Napočil je čas za odštevanje. Leta 2022 bo na Frankfurtskem knjižnem sejmu najpomembnejša Slovenija. Kot častni gostji sejma ji bo posvečena velika pozornost, veliko razstavnega prostora v prvem nadstropju Foruma in veliko časa v različnih pogovorih in predstavitvah. V vmesnem prostoru pod razstaviščem pa se bo jedlo slovensko hrano v šik slovenski restavraciji. Tako je to ponavadi z državo gostjo na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Se že veselim!
Do takrat pa še dve moji običajni poročili s Frankfurtskega knjižnega sejma. Letošnjo vsebuje zelo - lahko bi rekla tudi samo - osebne high-lights sejma. O drugih podatkih s prireditve (kako velik je bil sejem, koliko knjig je bilo razstavljenih in ali nakup knjig in branje na sploh še vedno upadata) lahko preberete kje drugje.
Drago Jančar, Slovenija
Na prestižnem prostoru Modre zofe se v petih dneh sejma v pol urnih pogovorih z moderatorji nemške televizijske hiše ZDF zvrsti okrog 75 pisateljev in pisateljic. V primerjavi s tisočimi novih knjig, ki so bile izdane v preteklem letu in so razstavljene na Frankfurtskem knjižnem sejmu, je to izredno majhna številka. Vsakdo si želi sedeti na Modri zofi, saj na ta način njegova knjiga postane opazna in izstopi iz nepregledne množice ostalih razstavljenih knjig.
Kako velik dosežek je bil to, da so na letošnjem sejmu na pogovor na modri zofi povabili Draga Jančarja, si je ne da bi redno spremljal sejma in dogodkov povezanih z njim, predvsem pa občutil vso velikansko množico knjig, ki sili z razstavnih polic, težko predstavljati - še posebej zato, ker ne gre za nemškega pisatelja, pisatelja iz države častne gostje sejma ali pa kakorkoli razvpitega pisatelja (kakršen je npr. Slavoj Žižek, ki je bil pred dvema letoma tudi gost na modri zofi).
Drago Jančar je predstavljal svojo zadnjo knjigo, In ljubezen tudi, ki je pred kratkim izšla tudi v nemškem prevodu z naslovom
Wenn die Liebe ruht. Najboljši slovenski pisatelj leposlovja ima sicer v nemški jezik prevedenih že celo kopico knjig, a takšnega uspeha, kot ga žanje ta njegov zadnji roman, ni doživela še nobena. V Avstriji je uspešnica št.1 in je na samem vrhu lestvice knjig meseca oktobra, ki ga pripravlja avstrijska radiotelevizija ORF, in podoben uspeh si lahko obeta tudi v Nemčiji.
Pogovor je potekal v prijetnem vzdušju. Poleg vsebine romana so bile predstavljene tudi razmere v Mariboru v času pred, med in po 2. svetovni vojni (zelo objektivno); s tem, da je moderatorka posebej poudarila, da dogajanje ne poteka v Marburgu - mestu, ne daleč od Frankfurta, ampak v drugem največjem slovenskem mestu:) Beseda je tekla tudi o tem, da so leta 1941 nekateri Mariborčani - in to ne samo predstavniki nemške manjšine, ampak tudi nekateri Slovenci, z veseljem sprejeli prihod Nemcev, ker jim življenje v Kraljevini Jugoslaviji ni bilo pogodu in so si želeli vrnitev Avstro-Ogrske. V naslednjih letih so potem ugotovili, da so z gestapom in SS dobili vse kaj drugega, kot so pričakovali in upor v obliki partizanstva je bil logična posledica. Nasilje povzroča še večje nasilje, vse to pa vodi do žalostnega zaključka, da se v vojnem času še ljubezen utrudi - kakor je v eni izmed svojih pesmi ugotovil že lord Byron; verz iz pesmi pa je Drago Jančar uporabil za naslov svojega romana.
Mojo recenzijo o romanu In ljubezen tudi lahko preberete
tukaj.
Karl Ove Knausgård, Norveška
Poznamo ga. Poleg pisca tipičnih skandinavskih kriminalk Jo Nesbø-ja, je to najbolj znan in slaven sodobni norveški pisatelj. V šestih debelih knjigah z naslovom Moj boj je natančno in iskreno - bolj avtobiografsko pač ne gre, opisal svoje življenje. V slovenščino imamo zaenkrat prevedeno
prvo in drugo knjigo.
Norveška je bila letos častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma in norveški pisatelji so bili v središču pozornosti. Karlu Oveju Knausgårdu je pripadla čast, da je imel govor na otvoritveni slovesnosti. Gre za zanimivo in pomenljivo besedilo, v katerem se je dotaknil zgodovine Frankfurtskega knjižnega sejma (prvi je bil organiziran že leta 1478, le nekaj let potem, ko je Gutenberg natisnil prvo knjigo) in ostalih za človeško kulturo pomembnih dogodkov, ki so se v zgodili nedaleč stran od prizorišča knjižnega sejma. Tako se je razgovoril tudi o temi, ki ga že od nekdaj vznemirja in straši - o hudiču, ki mu ljudje prodamo svoje duše, pa naj bodo to umetniki (on sam s svojo knjigo Moj boj) ali pa znanstveniki (ki manipulirajo z življenjem), in ja, Faust, ki sta ga opisovala Goethe in
Thomas Mann, se je menda sprehajal po univerzah v krogu 100 km od Frankfurta. Hudiča samega pa je menda videl menih v Wartburgu - 149 km stran od Frankfurta, neke zimske noči, ko je prevajal Biblijo v nemščino, in to ni bil nihče drug kot Martin Luther.
Karl Ove Knausgård pa na knjižnem sejmu v Frankfurtu ni bil samo zaradi svojega otvoritvenega govora, ampak je predstavljal tudi svojo novo knjigo, oz. njen prevod v nemškem jeziku. Knjiga govori o tem, kako on razume in doživlja v svetu najbolj znanega norveškega slikarja
Edvarda Muncha. Munch je najbolj znan po svoji sliki Krik. Če jo slučajno ne poznate, si oglejte emoji-je na svojem telefonu, pa boste vedeli, za kaj gre. 😱😱Muncov krik je namreč postal že skoraj nekaj takega kot Leonardova Mona Lisa, splošno prepoznaven, že prava kulturna ikona današnjega časa. Predstavlja mešanico strahu in groze, ki trpinči sodobnega človeka.
A Krik je samo ena izmed 1700-ih slik, ki jih je naslikal Edvard Munch. Munchov muzej v Oslu, ki hrani njegova dela, ima samo omejeno velik razstavni prostor, tako da tam zmorejo prirejati le različne tematske razstave s skrbno izbranimi slikami. Pri postavitvi ene izmed takšnih razstav so za pomoč zaprosili Karla Oveja Knausgårda. Naloga je bila zanj velik izziv, saj še nikoli ni bil kurator kakšne razstave, a vendar tudi izredno prijetno opravilo. Knausgård se namreč čuti s svojim rojakom slikarjem globoko in tesno povezan. Da bi ga še bolje razumel, je prebral marsikaj iz njegove zapuščine in obiskal kraje, kjer je živel. Poglobil se je v njegovo življenje, mišljenje in ustvarjanje. Poleg razstave, na kateri prav zanalašč ni Krika, pač pa druge manj znane Munchove slike, je nastala tudi knjiga, v nemškem prevodu z naslovom So viel Sehensuht auf so kleiner Fläche, ki ni toliko knjiga o Edvardu Munchu kot knjiga o Karlu Oveju Knausgårdu, ki razmišlja o Munchu in preko njega tudi o svojem lastnem življenju.
Knjigo bom vsekakor prebrala; še posebej potem, ko sem si ogledala dokumentarni film o postavitvi te razstave (na programu Arte, The Art of Museum). V okviru Frankfurtskega knjižnega sejma in Norveške kot častne gostje sejma pa so tudi v v Düsseldorfu odprli razstavo Munchovih del pod kuratorskim vodstvom Karla Oveja Knausgårda. Must-see za vse ljubitelje Edvarda Muncha in Karla Oveja Knausgårda.
Denis Scheck, Nemčija
Denis Scheck vodi izredno zanimivo literarno oddajo na nemški televiziji ARD, z naslovom Druckfrisch. V njej na nenavadnih krajih - na prostem v naravi ali pa kar sredi ceste, v knjižnicah ali skladiščih, na kratek in zelo jasen način komentira knjige, ki so ravno izšle na nemškem knjižnem trgu. Redno komentira tudi knjige z različnih lestvic uspešnic, npr. knjige, ki so na seznamu SPIEGEL-Bestseller. Pogosto je prav neizprosen in kakšno od novoizdanih knjig, ki je po njegovem mnenju slaba, celo zaluča v koš za smeti. Tako se je zgodilo z zadnjo v nemščino prevedeno knjigo, povsod po svetu znanega pisatelja tipičnih skandinavskih kriminalk, Jo Nesbø-ja z naslovom Messer ali Nož.
Denis Scheck je na sejmu nastopil v okviru svoje oddaje Druckfrisch in predstavil najboljše knjige, ki so bile v zadnjem letu predstavljene v njegovi oddaji. Zanimiv izbor:)
Poleg tega pa je predstavil tudi knjigo, ki jo je sam napisal. Imenuje se - nič kaj sramežljivo,
Schecks Kanon in predstavlja 100 najpomembnejših del svetovne literature. Zlahka si predstavljam, da voditelja literarne oddaje, ki prebere in pregleda tako veliko knjig ter jih zna tako zanimivo predstaviti občinstvu, nenehno sprašujejo, katere knjige se splača prebrati. No, s svojo knjigo je zdaj odgovoril na to vprašanje. Sestavil je namreč svojevrsten seznam 100-ih knjig in vsak naslov pospremil še s krajšo razlago.
Ja, na seznamu so knjige kot
Tolstojeva Vojna in mir, Proustovo Iskanje izgubljenega časa, Zločin in kazen Dostojevskega ali pa
Fontanova Effi Briest. A na njem najdete tudi
Tolkienovega Gospodarja prstanov in
Harryja Potterja Rowllingove ter celo
Kljukca s strehe Astrid Lindgren. Pri izboru knjig se je namreč držal načela, da v njegov kanon spadajo le tiste knjige, ki potem, ko jih preberemo, spremenijo naš pogled na svet.
Prav gotovo več kot zanimivo branje.
Alban Nikolai Herbst, Nemčija
Nenavadne življenjske zgodbe pisateljev me vedno pritegnejo. Alban Nikolai Herbst je bil rojen leta 1955 in je najprej delal kot odvetniški vajenec (nekaj takega kot skoraj dvesto let pred njim
Jack Engle). Šele po služenju vojaškega roka je maturiral na večerni gimnaziji in nato študiral filozofijo, zgodovino in sociologijo. Po končanem študiju je dolga leta delal kot borzni posrednik, a obenem pisal tudi leposlovna dela. Njegov roman
Meere je povzročil škandal. Prijateljica - tudi mati njegovega otroka, se je v delu prepoznala in kot tožilka po poklicu, uspela preprečiti izdajo romana. Za Albana Nikolaija Herbsta je bil to velik hendikep, saj mu je bila zaradi tega zaprta pot do mnogih založb in tako tudi do izdaje drugih njegovih del. Protiutež za oteženo izdajanje knjig je našel v literarnem blogu
Die neue Dschungel. Anderswelt, ki ga je začel pisati in s katerim je dosegel precejšen uspeh. Čez nekaj let je prijateljica prepoved izdaje romana umaknila in Meere je lahko izšel v nespremenjeni obliki.
Alban Nikolai Herbst je na Frankfurtskem knjižnem sejmu predstavljal dve debeli knjigi, v katerih so zbrane njegove kratke pripovedi. V tisti z naslovom Wanderer (Pohodnik) so zbrane zgodbe, ki jih je napisal do približno 90-ih let prejšnjega stoletja; v drugem delu z naslovom Wölfinnen (Volkulje) pa so njegove novejše krajše zgodbe. Zgodbe so si menda med seboj zelo različne in naravnost odlične (je rekel eden od moških recenzentov); predstavljajo tipično moško literaturo, ki v današnjem času ni več tako zelo cenjena. Temu primerna je bila tudi predstavitev knjige na Frankfurtskem knjižnem sejmu - v odmaknjenem kotičku dvorane, s samo nekaj stoli za poslušalce (ki pa kljub temu niso bili zasedeni) in z iskreno zahvalo pisatelja poslušalcem, da smo si našli čas in ga prišli poslušat.
No, kratka zgodba z naslovom Svenja iz prvega dela zbirke je že na mojem kindlu:)
Per Petterson, Norveška
To je poročilo o dogodku, ki ga ni bilo. Za soboto ob 16:00 je bil na glavnem odru razstavnega prostora častne gostje sejma, Norveške, predviden pogovor s Perom Pettersonom. Neki stari gospe sem s kancem slabe vesti pred nosom zasedla prosti sedež na prireditvenem prostoru in se z olajšanjem zazrla proti odru, da prisluhnem pisatelju, tudi v Sloveniji dobro poznanega romana Konje krast. Pa me je čakalo veliko razočaranje. Na odru so pripravljali neko drugo prireditev z drugimi gosti.
Pogovor s Perom Pettersonom je moral biti odpovedan - enkrat v času od trenutka, ko sem sem se pripravljala na obisk sejma in si zabeležila prireditev pa do te sobote na sejmu. Nikjer ni bilo nobenega obvestila, zakaj je prišlo do odpovedi in kdo je odpovedal. No, potem ko sem prebrala uradno publikacijo, ki so jo izdali Norvežani v okviru svojega mesta častne gostje, Der Traum in uns, mislim, da vem, kaj je bil vzrok. Prav verjetno je bil Per Petterson tisti, ki se je odpovedal pogovoru.
V publikaciji je namreč tudi članek o njem in iz izjav je zlahka razbrati kakšen človek je Per Petterson - izredno občutljiv, hitro se ga lahko prizadene z neprimerno izjavo; poslušanje in odgovarjanje na recenzije njegovih del, pa je zanj tudi izredno stresno. Zato že vrsto let pred izdajo vsake svoje nove knjige na Norveškem odpotuje v tujino in se izogiba vsakršnemu stiku z javnostjo. Takšno pomanjkanje samozavesti je pri tako uspešnem pisatelju kot je Per Petterson težko verjetno, a vendar je prav mogoče, da se je nekaj podobnega zdaj zgodilo tudi na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Mogoče se res ni želel soočiti s pogledi nemških kritikov in bralcev na njegovo novo knjigo - v nemškem prevodu z naslovom
Männer in meiner Lage. Knjiga je izšla v isti prestižni nemški založbi
Hanser kot Jančarjeva knjiga Wenn die Liebe ruht.
A Peru Pettersonu se zaradi te svoje najnovejše knjige ne bi bilo treba skrivati pred bralci, saj so kritike romana zelo dobre in ga nikakor ne bi mogle prizadeti. Roman je, pravijo, poln melanholije in nežnosti; pripoveduje pa o moškem, ki je odpovedal kot mož, kot oče in kot pisatelj in je zaradi tega nedaleč od popolnega propada, a se na koncu vendarle zbere do te mere, da prepozna svojo odgovornost, ki jo ima predvsem do svoje starejše hčerke. Zelo zanimivo:) Mogoče dobimo knjigo tudi v slovenskem prevodu.
Peter Handke, Avstrija
Na koncu še nekaj besed o pisatelju, ki ga na Frankfurtskem knjižnem sejmu ni bilo, a se je o njem veliko govorilo. Zelo veliko pogovorov na Modri zofi pa tudi drugod se je namreč končalo s vprašanjem: Kaj pa vi menite o letošnjem Nobelovem nagrajencu za literaturo?
Odgovore na vprašanje lahko, po mojem mnenju, razdelimo v dve skupini. Ena je tista, ki jo zastopa
Saša Stanišič - letošnji dobitnik nemške literarne nagrade, ki jo je dobil za svoj
roman Herkunft. Njegovo mnenje je bilo jasno odklonilno - ljudje, kot je Peter Handke, Nobelove nagrade ne bi smeli dobiti.
Saša Stanišiča razumem. Zaradi Miloševićeve politike, na stran katere se je Peter Handke pred leti tako jasno in nedvomno postavil, je moral bežati od doma.
A pri takšnih impulzivnih izjavah je vendarle treba biti tudi previden, saj so lahko nevarne. Drago Jančar in Denis Scheck sta na to vprašanje odgovorila bolj zadržano in precej bolj objektivno. To drugo skupino odgovorov na prav gotovo neprijetno vprašanje lahko najlažje ponazorimo z vprašanjem, ki ga je zastavil Denis Scheck in nanj tudi odgovoril:
Können die schlechte Menschen gute Literatur schreiben?
Leider ja.
(Ali lahko slabi ljudje pišejo dobro literaturo?
Na žalost da).
Tisti, na žalost, je najbolj pomenljiv.
In nagrada je vendarle literarna, kajne?
