ponedeljek, 31. december 2018

Moje knjige leta 2018

Tukaj so.
Vsaka je nekaj posebnega.
Naj prinesejo veselje tudi vam.


Srečno novo leto 2019
foto: Jaka Ivančič
Nagrajena krajinska fotografija leta 2018 revije National Geographic 

petek, 21. december 2018

Friedrich Dürrenmatt: Sodnik in njegov rabelj

To je ena takšna fina starokopitna kriminalka.
Brez mobilnih telefonov in računalnikov. Brez interneta in DNA analize. Pomembne so le živčne povezave v možganih kriminalističnega komisarja Bärlacha - izkušenega, starejšega detektiva, ki raziskuje nasilno smrt svojega sodelavca, kriminalista Schmieda.

Kratek detektivski roman Friedricha Dürrenmatta, Sodnik in njegov rabelj je prvič izšel kot podlistek v časopisu Der Schweizerische Beobachter v času od decembra 1950 do marca 1951.

Zgodba se dogaja leta 1948 v švicarskem Bernu in njegovi okolici. Zgodi se umor in potrebno je najti storilca:) Ostareli in hudo bolni komisar Bärlach sicer vodi preiskavo, a iniciativo pri odkrivanju zločina prepušča svojemu mlademu in ambicioznemu sodelavcu Tschanzu. Zadržan je in drži se v ozadju, a bralec prav hitro ugotovi, da komisar ve precej več, kot je pripravljen zaupati svojemu sodelavcu, nadrejenemu in tudi nam bralcem.
Vse sledi zločina vodijo h Gastmannu, skrivnostnemu in bogatemu lastniku razkošne in strogo varovane vile v vasi Lamboing nedaleč od Berna. V svoji vili občasno prireja srečanja visokega ranga; k njemu prihajajo tri skupine povabljencev: industrialci, kulturniki in vplivni tuji gostje. Tudi umorjeni kriminalist Schmied je privatno hodil tja.
Izkaže se, da imata Gastmann in Bärlach neporavnane račune iz preteklosti in tudi to, da je Gastmann po vsej verjetnosti nekoč že ubil človeka, vendar pa mu zločin nikoli ni bil dokazan.

Zgodba se razvija izredno zanimivo in ima na koncu čudovit plot-twist, kjer končno zvemo, čemu sodnik in rabelj v naslovu romana.

Osebe v romanu so verodostojno orisane in - ne morem se znebiti občutka, nekako so označene že s svojimi imeni. Glavni junak Bärlach je počasen s svojim obilnim (medvedjim) telesom, ki je staro in bolno, a hiter, natančen in preračunljiv v svojih mislih. Njegov mladi sodelavec Tschanz v kriminalni preiskavi vidi priložnosti (Chance) za svoje napredovanje. Njun šef dr. Lucius Lutz pa je ves bleščeč in bister, ko poskuša v svojo policijsko enoto uvesti moderne kriminalistične pristope, ki jih je videl v Združenih državah Amerike in jih predava na univerzi. Ubogi Schmid (ali Kovač) je bil umorjen, ko je koval zaroto proti Gastmannu. In konec koncev tudi Gastmann je gostil goste v svoji vili. 

Freidrich Dürrenmatt je eden najpomembnejših povojnih nemško pišočih pisateljev. Od leta 1952 pa do svoje smrti leta 1990 je živel v Neuburgu - mestu nedaleč stran od kraja dogajanja v romanu Sodnik in njegov rabelj. Tam je danes galerija, v katerem so razstavljene njegove slike, kajti Friedrich Dürrenmatt je bil tudi slikar.
Po nekaterih od njegovih literarnih del so bili posneti zelo uspešni filmi (npr. Zaobljuba - ali The Pledge, z Jackom Nicholsonom, Helen Mirren in Venesso Redgrave v glavnih vlogah). 
Kar nekaj njegovih del imamo prevedenih tudi v slovenščino. 
Še bolj kot s pisanjem romanov je zaslovel s svojimi dramskimi besedili. Pred nekaj leti je bila na slovenskem odru v izvedbi MGL uspešno uprizorjena njegova komedija Fiziki. Tudi to delo je tako kot roman Sodnik in njegov rabelj, kriminalka. Dogajanje je postavljeno v elitno psihiatrično ustanovo, kjer slavni fiziki Einstein, Newton in Möbius (ali pa bolniki, ki mislijo, da to so) morijo, kakor je bila v tistem času, ko je bila drama napisana, v času hladne vojne namreč, velika verjetnost, da pride do morije svetovnih razsežnosti, pri kateri bi imeli znanstveniki vsekakor pomembno vlogo.
Prav fino bi se bilo ogledati to bridko komedijo. Ali pa jo vsaj prebrati.

Vendar ne sedaj. Trenutno je na vrsti, da jo preberem, neka druga drama. Tragedija Friedricha Schillerja, Maria Stuart.
Vedno namreč poskušam prebrati knjige, ki jih morata otroka prebrati za domače branje.
Kriminalni roman Friedricha Dürrenmatta Der Richter und sein Henker, je bila knjiga, ki jo je učiteljica izbrala za domače branje sinovega razreda.
Odlična knjiga, ki sem jo rada prebrala in jo priporočam tudi vam:) Ravno prav lahkotna, da ni prezahtevna, a z jasnimi značilnostmi dobre klasične kriminalke. Ob koncu branja boste imeli prijeten občutek, ker bo morilec odkrit, a te občutke bo, kot se spodobi, spremljalo tudi nekaj grenkobe.

Maria Stuart - hčerino domače branje, bo trši oreh...

★★★★☆

Friedrich Dürrenmatt
(1921-1990)
(vir: Wikipedia)

Dürrenmatt, Friedrich
Der Richter und sein Henker
Rowohlt Taschenbuch Verlag, 121. Auflage, 2018
117 strani 
ISBN 978 3 499 10150 2

ponedeljek, 17. december 2018

Razumeti Einsteina: Posebna teorija relativnosti

Se kdaj sprašujete, kako bo že čez nekaj let potekal študij na večini univerz? Po mojem mnenju tako, kot že zdaj potekajo tečaji na Courseri. Online. 
Študentje bodo poslušali predavanja preko videoposnetkov. Profesorjem bodo vprašanja zastavljali na forumih. Mogoče bodo le izpite opravljali osebno, iz oči v oči, pa še to ni zelo verjetno.

Takšen način študija že lahko doživite s Coursero. Z njo lahko študira kdorkoli, od koderkoli. In za to mu ni potrebno biti bogat. Dobro je le, da udeleženec zna angleško, a še to ni v vseh primerih nujno potrebno. V juniju 2018 je bilo registriranih 33 milijonov uporabnikov te internetne platforme.
Coursera je neprofitna izobraževalna organizacija, ki nudi  online tečaje in specializacije, ki jih vodijo profesorji priznanih svetovnih univerz. Področja, ki jih pokriva, so raznolika in segajo od inženiringa, medicine, biologije in socialnih znanosti do matematike, ekonomije in računalništva. Tečaji trajajo približno 4 do 10 tednov. Od udeležencev se pričakuje, da bodo študiju posvetili od 2 do 8 ur tedensko.

Spacetime
Victor Vasarely, Vega, 1956
(do 13.01.2019 v Städel muzeju)

Vsake toliko časa me popade velika slast po učenju in takrat se udeležim kakšnega od Courserijinih tečajev. Poslušala sem že o egiptologiji in pozneje o Big History (o zgodovini, ki se razteza od velikega poka do današnjega dne); trenutno pa sem v središču Einsteinove posebne teorije relativnosti. Tečaj se imenuje Understanding Einstein:  The Special Theory of Relativity. Študij je tako zanimiv in navdušujoč, da moram svoje izkušnje deliti z vami:)

Posebna teorija relativnosti me zanima že od nekdaj. Vsekakor že od osnovne šole dalje - le da takrat še nisem vedela, da se tako imenuje. Spomnim se posebne izdaje revije Presek, ki jo je izdalo Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije, ki je bila posvečena ravno tej Einsteinovi teoriji. Besedilo je bilo prilagojeno osnovnošolski mladini in opremljeno s slikami Boža Kosa.
Najbolj zanimive risbe so bile seveda tiste, ki so predstavljale dvojčka - enega na Zemlji, drugega na vesoljski ladji, ki leti s hitrostjo blizu hitrosti svetlobe. Čeprav sta bila oba dvojčka "enako stara", je bil tisti na vesoljski ladji mladenič, tisti na Zemlji pa starček.
Kako je kaj takega mogoče, sem se spraševala takrat in se rada sprašujem še danes. Noja, saj so mi že uspešno odgovarjali na to vprašanje, a na tako razumljiv in obenem temeljit ter matematično utemeljen način, kot so to storili na Courseri, pa še ne.

L.Randles Langerstrom
med predavanjem


Tečaj vodi prof. L. Randles Lagerstrom z Univerze Stanford. Razlage jedra relativnosti se je lotil zelo na široko. Preden smo se sploh začeli pogovarjati o Einsteinu, smo ponovili matematične operacije in postopke, ki bodo potrebni za razumevanje relativnosti - izključno osnovna srednješolska matematika. Potem smo se lotili osvetlitve časa, v katerem je živel Einstein in okoliščin, ki so pripomogle k velikemu odkritju. Kar nekaj časa smo se pomudili pri Einsteinovem Annus mirabilis - čudežnem letu 1905, v katerem so se vsi delčki "relativnostne" sestavljanke naenkrat združili v razumljivo (a za mnoge težko sprejemljivo) celoto.
Opremljeni z vsem tem predznanjem smo se nato počasi in previdno, korak za korakom, začeli približevati sami srži relativnosti. "Time dilation", "Length contraction",  "Leading clocks lag", Lorentzov faktor - vse to je iz minute v minuto video posnetkov postajalo vse bolj domače, razumljivo in logično. 

Trenutno končujem 6. teden študija in končno se zdi, da sta na vrsto prišla tudi slavna dvojčka in njun paradoks. Eden izmed Einsteinovih zaključkih pri teoriji relativnosti je namreč ta, da ura, ki se giblje, teče počasneje od enake ure, ki miruje. Zaradi tega se dvojček na gibajoči vesoljski ladji stara počasneje kot njegov brat dvojček na Zemlji. iz tega osnovnega zakona relativnosti potem izhajajo še mnoge druge značilnosti, kot npr. ta, da je dolžina  gibajočega se telesa, v primerjavi z dolžino tega istega telesa v mirovanju, krajša. 

Dejstvo, da čas za gibajočega teče drugače kot za tistega, ki miruje in gibajočega samo opazuje, uporabljajo v svojih romanih številni pisci znanstvene fantastike. Do kakšnih osupljivih zaključkov nas lahko pripelje Einsteinova posebna teorija relativnosti - ob predpostavki, da bomo kdaj vendarle zmogli potovati s hitrostjo, ki bo blizu svetlobne, je opisano v enkratnem romanu Dana Simmonsa Hyperion.
Je pa zato pisatelj v tej knjigi prekršil enega od drugih zakonov relativnosti, ki jih je Einstein objavil v svoji posebni teoriji relativnosti. V romanu Hyperion (in še v mnogih drugih znanstveno- fantastičnih romanih) namreč ljudje lahko potujejo tudi s hitrostjo, ki je večja od svetlobne hitrosti. To pa ni mogoče - to je dokazal Albert Einstein in to nam je udeležencem tečaja na Courseri s pomočjo matematike razložil prof. Lagerstrom.

Bob potuje z vesoljsko ladjo,
Alice ga opazuje...
Pri tem tečaju je navdušujoče to, kako je profesor izpeljal razlago Einsteinove teorije in kako mu je s potrpežljivostjo in nenehnim dodatnim razlaganjem, tudi ponavljanjem že povedanega, uspelo razložiti tako težko snov tudi tečajnikom, ki nimajo visokošolskega znanja fizike. Še večje spoštovanje pa zasluži zaradi tega, ker mu je pri razlagi zadostovala že samo tabla in tri pisala različnih barv: črne, zelene in rdeče. No, ja, imel je še papirnati maketi dveh vesoljskih ladij: rdečo za Alice in modro za Boba. To pa je vse. S tem je uspel pripraviti tečaj, ki je bil ves čas zanimiv, niti trenutek dolgočasen in zasnovan tako, da je stopnjeval študentovo pozornost, kot jo pri bralcih ohranja in stopnjuje kakšna hudo napeta knjiga.

Ta čudoviti vpogled v Einsteinovo posebno teorijo relativnosti sem dobila brezplačno. Še en dokaz, da še vedno drži reklo, da so najboljše stvari zastonj:) Še nadležnih reklam mi ni bilo potrebno gledati. Čudovito. 

Globoko hvaležna, da se je nekdo tako zelo potrudil, da mi je zastonj razložil stvari, ki sem jih že od nekdaj želela razumeti, sem kupila dve knjigi, ki so jih omenili in priporočili med tečajem. Naj ljudje, ki se trudijo z mano, z mano tudi nekaj malega zaslužijo:)

Prvo knjigo je napisal vodja tečaja, L. Randles Lagerstrom. Naslov manj kot sto strani dolge knjige je Young Einstein: From the Doxerl Affair to the Miracle Year. Avtor v knjigi opisuje Einsteinovo čudežno leto 1905, na kratko pa se pomudi še ob nekaterih drugih dogodkih, ki so se zgodili leto ali dve pred tem in so imeli na Einsteina in njegovo veliko odkritje pomemben vpliv. 

Leta 1905 je bil Albert Einstein star 25 let, živel je v Bernu in 6 dni v tednu delal kot uslužbenec tretjega ranga v Švicarskem patentnem uradu. Imel je sina in poročen je bil s svojo sošolko s züriške politehnike, Srbkinjo Milevo Marić. Bil je zadovoljen in obenem nezadovoljen s potekom svojega življenja. Končno je imel zaposlitev, ki mu je prinašala soliden zaslužek, vendar pa to ni bila njegova sanjska služba. Veliko bolj bi bil zadovoljen, če bi smel poučevati; če ne ravno na univerzi, pa vsaj na srednji šoli, a takšnega delovnega mesta ni dobil. Zadovoljen je bil, da je bil že dve leti poročen z žensko, ki jo je imel rad in s katero je lahko razpravljal o fizikalnih in matematičnih problemih. A tudi nad to zvezo so viseli črni oblaki, saj njegova družina veze z Milevo ni odobravala.

In v teh okoliščinah se je v čudežnem letu 1905 kakor iznenada pokazala vsa briljantnost Einsteinovega uma in njegova velika genialnost. V tem letu je mladi Albert Einstein v obdobju le nekaj mesecev objavil kar pet strokovnih člankov, ki so imeli na razvoj znanosti 20. stoletja velikanski vpliv. Pokrivali so izredno široko znanstveno področje. 

V prvem, ki je izšel marca, je uvedel pojem svetlobnega kvanta ali fotona in razmišljal o tem, da ima svetloba tako lastnosti valovanja kot tudi lastnosti delca. 

V drugem, izdanem mesec pozneje, je predstavil način, kako se lahko izračuna velikost molekul. Ta članek je bil pozneje od vseh petih člankov leta 1905 daleč najbolj citiran; Einstein pa ga je uporabil tudi za svoje doktorsko delo. 

Tretji članek je bil objavljen v maju in je vseboval teoretični dokaz za obstoj atoma. Razložil pa je tudi Brownovo gibanje.

Že v juniju pa so lahko fiziki po vsej  Evropi brali o elektrodinamiki gibajočih se teles in to je v bistvu tisti članek, ki je uvedel posebno teorijo relativnosti, o kateri teče beseda v Courserejevem tečaju, ki ga poslušam.
Einsteinu se je teorija porodila oz. so se mu razjasnila navidezna protislovja ideje relativnosti, na enem izmed sprehodov, ki sta jih s sodelavcem s patentnega urada, Michelom Bessom, delala med opoldanskim odmorom. "Es ist an der Zeit" oz. "Time is suspect" , je vzkliknil naslednji dan po sprehodu, potem ko je dodatno premislil stvari, o katerih sta se pogovarjala s Bessom. Čas je tisti, ki je za vse odgovoren in ta se v resnici ne vede tako, kot od njega pričakujemo in smo navajeni. Posebna teorija relativnosti je bila rojena.

V septembru je potem napisal še peti članek, v katerem je nadaljeval z razmišljanjem o ralativnosti. Ta članek je uvedel verjetno najbolj znano enačbo na svetu: E=mc2. Posebni teoriji relativnosti se je pridružila še splošna teorija relativnosti.

Po predstavitvi čudežnega leta 1905 se potem avtor na kratko pomudi še pri prihodnjih letih Einsteinovega življenja - tudi pri tem, da se je ob ločitvi od Mileve zavezal, da bo dobila denar od Nobelove nagrade, ko mu bo le-ta enkrat podeljena. Kakšna samozavest! Sploh ni dvomil v to, da jo bo dobil. Odločitev pa je ob očitkih, ki so v zadnjem času vse glasnejši, da je namreč s svojo prvo ženo slabo ravnal, tudi pomenljiva. Ko je Albert Einstein leta 1922 dobil Nobelovo nagrado - sicer ne za posebno teorijo relativnosti, je svojo besedo držal.

Druga knjiga, ki sem jo kupila na priporočilo prof. Lagerstroma je knjiga Einstein, Picasso: Space, Time and the Beauty that causes Havoc, ki jo je napisal Arthur I. Miller. Knjige še nisem prebrala, a po bežnem prelistavanju sem prepričana, da je sila zanimiva, saj povezuje umetnost in znanost.
Avtor opisuje - eno poleg druge, življenjski zgodbi dveh velikih genijev 20. stoletja.
Modern science is Einstein and modern art is Picasso, piše v knjigi. Bila sta sodobnika, ki sta vedela drug za drugega, in se vsaj enkrat tudi srečala.
Njuni življenjski zgodbi sta si - presenetljivo - v marsičem podobni.
Tudi Pablo Picasso je imel svoje čudežno leto - bilo je to leto 1907, ko je naslikal slavno sliko Les Desmoiselles d'Avignon . Njegova ustvarjalnost je v tem letu doživela svojevrsten višek, ki ga nihče od njegovih prijateljev ni pričakoval.
Druga podobnost je v tem, da sta oba sta imela okrog sebe skupino prijateljev, s katerima sta razpravljala o najnovejših odkritjih v znanosti in novostih v umetnosti - Picassova skupina se je imenovala La bande à Picasso; Einsteinovi prijatelji so ustanovili skupino z imenom Olympia Academy
Oba sta imela velike vzornike, katerih delo sta v določeni meri le nadaljevala, a obenem iz tega naredila nekaj povsem novega in genialnega. In pri obeh njuno genialno delo - na eni strani likovna umetnina, na drugi pa znanstvena teorija, med sodobniki nista vzbudili velikega odobravanja; pravzaprav niti pretiranega zanimanja ne. Albert Einstein je moral po svojem čudežnem letu 1905 še štiri leta čakati na profesorsko mesto na univerzi.

A takšno je življenje genijev. Sodobniki jih pogosto ne razumejo. Genialni ljudje so pred časom. Njihove ure tečejo drugače, kot tečaje ure nas ostalih. Niso sinhronizirane, če smem uporabiti izraz posebne teorije relativnost, smo v drugem frame of reference (ali opazovalnem sistemu), ki je precej bolj preprost od tistega, v katerem so geniji. 
Smo pa zato - ali če govorim le v svojem imenu - sem pa zato toliko bolj hvaležna, da lahko malce pokukam iz svojega zakotja. S pomočjo knjig in s pomočjo čudovitih ljudi, ki so pripravljeni delti svoje znanje.

Gospodične iz Avignona
Pablo Picasso, 1907
(vir: Wikipedia)

Lagerstrom, L. Randles
Young Einstein: From the Doxerl Affair to the Miracle Year
2012

Miller, Arthur I.
Einstein, Picasso: Space , Time, and the Beauty That Causes Havoc
Basic Books, 2001
ISBN 9780786723133

nedelja, 09. december 2018

Peter Stamm: Die sanfte Gleichgültigkeit der Welt

Petra Stamma poznam od začetka letošnjega leta. V januarju je bil predstavljen na eni izmed tedenskih strani mojega stenskega literarnega koledarja in to je bil moj prvi stik s tem švicarskim pisateljem ter njegovimi knjigami. Odlomek iz enega izmed njegovih romanov, ki je bil objavljen na koledarju, mi je bil tako zelo všeč, da sem knjigo kupila in jo prebrala. Všeč mi je bila in leto 2018 se je tudi zaradi knjige Nacht ist der Tag, dobro začel.

Zdaj - skoraj leto dni za tem, kaže, da se bo zaradi Petra Stamma, ali natančneje rečeno, zaradi še ene izmed njegovih knjig, leto 2018 tudi prijetno končalo.

Njegov najnovejši roman, Die sanfte Gleichgultigkeit der Welt (v slovenščini bi se naslov lahko glasil Nežna ravnodušnost sveta) - za katerega je pred slabim mesecem dni prejel najpomembnejšo švicarsko literarno nagrado, je še boljši od zgoraj omenjenega.

V romanu se ne dogaja veliko. A se vendar pripeti ogromno pomembnega in usodnega.
Moški srednjih let, prvoosebni pripovedovalec, se neko zimsko popoldne sprehaja skupaj s precej mlajšo žensko, Leno, po ulicah Stockholma. Pripoveduje ji zgodbo, ki je zelo nenavadna. Pripoveduje ji o svojem Doppelgängerju - dvojniku - moškemu, ki je precej mlajši od njega samega in živi popolnoma enako življenje, kot ga je živel on sam pred 15-imi, 20-imi leti. Ta mladi moški študira, kar je študiral on, obiskuje kraje, ki jih je obiskal on in se srečuje z ljudmi, s katerimi se je družil tudi on. Podoben mu je po izgledu in po vedenju. Oba moška sta tudi pisatelja. In kar je zelo pomembno ter ključno za dogajanje v romanu, oba sta zaljubljena v ženski, ki sta si povsem podobni.
Seveda ni težko uganiti, da je Lena - mlada ženska, s katero se pripovedovalec sprehaja po Stockholmu, pravzaprav prijateljica njegovega mlajšega dvojnika. Leno pa je prav težko ločiti od Magdalene - pripovedovalčeve velike ljubezni; ljubljene ženske, s katero sta bila pred leti zelo srečen par.

Ko sem prebirala začetna poglavja knjige, sem bila prepričana, da bo to roman o paralelnih svetovih, dogodkih v alternativnih zgodovinah ali nekaj podobnega. Postalo je celo zelo verjetno, da bodo glavni junaki prehajali med različnimi paralelnimi življenji in doživljali zdaj eno zdaj drugo zgodbo. Če poznate Amazonovo televizijsko serijo Človek v visokem dvorcu, veste, kaj se mi je pletlo po mislih. 

Pa ni bilo tako. Peter Stamm ni ubral tako preproste poti. Roman Die sanfte Gleichgultigkeit der Welt se razvije v še boljšo knjigo, kot jo napovedujejo začetne strani. 
Življenjski zgodbi glavnega junaka in njegovega mlajšega dvojnika se namreč z razvojem pripovedi začneta nekoliko razlikovati. Razlike so majhne. Nepomembne. Za glavni potek zgodbe in njen razvoj prav nič odločilne. Pa vendar. Zaradi njih glavni junak - in z njim tudi bralec, začne dvomiti v resničnost dogajanja. Zgodba, ki jo moški pripoveduje Leni, bi bila lahko izmišljena. Fikcija. Zgodba nekega romana. Spomin naenkrat ni več zanesljiv. Če je spomin sploh lahko kdajkoli zanesljiv? In liki se skoraj zlijejo drug v drugega, pa vendar tudi ne.

Preplet zgodb dveh parov postane izredno kompleksen, a nikakor ne zapleten. Zlahka je slediti vsaki od zgodb, čeprav se na številnih mestih usodno križata in presenetljivo preobrneta ena v drugo - tako hudo, da mi je skoraj jemalo sapo. Tukaj se pokaže, kakšen mojster pisanja je Peter Stamm in tukaj tiči moje navdušenje nad njegovimi knjigami.

Knjiga tako postane čudovita variacija ene in iste ljubezenske zgodbe, kjer pa zaorjemo globoko v človeška občutja in čustva. Ob razmišljanju o razmerju med moškim in žensko se sprašujemo, kaj sploh je odvisno od nas samih in naših odločitev; kaj je posledica naključja in kaj je že vnaprej določeno ter se ne da spremeniti, ker nam je usojeno.

Namen glavnega junaka romana, da svojo življenjsko zgodbo in zgodbo njegove Magdalene, pove Leni, je bil ravno v tem, da je s tem želel spremeniti nekaj, kar je bilo že določeno, usojeno, da se zgodi. Imel je slab občutek, ker je z odločitvami, ki jih je sprejel v svojem življenju, nehote vplival tudi na življenje svojega mlajšega dvojnika in njegove Lene. Vsaj zgledalo je tako. To je hotel preprečiti in zato je posegel v življenje mladega para. Če mu je uspelo karkoli spremeniti na bolje, naj ostane skrivnost. 

Roman Petra Stamma, Die sanfte Gleichgültigkeit der Welt je čudovit roman o ljubezni med moškim in žensko z vsemi pozitivnimi in negativnimi odkloni v njunem razmerju. Napisan je na zanimiv, doplergengerski način, kjer pridejo do izraza tudi druga temeljna življenjska občutja in dojemanja kot so nezanesljivost spomina, želje in hrepenenje, pa tudi bridko obžalovanje.

★★★★★
Peter Stamm
(vir: S. Fischer Verlage
foto: Gaby Gerster)

Stamm, Peter
Die sanfte Gleichgültigkeit der Welt
S. Fischer, Frankfurt am Main, 2018
156 strani
ISBN 978 3 10  397259 7

sobota, 01. december 2018

Washington Irving: The Legend of Sleepy Hollow

31. oktobra letos sem naredila nekaj, kar se spodobi narediti za noč čarovnic. Ne, opolnoči nisem obiskala pokopališča in tudi buč nisem izrezovala, sem si pa zato ogledala za noč čarovnic tipičen film. Bil je to dokaj znan in cenjen, leta 1999 posnet film režiserja Tima Burtona z naslovom Sleepy Hollow (v slovenščini Brezglavi jezdec).

Johnny Depp v filmu Tima Burtona
Brezglavi jezdec
(vir: moviepilot.de)

Grozljivke ponavadi niso "my cup of tea", a ta film sem si prav rada ogledala - to pa zato, ker je v njem nastopal Johnny Deep in ker sta mi bila všeč čas in kraj dogajanja. 
Zgodba se namreč dogaja leta 1799 v New Yorku in njegovi okolici. To je bil čas, ki ga imam rada - čas velikih sprememb. Razum je postajal vse pomembnejši in ljudje so bili polni zaupanja v boljši svet, ki ga bodo zgradili predvsem s pomočjo svojega znanja. To je bil čas razsvetljenstva, ki je v človeško zgodovino prinesel velikanski napredek. Amerika pa se je ravno osvobodila izpod Britanskega imperija.

Johnny Depp je v filmu upodobil tipičnega, za razsvetljenstvo značilnega, za napredek zagnanega, načitanega mladega moža, z imenom Ichabod Crane, ki se je s svojim razumom in pripomočki, ki jih je sam izdelal, lotil razreševanja nenavadnih umorov, ki so se dogajali v okolici New Yorka - v majhnem zaselku holandskih priseljencev, imenovanem Sleepy Hollow.
Moril naj bi "brezglavi jezdec" ali glede na lokalno legendo, duh plačanca iz nemške dežele Hessen, ki se je boril v času ameriške osamosvojitvene vojne dobro desetletje pred tem. Med bojevanjem mu je granata odnesla glavo, ki jo je potem, ko je bil že duh, spet poskušal najti. 

Zgodba je presenetljivo zanimivo grajena, simpatično grozljiva in dokaj nepredvidljiva; poleg tega pa izredno zabavna, kar je zasluga predvsem igralcev - pa ne samo Johnnyja Deppa. Po vrhu vsega v filmu nastopa tudi izrezljana buča (in to leta 1799!), tako, da je to resnično film, ki se ga velja ogledati ravno na noč čarovnic:)

Ker mi je bil film všeč, sem o njem želela zvedeti še kaj več. Kaj bi znanja željni Ichabod Crane dal za to, da bi imel dostop do take množice podatkov, kot ga imamo ljudje s pomočjo interneta v današnjem času? 
Mimogrede sem izvedela, da je film nastal po noveli The Legend of Sleepy Hollow, pisatelja Washingtona Irvinga in si že nekaj minut pozneje za par evrov drobiža na svoj kindle naložila celotni književni opus tega ameriškega pisatelja. Tako lahko je to danes:)

Washington Irving velja za prvega ameriškega pisatelja, ki je bil slaven tudi izven meja Združenih držav Amerike. Rodil se je leta 1783 v mestu New York. V tednu, ko se je rodil, se je ravno končala ameriška osvobodilna vojna in starša sta ga poimenovala po največjem junaku ameriške revolucije, Georgeu Washingtonu

Washington Irving je bil izredno plodovit pisatelj, ki je pisal fikcijska in strokovna dela. Poleg številnih kratkih zgodb in esejev, biografij, je popisal tudi zgodovino New Yorka, ki obsega več knjig. Listanje po njegovem zbranem delu lahko povzroči panični napad, saj se po prebranih 100 straneh opusa, odstotek prebranega zbranega dela - kot je to označeno pri elektronskih  knjigah, ne poveča niti za en odstotek.
No, jaz sem (do sedaj) prebrala samo The Legend of Sleepy Hollow, ki predstavlja bistveno manj kot en odstotek njegovega zbranega dela.

Washington Irving je novelo napisal leta 1820, ko je živel v Angliji. V tistem času je bilo tam moderno gotsko leposlovje oz. Gothic horror. Vsi so jih pisali, tudi Jane Austen, Charles Dickens, Lord Byron in seveda Mary Shelley - romane in kratke zgodbe z nadnaravno vsebino, ki so bili vsaj malce grozljivi. Tipična predstavnica gotskega leposlovja je tudi novela The Legend of the Sleepy Hollow.

Močno se razlikuje od filma, ki je bil posnet 180 let po njenem nastanku. Imena oseb so sicer enaka in v obeh primerih ima legenda o brezglavem hessenskem vojaku, ki mori, osrednjo vlogo. S tem pa se vsa podobnost med obema umetniškima deloma konča. Glavni junak Ichabod Crane je v noveli povsem drug kot v filmu - klavrna pojava vaškega učitelja v primerjavi z iznajdljivim in pametnim policijskim stražnikov v podobi Johnnyja Deppa iz filma. Sta pa oba malce smešna. Zgodba je v filmu precej kompleksnejša in zanimivejša od tiste v noveli. Precej več se dogaja in usode posameznih oseb so zanimivo povezane. Tudi konca sta različna. 

Vendar pa ima  tudi novela svoje dobre plati. Opisi narave v okolici Sleepy Hollow so enkratni, svetli in radoživi - čisto drugačni, kot so ponavadi v grozljivkah. Me prav zanima, če je njihove sledove - kraj namreč še vedno obstaja, najti še dandanes. Bomo videli.
Radoživi opisi okolice vasice Sleepy Hollow kakor tudi zabavna predstavitev Ichaboda Crana imajo svoj namen. Ob njih dramatični dogodek, ki predstavlja višek in edini namen zgodbe, postne še grozljivejši, kot je v resnici. 

Tako film kot tudi novelo o Sleepy Hollow se splača pogledati oz. prebrati. Prvega zaradi prežetosti z razsvetljenstvom in uspešno predelane zgodbe, ki je zanimiva tudi za občinstvo 20. in 21. stoletja, kakor tudi zaradi odlične igralske zasedbe; drugo zaradi svoje izvirnosti in trpežnosti, ker je premagala čas skoraj dveh stoletij in je v družbeno kulturo uvedla nekaj takega kot so običaji ob noči čarovnic in jih razširila daleč po svetu. 

Torej. Če želite čez približno eno leto doživeti noč čarovnic v njeni najbolj izvirni in jasni podobi, brez nadležne komercialne navlake, si preberite Legendo o Speči dolini, Washingtona Irvinga. Prevedeno imamo tudi v slovenski jezik. 
Če pa imate raje modernejši pristop k temi, a se vam ob vsej plastični oranžni šari, ki se vsako leto konec oktobra začne nabirati na vseh koncih, obrača želodec, si oglejte film Brezglavi jezdec.
Lahko pa seveda preberete novelo in si ogledate film. Tako boste deležni dvojnega - ali bolje rečeno, dveh vrst užitka. Splača se.

Washington Irving
(1783-1859)
John Wesley Jarvis, 1809
(vir: Wikipedia)

The Washington Irving Antology:
The Complete Fiction and Collected Non-Fiction
Bybliotech, 2014
ISBN 978 1 62840 004 5

Irving, Washington
Legenda o Speči dolini
Karantanija 1998
97 strani
iz ameriške angleščine prevedla: Aleksandra Perič
ISBN 961 226 281 0