sobota, 31. december 2016

Moje knjige leta 2016

Letos jih je bilo nekaj manj kot običajno
Nekatere so čisto kratke, druge pa dolge blizu tisoč strani.
Nekatere so višek umetnosti, druge bi rada izbrisala iz spomina.
Obudila sem Jančarja, Tolstoja in Manna. Se zbližala z Jane Austen in Charlotte Brontë. Okusila Cankarja.
Bila vesela, da je Mazziniju uspela takšna umetnina. In da je bil zanjo primerno nagrajen.
Spoznala strastno umetnico Charlotte Salomon.
Se zamislila nad težo in odgovornostjo starševstva.
In še in še.

V knjigah se najde vse!


Knjige leta 2016 so:


Še v branju:)
Še v poslušanju:
  • Stephen King: Basar der bösen Träume

Knjigi, ki sem ju le prelistala:
  • Umberto Eco: Kratka zgodovina grdega (sled o knjigi lahko najdeta v prispevku Umberta Eca ni več
  • Buselmeier, Michael: Literarische Führungen durch Heidelberg: Eine Stadtgeschichte im Gehen (sled o knjigi najdete v prispevku  Heidelberg - mesto literature)
SREČNO 2017!

Naj ob tej priložnosti še posebno prisrčno voščim vsem tistim, ki ste mi poslali voščilnice
ali pa mi
 v zadnjem letu podarili različne knjige.

Zvezde NGC 2264,
bolj znane kot Christmas Tree Cluster
(vir:NASA)

Podarjene knjige so šle (ali pa še bodo šle) z mano v Nemčijo. Z veseljem jih bom prebrala.

Nekatere od njih so:

  • Antony Doerr: Ta nevidna svetloba
  • Haruki Murakami: Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja
  • Paul Kalanithi: When Breath Becomes Air; Boštjan Videmšek: Na begu; Philip Roth: Očetovina
  • Thomas Bernhard: Mraz; Umberto Eco: Nulta številka

sreda, 21. december 2016

Božične zgodbe z vsega sveta


Ne vem, ali je to naključje, ali pa le ena izmed značilnosti adventnega časa v Nemčiji. Pravzaprav bi lahko šlo tudi za dobrodošlico, zahvalo ali drobno dejanje pozornosti.
Od neznanih ljudi dobivamo majhna darila. Pojavijo se na pragu, pred vrati.
Najprej v službi. Pred vrati svoje sobe sem dve jutri zapored dobila vsak dan po eno rdečo vrtnico iz papirja. Od zadovoljnega bolnika? Upam.
Pred vrati v stanovanje smo našli pecivo, božične voščilnice, čokoladne bonbone; pred časom pa tudi knjigo. In o tej knjigi bi rada napisala nekaj besed.

Naslovnica lahko zavede. Slika na platnicah je tako kičasto posladkana, da me je skoraj odvrnila od tega, da bi knjigo sploh odprla. Tudi naslov - Weihnachts Geschicten aus aller Welt (Božične zgodbe z vsega sveta), ni obetal nečesa izvirnega in v poplavi podobnih zgodb in knjig zanimivega. Pa bi bila velika škoda, če knjige ne bi vzela v roke in začela brati.

V knjigi so zbrane božične zgodbe z različnih koncev sveta. Nekaj jih je z nemško govorečega področja, druge so od ljubih sosedov (Von lieben Nachbaren) - Češke, Danske in Italije, tretje so izpod polarne zvezde (Im Licht des Polarsterns) - iz Rusije, Švedske in Finske, pri četrtih se pogleduje na zahod (Der Blick nach Westen) - Francija in Velika Britanija, zadnje so z onstran oceana (Jenseits des Ozeans) - iz Združenih držav Amerike in Anglije.

V knjigi se seveda najdejo zgodbe, ki v takšni zbirki ne smejo manjkati; npr. božična pravljica Hansa Christiana Andersena, Poslednje sanje starega hrasta. Ali pa - kot se za nemško knjigo spodobi, izvleček iz romana Buddenbrookovi Thomasa Manna, ki opisuje praznovanje božiča v tej lübeški meščanski družini z začetka 20. stoletja.

A vse to, kar sem napisala do sedaj, še ni bilo dovolj, da bi me navdušilo do te mere, da bi začela z branjem. Tisto, kar me je resnično pritegnilo, so bila imena ostalih avtorjev teh kratkih zgodb. Božične zgodbe za pričujočo knjigo so namreč v veliki meri prispevala sama znana pisateljska peresa - pisatelji, katerih knjige rada prebiram - ali pa sem jih nekoč v preteklosti rada brala. Kot piko na i, je pa eno od božičnih zgodb napisal še eden najbolj karizmatičnih igralcev vseh časov.

In mogoče lahko začnem prav z njim. Richard Burton je bil znan po različnih izredno uspešno odigranih gledaliških in filmskih vlogah. Bil je zelo talentiran igralec in v šestdesetih ter sedemdesetih letih prejšnjega stoletja velik zvezdnik. Duhove je buril tudi s svojim privatnim življenjem - pa naj bosta to dva zakona z Elizabeth Taylor ali pa njegov obisk Brionov v času Jugoslavije. Za jugonostalgike: Josip Broz - Tito je bil velik občudovalec Richarda Burtona (in Elizabeth Taylor) in leta 1972 se mu je izpolnila velika želja - Richard Burton je zaigral v jugoslovanskem partizanskem filmu Sutjeska in tam upodobil Tita. Vloga je bila majhna, a izredno pomenljiva. Blišč Hollywooda se je dotaknil tudi socialistične Jugoslavije.

A Richard Burton ni že od nekdaj živel v luksuzu, kakršen je bil zanj pripravljen tudi na Brionih (kakor tudi Tito ni); njegovo otroštvo v Wellsu je bilo izredno revno. O tem pripoveduje njegova Božična zgodba. Ker je že zelo zgodaj izgubil mamo, oče pa je bil hud alkoholik, je zanj skrbela sestra. Eden izmed božičev iz tistega časa, ko je živel skupaj s sestrino družino, je opisan v tej zgodbi. Bil je to poseben božič. Dogajalo se je nekaj skrivnostnega, nekaj, kar so odrasli pred otrokom - Richardom, ves dan vztrajno skrivali. Na koncu se je skrivnost razjasnila in pri otroku pustila mešane občutke, vsekakor precej drugačne kot pri odraslih. Veselje, pomešano z dokajšnjo mero razočaranja. Igralcu - priložnostnemu pisatelju, je zgodba dobro uspela:-)

Richard Burton v filmu Sutjeska
Tudi v božični zgodbi, ki jo je prispeval William Faulkner, Das wäre fine (Bilo bi fajn), otrok, prvo-osebni pripovedovalec, ne ve povsem jasno, kaj točno se dogaja na dan pred božičem. A on je v dogajanju - v nasprotju z malim Richardom, aktivno udeležen. Zaradi njegovega (nenamernega) dejanja se zgodi nekaj zelo tragičnega. Otrok je seveda nedolžen. Ali pa tudi ne. Njegova obsedenost z denarjem in zaslužkom me je med branjem navdajala z velikim nelagodjem.

William Faulkner je pisal precej zahtevne romane. Pri njihovem branju se od bralcev pričakuje veliko pozornosti, napora in potrpežljivosti. Nikakor jih ni mogoče brati samo za razvedrilo. A če je bralec pripravljen na nekaj takšnega, je bogato nagrajen - z globokimi zgodbami in pretanjenimi analizami človeških občutij in razmišljanj, predstavljenih s prav posebnim stilom pisanja. Poskusite kdaj s Svetlobo v avgustu (roman je izšel v zbirki Sto romanov) ali pa mogoče s še boljšima romanoma Krik in bes ali Absalom, Absalom
V stilu njegovih romanov je tudi kratka zgodba iz knjige Božične zgodbe z vsega sveta. Prav gotovo je literarno najkakovostnejša od vseh tam zbranih. V njej ne boste našli prav nobenega božičnega klišeja, božično simboliko pa že. Velik del zgodbe je govora o božičnem darilu za starega očeta. Ker je že zelo star, običajno ne dobiva božičnih daril. A na ta posebni božič ga bo dobil tudi on...

Tudi zgodba Vladimirja Nabokova - avtorja znanega in za mnoge še vedno šokantnega romana Lolita, se dogaja na sveti večer. Zgodba je ena tistih, ki se začnejo izredno žalostno, ostanejo na koncu še vedno tragične, a vendar se ob zaključnih stavkih pripovedi pokaže tudi možnost upanja, ki nadaljnje življenje dela znosno. Zgodba se dogaja na ruskem podeželju, kjer ob božiču vsepovsod vlada globoka zima. Opisi zimske narave so krasni. Glavni junak je bogat posestnik, ki je ravno pokopal svojega sina.

Selma Lagerlöf - avtorica priznanega romana Gösta Berling, ki ga imamo tudi v slovenščini, tudi tega izdanega v zbirki Sto romanov, pripoveduje o stari mami in vnukinji, ki na sveti večer, namesto da bi odšli v cerkev, ostaneta doma - ena, ker je prestara, druga, ker je premlada, in si krajšata ure z zgodbo, ki ima značilno božično sporočilo: Nicht auf Lichter und Lampen kommt es an, und es liegt nicht an Mond und Sonne, sondern was nottut, ist, dass wir Augen haben, die Herrlichkeit Gottes zu sehen. Kar naj bi na kratko pomenilo, da ne potrebujemo veliko, le svoje oči, da vidimo Božje veličastvo.

Italijo s svojo zgodbo zastopa Italo Calvino. Pred leti sem brala njegov roman Če neke zimske noči popotnik, ki se mi je vtisnil v spomin predvsem s svojo nenavadno zgradbo. Zgodba Die Kinder des Weihnachtsmannes (Božičkovi otroci) pripoveduje o božiču kakršnega ne maramo, a vendar obenem vsi po vrsti prispevamo k temu, da ostaja takšen, kakršen je - potrošniško obarvan. Umetno razsvetljenemu mestu, polnemu božičnega vrveža, pisatelj na koncu zgodbe kot velikansko nasprotje - večje skoraj ne bi moglo biti! postavi naravo - gozd, kjer sta le belina snega in črnina sence, ki skrivata ena snežno belega zajca, druga pa temnega volka. Oba prežita drug na drugega. Veličastno.

Nekatere od zgodb iz knjige se dogajajo v preteklosti, druge v sedanjosti. Meni neznana nemška pisateljica Gaby Hauptman, je napisala zelo sodobno božično zgodbo. Pripoveduje o najstnici, ki svoj upor izrazi ravno na božični večer, ker ve, da bo s tem najbolj prizadela svoje starše. Naslov zgodbe je Aufbruch, ali Odhod.

V sedanjem času se dogaja tudi zgodba Zu Weihnachten tickt eine Uhr (Za božič tiktaka ura), pisateljice Patricie Highsmitt. To pisateljico tudi slovenski bralci dobro poznamo in sicer po njenih odličnih psiholoških kriminalnih romanih o gospodu Ripleyu. Njena božična zgodba mi je bila verjetno od vseh zgodb zbranih v knjigi najbolj všeč.
Pripoveduje o mladem, materialno zelo dobro preskrbljenem zakonskem paru, ki je ravno v božičnem času postavljen pred veliko preizkušnjo. Bo njun odnos zdržal? Se bo zakon ohranil? Razlog za hudo trenje med mladima, srečnima zakoncema, je presenetljiv - reven otrok, ki na ulici prosjači za denar.
"Haben Sie 'nen Franc für mich, Madame?" So fing es an.
("Imate kakše frank zame, Madame?" Tako se je začelo)

To so zgodbe, ki sem jih prebrala v letošnjem adventnem času. V knjigi jih je ostalo še nekaj in te bodo počakale na naslednje leto. Ne morem si namreč predstavljati, da bi takšne vrste zgodb brala v kakšnem drugem času kot le pred božičem. Kako pišejo Langston Hughes, O. Henry, Åke Edwardson, Frans Emil Sillanpää, Božena Benešová, Susanna Tamaro in drugi, mi bo tako zaenkrat ostalo še skrivnost.

Vesela sem, da je nekdo pustil knjigo na našem pragu. Bil je to majhen čudež, ki je prišel povsem nepričakovano in mi pripravil veliko veselje.
Adventni čas je ob prebiranju božičnih zgodb minil lepše kot bi sicer. Zgodbe so poskrbele za prave občutke in misli. Kar se me je pa ob branju najbolj dotaknilo, je bila ugotovitev, kako zelo podobni smo si ljudje povsod po svetu, danes in v preteklosti. In ta podobnost se mogoče najbolje pokaže ravno v adventno-božičnem času.

Čudeži se dogajajo vsak dan. Samo videti jih je treba.


Weihnachts Geschichten aus aller Welt
Herausgegeben von Johannes Thiele,
2006 Verlagsgruppe Weltbild GmbH,
320 strani
ISBN 978-3-89895-503-2

nedelja, 4. december 2016

Thomas Mann: Čarobna gora - do Valpurgine noči in dneva za tem

Čas je čudna reč.
Ljudje nimamo čutila zanj. Zaradi tega ga lahko merimo le s prostorskimi merskimi enotami - z gibanjem kazalca na uri. Z izbiro takšnega načina merjenja predpostavljamo, da čas teče enakomerno. Toda ali je res tako?

Naša zavest pravi, da ne. Vsi namreč vemo, da ob enoličnem življenju ure le počasi minevajo; če pa doživljamo nekaj novega in zanimivega, čas mineva hitro.
A pri takšni označbi poteka časa moramo biti kljub vsemu previdni. Če na svoje življenje in na čas, ki smo ga že preživeli, pogledamo bolj na široko, se pokaže še druga njegova lastnost. Ko obujamo spomine, se ponavadi najbolje spominjamo dogodkov, ki so bili nekaj posebnega; potovanja ali zanimivega srečanja, na primer. Ti dogodki predstavljajo pomemben del našega spomina, pa čeprav so trajali le nekaj dni, mogoče tudi samo nekaj ur. Leta, v katerih se pa ni dogajalo nič omembe vrednega - leta enoličnega in v rutino zakopanega poklicnega dela, na primer, v našem spominu zapolnjujejo le majhen prostor, pa čeprav predstavljajo obsežno obdobje našega življenja. Takole piše v romanu Thomasa Manna, Čarobna gora:
...ob nepretrgani enakomernosti se velike časovne razsežnosti tako skrčijo, da je srce prestrašeno na smrt; če je en dan kakor vsi, potem so vsi kakor en dan; in pri popolni enoličnosti bi doživljali najdaljše življenje kot čisto kratko in bi potekalo, ne da bi se zavedali.... Saj vemo, da je vrivanje spremenjenih in novih navad edino sredstvo, da si obdržimo življenje, da si poživimo čut za čas, da si zamoremo pomladiti, okrepiti, spočasniti svoje doživljanje časa in si s tem obnavljati življenjski čut sploh.
Zaradi tega so v življenju potrebne spremembe. Dolgoročno gledano takrat čas teče počasi, saj nam vsaka minuta prinese ogromno novega. Ko pa se začnemo vživljati v novi način življenja, čas pohiti. Dnevi spet postajajo lažji in hitreje sledijo drug drugemu. Saj veste, kako je na počitnicah. Prvi dnevi minevajo počasi, zadnji teden pa mine skoraj tako hitro, kot bi bil le en dan.

Takšno neenakomerno odtekanje časa trenutno prav dobro opažam tudi sama, značilen pa je bil tudi za Hansovo bivanje v Davosu. Prvi tedni življenja v sanatoriju so bili polni novosti in so tako zaradi svoje drugačnosti zasedli velik del knjige, vsak naslednji pa vse manj, ker je bil pač vse bolj običajen.
To se kaže tudi pri mojem pisanju o romanu Čarobna gora. V prvem prispevku sem pisala o dogodkih v času nekaj tednov. Zdaj bom pisala o obdobju nekaj mesecev - sedmih, če sem natančna. V zadnjem prispevku o Mannovi Čarobni gori bom pa po vsej verjetnosti pisala o času, ki ga zaznamujejo leta - sedem jih je.


Po prvih sedmih tednih bivanja na Berghofu je bil Hans Castorp že povsem vživet v dnevno rutino sanatorija. Dnevi so sledili drug drugemu s pospešeno hitrostjo. Pridno je sledil izmenjujočemu se redu ležanja, hranjenja in sprehajanja. Življenje v naslednjih tednih in mesecih bi lahko postalo dolgočasno in enolično. Pa ni bilo tako. Izkazalo se je, da bo to eno najintenzivnejših obdobij njegovega bivanja v sanatoriju.

Prvih sedem mesecev Hansa Castorpa na Čarobni gori, ki jih opisujem v tem prispevku, je bilo prežeto s Clavdio Chauchat, žensko, v katero se je noro zaljubil. To je bilo tisto, kar je času, pretečenemu v teh mesecih, poleg običajnih časovnih mejnikov kot so božič, novo leto in pust, pustilo pečat posebnosti.

Začne se že prvi dan pri prvem zajtrku, ko nekdo malomarno zaloputne vrata v jedilnico. Lepo vzgojenemu Hansu se je to zdelo višek nemarnosti. Močno ga je razjezilo, a povzročitelja hrupa ni uspel ugotoviti. Loputanje z vrati se je ponovilo tudi pri drugem zajtrku (in potem pri vsakem naslednjem obedu), a tudi v drugo Hans ni ugotovil, kdo je tako malomaren, da ne pridrži vrat in jih pusti, da se same zaprejo z velikim hrupom. Šele pri kosilu je ugotovil, da je ta nemarnica Madame Chauchat - kakor mu povedo pozneje - Rusinja, z visokimi ličnicami in ozkimi sivo-modrimi očmi, ki ji je bolezen dala svobodo, da se je lahko nemarno obnašala, grizla kožico okrog nohtov ter tudi za več mesecev odpotovala od doma in svojega moža.

Hans se v naslednjih tednih proti svoji volji zaljubi vanjo in začne stopati po poti srečne vznesenosti, a tudi hudih bridkosti. Spogledoval se je z njo in jo prestrezal na hodnikih in stopnišču. Več dni zapored je bil srečen, ker mu je uspelo pridržati vrata, ko je vstopila v jedilnico, in je potem v zahvalo dobil njen "Merci". A bili so tudi dnevi, ko je bil strašno nesrečen, ko se Clavdia več obrokov zapored ni obrnila k njemu in ga pogledala.
Občudoval je njen portret, ki ga je naslikal dr. Behrens in študiral je anatomijo človeka, da bi razumel zapeljivost ženskega telesa. In še in še. V vsem tem času Clavdia in Hans nista izmenjala besede, pogovarjala sta se le s pogledi in kretnjami.

Hansa je njegova obsedenost s Clavdio močno vznemirjala. Ko bralci izvemo, zakaj ga njene poševne in ozke "kirgiške" oči tako zelo vznemirjajo, je čas, ko začenjamo razumevati tudi "čarobnost" Mannove Čarobne gore. Pri tem imajo pomembno vlogo sanje, prijatelj iz otroških let z imenom Hippe in izposojeni svinčnik. Prijatelj iz otroških let je bil zelo podoben Clavdii.
Kako čudno podoben ji je bil - tejle tukaj gori! Zato se torej tako zanimam zanjo? Ali morda tudi: ali sem se zato tako zanimal zanj? Neumnost. Lepa neumnost.
In spet smo pri relativnosti časa. Kaj je bilo prej, Hippe ali Clavdia? Ali se je za Clavdio zanimal zaradi Hippeja, ali za Hippeja zaradi Clavdie?

V Valpurgini noči je Hans končno pristopil h Clavdii in jo nagovoril. Dejanje mu je omogočil pustni čas, ki je za en dan (en večer) pospravil s predsodki in zadržanostjo ter mu tako omogočil posebno svobodo. Pogovor med njima je potekal kot v sanjah. Čaroben je bil, ker je Hans čakal nanj celih sedem mesecev in tako dopustil, da so se vznesenost, strast in ljubezen le počasi nabirale, ga postopoma povsem prevzele in se nato v enem samem srečanju sprostile v mogočnem izbruhu skrivnostne energije, ki jo poznajo le zaljubljenci. Stik med Hansom in Clavdio je bil tako silovit, da mi je tudi ob tokratnem branju jemalo sapo.

Povod za srečanje je bil svinčnik, ki si ga je Hans želel izposoditi od Clavdie - točno tako kot pred mnogimi leti od prijatelja Hippeja.
Čeprav je bil to njun prvi pogovor, sta se pogovarjala kot stara znanca.
Govorila sta v nemščini in francoščini, kar je pomenilo, da je bil enkrat eden, drugič drugi v podrejenem položaju - Hans, kadar sta govorila francosko, saj tega jezika ni najbolje obvladal, Clavdia kadar sta govorila nemško. Tikala sta se, kar je bilo spet nekaj zelo nenavadnega in je pogovoru dajalo nov pomen. Hans je bil pogumen in drzen. Zastavil je vsa vprašanja, ki so se mu sedem mesecev motala po glavi. In na koncu je Clavdii izpovedal svojo ljubezen - z eno najganljivejših ljubezenskih izpovedi vseh časov.

A to sploh še ni vse! In še daleč ne najboljše. Najboljše je tisto, kar je zamolčano. Tisto, o čemer Thomas Mann sploh ne piše. Tisto, kar sem pri prvem branju Čarobne gore tako lahkotno spregledala. Sledi namreč najveličastnejša in najbolj čarobna ura, ki jo je Hans preživel na Čarobni gori. Nastopi takrat, ko Clavdia po ljubezenski izpovedi zapusti sobo, a pred tem še reče Hansu: "Adieu, mon prince Carnaval! Vous aurez une mauvaise ligne de fièvre ce soir, je vous le prédis," (Zbogom, moj pustni princ! Povem vam, da boste imeli to noč vročino.) In nato še "N'oubliez pas de me rendre mon crayon." (Ne pozabite mi vrniti svinčnika.)

Kako je Hans Castorp Clavdii vrnil svinčnik in kaj se je ob tem dogajalo, ne izvemo. A si lahko mislimo...
To je tisto, kar mi je pri Thomasu Mannu tako zelo všeč! Dogodki in občutja podana med vrsticami, ki pa še zdaleč niso tako skriti, da jih pozoren bralec ne bi mogel opaziti in vedno znova osupniti nad njihovim bogastvom in razkošjem.

Zgodba Hansa Castorpa in Clavdie Chauchat je po mojem mnenju ena najlepših - če ne najlepša ljubezenska zgodba mladega moškega, opisana v kakšnem romanu. Pri tej zgodbi moramo Clavdio namreč pustiti ob strani. O njenih čustvih do Hansa ne vemo veliko in bojim se, da nikoli niso bila ne vem kako globoka. Hansova ljubezen pa se je gradila počasi, a vztrajno, in z vsakim dnem postajala močnejša in trdnejša, dokler v Valpurgini noči ni dosegla svojega vrhunca.
A ta ljubezen je potem tudi izredno hitro minila. Zdi se presenetljivo, - ali pa tudi ne. Mnoge mladostne ljubezni se gradijo tako, kot se je gradila zaljubljenost mladega Hansa Castorpa; in tudi tako hitro minejo kot je minila njegova zaljubljenost.
A o tem v mojem naslednjem pisanju.

Z dnem po Valpurgini noči, na pepelnico, ko je Clavdia odpotovala z Berghofa, se konča prva polovica romana Thomasa Manna, Čarobna gora.

Hans Castorp,
iz filma Der Zauberberg (1981)
(vir: www1.wdr.de)
======================================
Na hermininem blogu najdete še: