Polona Glavan: Kakorkoli

Ko sem prebrala prvi dve poglavji  knjige - se pravi, eno Lilijino in eno Aljino pričevanje, sem preplavljena s čustvi na forum Knjižni molji želela poslati naslednje besedilo:

Polona Glavan: Kakorkoli

Uf, ta knjiga je fenomenalna. Saj je še sploh nisem prebrala. Šele začela sem - včeraj, pa sem čisto paf. Nobena beseda ni naključno izbrana, vsak stavek je izredno premišljeno sestavljen, drobna umetnina sama zase. Škoda bi bilo spustiti kateregakoli od njih. Pričakujem, da se bo na naslednjih straneh moje navdušenje ohladilo. Nemogoče je namreč, da bi tole trajalo vseh 460 strani.

Pa sem se zadržala in tega čustvenega izliva nisem objavila. Konec koncev, kaj pa veš, knjiga je debela in navdušenje zlahka mine. Potem bi vse skupaj izpadlo smešno.

No, recimo, tole je s tega mogočnega začetka, Aljino razmišljanje o indijanskem poletju:
"Toplota v novembru je nekaj, s čimer nimaš kaj početi. Kot da bi ti ponujali, kaj pa vem, kremšnito po tistem, ko si se nažrl nečesa strašno finega, belgijskih čokoladk ali originalne saherce ali nekaj takega. Lepa gesta, ampak ne na mestu. Enkrat drugič, bi rekla, če bi sploh imela komu, enkrat drugič, a prav, ne pa zdaj, ko ta reč sploh ničesar ne prinaša, ampak samo obuja spomine na nekaj, kar je treba itak pozabiti."

Ali  pa Lilijino razmišljanje o relativnosti časa:
"Ena minuta, koliko je ena minuta? Enkrat sem nekje slišala, da je zmeraj daljša, ko si normalen človek misli. Kar je seveda čisto okej, če si ti mudi, pa totalna jeba, če nekaj čakaš. Pa da ne bi slučajno probal kaj štet, potem si se šele zajebal. Štej do šestdeset, pa boš v štiridesetih sekundah skoz, ajd, v petdesetih maksimalno. Sem probala, hvala za vprašanje, ene stokrat, najmanj... V bistvu si lahko ziher, da je ena minuta že minila, samo če gledaš direktno na uro. Drugače lahko magari vidiš, kako gre sonce gor pa na sredo neba pa spet dol, pa vseeno ne moreš bit totalno siguren, da je tista kurčeva minuta res že mimo, če za to nimaš glih dokaza. Če milijon ljudi reče, da še ni, potem ni, jebiga.."

Naboj izbranih besed in gostota stavkov sta po začetnih poglavjih res minili (ali pa sem se navadila na pisateljičino spretnost pri rokovanju z jezikom), a navdušenje nad knjigo je ostalo. Zgodba in osebe so takšne, da nosijo močno sporočilo in na bralcu pustijo trajne sledi.

Tekom romana beremo izmenjujoči si zgodbi dveh mladih deklet - ena je srednješolka Lili, druga je študentka Alja. Po eni strani sta si obe precej podobni (ha, obe verižni kadilki in pristavljalki kave na štedilnik, če navedem najbolj banalni podobnosti), a vendar tudi precej različni. Govorita in razmišljata podobno kot to počnejo današnji mladi ljudje, obe sta romantično zaljubljeni, mladostniško vihravi, a vendar drobne razlike v govorjenju in obnašanju jasno pokažejo, da je Alja nekoliko starejša in zrelejša, mogoče tudi pametnejša, čeprav še vedno precej naivna. Da je pisateljici uspelo z načinom pisanja - izključno preko njunega govorjenja in razmišljanja, ustvariti tako fine razlike med njima, se mi zdi enkratno.
Zgodbi glavnih junakinj se bežno, a usodno križata šele ob koncu romana.

Zgradba romana je premišljena in natančno načrtovana. Prvi dogodek je pozitiven nosečniški test, zadnji je porod. Tako na začetku kot na koncu knjige Lili noče odpreti oči, ker noče videti tistega, za kar že sluti, da bo videla. Krog pripovedi se tako zelo dovršeno in inteligentno zaključi.

Pisateljica se z romanom dotakne različnih tem.
Prva je mladostniška zaljubljenost, kjer v razmerju med fantom in dekletom vse štima in je idealno in najboljše. Čustva kipijo, SMS-ji šibajo sem in tja. On je enkraten in jo ima neskončno rad. Kaže, da bo vse to trajalo in da sploh ni možnosti, da bi šlo kdaj kaj narobe.
Iz tega, kar sem napisala, bi mogoče lahko sklepali, da je odnos med Aljo in Lili ter njunima fantoma prikazan preveč idealistično in neverodostojno, pa sploh ni tako. Mogoče je vse mladostniško naivno, a to paše v zgodbo in h glavnima junakinjama.

Druga tema, ki se je loteva roman, je najstniška nosečnost. Kako se z njo spopada bodoča mami, je opisano z veliko natančnostjo in občutkom. Prikazana je tudi reakcija bodočega očeta, pa bodočih starih staršev - vse zelo dodelano in prepričljivo - tudi predvidljivo, a vendar ne dolgočasno in dolgovezno. Še celo napol dementna babica pride na svoj račun in izusti stavek, ki osupne: O, ti kurbica mala.

Največja od vseh tem, osrednja tema romana, je tista o odnosu Slovencev do tujcev, ki so se k nam priselili iz drugih delov bivše Jugoslavije. Ta tema je prikazana z dveh zornih kotov - prvi je skozi oči ksenofobov,  drugi z vidika (pre)velike družbene angažiranosti za odpravo krivic, ki jih doživljajo tujci.
Odlično je opisano, kakšen strup je lahko nacionalizem, če pade na plodna tla. Plodnih tal je pa ravno v času krize in recesije največ. Zaradi tega strupa se čisto normalen, mlad fant, ki preživlja sebe in svojo mamo ter  ga ni strah tudi v nestabilnih razmerah ustvariti družine, lahko mimogrede spremeni v zadrtega ksenofoba, ki je sposoben tudi nasilnih dejanj. 

Pravzaprav ta preobrazba ne poteka čisto mimogrede. Je počasna, a vztrajna. "Tako kot se ne zavedaš, kdaj se rodiš in kdaj umreš, se ne zavedaš tudi, kdaj začnejo stvari iti narobe..." pravi Alja.
Za Marsa ne vem, kdaj se je spremenil v skina. Poleg tega me že odkar sem prebrala knjigo mori banalno vprašanje - pa upam, da ne gre za SPOJLER - na katerega ne znam odgovoriti: Je bil Mars brez las že od samega začetka romana? Kot da je to ne vem kako pomembno, a če se boste lotili romana, bodite pozorni na to, pa mi, če se vam zdi, zaupajte odgovor:) Ker jaz si takšnega, obritega, nisem predstavljala.

Če imamo na eni strani ksenofobe in nacionaliste, imamo na drugi strani skupino idealističnih mladincev, ki so prepričani, da bodo s svojimi akcijami kar čez noč spremenili svet in odpravili krivice. Pa se morajo še veliko naučiti, saj s svojimi dejanji tudi škodujejo. Mogoče najbolj ravno tistim, ki jim želijo pomagati.
Detajli mišljenja in obnašanja ljudi na obeh straneh so razčlenjeni s proustovsko natančnostjo.

Roman ima nekaj ganljivih odlomkov, ki zvabijo solze v oči. Največji je tisti, v katerem Alja prvič pride v stanovanje Muisavljevićev, kjer naj bi nudila inštrukcije osnovnošolcu Senadu. Osupla nad razmerami, v katerih živi družina, pove : "Zrla sem v revščino, preprosto in odkrito revščino. In revščina je skozi trojico oči, ki so zdaj, v polni svetlobi, odsevale ploščato in malo votlo, odkrito zrla nazaj vame." S tema dvema stavkoma je tudi predme s silovitostjo, ki jo redko srečam, stopila vsa beda, v kateri je bila prisiljena živeti bosanska družina - z materialno prikrajšanostjo oropana tudi prihodnosti.

Težko je napisati racionalno mnenje o tako veliki knjigi kot je roman Polone Glavan. Kakorkoli je roman, ki  z veliko natančnostjo, občutljivostjo in prepričljivostjo razčlenjuje pomembne življenjske teme, a pri tem še zdaleč ni  zamorjen ali "zatežen". Napisan je tako, da se bralca globoko dotakne. Ni vsiljiv in ne moralizira. Poučen je na prijazen način.

Roman bi bil idealno maturitetno branje. Knjiga bi bila mladim blizu tako zaradi jezika kot zaradi teme. Prepričana sem, da bi bila večini maturantov tudi všeč. Poleg tega bi se pri branju vadili v potrpežljivosti in preganjali strah pred debelimi knjigami:)
Knjiga je seveda primerna tudi za odrasle bralce. Priporočam jo vsem, ki jih zanimajo pomembne življenjske teme in s prizanesljivostjo in razumevanjem gledajo na čudež odraščanja. Roman pa bo prava poslastica tudi tistim, ki imajo radi slovenski jezik. Kaj vse se da z njegovo pomočjo napisati in izraziti! Pa čeprav se v knjigi večinoma uporablja le slengovska različica.

Roman Polone Glavan Kakorkoli je  moj favorit za kresnika. To si upam trditi kljub temu, da sem do sedaj prebrala samo pet slovenskih romanov z letnico izida 2014. Nemogoče se mi namreč zdi, da bi letos v Sloveniji lahko izšel še en tako izvrsten roman.

Polona Glavan