četrtek, 27. april 2017

Stephen King: The Bazaar of Bad Dreams

V knjigi The Bazaar of Bad Dreams je zbranih 20 kratkih zgodb Stephena Kinga. Zbirka je v Združenih državah Amerike izšla leta 2015. Nekatere od zgodb so bile že pred izidom te zbirke objavljene v različnih časopisih ali pa tudi samostojno, nekatere pa so bile s to zbirko prvič predstavljene bralcem. Nekatere od njih so bile že nagrajene. Knjiga je obsežna, saj ima več kot 500 strani. A dolžina literarnega dela nas pri Stephenu Kingu ne bi smela presenetiti. Kakor so nekateri od Kingovih romanov zelo debeli, so nadpovprečno dolge tudi nekatere od njegovih kratkih zgodb, ali bolj pravilno, novel.

Debele in težke knjige mi ni bilo potrebno držati v rokah in prenašati s seboj - pa ne zaradi tega, ker bi jo brala na kindlu, ampak zato, ker sem jo poslušala kot zvočno knjigo; med dolgimi vožnjami z avtomobilom, skupaj z ostalimi člani družine - v nemškem prevodu z naslovom Basar der bösen Träume in v odlični interpretaciji igralca Davida Nathana. Poslušanje kratkih zgodb med vožnjo z avtomobilom je še posebno primerno - bolj kot poslušanje kakšnega daljšega literarnega dela. Če namreč koncentracija ob poslušanju ene izmed zgodb popusti, ni še nič izgubljenega. Prav verjetno je, da bo ob naslednji zgodbi drugače in za posamezni okus poslušalca bolj zanimivo. Pri poslušanju romana, na primer, pa izgubiti rdečo nit pripovedi - lahko tudi zaradi slabega znanja jezika, ni dobro.

Stephen King je mojster kratkih zgodb - to se iz zbirke Bazar hudih sanj že lahko reče. Zgodbe se ponavadi počasi razvijajo in traja kar nekaj časa, da bralec dojame njihovo glavno idejo. Ponavadi je takšen način pisanja čisto v redu, saj se na ta način gradi dramatičnost in se spodbuja bralčevo zanimanje; včasih pa je opis raznih nepomembnih dogodkov (kot se pozneje izkaže) predolgo in zato dolgočasno. V takšnih primerih sem imela občutek, da se pisatelj kar malo norčuje iz bralca in zanalašč zavlačuje ter po zgodbi trosi določene podatke samo zato, da bi bralca speljal na krivo pot. Takšno početje pa pisateljem ponavadi zamerim.

Vsebina zgodbe je večinoma tipično "Kingovska". Imamo avtomobile na avtocestnih počivališčih, ki požirajo nič hudega sluteče mimovozeče. Veliko je zelo nenavadnih, paranormalnih pripetljajev; dogajanje pa je postavljeno tudi v paralelna vesolja. Pisatelj se sprašuje o smislu življenja, pogosto piše o smrti, tudi življenju po njej ter na te teme razvija različne neverjetne, a tudi zanimive hipoteze. Fajn. Mi je bilo všeč.

Kar je značilno za to zbirko kratkih zgodb, je tudi to, da Stephen King pred začetkom vsake od njih nagovori bralce. Ponavadi pove, kaj ga je pripravilo do tega, da je zgodbo napisal ali pa razloži kakšne posebne okoliščine v povezavi z zgodbo.

Včasih pa se tudi opravičuje, na primer v nagovoru k zgodbi Ur, kjer ima slabo vest, ker je zgodbo napisal za potrebe Amazona, bolj natančno za reklamo njihovega kindla, ali pa Kindle Singles - kratkih zgodb, ki jih Amazon prodaja po ceni evra ali dva.
Kakorkoli že, zgodba je več kot zanimiva. Pripoveduje o učitelju angleščine Wesleyu Smithu, ki pri Amazonu naroči bralnik kindel. Da je z bralnikom nekaj narobe, opazi že, ko ga prvič prime v roke. Kindel je namreč roza barve, pa čeprav so v tistem času pri Amazonu izdelovali le bele. Izkaže se, da je roza kindel namenjen nekemu drugemu Wesleyju Smithu, in ta Wesley Smith živi v drugem, paralelnem vesolju. V tem drugem vesolju je Ernest Hemingway živel tri leta dalj kot v našem in napisal še štiri knjige, ki jih Amazon zdaj ponuja svojim bralcem; razlike so še pri mnogih drugih znanih pisateljih, Shakespearu, na primer. Ko glavni junak raziskuje svoj kindle, ugotovi, da ima dostop tudi do različnih časopisov. Ko išče številko The New York Timesa iz novembra 1962, presenečen ugotovi, da v enem izmed paralelnih vesolj ta dan časopis sploh ni izšel. Vzrok: začetek 3. svetovne vojne, ki jo je sprožil raketni napad s Kube.

Všeč mi je bila tudi zgodba Življenje po smrti (Afterlife ali Leben nach dem Tod), v katerem pisatelj opisuje, kaj doživlja glavni junak zgodbe William Andrews, potem ko je umrl zaradi črevesnega raka. Izbirati mora med dvema možnostma. Lahko "resnično umre", se pravi popolnoma izgine, razpade, tako da za njim ni nobene sledi več in tudi nobenega posmrtnega življenja, lahko pa se odloči za ponovno rojstvo v svoji lastni osebi, s to pripombo, da se svojega prejšnjega življenja ne bo spominjal. Na ta način mu je dana možnost, da se ob pomembnih trenutkih svojega življenja odloči drugače, kot se je in tako popravi kakšno od svojih napak. Preden Wiliam Andrews sprejme odločitev, izve tudi to, da se je že večkrat moral odločati na ta način, saj je že večkrat umrl in že večkrat živel svoje življenje, ki pa je bilo kljub mnogim poskusom vedno enako, z enakimi napakami in slabimi odločitvami.

Smrt ima pomembno vlogo tudi v drugih zgodbah. Tako v kratki zgodbi z naslovom Osmrtnica (Obits ali Nachruf) ljudje umrejo že, če se zanje napiše osmrtnica; v zgodbi Sipina (The Dune ali Die Düne), so pa njihova imena napisana v pesku in sicer manj kot mesec dni pred smrtjo. V zgodbi Mister Yummy ali Mister Sahneschnitte se ljudem nekaj dni pred smrtjo prikazujejo napovedovalci smrti v obliki prividov ljudi, ki so jih srečali v preteklosti in so imeli pomemben vpliv nanje. Ostarelemu geju se tako pokaže mladenič podoben Davidu Bowieju; z izbiro vsebine zgodbe pa je pisatelj dobil še priložnost, da napiše kakšno besedo o AIDS-u in o moči spolnosti, ki jo ima ta na potek človeškega življenja. 

Zgodba z naslovom Zopern mulc (Bad Little Kid ali Böser kleiner Junge) je prej kot v angleškem izšla v nemškem in francoskem jeziku. Stephan King v uvodu k zgodbi razloži zakaj je bilo tako. Pove, da ima sicer raje Rolling Stonse kot Beatlese, a navdih za to zgodbo je vseeno dobil s pesmijo, ki so jo prepevali Beatlesi. To je pesem Bad Boy. In zakaj prva objava v nemškem jeziku? Kot poklon Nemcem, saj so to pesem Beatlesi največkrat zaigrali v svojih zgodnjih letih, ko so nastopali v Hamburgu.
Zgodbo Böser kleiner Junge pripoveduje na smrt obsojeni zapornik svojemu odvetniku na večer pred usmrtitvijo. Pove, kar ni povedal na sodišču in je pravi vzrok za to, da je hladnokrvno in brez obžalovanja ubil okrog sedem let starega fanta. Za to zgodbo bi lahko rekli, da je srhljivka.

Nekoliko grozljiva je tudi zgodba Mali zeleni bog trpljenja (The Little Green God of Agony ali Der kleine grüne Gott der Qual), - vsaj v izvedbi Davida Nathana je grozljiva. Njena glavna ideja je - vsaj po mojem mnenju - ta, da je potrebno ljudem vedno verjeti, ko zatrjujejo, da jih strašno boli.

Tommy pa sploh ni kratka zgodba, ampak je pesem v prostem verzu, posvečena hipiju, ki je umrl leta 1969 zaradi levkemije. Napisana naj bi bila za resnično osebo.

Večina zgodb iz zbirke Stephana Kinga The Bazaar of Bad Dreams mi je bila všeč. Če ne zaradi drugega pa zaradi pisateljeve domišljije in sposobnosti domisliti si najrazličnejše hipoteze in teorije kot odgovor na življenjska vprašanja, ki se jih prej ali slej vsi zastavljamo. Občudujem tudi pisateljev občutek za ljudi, njegovo sposobnost vživljati se v druge in njegovo natančno opazovanje sveta okrog sebe.
Včasih me je jezila počasnost pripovedovanja, dolgoveznost in razpletanje o nepomembnih stvareh. Včasih sem bila razočarana nad koncem zgodbe, saj je pripoved v začetku obetala precej več, kot se je pa potem na koncu iz nje izcimilo. A večina zgodb ima kljub vsemu presenetljive preobrate in konce, ki osupnejo.
Zgodbe na splošno niso tako zelo strašljive ali grozljive, kot bi lahko sklepali iz naslova. Vsaj zame ne. Mogoče zato, ker niso preveč verjetne.

Z zgodbami iz bazarja nočnih mor je tako, kot je na splošno s Stephenom Kingom: kakor so nekateri od njegovih romanov nadvse odlični, so drugi skoraj neprebavljivi. Tako so me nekatere zgodbe navdušile, med poslušanjem drugih pa sem zaspala in to s prijetnim občutkom, da sem se izognila nečemu sila dolgočasnemu in nezanimivemu.

★★★★☆
Stephen King
(1947)
(vir: http://heroichollywood.com/wp-content/uploads/2016/08/Stephen-King-.jpeg)

King, Stephen: Basar der bösen Träume
naslov originala: The Bazaar of Bad Dreams
Wilhelm Heyne Verlag, München, 2016, in der Verlangsgruppe Random House GmbH
zvočna knjiga, 3mp3-CD-ji

čas predvajanja: 20 ur in 15 min

sobota, 15. april 2017

John Steinbeck: O miših in ljudeh

Nekatere knjige so kot dragi kamni. So sicer bolj ali manj natančno obdelane, a dragi kamni so tako ali tako. Roman Johna Steinbecka O miših in ljudeh, je kakor diamant - majhen sicer, a izredno natančno izbrušen. Brez ene same napake. Dragocen in izjemen.
Da je tako, se opazi že na prvih straneh knjige.

Zgodba se začne z opisom narave - bolj natančno, obrežja globoke in zelene reke Salinas v Kaliforniji.
Voda je topla, ker v soncu lesketajoče polzi po rumenem pesku, preden doseže ozek tolmun. Na enem bregu zlato gričevje zlagoma prehaja v mogočno skalnato Gabilansko gorovje; na drugi strani, kjer se razprostira dolina, breg prekrivajo drevesa - vrbe, vsako pomlad sveže in zelene,...
Na ta kraj, ki ga zaradi izvrstnega opisa začutimo s skoraj vsemi čutili (resnično; skoraj sem vohala močvirnate zaplate tam blizu in šumenje posušenega listja na peščenem bregu pod drevesi) neko poletno popoldne prideta dva moška. Postopno - stavek za stavkom, katerih sporočilnost je natančno odmerjena, že v prvem poglavju izvemo, kdo sta ta moška, kakšna sta, kam sta namenjana in kaj sta že doživela. Lahko tudi domnevamo, kaj se bo zgodilo. Vsi ti podatki so skriti v namigih in pogosto pridejo do nas neposredno iz Georgejevih in Lenniejevih ust - tako se namreč glavna junaka naše zgodbe imenujeta, v dialogih med njima. Tudi pogovorni jezik, ki ga uporabljata, nam veliko pove. Enkratno. To prvo poglavje me je začaralo s svojo dovršenostjo. Iznad besed in stavkov sem čutila še marsikaj več kot le suhoparni slovarski pomen posameznih izrazov. Takšne knjige imam rada.

Lennie je velik in močan, George je bolj majhen. George je pameten, Lennie je kratke pameti. Prijatelja sta in skupaj potujeta od ranča do ranča, kjer poprimeta za delo in tako kaj malega zaslužita. Pogosto morata na hitro zapustiti delovno mesto, ker Lennie zaide v težave. Kar udari koga ali pa ga stisne, ne da bi se tega dobro zavedel. Velika stvar, ki ju druži, je želja, da bi nekoč imela svoj lasten kos zemlje, na katerem bi se lahko preživljala.

Naslednja kmetija, na katero George in Lennie prideta, je za njiju, seveda, usodna. Že od vsega začetka je jasno, da se bo zgodilo nekaj tragičnega. Dramatičnost se stopnjuje od strani do strani, dokler tik pred koncem ne doseže svojega vrhunca, ki ga bralec obenem pričakuje in ugane, a vendar tudi ne. V vsakem primeru pa dogajanje vzbudi sočutje in ganjenost. Tudi žalost, ker se upi - četudi preprosti in majhni, ne morejo uresničiti.

Osebe v tem kratkem romanu so dobro predstavljene. So verodostojne, čeprav v veliki meri črno-belo zaznamovane. Bralec ponavadi razume, zakaj so takšne kakršne so, in je zato prizanesljivejši do njihovih slabih lastnosti. Tako na primer gospodarjeva snaha na koncu ni le spogledljivka in pokvarjenka - verna podoba Eve, ki je s svojo zapeljivostjo in zvijačnostjo zakuhala vse človeško zlo in trpljenje (O, kako radi pisatelji moškega spola uporabljajo to prispodobo!), ampak preprosto dekle, ki na najboljši (in najlažji) možni način išče svoje mesto pod soncem. Njen mož je kliše bojazljivca in nasilneža, preddelavec Slim pa razumnega in dobrega človeka. S črncem Crooksom je pisatelj dobil nekaj prostora za obračun z rasizmom. Vse osebe skupaj pa nazorno orišejo življenje preprostih in revnih ljudi brez varne prihodnosti, v Ameriki v času velike gospodarske krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

Čudovito se mi je zdelo prepletanje opisov narave z ostalim dogajanjem. Pisatelj pogosto začne z popisom pomembnega dogodka s tem, da najprej pogleda na okolico dogajanja, najraje na naravo, potem pa od nekod v prizor vstopijo še osebe. Tisto, kar je strašljivo, je to, da je narava tako zelo ravnodušna do dogodkov, ki so za nastopajoče usodni; nekako vzvišena je in neprizadeta v svoji lepoti.

Veliko je tudi simbolizma, predvsem v povezavi z živalmi. Lennie bi rad imel zajčke, a je zadovoljen tudi z mišmi, samo da lahko boža nekaj mehkega. Mehek pa je tudi žamet na ženskih oblekah in mehki so negovani ženski lasje.
Starega psa ustrelijo, ker "Kaj pa še ma od življenja? Ne more jest, ne vid, še hodit ne more, ne da bi ga bolel... In smrdi ko kuga." Usoda starih onemoglih delavcev na ranču na žalost ni veliko boljša od usode starih psov.

Roman Johna Steinbecka, O miših in ljudeh bi bil prav lahko le družbeno-politično angažirana pripoved, ki izpostavlja težki položaj ameriškega kmečkega prebivalstva v preteklosti, pa je mnogo več. Krivice, ki so se dogajale revnim in zapostavljenim in se jih začuti iz romana, so po mojem mnenju samo ozadje za nekaj še pomembnejšega - za prikaz odnosov med ljudmi. S tem ne mislim samo na prijateljstvo med dvema zelo različnima človekoma, glavnima junakoma, ki je verjetno osrednja tema romana in tako še posebno poudarjena. V romanu so izpostavljeni tudi osamljenost, zapuščenost in brezup - stanja, ki jih lahko razrešijo in potešijo le iskreni medosebni odnosi.

Roman se konča tam, kjer se začne - na obrežju zelene in globoke reke Salinas. Tragično, a ne povsem brezupno. Namiguje na to, da je človeku konec koncev le omogočeno, da vsaj v določeni meri, sam odloča o svoji usodi. In v ljudeh, ki so razumni in dobri, najde tudi razumevanje in uteho.

Vzemite si popoldne ali večer in preberite ta drobni dragulj ameriškega klasičnega leposlovja. Ne bo vam žal. Lahko uživate že samo v mojstersko napisani zgodbi.
Jaz sem ga prebrala na veliki petek. Vsebina je kar primerna dnevu.

★★★★★

John Steinbeck
(1902-1968)
(vir: TheAmericanreader.com)


Steinbeck, John: O miših in ljudeh
prevedla: Danica Čerče
naslov originala: Of Mice and Men
Maribor, Mariborska literarna družba, 2007, Zbirka Antares; 29
102 strani
ISBN 978-961-6483-63-6