vseh tragičnih in žalostnih okoliščinah, v katerih so se mladostniki znašli in so opisane v knjigi, lahko bralec pogosto na glas smeje, skoraj vedno pa vsaj nasmiha, čeprav pa mu - to je tudi res - nekje v ozadju kljub vsemu odzvanja misel na to, kakšno smolo so ti mladi ljudje imeli in kako zelo žal mu je zanje.

Ob koncu zgodbe pride do velikega preobrata, ali povedano drugače, težko verjetnega presenečenja. Zaradi takšnih pisateljskih prijemov, kot je to presenečenje, knjige Aline Bronsky ne sodijo v skupino visoko kakovostne literature, pač pa v žanr ne tako zahtevnega branja. A s tem pravzaprav ni nič narobe. Pri romanih, ki so vredni branja, se zgodba lahko zaplete tudi na takšen način in mogoče tako celo vzbudi zanimanje pri dodatnih skupinah bralcev. 

Roman Aline Bronsky, Nenn mich einfach Superheld, bi v prvi vrsti priporočila predvsem mladim bralcem - z namenom, da bi se lažje zavedali, kakšno bogastvo imajo že s tem, da so zdravi in kaj vse jim je prihranjeno, če imajo to srečo, da se lahko pomešajo med sovrstnike in ne izstopajo s svojo prizadetostjo oz. prikrajšanostjo. Knjiga je poleg tega pisana na način, za katerega obstaja vsaj nekaj možnosti, da bi pri mladih bralcih vzbudil zanimanje in ga uspel tudi vzdrževati do zadnje strani romana. To pa je v današnjem času že zelo veliko.

★★★
Alina Bronsky
(vir: Wikipedia)

Bronsky, Alina
Nenn mich einfach Superheld
Köln 2015, KIWI
238 strani
ISBN 978-3-462-04754-7

nedelja, 13. maj 2018

Haruki Murakami: Die Ermordung des Commendatore II

Želela bi slišati mnenje nekoga, ki se spozna na Harukija Murakamija in njegove knjige, da bi mi povedal, ali je njegov najnovejši roman - v nemškem prevodu z naslovom Die Ermordung des Commendatore, eden njegovih tipičnih romanov. Ali Murakami vedno piše bolj ali manj tako in na takšen način kot v tem romanu? Sama po tem, ko sem prebrala njegov prvenec (ta tako ali tako ne šteje) in še dva njegova romana (Ljubi moj sputnik - daleč nazaj, ter Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja) tega (še) ne zmorem in ne znam soditi. 

Če se izkaže, da je zadnji roman, ki ga je napisal ta znani japonski pisatelj, eden njegovih značilnih, je zame namreč napočil čas ne samo za to, da z navdušenjem čakam na njegove nove knjige, ampak tudi čas, da se lotim sistematičnega prebiranja še vseh njegovih, do sedaj že izdanih knjig.

 "Umor komandanta" sem namreč prav rada brala in nekaj podobnega bi si želela prebirati tudi v prihodnje :)

Vendar pa moje zadovoljstvo ob branju tega drugega dela romana še zdaleč ni bilo tako samo po sebi umevno in jasno kot pri prvem delu. Branje je bilo precej bolj tvegano. Če sem  ob prvem delu, ki nosi naslov Eine Idee erscheint, imela občutek, da je vse na pravem mestu in skoraj idealno - osebe, zgodba, kraj dogajanja in način pisanja, je v tem drugem delu - ki nosi naslov Eine Metapher wandelt sich, Murakamijevo pisanje postalo visoko tvegano početje. Vsaj kar se mene in mojega počutja tiče ;)

Kar precejšen kos knjige se mi je namreč zdelo, da hodim na robu še sprejemljivega. Nadrealistične prvine zgodbe so se namreč začele pojavljati tako pogosto in so postajale tako zelo pomembne, da me je začelo rahlo motiti. Zdelo se mi je, kot da bi se pisatelj poigraval z mano in preizkušal mojo potrpežljivost. Kot bi se spraševal: Bo tole še zmogla prebaviti ali pa bo knjigo zalučala v kot? 
Ja, mestoma je bilo tako hudo, da sem že razmišljala o tem, da bi prenehala z branjem. A sem zdržala. In bila za to nagrajena. Haruki Murakami je imel (tokrat) občutek za pravo mero in s suprarealnostjo ni pretiraval - vsaj kar se mene tiče. Še več. Na koncu se vse niti pripovedi lepo povežejo - logično in razumsko, pa čeprav veliko stvari ostane nepojasnjenih. 

Zaradi neodgovorjenih vprašanj - predvsem tistih, povezanih z nacizmom, sem sicer za nekaj trenutkov občutila veliko razočaranje, a potem prav hitro ugotovila, da ima ravno zaradi te nedorečenosti knjiga - predvsem pa njen zaključek, tako zelo življenjski in človeški značaj, da jo je bilo več kot užitek brati.

Roman v tem drugem delu pridobi na dramatičnosti in akciji. Junakom se pripeti marsikaj - tako naravno logičnega, kot tudi magično nerealnega. Glavni junak se zaradi teh dogodkov spremeni. Postane ponižnejši in hvaležnejši. Iz njegovega vedenja izginejo še zadnji drobci oholosti in arogance. Tudi ponosa, ki mu je preprečeval, da bi se vrnil k osebi, ki ga je prevarala in prizadela, a je kljub temu tista, ki jo ima rad.

Zgodba se še vedno odvija v prelepem okolju hribovite pokrajine v okolici Odaware.
Glavni junak ima - kot se za slikarja spodobi, še vedno odličen občutek za opazovanje. Zaradi tega so izredno natančno opisane vse podrobnosti oblačil, ki jih nosijo ostali nastopajoči - od barve in vrste tkanin, iz katerih so obleke sešite do načina njihovega krojenja. Zaradi njegovega občutka za prostor in lepó je natančno opisana notranja arhitektura bivališč. Različni avtomobili, s katerimi se vozijo ti ali oni junaki romana, pa zaživijo pred bralcem tako živo, da si lahko predstavljamo celo to, kakšen je zvok ob odpiranju okna na voznikovi strani vozila.
A to še ni vse. Za mehko in domače ozadje napeti in vznemrljivi zgodbi služijo tudi opisi pripravljanja hrane. Kuhanje je tako nazorno predstavljeno, da sem si od glavnega junaka sposodila kuharski recept in na takšen način kot on pripravila pasto iz paradižnikov. Ki je bila zelo okusna :)
Takšni obsežni opisi na videz nepomembnih stvari in dogodkov, bi se mogoče nekaterim bralcem lahko zdeli dolgovezni in odveč. Sama sem daleč od tega mnenja. Ravno ti opisi so tisto, kar v romanu ustvarja pravo ozračje in pripomore k temu, da se glavni junak pokaže v vseh svojih značilnostih.

Haruki Murakami me je z romanom Die Ermordung des Commendatore prepričal, da je velik pisatelj, ki si zasluži vse priznanje. Množice bralcev, ki jih ima po vsem svetu, ne presenečajo. Pridružila se jim je še ena navdušenka ;)

Haruki Murakami
(foto: Ole Jensen/Corbis via Getty Images)

Murakami, Haruki
Die Ermordung des Commendatore, Band II
DuMont, 2018
naslov izvirnika: Kishidanchõ goroshi. Killing Commendatore
iz japonščine v nemščino prevedla: Ursula Gräfe
496 strani
ISBN 978-3-8321-8989-1

četrtek, 26. april 2018

Andy Weir: The Martian

Na vsake toliko časa si zaželim nekaj znanstvene fantastike. Tokrat sem bila ob izbiranju primerne knjige tega žanra v prijetni dilemi. Odločala sem se med romanom Dana Simmonsa The Fall of Hyperion - nadaljevanjem romana Hyperion, o katerem sem pred časom že pisala, in med romanom kitajskega pisatelja Liu Cixina z naslovom 三体 ali Sān tī. Pisatelj je za v angleškem jeziku izdano različico svojega romana - naslov je The Three-Body Problem, leta 2015 prejel najprestižnejšo nagrado za znanstveno - fantastični roman, nagrado Hugo. S tem se je zapisal v literarno  zgodovino kot prvi Azijec, ki je kadarkoli prejel to nagrado. Mimogrede, knjiga je navdušila tudi bivšega ameriškega predsednika Baracka Obama. 

No, pa zaenkrat nisem prebrala ne ene in ne druge od obeh knjig. Odločila sem se za nekaj tretjega - roman, ki ga je priporočil Randy Bresnik.


Randy Bresnik v Narodni galeriji v Ljubljani
(vir: Ameriško veleposlaništvo v Ljubljani
foto: Luka Dakskobler)

Randy Bresnik je eden od ne tako redkih Nasinih astronavtov slovenskih korenin. Ameriško veleposlaništvo v Sloveniji ima zelo lepo, dobrodošlo in pohvale vredno navado, da astronavte, ki imajo prednike iz naših krajev, povabi v Slovenijo, kjer imajo potem vrsto predavanj in intervjujev - vse za promocijo znanja in napredka. Na takšnem obisku v Sloveniji je bil v začetku letošnjega leta tudi Randy Bresnik.

V enem od intervjujev z njim je beseda nanesla tudi na knjigo Andyja Weira, The Martian - v slovenskem prevodu z naslovom Marsovec. Randyju Bresniku, ki je prebral kar nekaj ZF knjig, je bilo pri tej knjigi všeč to, da je avtor odlično ujel bistvo in način razmišljanja večine astronavtov.
Ha, če nekaj takšnega reče pravi astronavt, ki je bil izbran med tisoči kandidatov, ki želijo potovati v vesolje, ki je prestal naporni večletni trening in ima izkušnje življenja v vesolju, mu pa že lahko verjamemo! In knjigo, ki je obetala, da bo verodostojno pokazala razmišljanje in življenje astronavtov, sem z veseljem vzela v roke in začela brati.

Roman pripoveduje o ameriškem astronavtu Marku Watneyu, ki je bil član tretje odprave na Mars s človeško posadko, imenovano Ares 3, in tako 17. človek, ki je kdajkoli stopil na planet Mars - samo toliko, da veste, kako daleč v prihodnosti smo;)
Odprava Ares 3 pa je imela veliko smolo. Že 6. dan po pristanku na Marsu, je bila posadka zaradi peščenega viharja primorana zapustiti rdeči planet. Med vkrcavanjem v MAV (Mars descent vehicle) pa se je Mark Watney poškodoval in ostali člani posadke so upravičeno predpostavljali, da je umrl ter zato brez njega zapustili Mars.

Pa je, seveda, preživel.
A za kako dolgo? Do takrat, ko bo na negostoljubnem planetu še imel dovolj kisika, vode in hrane ter zaradi mraza ne bo zmrznil, bo še lahko živel. Vse te za življenje nujno potrebne stvari pa bi mu morale biti na voljo vse do prihoda naslednje človeške odprave na Mars, Aresa 4, čez približno 4 leta. Markov boj za preživetje na Marsu se tako lahko začne.

Mark Watney se mora znajti. Da preživi, mora uporabiti vse znanje, ki ga ima; prav mu pridejo vse ročne spretnosti, ki jih je pridobil med urjenjem. Daleč najpomembnejši za preživetje pa je - po mojem mnenju - njegov način spopadanja s težavami in reševanjem problemov. In to je tisto, o čemer je Randy Bresnik govoril v intervjuju - to naj bi bil način razmišljanja, ki ga ima večina astronavtov. Mark Watney pri reševanju težav obira tehniko "step by step" - probleme rešuje "korak za korakom", najprej tiste, ki so najpomembnejši in pri katerih se mudi, šele pozneje ostale. In pri tem se ne pusti zmesti in nikoli ne podleže malodušju. 

Tako se, na primer, dokaj hitro izkaže, da šibki člen v verigi njegovega preživetja - presenetljivo - ne bo pomanjkanje kisika, ampak premalo hrane in Mark se nemudoma loti reševanja tega problema. Koncentracije pri ubadanju z vprašanjem, kako naj si zagotovi potrebne kalorije za preživetje, pa mu ne zmanjšuje težka rešljivost naslednje težave, ki ga čaka - namreč, četudi mu uspe zagotoviti dovolj hrane do prihoda reševalcev, ni jasno, kako bo zmogel premagati razdaljo 3200 km, ki ga loči od mesta, kjer bo pristala naslednja odprava na Mars, Ares 4. Večina običajnih ljudi bi na njegovem mestu zaradi nerešljivosti problema glede razdalje, obupala tudi pri reševanju zagotavljanja hrane, a pri Marku ni tako. Tehnika "korak za korakom" se izkaže za zmagovito.

Branje o spopadanju osamljenega astronavta s krutimi razmerami na Marsu, pa ni bilo samo zanimivo (in poučno), ampak tudi zabavno. Mark Watney je namreč izredno pozitiven in vesel človek z velikim smislom za humor, njegova razmišljanja in komentarji pa vzrok za smeh pri bralcih knjige. No, zaradi takšnega, prijetnega značaja, je bil pravzaprav tudi izbran v posadko Aresa 3.

Knjiga je pisana na različne načine - večinoma v prvi osebi, v obliki izsekov iz Watneyevega dnevnika ali njegovih pisem ostalim članom posadke, nekaj pa tudi v tretji osebi neprizadetega zunanjega opazovalca (tako so opisani neprijetni pripetljaji oz. nesreče, ki jih Mark doživi na Marsu; kar nekaj jih je in hude so); dogajanje pa se seli z Marsa v Houston, Cape Canaveral, tudi na Kitajsko in seveda na plovilo Hermes, s katerim ostali člani posadke Ares 3 po nesrečnem dogodku na Marsu potujejo nazaj na Zemljo.

Ostali člani posadke imajo v knjigi bolj stransko vlogo, a so vseeno tako posrečeno orisani, da so več kot zanimivi in je bilo tudi o njih prav prijetno brati. Vsi so inteligentni in vsak premore dvoje specialističnih znanj. Mark Watney je na primer botanik in strojni inženir, kar je pri boju za preživetje na Marsu zelo posrečena kombinacija;)
Poveljnica Lewis je pragmatična ženska, vojakinja, ki je obsedena z vsem, kar izhaja iz 70-ih let 20. stoletja, pa naj bodo to filmi in televizijske serije iz tistega časa ali pa disko glasba. Beck je zdravnik odprave in Watneyev dober prijatelj. Na skrivem je zaljubljen v Johanssen - računalniško strokovnjakinjo odprave. Martinez je pilot, tudi vojak in predan katoličan. Šesti član odprave, Vogel, pa poskrbi za to, da ima misija Ares 3 mednarodni značaj. Kadar je Vogel, ki govori angleščino z naglasom (lahko si mislite, kateri akcent je to;), oblečen v vesoljsko obleko, se od ostalih članov odprave loči le po tem, da je na njej všita zastava Evropske Unije, ne pa Združenih držav Amerike kot pri ostalih. Zanimivo in pomenljivo se mi je zdelo, da ni imel všite zastave Nemčije.

Acidalia Planitia, Mars,
področje, kjer je pristala odprava Ares 3
(vir: NASA/JPL/University of Arizona)

Odlični prvenec Andyja Weira, Marsovec, ni značilna znanstveno - fantastična knjiga. V njej namreč ni prav nič fantastičnega, a je zato toliko več znanstvenega. Mark Watney namreč pri svojem boju za preživetje - znanstveniki na Zemlji ter preostanek posadke pa, da mu pri tem pomagajo, uporabljajo znanje in tehnologijo, ki nam je v današnjem času že na voljo - ničesar fantastičnega ne boste našli. To, kar se dogaja v knjigi, bi se prav lahko dogajalo že danes.
Knjiga bo posebno všeč vsem tistim bralcem, ki imajo radi naravoslovne vede - ki radi izvajajo kemijske poskuse, občudujejo logiko fizikalnih zakonov in računajo. A vsa ta naravoslovno matematična tehnologija v knjigi je vendarle le ozadje za izredno napeto zgodbo, ki jo doživlja izredno simpatičen junak. 

V reševanje Marka Watneya  so se vključili nešteti vrhunski znanstveniki in strokovnjaki s celega sveta, ki so uporabili vse svoje znanje; tistim, ki odločajo, pa ni bilo žal za to priskrbeti velikanskih količin denarja. Ob tem sem se hočeš nočeš spraševala, ali bi se takšna splošna mobilizacija znanja, volje in zagnanosti zgodila tudi v resničnem življenju. Bi na Marsu zapuščenega astronavta res poskušali na vsak način rešiti ali pa bi ga raje nekako tiho in stran od oči javnosti prepustili njegovi usodi? 

Na zadnjih straneh knjige je Mark Watney razložil svoj pogled na to vprašanje in me prepričal, da bi se veliko reševanje prav verjetno zgodilo tudi v resničnem svetu.
Reševanje astronavta namreč pomeni reševanje nekoga, ki predstavlja napredek, znanost in medplanetarno prihodnost, o kateri smo sanjali stoletja. In to je vedno nekaj takega, kar združuje številne ljudi.
Vendar pa to vseeno ni glavni razlog, da so se ljudje tako zelo potrudili, da bi Marka Watneya rešili. Glavni razlog je ta, da imamo ljudje v svojem jedru težnjo k temu, da pomagamo drug drugemu. Ta instinkt je nekaj tako značilno človeškega, da ga najdemo po vsem svetu in v vseh kulturah, razmišlja Mark Watney, in doda še:"And because of that, I had billions of people on my side. Pretty cool, eh?"

★★★★☆
Andy Weir
(1972)
(vir: goodereader)

Weir, Andy
The Martian
Del Rey, Penguin Random House, 2014
448 strani
ISBN 978-0091956134


P.S. Mislim, da mi ni potrebno posebej poudarjati, da je bil po knjigi posnet tudi film z Mattom Damonom v glavni vlogi. Nominiran je bil za kar sedem oskarjev.
Andy Weir pa se je po uspehu, ki ga je doživel njegov prvenec, povsem posvetil pisateljevanju. Izšla je že njegova naslednja znanstveno - fantastična knjiga, z naslovom Artemis.

nedelja, 15. april 2018

Paul Kalanithi: When Breath Becomes Air

Ko dih postane zrak, smo blizu smrti.
Ko dihanje ni več nekaj nezavednega, ampak postane hlastanje po zraku, vemo, da smo blizu konca. To je še posebno jasno takrat, ko nekdo umira zaradi bolezni pljuč.

Ena od najboljših strokovnih spletnih strani za kardiologijo, theheart.org, ob koncu leta svojim bralcem vedno ponudi seznam knjig, ki jih je vredno prebrati ali pa komu podariti. Seznami imajo naslove: Top Books Written by Doctors ali Physician Booklist ali Best Medical Nonfiction Books for Doctors itd. Knjige, ki se znajdejo na teh seznamih niso kar tako.

Na enem izmed teh seznamov za leto 2014 je bila knjiga Atula Gawande, Minljivost. Pisala sem že o njej in o tem, kako zelo mi je bila všeč.
Leta 2015 je bil na seznamu Henry Marsh s knjigo Do no Harm - ali Ne škoduj! -  tudi to knjižno uspešnico imamo prevedeno v slovenščino in čaka, da jo preberem. Knjigo sem dobila v dar in takoj, ko jo prebere oče, se bo znašla tudi na mojem seznamu knjig, ki jih je potrebno prebrati. 
Tretja knjiga, ki jo je napisal zdravnik in je tudi postala svetovna uspešnica -  na seznamu knjig theHeart.com je bila leta 2016, je knjiga nevrokirurga Paula Kalanithija, When Breath Becomes Air. Ravnokar sem jo prebrala in sicer v originalu. Tudi to knjigo imamo prevedeno v slovenski jezik, naslov je Ko dih postane zrak

"Rattling, heartbreaking, beautiful" je o knjigi When Breath Become Air, napisal že zgoraj omenjeni Atul Gawande.
"Every doctors should read this book...it helps us understand and overcome the barriers we all erect between ourselves and our patients" je napisal Henry Marsh, avtor uspešnice Ne škoduj!
Ann Patchet pa je še bolj univerzalna. Knjigo bi priporočila "anyone, everyone".

In kaj je tako posebnega in pretresljivega v knjigi Paula Kalanthija, da bi jo moral prebrati vsak zdravnik, če ne kar vsi ljudje?

Gre za tragično zgodbo mladega nevrokirurga, avtorja samega, ki so mu v starosti 36 let - tik pred tem, ko bi zaključil svojo specializacijo, odkrili raka pljuč v terminalni fazi. Svetla in uspešna prihodnost nadarjenega kirurga in znanstvenika, ki se je še malo pred tem zdela samoumevna, se je v trenutku razblinila. Paul Kalanithi se je naenkrat znašel v vlogi bolnika - na drugi strani odnosa, ki ga je sicer dobro poznal in vsak dan doživljal, odnosa zdravnik-bolnik.

Svojo življenjsko zgodbo je v knjigi natančno opisal. Na koncu se opazi, da mu je pri pisanju zmanjkovalo časa. Paul Kalanithi je namreč slabi dve leti po tem, ko je bila postavljena diagnoza, umrl. Da je knjiga vseeno zaključena celota, sta poskrbela predgovor Abrahama Verghesa - tudi zdravnika in pisatelja, zaposlenega na Stanford Medical University; ustanovi, kjer je pred boleznijo tudi Kalanithija čakala dobra služba - in epilog žene Lucy Kalanithi - zdravnice internistke, ki opisuje predvsem zadnje mesece moževega življenja.

O mnogih stvareh piše in razmišlja Paul Kalanithi v svoji knjigi in te so zanimive tako za medicince kot tudi za vse ostale. Mojo pozornost sta pritegnili predvsem dve.

Prva je ta, kako razumsko in zrelo, občudovanja vredno, je dojemal svojo bolezen in kako ni dovolil, da bi kratek čas življenja, ki mu je še preostal, stekel v prazno - ob smiljenju samemu sebi in spraševanju, kako je mogoče, da se je kaj takega sploh zgodilo. Na vprašanje "Zakaj se je to zgodilo ravno meni?", ki si ga v določenem obdobju svoje bolezni zastavljajo vsi oboleli, je odgovarjal z drugim vprašanjem: "Zakaj se pa meni to ne bi moglo zgoditi?" Begala ga je edino negotovost tega, da ni vedel, koliko časa mu je še preostalo: 2, 5, 10 let. Če bi to vedel, bi lažje načrtoval svoje dejavnosti. Vendar pa. Kdaj bomo umrli, oziroma, koliko časa nam je še na voljo, ne ve nihče od nas; pa naj bo zdrav ali bolan.

Paul Kalanithi se je v času po diagnozi, ki ga je zapisala smrti, vrnil v službo in še nekaj časa v polni meri upravljal svoj poklic nevrokirurga. Poleg tega je v času, ki mu je preostal, napisal pričujočo knjigo in si s tem izpolnil dolgoletno željo, da bi se poskusil tudi kot pisatelj. A kar je mogoče najpomembnejše, v tem času je postal tudi oče in ravno hčerka, ki je bila ob njegovi smrti stara komaj 8 mesecev, mu je dokončno osmislila življenje.

Druga stvar, ki se mi je še posebno jasno pokazala ob prebiranju knjige, je pa ta, da v pripovedi težko najdete odgovor na najpogostejše vprašanje, ki se poraja ljudem, ki pridejo v stik z bolnikom, ki je zbolel za pljučnim rakom. Mislim na vprašanje: "Ali je kadil?"
Paul Kalanithi kajenja - najpogostejšega vzroka za pljučnega raka, v svoji knjigi ne omenja in diagnozo raka pljuč tako osvobodi neprijetne stigme, ki jo čutijo vsi oboleli kadilci, "češ, saj je sam kriv, da je zbolel; kaj je pa kadil." Ta manko kajenja v zgodbi bolnika s pljučnim rakom se mi zdi najboljša plat knjige.

Knjiga Paula Kalanithija, Ko dih postane zrak, je presunljiva zgodba mlade družine, ki se mora soočiti s smrtjo, ki je prišla prezgodaj in nepovabljeno. Kakor je ta zgodba tragična, pa vendar tudi ni tako zelo posebna in edinstvena, da bi morali o njej prav posebej razpravljati in se čuditi. Vsak dan se dogaja nešteto podobnih zgodb, ki so mogoče še bolj žalostne in nesrečne. Moje misli in moje sočutje se vedno nekako lažje in bolj iskreno izrazijo ob ljudeh, ki tiho trpijo in svoje nesreče ne obešajo na veliki zvon oz. o njej ne pišejo avtobiografskih knjig.
A da ne bo pomote! Je že prav, da je Lucy Kalanithi spoštovala voljo svojega moža in izdala njegovo knjigo. Tudi to je dobro, da jo še naprej reklamira in približuje ljudem ter tako z njo zbira denar za raziskave pljučnega raka.
Vendar pa si ne morem pomagati - meni je ob knjigi zaradi vsega tega vsaj malo nelagodno.

Paul Kalanithi
(1977-2015)
(vir:Goodreads)

Kalanithi, Paul
When Breath Becomes Air
slovenski prevod: Ko dih postane zrak
Penguin Random House, UK, 2016
228 strani
ISBN 9781847923677

P.S. Paul Kalanithi ni nikoli v življenju kadil.

petek, 06. april 2018

Marčevski kulturni utrip Dubaja

Emirates Airline Festival of Literature - Van Gogh Alive - Mednarodni mesec žensk

Dubajčani so pametni. Vedejo se tako, kot so se vedle številne zmagovite civilizacije v človeški zgodovini - na primer tiste, ki so pred približno 1500 leti v Evropi nadomestile Rimsko cesarstvo. Ali pa, če se ozremo še dalj v zgodovino: tiste železnodobne kulture, ki so zasedle prostor do takrat cvetočih bronastodobnih - ki v svojem razkošju in prepričanju, da so večne, niti pomislile niso na to, da bodo kdaj propadle in da jih bo nadomestilo nekaj novega. Vse te nove kulture so od starih civilizacij prevzele tisto, kar se jim je zdelo vredno in primerno, ostalo zavrgle; tisto, kar je ostalo so nekoliko nadgradile in obarvale s svojimi značilnostmi, na koncu pa dodale še nekaj tipično lastnega. Na ta način so uspele ustvariti zasnovo za svojo zgodbo o uspehu.

Nekaj takega se že nekaj deset let dogaja v Dubaju. Takšen občutek imam. Od Evrope in Amerike so prevzeli tisto najboljše, kar imamo, a vse še nekoliko dopolnili in izboljšali, dogradili v lastnem stilu. Tako je v Dubaju najvišja stavba na svetu, najraznovrstnejši in najrazkošnejši nebotičniki; postaje metroja pa izgledajo kot tiste iz znanstveno-fantastičnih filmov. In vse te novogradnje kot da bi nam govorile: Glejte, vse zmoremo natanko tako kot vi, le da smo v tem še za stopnjo boljši!

Dubaj
(h.arhiv)









Gradbeni dosežki v Dubaju pa niso edino, v čemer zahodni svet izgublja svojo prevlado. Dubajčani so pametni in svoje prihodnosti ne gradijo samo na dohodkih, ki jim ga prinašajo nahajališča nafte. Dubaj postaja trgovsko in poslovno središče za področje srednjega vzhoda. Njihov letalski prevoznik Emirates pa postaja najpriljubljenejša letalska družba tudi izven meja arabskega sveta. Za zmerno ceno nudi odlično storitev.
Zgornji stavek pa velja tudi za številne dubajske hotele, v katerih se gost počuti kot car. Turizem je tako še ena panoga, ki bo Dubajčanom omogočala razvoj in dobiček, tudi potem, ko nafte same - ali potrebe po njej, ne bo več.

V določenih stvareh pa Dubaj v primerjavi z zahodnim svetom vseeno caplja daleč zadaj. Opazila sem vsaj tri. Začnem naj kar s tisto, ki se najbolj sklada z usmerjenostjo mojega bloga.

Literatura

V največjem nakupovalnem središču na svetu, Dubai Mall, med več kot 1300 trgovinami najdemo samo 2 knjigarni, pa še ti dve sta tuji - ena je britanska, druga je japonska. To kaže na to, da ljubezen Dubajčanov do literature ni ravno velika.

(h.arhiv)

Mi smo obiskali Kinokuniyo - podružnico največje in najbolj znane japonske knjigarne. Eno izmed njenih prodajaln sem spoznala že med potovanjem po Japonski. Ta v Dubaju je bila precej bolj lična kot tista v Tokiu. Bila je prostorna z dovolj velikimi razstavnimi površinami za knjige, številnimi sedeži za prebiranje in listanje knjig. Knjige so bile razporejene izredno pregledno, z obveznimi policami za uspešnice ali nagrejenke (v nobeni knjigarni do sedaj še nisem opazila regala z nagrajenkami Man Booker prize zadnjih desetih letih); vse knjige pa so bile razporejene tudi po zvrsti in po priimkih avtorjev. Na eni strani knjigarne so bile knjige v angleškem, na drugi v arabskem jeziku.

Knjige v angleškem jeziku, ki so trenutno najpopularnejše v evropskih knjigarnah, so bile tudi v dubajski knjigarni na policah za uspešnice. Z majhno lokalno posebnostjo; na prvem mestu najbolj priljubljenih ne-fikcijskih knjig je bila domača knjiga in sicer delo šejka Mohammeda bin Rashida -  podpredsednika in premiera Združenih arabskih emiratov ter vladarja emirata Dubaj, z naslovom Reflections on Happiness & Positivity.
Zelo zanimivo. Da se vladar ukvarja s temo sreče in zadovoljstva svojih državljanov, je zelo pohvalno. A njegovo veličanstvo šejk Rashid se ni ustavilo samo pri tem, da bi na temo sreče napisalo knjigo. Šejk strmi za tem, da bi srečo standardiziral kot mero razvoja. V znak truda v tej smeri so eno izmed cest v Dubaju že poimenovali v Happiness Street. Mimogrede, mogoče je le naključje - a bolj verjetno gre za premišljeno potezo - ta cesta je v okolici nakupovalnega središča - ki sodobnemu človeku prinaša največ sreče;) Kakorkoli že, Council of Happiness je že določil šest področij, na katerih bodo delali, da bi državljanom priskrbeli večjo srečo in zadovoljstvo. To so: zdravje, izobraževanje, okolje, osebna sreča, srečno mesto in družbeni standardi sreče.

Mogoče je ta drobna gesta vladarja, da napiše knjigo namenjena tudi temu, da bi se povečalo zanimanje za prebiranje in nakupovanje knjig med lokalnim prebivalstvom. Glede na to, da je knjiga na prvem mestu najbolj prodajanih knjig, pa kaže vsaj na to, da je občutek pripadnosti državi in svojemu emiratu, kakor tudi spoštovanje do svojega voditelja zelo visoko.

Mene so najbolj zanimale knjige domačih avtorjev. Zaradi tega sem se večino časa, ki smo ga preživeli v knjigarni, zadrževala pred knjižnimi policami označenimi kot Local Interest. A prav veliko mi te police niso mogle ponuditi. Še vedno so ponujali kratke zgodbe Mohammada Al Murra - po mojem mnenju daleč precenjene. Od domačih avtorjev pa je bila razstavljena še knjiga The Sand Fish - roman izpod peresa pisateljice Maha Gargash, ki se loteva problemov dogovorjenih porok. Vse ostale knjige so bila dela tujih avtorjev - med njimi precej knjig  francosko - libanonskega pisatelja Amina Maaloufa - večino njegovih knjig imamo prevedenih tudi v slovenščino (Samarkand, Taniosova pečina, Izvori, Leon Afričan in Križarske vojne v očeh Arabcev).

Presenetilo me je pa to, da so na izpostavljenemu mestu še vedno ponujali pred desetimi leti sicer izredno škandalozno, zdaj pa že precej izpeto knjigo, ki je bila v Saudski Arabiji prepovedana, drugod na Arabskem polotoku pa so jo ravno zaradi tega brali še z večjim veseljem.
To je roman v kratkih internetnih sporočilih o življenju mladih deklet v Ryadhu, ki ni čisto v skladu z versko moralo in splošnimi saudskimi vrednotami. Knjigo je napisala Rajaa al-Sanea - naslov je Girls of Ryadh

Ob obisku knjigarne v Dubaju sem imela občutek, da literatura ni tisto, kar bi obiskovalce nakupovalnega središča posebno zanimalo. Tudi pretirane želje, da bi pisali daljša prozna dela prebivalci Emiratov, kot kaže, nimajo.

A želja po tem, da bi Dubaj tudi v literarnem svetu ujel korak z zahodnim svetom, je vseeno velika. O tem priča podatek, da je bil v mestu v začetku marca letos že deseto leto zapovrstjo Emirates Airline Festival of Literature. Trajal je kar deset dni in sicer pod okriljem letalske družbe Emirati. Gostil je nekaj znanih literarnih gostov iz tujine (ki so vsi po vrsti hvalili, kako lepo je bilo poskrbljeno zanje v hotelih s petimi zvezdicami;) - poslušala v podcastu na letalu), med njimi pisec kriminalk Mark Billingham in tudi pri nas znana Kate Mosse (romana Labirint in Grobnica). Poudarek festivala pa je bil kljub tujim gostom, ki pišejo prozo, na poeziji. Predstavljali so se tako klasični pesniki kot tudi pesniki, ki kršijo vsa pravila pisane besede. Poezija je pač tista zvrst literarne umetnosti, ki ima na srednjem vzhodu večjo veljavo, ceno in tradicijo kot daljša romaneskna besedila. V zadnjem času pa se je z razmahom socialnih omrežij še posebej razbohotila in postala opaznejša.

d3

Dubai Design District  ali d3 je druga od teženj Dubaja kako ujeti zahodni svet - v dizajnu in likovni umetnosti. Področje d3 leži sicer čisto blizu zgoraj omenjenega Dubai Mall-a, a vendar je to skoraj že v puščavi. Trije bloki zanimive oblike so zgrajeni in nekaj kavarnic je videti - to pa je tudi vse. A Dubajčane ne gre podcenjevati. Prepričana sem, da bo čez nekaj let na tem kraju zbirališče trendovskih umetnikov; umetniško navdihnjeni obiskovalci pa se bodo lahko sprehajali iz ene v drugo od galerij in uživali v najrazličnejših razstavah.

A temelji nove dubajške zgodbe o uspehu so že postavljeni. Dubaj je v času našega obiska gostil razstavo, ki so jo postavili na ogled že v številnih velemestih sveta - od Berlina do Šanghaja in Sydneyja, in povsod je dosegla velik uspeh. Gre za razstavo, ki naj bi uvajala povsem nov način predstavljanja likovnih umetnin obiskovalcem. Slikarske umetnine so prenesene na digitalne nosilce slike, se pravi poslikane z digitalnim fotografskim aparatom visoke ločljivosti in nato projicirane na ogromna platna kot del premišljene multimedijske predstave. Obiskovalec se lahko dobesedno potopi v slike - s tem, ko leži na ležalniku in opazuje spreminjajoče se podobe na platnih, povečane izseke iz slik, ki se izmenjujejo pred njegovimi očmi; lahko pa se tudi sprehodi po upodobitvah, ki tečejo po tleh ali si čisto od blizu ogleda kakšen detajl slike. 
Si predstavljate, kakšni občutki so, ko se čisto od blizu zazreš v slikarjeve oči na avtoportretu ali pa se izgubiš v tihožitju cvetja, s soncem prežeti pokrajini ali pa zvezdnati noči, ki jo je nekoč naslikal? Prečudoviti.

Van Gogh Alive
(h.arhiv)
Razstava, ki jo do srede aprila gosti d3 se imenuje Van Gogh Alive in prikazuje vse pomembne Van Goghove slike. Le-teh si v originalu nikoli ne boste mogli ogledati skupaj, saj jih hranijo različni muzeji po svetu, ki se bodo le težko domenili, da jih razkažejo na skupni razstavi. Na takšen - digitalen način, pri katerem se ne izgubi (skoraj) nobena značilnost ali pa kvaliteta originala, pa si jih lahko ogleda množica ljudi, uživa v njihovi lepoti, obenem pa ni nobene nevarnosti, da bi se originalne slike na razstavi ali na poti do nje poškodovale.
Mogoče so klasičnim razstavam, kjer se obiskovalci pod budnim očesom varnostnikov previdno in s strahospoštovanjem premikajo od ene do druge slike, res šteti dnevi.

Vincentu van Goghu bi bila takšna razstava všeč, zatrjujejo razstavljavci in verjetno imajo kar prav. V teh dneh sem namreč dodobra spoznala življenje tega slavnega nizozemskega slikarja, ki je za časa svojega življenja uspel prodati le eno izmed svojih slik, in lahko bi rekla, da se izgled razstave sklada z njegovim značajem in prioritetami.

Da za to vem,  je poskrbela letalska družba Emirati, ki je na poletu v Dubaj in nazaj omogočala ogled kar dveh filmov, ki govorita o življenje Vincenta van Gogha.
Prvi je slavni, že davnega leta 1956 posnet in z oskarjem nagrajen film Lust for Life z odličnim Kirkom Douglasom v glavni vlogi. Drugi je čisto nov in je nekaj prav posebnega. Loving Vincent je namreč animirani film narejen s pomočjo oljnatih slik, ki jih je štiri leta dolgo ustvarjalo 1500 slikarjev. Pri tem so uporabljali Van Goghovo tehniko slikanja z živimi barvami in grobimi potezami čopiča ter debelo nanošeno barvo na platno. Izdelek je veličasten!
Film pripoveduje o zadnjem letu slikarjevega življenja in namiguje na to, da Vincent van Gogh mogoče le ni umrl zaradi samomora.

Van Gogh Alive
(h.arhiv)

Zgodba Dubaja je zgodba o uspehu. Tako je tudi zato, ker so Dubajčani pametni in se ne obremenjujejo z malenkostmi, ki za razvoj družbe niso pomembne. Ne moti jih multikulturnost in dejstvo, da je 80% prebivalcev njihovega mesta tujcev.
Ne moti jih, da je kljub temu, da je uradni jezik v državi arabski, jezik sporazumevanja angleščina.
Tolerantni so do vseh religij. Katoliško cerkev St. Mary od bližnje mošeje loči le cesta. Na cvetno nedeljo je tam potekala slovesna sveta maša s številnimi verniki, čisto tako kot po vseh ostalih katoliških cerkvah po svetu - mogoče še za kanček pristnejše, saj smo namesto oljkinih vejic, v rokah držali palmine liste.

Sožitje religij
(h.arhiv)

Vendar pa. Dubajška zgodba o uspehu ima tudi temne plati. Precej temne.

Gradbeni dosežki, po katerih je Dubaj tako zelo znan, so možni predvsem zaradi izkoriščanja številnih tujih, krepko podplačanih delavcev. Aroganca domačinov do teh delavcev - pa tudi strežnega osebja v hotelih, taksistov in prodajalcev, je za Evropejce težko predstavljiva. Neprijetno je opazovati služkinje, ki hodijo nekaj korakov za svojimi oholimi, v abaje oblečenimi gospodaricami - tudi same z ruto na glavi, čeprav se že na prvi pogled vidi, da niso muslimanke.
Tudi do okolja se prebivalci Dubaja obnašajo izredno neodgovorno. Smeti ne ločujejo. Z vodo, ki je v puščavi tako zelo dragocena, ne varčujejo. V puščavski klimi vzdržujejo zasneženo smučišče.
In konec koncev tudi toleranca do ostalih religij, s katero se tako zelo radi pohvalijo, le ni tako univerzalna kot se mogoče zdi. Zvonjenje v cerkvah ni dovoljeno (zvon v cerkvi sv. Marije je bil v kletki) in med mašo se prav gotovo vedno zgodi, da verniki zaslišijo glasno imamovo vabilo k molitvi, ki se razlega s sosednje mošeje in moti obred.


Ženske

predstavnica SMCCU Dubai,
mošeja Jumeirah
(h.arhiv)
A to še ni vse. Na vrsto prihaja tista tretja stvar, pri kateri bodo Dubajčani morali še veliko postoriti, da bodo ujeli zahodni svet. Tukaj mislim odnos družbe do žensk. Predstavnica SMCCU Dubai (Sheikh Mohammed Centre for Cultural Understanding) se je sicer ob našem ogledu mošeje Jumeirah v perfektni angleščini z britanskim naglasom trudila razložiti, da so ženske v muslimanskem svetu pravzaprav v privilegiranem položaju, a mene ni prepričala. Presodite sami, takole je povedala:
Ženske, na primer, ne da ne smejo, ampak jim ni potrebno hoditi v mošejo; če pa že gredo, rade ostanejo v ozadju, ker se jim tako ni potrebno mešati z moškimi.
Njihovo črno oblačilo je pa v puščavski klimi pravzaprav primernejše od belega, ki ga sicer nosijo moški, saj je zaradi črne barve lahko tanjše in tako primernejše pri znojenju.
Rute na glavah in zakrite obraze pa imajo v prvi vrsti zaradi zaščite pred soncem, vetrom in peskom (Le zakaj so potem zakrite med zajtrkovanjem?).
Da same vozijo avto, pa tudi ni najprimernejše, kajti: kaj pa če se jim v puščavi pokvari avto - kdo in kako hitro jim bo lahko pomagal. In tako dalje...

Ampak pustimo to. Recimo, da se tudi na tem področju v Dubaju trudijo narediti korak naprej. Mednarodni dan žensk, 8. marec, so raztegnili v mednarodni mesec žensk, ki je trajal vse do konca marca. Slike žensk, ki naj bi bile navdih ostalim - podjetnice, designerice in ustanoviteljice Ladie's Clubs, so prilepili na stebre v nakupovalnem središču. Samo ne vem, če se kdo ustavi pred njimi in jim nameni svojo pozornost. Tudi ženske ne.

Mednarodni mesec žensk,
v Dubai Mallu
(h.arhiv)

Dubaj je vsekakor zgodba o uspehu, a njegov blišč pobledi že takoj, ko se ozremo nekoliko globlje pod njegovo površino. Rada bi verjela, da je tako zaradi pomanjkanja demokracije (Združeni arabski emirati so federalna monarhija), a nisem prepričana, da to drži. Po običajni (zahodni) logiki brez demokratične ureditve dubajska družba sploh ne bi smela biti takšna, kot je - se pravi uspešna in konkurenčna zahodnemu svetu. Pa je in to zelo. V nekaterih pogledih nas celo prekaša.

A jaz kljub temu še vedno najraje živim v Evropi:)