Čarovniške blodnjave

(287 str.) 

V muzeju Knauf v Iphofnu je do začetka novembra zanimiva in pretresljiva razstava o čarovniških procesih v Frankoniji z naslovom Hexen Wahn in Franken (Čarovniške blodnjave, po naše). Ob razstavi je nastal tudi obsežen in natančen katalog, ki sem ga z zanimanjem prebrala. Prispevke so napisali številni nemški strokovnjaki, katalog pa sta uredila Markus Mergenthaler in Margarete Klein-Pfeuffer.
Razstava in katalog odgovarjata na marsikatero vprašanje, ki se zastavlja ob razmišljanju o tem temačnem in neracionalnem dogajanju v evropski zgodovini, ko je umrlo na tisoče nedolžnih ljudi. Kustosi razstave in pisci kataloga so pogumno zakoračili na delikatno področje nemške zgodovine, a s tem omogočili spoštljivo rehabilitacijo žrtev. Pri postavitvi razstave sta sodelovali tudi katoliška in protestantska Cerkev.

Nemčija je bila pri pregonu čarovnic posebno temeljita. Samo na območju te države je bilo v čarovniških procesih ubitih preko 10 000 ljudi. Številka je ogromna in komaj verjetna. Med žrtvami je bilo 80% žensk, 20% moških in kar nekaj otrok starih od 9 do 15 let. Preganjanje čarovnic je doseglo svoj višek v obdobju prehoda srednjega v novi vek - konec 16. in v začetku 17. stoletja. V Frankoniji na severu Bavarske se je najprej pojavilo v protestantskih predelih pokrajine, nato še v katoliških.

Pieter Brügel starejši, 1565

V letih med 1560 in 1630 je srednja Evropa doživela pomembno klimatsko spremembo - temperature ozračja so se naenkrat občutno znižale, zime so bile nenavadno hladne in dolge. To je bil čas, ko so nizozemski slikarji vsi po vrsti začeli na svojih slikah upodabljati zaledenelo pokrajino. Sprememba podnebja je imela pomemben vpliv na gospodarstvo. Poljskih pridelkov je bilo manj, njihova cena je naraščala, pojavila se je lakota. Zaradi potrebe po dodatni kurjavi, se je velikost z gozdom prekrite pokrajine spustila na zgodovinski minimum.
Poleg tega je bil to čas, ko so ljudje doživeli ponovno epidemijo kuge; z vojaki - udeleženci Tridesetletne vojne, pa je v deželo prišel še sifilis.

Vse te neprijetnosti, ki so močno prizadele ljudi, so bile idealna podlaga za razmah lova na čarovnice. Ljudje so se spraševali, zakaj jih je doletelo toliko slabega in kdo je za to odgovoren. Vladajoča elita je poiskala najpreprostejši odgovor in za nastale razmere obdolžila konkretne osebe, po možnosti tiste, ki ljudem že tako niso bile preveč všeč, jih obsodila čarovništva in usmrtila. Takšen način postopanja dobro opisuje tudi roman Oliverja Pötzscha Rabljeva hči. Če se razmere po usmrtitvi "povzročiteljev nesreč" niso izboljšale, so določili nove žrtve.
To je seveda zelo zelo preprosta razlaga dogodkov, (ki pa vseeno nosi resnico) - za boljši uvid v zadevo, bi bil potreben natančnejši študij. Veliko pomembnih podatkov in svojevrsten pogled na čarovniške blodnjave, mi je priskrbela prav razstava v Iphofnu.

Čarovniški procesi so potekali po natančno določenem redu. Začetno zaslišanje obtoženke se je dogajalo pred mestnimi veljaki - županom, pisarjem, predstavnikom knezškofa (če je bi proces v manjšem mestu kot je npr. Iphofen) ali knezškofom samim. Za zaslišanje je bil dovolj že majhen sum na čarovništvo - recimo pričevanje obrekljivih sosedov o nenavadnem vedenju obtoženke. Po tem prvem zaslišanju je bilo veliko obtoženk izpuščenih - predvsem v času, ko so bili čarovniški procesi še dokaj redki in še niso pobegnili izpod nadzora; ali pa sodniki niso slepo verjeli v čarovništvo. Če pa se je sodnikom po prvem zaslišanju zdel sum čarovništva utemeljen, so obtoženko zadržali. V naslednjih dneh je sledilo novo zaslišanje, tokrat skupaj z mučenjem. Pri zaslišanju je bilo posebno pomembno, da je obtoženka priznala prostovoljen pakt s hudičem in da je imenovala še kakšne druge čarovnice. Če ni povedala novih imen, je veljala za posebno zakrknjeno čarovnico. Zaradi teh "novih imen" so čarovniški procesi pobegnili izpod nazora, saj so se ljudje začeli braniti in ovajati nedolžne, kar je vodilo v nove in nove procese in nedolžne žrtve.

Usmrtitev čarovnice je lahko odobril samo knezškof. Nekateri knezškofi so bili pri preganjanju čarovnic bolj zagnani od drugih. Tisti najbolj zagnani so brezpogojno verjeli v čarovništvo in bili ponavadi globoko verni. Prepričani so bili, da delujejo po božjih navodilih. Veliko so se ukvarjali z dobrodelnostjo, ustanavljali ubožnice in bolnišnice, a vendar o empatiji in toleranci pri teh ljudeh ni mogoče govoriti. Prežeti z aroganco in napuhom, so bili prepričani, da samo oni vedo, kaj je resnica in kako je potrebno postopati.
V določenih primerih pa jih je vodilo tudi osebno maščevanje. Knezškof Philipp Adolph von Ehrenberg, pod vlado katerega je v Würzburgu zgorelo največ nedolžnih žrtev, je čarovništva obtožil tudi svojega nečaka. 15-letni fant je bil izredno bister in kot kaže trn v stričevi peti, zaradi česar je končal na grmadi. Njegova zgodba je na razstavi v Iphofnu natančno predstavljena.

Tisto, kar se me je na razstavi tudi sicer najbolj dotaknilo, niso bile na primer mučilne naprave, s katerimi so iz obtoženk izsiljevali priznanja, stol, na katerem so umirili obtoženko ali pa tunika iz raševine, v katero so na zaslišanju oblekli domnevno čarovnico, pač pa povsem konkretne, osebne zgodbe obtoženk, ki so bile predstavljene tudi z imeni in priimki. Njihove zgodbe so povzete po natančnih zapisih zaslišanj, ki so jih ustvarjalci razstave poiskali po arhivih.

Nekatere zgodbe so dokaj klišejske in predvidljive kot na primer ta o rdečelasi vdovi, ki je menda z gladenjem glave porodnice in izgovarjanjem čarovniških besed povzročila njeno smrt in smrt novorojenčka. Ob tem dogodku si lahko vsak sodoben človek povsem jasno predstavlja, kako je dogajanje v resnici potekalo. Ženska, pozneje obtožena čarovništva, je verjetno prišla le na obisk k svoji oslabeli sosedi, ki je ravno rodila. Pogladila jo je po laseh in ji govorila tolažilne besede. Porodnica in novorojenček pa sta nekaj dni pozneje umrla zaradi, recimo, poporodne krvavitve ali infekcije, poškodb ob porodu, kar se je v tistih časih pogosto dogajalo. Povsem jasno pa si predstavljam tudi pokojničnega moža, ki je v svoji stiski iskal razlog za tragični dogodek in našel vsaj nekaj utehe v tem, da je naznanil sosedo, ki mu je bila že sicer zoprna in jo obtožil čarovništva.

Druga žrtev, vdova Walburga Rabenstein, je na čarovniškem zaslišanju podala izjavo, ki je jasen primer tega, kaj vse je človek pripravljen izreči pod težo mučenja - pripoved o resničnih dogodkih se meša z domišljijo in tistim, za kar se predvideva, da bi zasliševalci radi slišali.

"Heksenšus" v nogo,
Johann Zainer

Walburga Rabenstein je namreč priznala, da jo je obiskal hudič v podobi 23-letnega mladeniča, ki je bil oblečen v zeleno obleko in pokrit s klobukom. Ponujal ji je veliko denarja. Trikrat se mu je dala krstiti in po vsakem krstu je nečistovala z njim. Pri spolnem odnosu je bil hladen, a precej nežnejši kot kakšen drug moški. Po prvem krstu si je roko namazala s čarovniško mastjo (Schmier, po nemško) in z njo pogladila kravo, ki je čez dva dni poginila. Po drugem krstu je z roko pogladila ovco in tudi ta je čez  dva dni poginila. Z drugimi čarovnicami se je srečevala na bližnjem hribu in plesala z njimi. In tako dalje. Povedala je točno to, kar so zasliševalci želeli, da pove.

Rdečelaske in vdove brez zaščite so bile še posebno primerne kot povzročiteljice raznih čarovniških dejanj - ne samo nenadnih smrti ljudi in živali, ampak tudi pojava bolezni in nenadnih bolečin (Hexenschuss -a oz. čarovničinega strela v hrbet ali koleno), kraje mleka (ki so ga potem molzle iz debel dreves) in kuhanja čarovniške masti iz trupel dojenčkov. Obtožbe, ki se nam v današnjem času zdijo smešne in neverjetne, so bile takrat še kako verjetne in za mnoge tudi resnične.

Kako se je sicer lahko zgodilo, da so sodniki z vso resnostjo prisluhnili 9-letni Barbari Ankenblank, ki se je sama prijavila, da je čarovnica. Otroško naivno je z "ja, ja," odgovarjala na vsako sodnikovo vprašanje in razlagala, kako je mazala jedilne vilice s čarovniško mastjo in se srečavala z drugimi čarovnicami, ki so ji obljubljale lepe obleke. Trdila je, da se je svojega čarovniškega znanja naučila od staršev.
S tem pričevanjem se je deklica poskušala maščevati svojemu očetu in mačehi, ki sta z njo izredno grdo ravnala. Naj tudi onadva zgorita na grmadi, si je mislila; njej sami je bilo namreč - to je sama zatrdila na zaslišanju, tako ali tako vseeno, če umre, saj ji je bilo življenje v domači hiši zaradi trpinčenja nevzdržno. Mačeha se je na zaslišanju branila in trdila, da ona ni tista, ki jo je učila čarovništva in da se je "Babelein" vsega tega naučila od svoje prave matere.
Kako se je končala ta tragična zgodba, ni znano. Samo upamo lahko, da 9-letni otrok zaradi pravljic, ki jih je pripovedoval, ni zgorel na grmadi. So pa sodniki vsekakor preverjali, kje so tiste vilice pomazane s "šmirom", o katerih je pripovedovala. Niso jih našli in namestnik knezškofa Valentin Pfaff, ki je vodil zaslišanje, je zaključil, da so vilice - dokaz čarovništva, vsi vpleteni prav gotovo še pravi čas odstranili, da ni prišel v roke zasliševalcev.
Na razstavi je predstavljenih še več drugih zgodb, a ta z devetletnico se mi je zdela najbolj pretresljiva. Pri srcu me stisne, ko pomislim, da je deklica, ki je bila v domači hiši tako hudo trpinčena, da si je želela umreti, pa četudi na grmadi, resnično živela.

Friedrich Spee
(1591-1635)

Že v tistem času pa so bili ljudje, ki so obsojali čarovniške procese. Eden od njih je bil jezuit Friedrich Spee. Živel je v Würzburgu, ko je bil tam pregon čarovnic najhujši. Zagovarjal je načelo, ki se nam v današnjem času zdi nekaj povsem normalnega in logičnega. Menil je, da izjave, ki jih obtoženke podajo med mučenjem ali zaradi strahu pred mučenjem, niso zanesljive. Da obtoženke priznajo marsikaj, le da bi se izognile bolečinam. O tem je celo napisal knjigo, Cautio Criminalis, ki jo je odobril tudi njegov redovniški red. Friedricha Speeja je v svoji izjavi, ki ji lahko prisluhnemo ob koncu razstave, omenil tudi predstavnik katoliške cerkve v Würzburgu.

Zdi se mi izredno korektno, da so pri postavitvi razstave sodelovali tudi predstavniki katoliške in protestantske Cerkve. Na koncu sta predstavnika obeh vej krščanstva podala svoji izjavi, ki sta zelo na mestu in naj bosta tudi zaključek mojega zapisa.

Priznala sta, da so bili cerkveni veljaki tisti, ki so bili najodgovornejši za smrt nedolžnih in se zato tudi opravičila. Povdarila pa sta tudi to, da se moramo zavedati, da so bili to kljub vsemu povsem drugačni časi, ki jih težko razumemo. To temno poglavje zgodovine bi moralo služiti kot učna lekcija za to, da se kaj podobnega ne bi več ponovilo (čeprav se je pravzaprav že ponovilo - s holokavstom in drugimi totalitarnizmi). Poleg tega se moramo zavedati svoje omejenosti in nikakor, sploh pa ne za vsako ceno, iskati preprostih odgovorov in razlag za dogajanja v naravi in družbi, ki jih ne razumemo - kot so v času pregona čarovnic iskali preproste razloge za nenadne smrti ljudi in živali ter podnebne spremembe.

Vsega pač (še) ne moremo dojeti.