nedelja, 19. november 2017

Katharina Winkler: Modro okrasje

Knjigo avstrijske pisateljice Katharine Winkler, Modro okrasje, sem izredno težko brala. Večkrat je kazalo celo na to, da je sploh ne bom uspela prebrati do konca. Besede so bile težke in so padale name, kot da bi bile udarci. Težko jih je bilo prenašati. Nisem bila tako pogumna in potrpežljiva, kot je bila Filiz. Pa čeprav meni besede, težke kot udarci, niso ustvarjale modrega okrasja.

Roman je v vsakem primeru vredno prebrati - v prvi vrsti zato, ker je knjiga manifest proti nasilju v družini - manifest proti nasilju moškega nad žensko; ali še natančneje napisano, manifest proti nasilju muslimanskega moškega nad žensko. 
Za nasilje nikoli ni opravičila; za tega, ki je opisan v tej knjigi pa še posebej ne. Ne vera, ne narodnost, ne tradicija ne morejo biti izgovor za dogodke, orisane v tej knjigi.

Pod modro okrasje, ki ga nosijo ženske v tej knjigi, so podpisani moški.
Nekatere ženske svojo modrino nosijo okoli vratu kot ogrlico ali v vboklini pod vratom kot medaljon, druge svojo modrino nosijo okoli zapestja ali pa okoli gležnjev. Mnoge ženske iz tedna v teden menjajo svoje modro okrasje, nekatere iz dneva v dan. Nekatere se kljub modremu okrasju vselej smehljajo... Obstajajo tudi ženske, za katere se sploh ne ve, kakšno modro okrasje nosijo, ženske, ki ga skrivajo pod dolgimi oblekami, pod plastmi rut, pa tudi modra dekleta, kot sta Elif in Selin, ki svojo modrino nosita še negotovo, kakor prvo rdečilo za ustnice.

V teh stavkih je skrito bistvo romana. V njih je povedano vse, za kar se v knjigi gre in to na poetičen in pretanjen način, ki je pravo nasprotje vsebini, ki jo napisane besede želijo predstaviti. Stil pisanja v tem poglavju s svojo lepoto povzroči, da ob branju še bolj boli.

V ostalih poglavjih romana je potem predstavljena konkretna zgodba mladega kurdskega dekleta z imenom Filiz, ki odrašča v tipični patriarhalni muslimanski družini v Turčiji, kjer ženske niso vredne nič in kjer je samoumevno, da mož pretepa tako svojo ženo kot tudi otroke. 
Ko je Filiz stara trinajst let, se proti očetovi volji poroči s fantom, ki ga ima rada. A po poroki z Yunusom, ko je zavržena tudi od svoje rodne družine, se zanjo prava kalvarija šele dobro začne. 
Kaj vse ljubljeni Yunus počne s Filiz, presega najhujše predstave in pričakovanja. O tem niti približno ne mislim pisati v tem blogu. Preberite si sami. So pa seveda ravno te stvari tiste, zaradi katerih sem knjigo tako zelo zelo težko brala. 
Yunusovo vedenje se ne spremeni tudi potem, ko cela družina odpotuje v Avstrijo. Filiz - popolnoma odvisna od svojega moža; tako fizično kot psihično - pa nima moči, da bi karkoli spremenila. Tudi želja, da bi kako drugače zaživela, se v njej le počasi budi in pozno oglasi.

K grozljivosti dogajanja pripomore še način pisanja. Stavki so kratki. Ostri in udarni. Goli in brutalni, kot je brutalno nasilje. Združeni so v kratka poglavja, ki pa nosijo veliko vsebine. Mogoče še preveč - preveč vsebine, ki bi jo lahko nosila ženska z zahodnega sveta, ki si pri najboljši volji ne more predstavljati, da se je kaj takega res lahko zgodilo in to v današnjem času.

Zgodba o Filiz je namreč napisana po resničnih dogodkih. Na koncu knjige so kot dodatek nanizana resnična dejstva iz Filizinega življenja, ki nam njeno zgodbo še natančneje osvetlijo. Ob sicer optimističnem zaključku tako zaradi dogodkov, za katere se ve, da so se res zgodili, ostane v bralcu vseeno veliko tragike in grenkobe.

Ljudje živimo na različne načine in v različnih okoljih. Spoštovanje osnovnih človeških pravic v določenih družbah še zdaleč ni samoumevno. To postane posebno očitno ob ravnanju z ženskami. 
Da muslimanske ženske ne nosijo rut po svoji lastni volji in da v svojih hišah niso zaprte zato, ker bi si to same želele, s to knjigo postane več kot jasno.
Na tem mestu vidim priložnost za nastop feminističnih in drugih aktivističnih gibanj, ki bi lahko veliko pripomogle k izboljšanju položaja teh zatiranih žensk. 
A kaj, ko se ta gibanja, ki so pri drugih, manj pomembnih temah pogosto prav glasna, ne upajo ugrizniti v to kislo jabolko muslimanske kulture. 
Pravo smer za njihovo aktivnost kaže ta kratki in presunljivi roman.

Avstrijska pisateljica Katharina Winkler bo svoj debitantski roman, Blauschmuck - ki je v slovenskem prevodu ravno izšel pri založbi Modrijan - predstavila tudi na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu.

Katharina Winkler
(vir:Wikipedia)

Winkler, Katharina
Modro okrasje
originalni naslov: Blauschmuck
iz nemščine prevedla: Ana Jasmina Oseban
Modrijan 2017, zbirka Bralec; 110
198 strani
ISBN: 978-961-287-010-2

ponedeljek, 13. november 2017

Florian Illies: 1913 (jesen)


Jeseni - ko je konec dopustov, ljudje ponavadi spet nekoliko bolj zagnano poprimemo za delo. Tako je danes in tako je bilo leta 1913.
Začetek jeseni je tudi zelo primeren čas za znanstvena srečanja, kongrese in simpozije. Takrat jih je največ v vsem letu.

Septembra 1913 je bil v Münchnu 4. kongres psihoanalitičnega združenja, na katerem sta sodelovala tako Sigmund Freud kot tudi Carl Gustav Jung - velika znanstvenika in tudi konkurenta na področju psihiatrične znanosti. Med njima ni vladalo prav nič prijateljsko vzdušje. Pozneje se je izkazalo celo to, da je bilo to njuno zadnje skupno srečanje. Nikoli več se nista srečala, se pogovarjala ali razpravljala, pa čeprav sta se kot znanstvenika ukvarjala z isto raziskovalno temo. Veliki misleci ob sebi ne trpijo tekmecev.

Kongresa se je kot laik udeležil tudi Rainer Maria Rilke in se celo srečal s Freudom. Freud je o tem poročal svoji hčerki Anni, ki je bila nad tem čisto očarana. "A si v Münchnu res spoznal pesnika Rilkeja? Kako to? In kakšen je?" je pisala nazaj očetu. Freudova hči je bila samo ena od množice žensk, ki so bile navdušene nad pesnikom globokih modrih oči, ki je pisal prelepe ljubezenske pesmi.

Rainer Maria Rilke
(vir: Wikipedia)
V začetku septembra 1913 je bil na strokovnem srečanju tudi Franz Kafka. Srečanje je potekalo na Dunaju in je bilo povezano z zavarovalništvom - področjem, na katerem si je Kafka služil svoj kruh. Ob koncu srečanja si je potem privoščil nekaj oddiha - ali pravilneje rečeno, odšel je na zdravljenje nevrostenije. 
Nevrostenija je bila v tistem času zelo pogosta bolezenska diagnoza. Kaj je bila to za ena bolezen se ne ve najbolje. C. G. Jung je rekel, da o njej nima veliko povedati, ker o njej nič ne ve in pravzaprav ne verjame vanjo. Danes bi jo mogoče opredelili koti burn-out sindrom.

Kakorkoli že, sredi septembra je Kafka z Dunaja (in preko Ljubljane!) odpotoval v Trst. V Trstu je v tistem času živel James Joyce, a ni jasno, če sta se dva velika pisatelja prve polovice 20. stoletja srečala. Naja, takrat niti še nista veljala za velika pisatelja. Svojih največjih del še nista napisala.

Iz Trsta je Kafka nato z ladjo odpotoval v Benetke, od tam pa v Rivo ob Gardskem jezeru, kjer je začel s svojim zdravljenjam. Mišljeno je bilo, da bo na to potovanje odšel skupaj s svojo izvoljenko Felicio - tisto, ki ji je že eno leto dan za dnem pisal pisma, in jo celo 28. avgusta - na Goethejev rojstni dan, zasnubil, pa iz tega ni bilo nič.
Ko je osamljen potoval po severni Italiji, je spoznal, da ne bo mogel ustvariti nobenega velikega dela, če bo preveč vezan na ta svet. Felice je napisal: Posloviti se morava. Ob Gardskem jezeru je potem srečal mlado Švicarko, ki je izgledala italijansko in se za deset dni zapletel v otroško zaljubljenost, ki je bila čudovita, ker ni bilo potrebno, da bi bila resna in da bi kamorkoli vodila.

Emil Nolde

Jeseni 1913 je potoval tudi Emil Nolde - slikar nemškega ekspresionizma, ki je na Južnem morju iskal neokrnjeno tropsko naravo z nedolžnimi tihomorskimi prebivalci, kakršne je  nekaj let poprej slikal Paul Gauguin. Prepozen je bil. Ni več našel čiste izvorne tihomorske kulture, kakršno si je želel. Na njegovih akvarelih, naslikanih na Nemški Gvineji, so portreti ljudi, ki so bili na silo poevropejščeni.

Ko je bil Franz Kafka še na strokovnem srečanju na Dunaju - 9. septembra 1913, je 31 letna Virginia Woolf  poskušala narediti samomor z uspavalnimi tabletami. Skoraj ji je uspelo. Mož Leonard jo je v zadnjem trenutku rešil. Od avgusta, ko je založniku oddala rokopis svojega prvega romana, The Voyage Out, se je počutila izpraznjeno. Vztrajno je izgubljala na teži, tako da je bila na koncu že tako oslabela, da ni mogla več hoditi. Na okrevanje so jo - kako bizarno - poslali k polbratu, ki jo je v otroštvu spolno zlorabljal. Kaj je Virginii ostalo drugega, kot to, da je začela jesti? Tako se je lahko najhitreje vrnila v London.

To je samo nekaj dogodkov jeseni leta 1913, - leta, ko se je zdelo, da je še vse mogoče in da nič ne more razrušiti sveta, ki so ga ljudje poznali in načina življenja, ki so ga živeli. Leta 1914 bo že vse drugače.
O tem piše Florian Illies v svoji knjigi 1913, ki jo navdušeno berem že celo letošnje leto.

Vendar pa...,  da zaključim optimistično - z eno od mojih treh najljubših knjig vseh časov.
Na današnji dan pred točno 104-imi leti, 13. novembra 1913, je izšel prvi del Proustovega Iskanja izgubljenega časa. Naslov je bil: Swannova ljubezen :-))
===============================================

Na hermioninem blogu najdete še:

Prav kmalu pa še:
  • Florian Illies: 1913 (poletje)

petek, 10. november 2017

BBC Radio4: Living With The Gods

Neil MacGregor, priznan zgodovinar in bivši direktor British Museuma v Londonu, ponovno sodeluje z BBC Radio4. S to radijsko postajo je prvič združil moči leta 2010, ko so skupaj ustvarili izredno lepo sprejeto radijsko serijo v stotih delih z naslovom History of the World in 100 Objects. Kako sta me oddaja in potem ob njej napisana knjiga navdušili, sem že pisala. Od takrat sem velika občudovalka in fanica Neila MacGregorja.
V naslednjih letih sta pod njegovim vodstvom in v sodelovanju z BBC ter British Museumom nastali še dve uspešni radijski seriji.
Shakespeare's Restless World je s pomočjo dvajsetih predmetov osvetljeval čas, v katerem je živel Shakespeare.
V seriji Germany - Memories of a Nation se je pa avtor lotil izredno težke teme - predstavitve zgodovine Nemčije. Knjiga, ki spremlja to radijsko oddajo, je zame najboljša knjiga o nemški zgodovini, kar jih poznam.

Neil MacGregor zna širšemu, laičnemu občinstvu na prvi pregled dolgočasne zgodovinske teme predstaviti izredno zanimivo. Poleg tega ima pretanjen občutek za to, kdaj je o kateri od tem primerno spregovoriti in pisati. Tako je bila knjiga Germany - Memories of a Nation, kjer so objektivno osvetljeni vsi pomembni dogodki nemške zgodovine v zadnjih petsto letih, vključno z nacizmom in delitvijo Nemčije v dve državi, izdana ob 25-letnici padca Berlinskega zidu.

Neil MacGregor v Jeruzalemu
(vir:© BBC. Photo: Charlie Clift)
In zdaj, dve leti pozneje, lahko poslušalci uživamo v novi čudoviti in zanimivi zgodovinski radijski oddaji. Tudi tokrat je Neil MacGregor v pravem trenutku izbral pravo temo. V zadnjih letih namreč - nepričakovano in presenetljivo obenem - različne religije in človeška verovanja pridobivajo na vedno večjem pomenu. Takšnem, kakršnega so imele v preteklosti in za katerega smo bili tam nekje v razsvetljenstvu in po Francoski revoluciji prepričani, da ga nikoli več ne bodo imele. Pa ne gre za to, da bi bilo vedno več verujočih - vsaj za Evropo to nikakor ne velja, gre za to, da vera vstopa na politično prizorišče in da ima verovanje (ali pa ateizem na drugi strani) pomemben vpliv pri tem, kakšen način življenja bomo imeli v prihodnosti, kako bomo živeli v globaliziranem svetu in kako bo, ko bo multikulturna družba popolnoma zaživela. 

Oddaja ima naslov Living With The Gods in poskuša odgovoriti na različna vprašanja verovanja, razjasniti vzorce verovanja in jih povezati z vzorci, ki so značilni za človeško družbo na sploh. Na preprost in jasen, a vendar znanstveno utemeljen in verodostojen - tipično macgregorski način:)
Ali kakor svojo novo oddajo razloži avtor sam:
“Questions of faith have, in recent decades, moved to the centre of the global political stage - an unexpected return to a centuries-old pattern. But what are the connections between structures of belief, and the structures of society? In this series, using objects from the British Museum, and talking to experts from many disciplines, we try to explore some of these questions, looking at communities from deep history to the present day, in Europe and around the world”
Radijska serija Living With The Gods ima 30 oddaj, ki so dolge približno petnajst minut. Predvajajo jih dvakrat dnevno od ponedeljka do petka. V vsaki oddaji sta ponavadi predstavljena dva predmeta, večinoma eksponata iz British Museuma.
Če vas serija zanima, vam seveda ni potrebno neposredno poslušati BBC Radio4; oddaje lahko poslušate, kadar želite in kjerkoli želite, saj so prav vse dostopne tudi na spletni stani radijske postaje (link), spremlja pa jih še dodatno gradivo, kot so galerija slik in animacije.

Kot prvi predmet je bil v seriji predstavljen 40 000 let star kipec, imenovan Levji človek. Gre za prvi človeški izdelek, ki upodablja nekaj, kar v realnem svetu ne obstaja. Je prvi konkretni, materialni odraz človeškega verovanja v nadnaravno. Hranijo ga v muzeju v Ulmu; v svoji knjigi Sapiens - kratka zgodovina človeštva, pa ga omenja tudi Yuval Harari.

V naslednjih oddajah se je nato avtor lotil sistematičnega raziskovanja tega, kar so nam v zgodovini pomenili ogenj, voda in sonce. Do teh prvinskih elementov tudi danes nismo ravnodušni. To mi je postalo še posebno jasno ob  poslušanju oddaje o soncu.

Neil MacGregor se je namreč ob snemanju te oddaje skupaj z nekaterimi drugimi odpravil v Newgrange - man-made-hill na Irskem, ki so ga zgradili naši daljni predniki pred 5000 leti. Ta velika neolitska grobnica je zgrajena tako, da v njeno notranjost posije sonce samo enkrat v letu. Neil MacGregor je tam skupaj z drugimi (poganskimi) romarji ob jutru zimskega solsticija pričakal prve sončne žarke. Doživetje, ko se prvi jutranji sončni žarki prebijejo v notranjost hriba in razsvetlijo prostor grobnice, je moralo biti veličastno, saj se je celo meni, ki sem o tem samo poslušala, dogodek zdel čudovit. Močno sem si želela, da bi bila zraven in doživela tisto, kar že 5000 let podoživljajo mnogi obiskovalci Newgranga.

Newgrange
(vir: Wikipedia)

Nato se je Neil MacGregor lotil običajev, ki že od nekdaj spremljajo človeštvo ob tako pomembnih trenutkih, kot so rojstvo, smrt, pa tudi prehod v odraslost.
Dotaknil se je romanj in osebne molitve. Pri tem je izpostavil znano sliko Jean-Françoisa Milleta iz leta 1857, z naslovom Angelus. Slika prikazuje reven kmečki par na krompirjevi njivi, ki ob nastajajočemu mraku in zvonjenju zvonov domače cerkve, ki je vidna v ozadju, za minuto obmiruje v tihi molitvi.

Jean-Francoise Millet: Angelus
(vir: Wikimedia Commons)

Ob razlagi pomena, ki ga ima pri verskih običajih petje, je avtor posebno pozornost posvetil eni izmed mojih najljubših pesmi - gospelu Amazing Grace. Sama jo ponavadi poslušam v Il Divo izvedbi; Neil MacGregor pa mi jo je predstavil v drugi, še bolj srce parajoči obliki - tisti od Baracka Obame.

Predsednik Obama na pogrebni slovesnosti 
častitega Pinckneya,
ubitega v strelskem pokolu 

Pesem Amazing Grace je pel tudi glavni junak knjige Koča strica Toma. Pesem velja za himno Afro-Američanov in ohranja spomin na njihovo suženjsko preteklost.
A kakšna ironija usode! Ali pa Božja previdnost. Pesem je leta 1772 napisal John Newton. To je bil mož, ki se je pred svojim verskim spreobrnjenjem ukvarjal z ničemer drugim kot s transatlantsko trgovino s sužnji.

Tudi zaradi takšnih drobnih spoznanj, ki mi jih kar tako, mimogrede, odkrije Neil MacGregor, imam njegove radijske oddaje, še bolj pa njegove knjige, tako zelo rada.
Glavni razlogi, da njega in njegovih del nikoli ne izgubim izpred oči, so pa seveda strokovnost, objektivnost, nepristranskost in spoštljivost do vseh vpletenih mnenj o temi ter jasnost in preprostost razlage, v kateri se prav nič pomembnega ne izgubi.

Trenutno so na BBC Radio4 zaključili z drugim tednom predvajanja serije. Torej nismo še niti na polovici, pa sem zvedela že toliko novega in zanimivega! Zelo se že veselim naslednjih oddaj.
Radijsko serijo pa priporočam v poslušanje tudi vam. Če pa imate tako kot jaz raje napisano kot pa slišano (angleško) besedo, lahko počakate na izid knjige Living With The Gods. Tam bo tema radijske oddaje še natančneje predstavljena, dodane pa bodo tudi slike, ki jih ob radijskem predvajanju seveda ni bilo mogoče prikazati. Knjiga bo izšla v začetku marca.
Jaz sem si jo že zagotovila v prednaročilu na Book Depository:)

sobota, 04. november 2017

Gostujoče pero: Normalen

Danes sem pripravila nekaj posebnega.
V branje vam priporočam kratko zgodbo moje dobre prijateljice, predane zdravnice in filantropistke, tudi pisateljice.
V njeni zgodbi se odseva marsikaj - v prvi vrsti pa spoznanje, kako težak, a tudi izredno lep je zdravniški poklic.


NORMALEN

Telefon sredi dopoldneva. Številka urgence. Jao, to pomeni, da mi hočejo nekoga sprejeti ali pa si spet kaj zamočila.

Na drugi strani je zaslišala glas enega svojih najljubših kolegov, s katerim je delala v intenzivi.

'Hej, tukaj imam gospoda z infarktom, ki gre na kateter, pa iščem monitor zanj.'

'Saj veš, da lahko naredim eno posteljo. Kaj misliš s tisto gospo od zjutraj, ki ne more dihati?'
'Tega ti sedaj ponujam. Verjemi mi, všeč ti bo.' Zaradi gneče povsod v bolnici včasih res barantamo kot branjevke na tržnici.

'Aja?'

'Normalen je.'

Kaj sedaj pomeni normalen? Da nekdo verjame, da ga nočeš ubiti, da morda celo zaupa tvojim odločitvam in predlogom o obravnavi, da je nasplošno prijazen in pogovorljiv ter da imaš občutek, da mu lahko pomagaš in bo šel vsaj približno zadovoljen in bolj zdrav domov.

'Če ti tako rečeš, dragec. Ko ga bodo peljali na koronarografijo, mi sporoči, da pripravimo prostor.' Itak da ni poklical. Ko se je uspešno zmenil, je v tistem trenutku to pozabil in se posvetil novemu bolniku. Bilo je v resnici vseeno, saj so imeli vsaj eno uro, da uredijo vse potrebno.


Ja, bil je srčni infarkt, razširili so eno arterijo in mu vstavili še dve žilni opornici. Nič pretresljivega. Nekoliko zdolgočasena je stopila h gospodu v poznih petdesetih in se mu predstavila. Za dobro mero je dodala nasmeh. Ki ji ga je vrnil z olajšanjem. Močno ji je stisnil roko in prva beseda, ki jo je izrekel, je bila zahvala.

Počakala je, da so sestre opravile svoje in se usedla poleg njega. Že prej je ocenila, da je njegovo stanje stabilno in da nima več posebnih težav. Vitalni znaki so bili dobri in čestitala si je za lahek sprejem.
Povedal ji je, da je zdrav, da ne jemlje zdravil, da ne kadi, da lahko dela vse kot običajno in da je imel v zadnjem tednu občasno bolečine v prsih, za katere ni vedel, čemu jih pripisati. Odločil se je za pregled pri svoji zdravnici, ki mu je posnela EKG in ga takoj z rešilcem napotila na urgenco. 'Veste, ni me več bolelo, ampak EKG naj bi bil čuden in se je ustrašila. Za vsak slučaj.' Ehm, pogosto gre to tako, ja.

Simpatičen ji je bil. Primorec. Z vnuki. Zadovoljen z življenjem. Pozorno jo je poslušal, ko mu je razlagala, kaj ga je doletelo in kaj ga čaka dalje. Postavil je prava vprašanja in ni ga bilo več strah. Zaupal jim je ter zaključil, da je imel srečo in da verjame, da bo vse v redu. Zazrla se je v vodjo zdravstvenikov, ki se ji je nasmehnil in rahlo pokimal. Oba sta pomislila isto. Normalen.


Bila je že na poti domov, ko ji je še zadnjič tisti dan zazvonil dekt. 'Pridite hitro. Krvavi.' Kdo sedaj krvavi? Bosa je stekla v intenzivno enoto in zagledala mlako krvi na postelji. Drobna sestra je slonela na njegovem trebuhu in pritiskala na vbodno rano. Hitro si je nataknila rokavice in jo zamenjala.

'Gospod, ste v redu? Halo!'. 'Vrti se mi, vroče mi je v glavo.' Izgubljal se je, krvni tlak je padel in srčna frekvenca se je hitro nižala.

'Dajmo infuzijo na polno. Miro, pripravi atropin. Vesna, dvigni posteljo.' Saj bo, saj bo. Tole moram ustaviti in bo ok.

'Gospod, ste z nami?' Mižal je in bil je bled kot stena. Pod prsti je čutila toplo tekočino in razmišljala je, ali bo potrebovala kirurga. Juš je dežuren, pokliči ga.

'Dohtarca, kaj se dogaja?' Zazrla se je v miren obraz  in velike, nekoliko prestrašene oči. 'Zakrvaveli ste iz vbodnega mesta. Močno tiščim, da bi ustavila krvavitev. Malo ste odtavali, ampak ste zdaj spet tukaj. To je dober znak.'

'Rekli ste prej, da se to lahko zgodi in vem, da me boste rešili.' Normalen.

Po pol ure kompresije je kri le nehala teči, gospod je bil za nekaj odtenkov bolj rožnat ter njegove življenjske funkcije v želenih vrednostih in ponovno je sedela na stolu ob postelji, le da ga je tokrat držala za roko…ali pa je bilo obratno. Vmes je v sobo pokukal kirurg Juš, ki je takoj nato odhitel na drugo operacijo, potem ko si je oddahnil, da je še ena nevarnost novega urgentnega posega zanj mimo.

'Mogoče bo tole za kak dan podaljšalo vaše bivanje tukaj.' 'Ni problema. Kot boste rekli.' Pa kaj je temu človeku, da vse razume in se ne jajca za vsako stvar? Jp, normalen.

Zvečer je poklicala dežurno kolegico in se pozanimala, kako mu gre. 'On je super. Tako in drugače. Tak, normalen.'

Vendar ni mogla spati. Po glavi se ji je podilo, zakaj je danes tako nenavadno, da z bolnikom komuniciraš in sodeluješ brez sumničenj, pritoževanja ter bolj ali manj odkrite agresije…občasno vse to z obeh strani. Pred petnajstimi leti, ko je začenjala svojo pot zdravnice, jo je prizadelo, če se ji je le zazdelo, da sodelovanje z bolnikom ne gre, kot bi moralo. Zavedala se je, da jo je služba utrdila, toda vedela je tudi, da se je v vsem tem času veliko spremenilo v družbi in ljudeh. Prijaznost pomeni šibkost in spoštljivost slabost. Avtoritete so padle in vsak je lahko za vse sam svoj mojster. V zdravstvu odločajo starci, ki so izgubili stik z resničnostjo in se za vsako ceno oklepajo svojih privilegijev. Skoraj ni meseca, ko se ne bi poslovila od kakšnega kolega, ki je imel tukaj vsega dovolj in si je poiskal priložnost za delo drugje. Sama se prijavlja na razpise humanitarnih organizacij, čeprav še ni pripravljena na ta korak. V bolnici je zrak postal zatohel in nezadovoljstvo se je zažrlo v vsako poro stavbe. Seveda to začuti vsakdo, ki vstopi. Potem pride strah. Občutek nemoči. Jeza in žalost. Ter boj za preživetje. Klinični center je popolna odslikava stanja duha v državi.


Zjutraj ga je videla jesti zajtrk. Ponavadi najprej naredi obhod, pozdravi svoje bolnike, malo pobrska po temperaturnih listih in se nato požene v skupni prostor na svojo prvo kavo v dnevu. Ne tisto jutro. Stol. Vleklo jo je k njemu, hranila se je z njegovo svetlo energijo. 'Dobro se počutim. Kaj bi dal za pravo kavo…' Zvonko se je zasmejal. Prejšnji dan jim je skoraj izkrvavel in zdaj jo je vprašujoče gledal, ali mu dovoli nekaj črne božanske tekočine. Sodelavci jo imajo radi in še preden se je uspela skobacati na noge, sta se na mizici znašli dve skodelici dišeče sveže kave. Pomežiknila mu je in skoraj sta trčila.

'Sosed je bil včeraj zvečer razburjen in žalil je osebje. Potem sva govorila o vnukih in nogometu, da se je pomiril.' O moj bog, od kje si se ti vzel?

Bil je pri njih nekaj dni. Naučil se je imen vseh zdravil, ki jih bo moral jemati, in razumel, zakaj. Rehabilitacija je potekala brez zapletov in zapomnil si je, kako ravnati s hematomom na vbodnem mestu. Zanimalo ga je vse o prehrani in gibanju. Kar je izvedel, je preveril in po potrebi naslednji dan še enkrat razčistil nejasnosti. Ni sitnaril sestram in študentom je potrpežljivo odgovarjal na vse podrobnosti, ki so se jim zdele neobhodno nujne za popolno anamnezo. Z njo je vsako jutro spil kavo. Ni več izkoristil gostoljubnosti hiše, pač pa jo je kavalirsko povabil na kavomat pred oddelkom. Normalen.

Ko mu je v roke potisnila kuverto z odpustnico, je njeno dlan resno podržal v svoji. 'Upam, da se tukaj ne srečava več. Hvala vam za vso skrb. Držal se bom vaših navodil, saj želim še nekaj časa tlačiti ta svet.'

Gledala je za njim, ko se je odpravil proti drsnim vratom. Postal je vmes, da bi se še zadnjič ozrl k njej. Pomahala mu je v pozdrav in zašepetala: 'Hvala vam.'


=======================
O avtorici:
Urška Bregar je zdravnica, specialistka kardiolgije, vaskularne medicine in interne medicine ter doktorica znanosti