O bralni strasti in hermioninem blogu

Besedilo je nastalo na prošnjo novinarke časopisa Delo, ki je pripravljala članek o knjižnih moljih. Zaprosila me je, naj ji kaj napišem o svoji bralni strasti: o tem, kako se je vse skupaj začelo, kako izbiram knjige, zakaj pišem blog, koliko ljudi ga bere in podobno.
Tako je 16.12.2014 v Delovi prilogi Književni listi, tudi na osnovi tega besedila, izšel članek Knjižni molji, zelo kratek uvod, Valentine Plahute Simčič. Poleg mene je bilo predstavljenih še nekaj knjižnih moljic (ja, same ženske).

Vse skupaj se je začelo v tretjem razredu osnovne šole. Učiteljica nam je eno šolsko uro na teden brala iz knjige Drejček in trije Marsovčki. Še danes jo vidim, kako je sedela na robu klopi in nam brala. Za vsakega od treh Marsovčkov je uporabila drugo višino glasu in drugačen način govora. Bila sem navdušena in ta šolska ura je bila moja najljubša v vsem tednu.
Učiteljici, ki je kmalu za tem preminila v letalski nesreči nad Ajaccom, je uspelo v meni vzbuditi ljubezen (ali pa je to strast) do branja knjig. Od takrat več ali manj ves čas berem.

Bila so obdobja, ko ni bilo časa, da bi brala toliko kot bi si želela. Eno takšnih je bilo med študijem. Takrat sem brala samo strokovne knjige, za leposlovje ni bilo časa. Dobro se spomnim obdobja, ko se sem se učila za posebno težek in obsežen izpit. Naveličana celodnevnega študija sem svojo voljo in duha dvigovala z mislijo, da me zvečer čaka kakšna ura branja  - brala sem roman Thomasa Manna, Čarobna gora. To je bila moja sprostitev in Čarobna gora bo tudi zaradi tega vedno lepo zapisana v mojem spominu.

Moj bralni okus je v veliki meri oblikovala prijateljica, Gabrielle R., ki sem jo spoznala na Amazonu, kjer je bila redna recenzentka knjig. Nikoli se nisva osebno srečali, a mi je bila bližja kot marsikateri znanec ali znanka, s katerim se vsakodnevno srečujem. Med najinim dopisovanjem se je namreč izkazalo, da sva si precej podobni in da imava radi enake knjige. Knjižni molji bodo vedeli, kakšno zadovoljstvo je to, če najdeš sorodno dušo, ki ima rada iste knjige in kako prijetno se je pogovarjati oz. dopisovati z njo. Gabrielle mi je priporočila kar nekaj knjig, ki so potem postale ene mojih najljubših.

Pomemben vpliv na moje bralne navade ima tudi forum Knjižni molji na portalu MedOverNet. Na forumu se zbira odlična družba pisateljev in pisateljic, prevajalk, kritikov, knjižničark, predvsem pa ljubiteljev knjig in branja. Forum je precej drugačen od ostalih slovenskih forumov. Žaljivih komentarjev (skoraj) ni, čeprav se krešejo mnenja o tej ali oni knjigi ali literarni nagradi. Posluša in spoštuje se mnenje drugih.
S pomočjo tega foruma sem spoznala odlične slovenske pisateljice in pisatelje ter njihova dela, ki bi jih sicer z lahkoto zgrešila. Zaradi tega foruma sem začela prebirati tudi knjige v angleškem, v zadnjem času tudi v nemškem jeziku. Začela sem se zanimati za tuje literarne nagrade (hvala, Toro). Z branjem tujih knjig, se mi je odprl čisto nov knjižni svet - širši in bogatejši. A vendar kljub vsemu še vedno najraje berem knjige v slovenskem jeziku.

Knjige izbiram na različne načine. Kot vsak kolikor toliko običajen knjižni molj imam svoj seznam knjig, ki jih nameravam prebrati. Ta seznam se nenehno spreminja in dopolnjuje. Na njem so knjige, o katerih sem prebrala v tisku ali na literarnih forumih, tudi v Guardianovem bralnem klubu. Med njimi so knjige, ki so se potegovale ali pa so dobile literarne nagrade; ali pa so preprosto knjige meni ljubih pisateljev. Tudi pri klasikih vem, da se skoraj ne morem zmotiti. Pogosto pa se za knjigo, ki bo naslednja, ki jo bom prebrala, odločim povsem intuitivno ali ker jo je tisti trenutek nekdo omenil. Med njimi so vedno tudi knjige slovenskih avtorjev.

S pisanjem kratkih prispevkov o prebranih knjigah na forumu Knjižni molji, so se pojavili prvi zametki za moj literarni blog. Ko sem začela sodelovati na forumu, sem namreč ubrala tudi novo taktiko branja. Potem ko sem knjigo prebrala, je nisem več enostavno odložila in segla po novi, ampak sem o njej še nekaj dni razmišljala, svoje misli oblikovala v stavke in svoje mnenje objavila na forumu. Ta navada se je razvila do te mere, da imam zdaj pogosto občutek, da s prebrano knjigo ne morem dokončno opraviti, če o njej tudi vsaj česa ne napišem. Le ob redkih knjigah - ponavadi so to tiste, ki mi niso všeč, nimam volje do pisanja. S časom so za Knjižne molje primerne dolžine  besedil postale za moj način pisanja prekratke. Po prijateljičinem nasvetu (halo, Mateja) in z njeno pomočjo sem začela pisati literarni blog. Na njem se lahko razpišem kolikor želim.

Hermionin literarni blog mi je v veliko veselje. Seveda bi si želela, da bi bil obisk bloga večji (zdaj okrog 40 obiskov dnevno) in da bi obiskovalci več komentirali in tako pripomogli h kvalitetnejšim mnenjem o knjigah, a je tudi tako kot je v redu. Imam nekaj zvestih bralcev bloga, ugodnih mnenj ljudi, ki jih cenim in to mi zadostuje.

Sicer smo pa knjižni molji verjetno v veliki večini takšni, da se nočemo izpostavljati - smo bolj introvertirani in raje prebiramo komentarje o knjigah kot jih pišemo. Če pa že zapišemo kakšno mnenje ali se zoperstavimo mnenju drugega, prej pošteno premislimo, kaj bomo napisali.

Če mi pisanje bloga ne bi prinašalo čisto osebnega, intimnega veselja, bi z njim že prenehala. Čas in trud, ki ju vložim v nastanek in objavo enega samega prispevka, sta namreč tako velika, da bi si že s tega vidika želela vsaj nekaj utehe v večjem obisku bloga. A tako je pač pri pisanju in ustvarjanju - pozornosti ni nikoli toliko, kot bi si je želeli.
V tej luči zdaj vse bolje razumem razočaranje pisateljev, ki vlagajo enormne količine energije in časa v svoje romane, verjamejo vanje, po izidu knjige pa naletijo na ravnodušnost bralcev in kritikov.

Na koncu ne bom napisala, da brez knjig ne bi mogla živeti. Seveda bi lahko. V življenju so lepše in pomembnejše stvari od knjig. Pa vendar bi bilo življenje brez knjig manj zanimivo, bolj žalostno, manj barvito in preveč površno.

Marie Fox, Ženska
(Vir slike: http://mariefoxpaintingaday.blogspot.com/ )