Khaled Hosseini: Tek za zmajem

(503 str.) 

Na naslovnici broširane slovenske izdaje knjige Khaleda Hosseinija Tek za zmajem piše, da gre za izjemno zgodbo o Afganistanu.
S pomočjo te knjige res izvemo veliko o tem, kakšno je bilo življenje v Afganistanu v bližnji preteklosti. Pisatelj pokaže, kako hitro se lahko zgodi, da družba nazaduje in se iz dokaj napredne in razvijajoče se skupnosti spremeni v zaostalo in z verskim fanatizmom prežeto družbo, ki svojim prebivalcem ne zagotavlja niti osnovnih človeških pravic in svoboščin. Pisatelj je prepričljivo prikazal Afganistan v času, ko je bila njegova politika prozahodna, Afganistan v času ruske okupacije in Afganistan v času vlade Talibanov.

Z zgodbo samo sem pa imela kar nekaj težav in nisem prepričana, da je tako zelo izvrstna kot piše na naslovnici.
Zgodba o dveh afganistanskih dečkih - eden iz višjega, drugi iz nižjega socialnega sloja, ki skupaj preživljata otroštvo, a je njuna neenakost vidna na vsakem koraku, je zelo ganljivo napisana. Ni čudno, da je knjiga postala velika svetovna uspešnica. Dečka si nista različna samo glede na njun položaj v družbi; razlikujeta se še po marsičem drugem. Eden je pogumen, drugi je strahopeten. Eden je zvest in vdan, drugi prijatelja z lahkoto izda. In tako naprej. Za moj okus malo preveč črno-belo, a tja do izselitve glavnega junaka v Ameriko sem knjigo vseeno brala s precejšnim zanimanjem. Osvetljevala je pomembne stvari v življenju kot so prijateljstvo, zvestoba, krivica, pogum in maščevanje.

Zelo lepo je prikazan tudi pomen nenasilja. Zgodba potrjuje dejstvo, da se proti nasilju ni mogoče boriti z nasiljem. Bolj primeren je Gandijevski način bojevanja proti krivici ali pa krščansko nastavljanje še drugega lica. Hasan - revni deček, in njegovo vedenje sta primer takšnega ravnanja. Takšno vedenje ima lahko na kratki rok katastrofalne posledice, saj pri nasprotnikih ponavadi sprošča dodatno jezo. To je lepo opisano tudi v knjigi, ko se Alim - družbeno privilegiran deček, razjezi in postane celo nasilen, ker Hasan na krivico odgovori z umirjenostjo in ponižnostjo, ne pa z maščevalnostjo. Na dolgi rok se pa izkaže, da je takšen način vedenja edino pravilen in tudi najučinkovitejši - tudi v knjigi, saj se Alimova slaba vest začne oglašati ravno zaradi takšnega prijateljevega vedenja.

Tisto, kar me je v knjigi najbolj motilo in s čemer se nisem in nisem mogla sprijazniti, pa je bilo to, da je celotno besedilo napisano daleč preveč čustveno. Ali sentimentalno. Kaj hitro namreč postane jasno, da je pisatelj svojo zgodbo namensko razvijal tako, da brenkne na bralčevo emocionalno struno, kar se mi ne zdi pošteno. Bralec nima druge možnosti, kot da je ob knjigi čustveno prizadet ali vsaj vznemirjen. Verjetno to samo po sebi ni nič slabega, še posebno, če so nameni dobri, a sama sem se ob tem počutila neprijetno in izigrano. Od knjige bi si želela še kaj več.
V prvem delu to še ni bilo tako moteče in ker je bila zgodba zanimiva, je nekako šlo. V drugem delu pa je dogajanje žal postalo dokaj predvidljivo, pojavila so se skoraj neverjetna naključja, maloverjetni dogodki pa so se sestavljali vse preveč prikladno. Moj užitek pri branju je tako začel vztrajno kopneti. Ob tem je postalo jasno tudi to, da so dogodki v romanu, ki imajo avtobiografske značilnosti (se mi zdi, da so večinoma v prvem delu) precej prepričljivejši od tistih, ki so izključno fikcijski - ti delujejo nerodno in vsiljivo.

Pisatelj Khaled Hosseini se je rodil v Kabulu leta 1965 in je svoje otroštvo preživljal podobno privilegirano kot Amir iz knjige. V času padca kraljevine je bil zaradi očetove diplomatske službe v Parizu in mu tako ni bilo potrebno deliti Amirjeve usode bežanja iz Afganistana, kjer so večino ljudi povezanih s kraljevino sicer usmrtili ali pa je izginila neznano kam. Družina je dobila politični azil v Združenih državah Amerike, kamor so se potem tudi preselili. Khaled Hosseini, ki pri 15-ih letih ni znal besedice angleško, je nato končal Medicinsko fakulteto, opravil specializacijo iz interne medicine in več kot deset let opravljal zdravniško službo.
Roman Tek za zmajem je njegova prva knjiga. Pozneje je napisal še romana Tisoč veličastnih sonc ter In v gorah odzvanja, ki se ukvarjata s podobno tematiko kot prvenec. Vsi trije romani so svetovne uspešnice.

Knjiga Khaleda Hosseina Tek za zmajem je zanimiv roman o življenju Afganistancev doma in v tujini, ki pa je z mano malo preveč čustveno manipulirala, da bi jo lahko vzljubila. A romanu, ki je pripomogel k večji prepoznavnosti Afganistana in njegovih ljudi, ki je pokazal, kako krivična usoda je doletela nedolžne, tega seveda ne bomo preveč oponašali. Konec koncev gre za dobro in pomembno knjigo, ki jo priporočam. Bo pa to verjetno moja edina knjiga Khaleda Hosseina, ki jo bom kdaj prebrala.

Khaled Hosseini (1965)

P.S. Ta zapis posvečam gospodu - Afganistancu, tudi ubežniku in zdravniku po poklicu, ki v zabaviščnem parku Geiselwind skrbi za čolničke na nožni pogon, s katerimi se otroci vozijo po bazenu.