Feri Lainšček: Orkester za poljube

(232 strani)

Roman je iz cikla knjig Zapisani v Ptuj. Slovenske pisatelje so naprosili, naj napišejo romane, ki bodo, kot so zapisali, mesto Ptuj trajnostno umestili na evropski literarni zemljevid. Miha Remec je napisal znanstvenofantasični roman Mitrejin koder. Zdenko Kodrič je prispeval roman postavljen v sedanji čas - naslov je Nebotičnik Mitra, roman Janija Virka, Kar je odnesla reka, kar je odnesel dim, pa se dogaja v srednjem veku. Knjigo Janija Virka sem se v lanskem letu namenila prebrati, saj me tematika in čas, ki ju je izbral za roman, zanimata, a žal ni šlo. Že tam okrog 20. strani mi je bilo jasno, da knjiga ni zame.

S knjigo Ferija Lainščka Orkester za poljube je drugače. To je precej boljša knjiga; upam si celo trditi, da je najboljša iz cikla.

Postavljena je v prve mesece leta 1929, ko se je poslavljala ena najhujših zim, kar so jih ljudje s Ptujskega pomnili. Kralj Karadžordžević je spremenil ustavo in Slovenci naenkrat niso več živeli v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, pač pa v Kraljevini Jugoslaviji. Družba je bila v globoki recesiji, ki je bila posledica gospodarske krize. Vzporednice z današnjim časom tako ni težko potegniti. Tudi takrat je kriza najbolj prizadela najrevnejše; bogati so živeli nepremenjeno dalje oz. so kakšno malenkost celo pridobili - na primer pridobili so še večjo moč nad drugimi, šibkimi člani družbe, kar je v knjigi lepo prikazano.
Bil pa je to tudi čas, kot piše avtor, v katerem se je vračalo veliko mrtvecev. Dobesedno. Vsaj kot duhovi; glede na opise v knjigi pa je čisto mogoče, da so bili tudi iz mesa in krvi. Več ljudi jih je videlo ali slišalo istočasno:)

V ta čas je ujeta mlada vdova Tereza, ki je poleg vse nesreče, ki jo prinaša vdovstvo, izgubila še delo. Razlog za izgubo dela v ptujski hiralnici, je bil sicer precej nenavaden, skoraj sveteniški in malo verjeten, a recimo, da bi se to res lahko zgodilo. Zanjo se je potem zavzel bogat dobrotnik - mogočen mož, ki v hranilnici odloča o tem, kdo bo dobil posojilo in kdo ne (to so vedno pomembni možje:o). Izgleda zelo iskren, nesebičen in nevsiljiv. Razvijanje odnosa med njim in Terezo je skoraj do konca tankovestno in tankočutno grajeno ter predstavlja eno izmed boljših plati knjige. Je pa svet takšen, da se za vsako stvar prej ali slej izstavi račun. Tudi v tem primeru.

Mrtvec, ki se vrača k Terezi, je njen pokojni mož. Pavlek je umrl med splavarjenjem po Dravi. Zdi se, da je bila to le še ena nesreča na reki, a ko se zgodba razvija, prihajajo na plan stvari, ki na njegovo smrt mečejo dodatno temno senco - Pavlek pa kot da je zaradi tega ujet v našem svetu in ne more ne v pekel, ne v nebesa. Tako postopa po Terezini spalnici, igra harmoniko pod njenim oknom, se prevaža preko Drave in se vsiljuje v njene sanje.

Njegove račune poravna Tereza. Kako to stori, mi ni všeč. Sama bi knjigo drugače zaključila. Mislim, da Terezino dejanje ni v skladu z njeno osebnostjo ter njenim dotedanjim vedenjem in življenjem. Ali pač? Kaj pa vem. Na trenutke Tereza namreč deluje zelo nasprotujoče, skoraj shizofreno. Tako pravi, da ne veruje v Boga, ki dopušča toliko zla na svetu, kmalu za tem pa hlepi po spovedi in redovniškem življenju. Kot kakšna naivna najstnica ne vidi, v kaj se razvija njen odnos z dobrotnikom, a potem zna na vse skupaj gledati popolnoma racionalno in neprizadeto. Enkrat ji je mnenje drugih ljudi zelo pomembno, drugič spet je do tega povsem (preveč) ravnodušna. Spet enkrat je popolnoma prepričana v živo resničnost pokojnega moža, drugič se ji zdi samoumevno, da gre le za norčevanje in da se nekdo preprosto izdaja za njenega moža. Ne bi rekla, da je to njeno nasprotujoče se vedenje znak razvoja ali zorenja osebnosti. Čisto mogoče je, da je res shizofrena oz. vsaj malo nora, v kar so nekateri v romanu tudi prepričani. Sicer pa je meja med duševnim zdravjem in boleznijo tanka - berite Stanko Hrastelj in njen roman Igranje.
Če gradimo na predpostavki bolezni, je tudi poteza zdravnika in redovnic iz hiralnice ob koncu knjige, ko so računi poravnani in Tereza pomirjena, razumljiva, sicer pa, kar se mene tiče, ne.

Če oris glavne junakinje, ki deluje preveč razpršeno in premalo verodostojno, ni najboljši, je pa v knjigi idealno ujet duh časa. To pisatelj doseže s posebnim stilom pisanja, pri katerem uporablja številne starinske besede in načine izražanja. Takšen način pisanja je zelo na mestu in omogoča, da se z izredno lahkoto prestavimo skoraj 80 let v preteklost. S tem je uspešno opravljeno ogromno in težko delo, ki je pri zgodovinskih romanih verjetno eno najpomembnejših. V skladu s tem arhaično zvenijo tudi dialogi in so zaradi tega sijajni. Z veseljem sem jih brala.

Med kandidati za kresnika 2014 je Orkester za poljube prva knjga, ki sem jo prebrala. Glede na prebrano ne sodi le med deseterico, pač pa tudi med finaliste za nagrado - v to sem prepričana. Čeprav so osebe malce slabše orisane, je to dobra knjiga. Mrtvečevo prikazovanje me začuda ni motilo. Glavna odlika knjige je pa vsekakor oris časa dogajanja, ki je presenetljivo podoben današnjemu času. Ob tej knjigi si tudi zlahka predstavljam, kaj je menil Dan Brown v Infernu (oprostite primerjavi!), ko je napisal, da ljudem, ki se borijo za golo preživetje - pa naj bo to zaradi prenaseljenosti ali zaradi revščine, ni težko delati smrtnih grehov.

Feri Lainšček (1959)