četrtek, 28. julij 2016

Man Booker 2016 - Longlist

Letos pišem o bookerjevem ducatu s kančkom slabe vesti. Ne spodobi se namreč, da pišem o tuji literarni nagradi, potem ko o podobni domači nisem napisala niti enega prispevka. A letos o kresniku res nisem imela pravice pisati. Prebrala sem namreč samo 3 slovenske romane z letnico 2015, zaradi česar težko podajam kakršnokoli vrednostno sodbo o lanski beri slovenskih romanov in odločitvah komisije. Všeč mi je, da je zmagal Miha Mazzini s svojim romanom Otroštvo. Res, odlična knjiga!
Rada pa bi napisala to, da se mi je ob letošnji izbiri kandidatov za kresnika ponovno vrnilo zaupanje v to nagrado. V predhodnih letih je to zaupanje postopoma in vztrajno kopnelo. Pa ne zaradi slovenskih pisateljev.

Trinajsterica najboljših romanov, ki so jih napisali pisatelji ali pisateljice katerekoli narodnosti, a originalno v angleščini, in so bili (ali še bodo) v času od 1. oktobra 2015 do 30. septembra 2016 izdani v Veliki Britaniji, je po mnenju komisije naslednja:

  • Paul Beatty (US) - The Sellout (Oneworld)
  • J.M. Coetzee (South African-Australian) - The Schooldays of Jesus (Harvill Secker)
  • A.L. Kennedy (UK) - Serious Sweet (Jonathan Cape)
  • Deborah Levy (UK) - Hot Milk (Hamish Hamilton)
  • Graeme Macrae Burnet (UK) - His Bloody Project (Contraband)
  • Ian McGuire (UK) - The North Water (Scribner UK)
  • David Means (US) - Hystopia (Faber & Faber)
  • Wyl Menmuir (UK) -The Many (Salt)
  • Ottessa Moshfegh (US) - Eileen (Jonathan Cape)
  • Virginia Reeves (US) - Work Like Any Other (Scribner UK)
  • Elizabeth Strout (US) - My Name Is Lucy Barton (Viking)
  • David Szalay (Canada-UK) - All That Man Is (Jonathan Cape)
  • Madeleine Thien (Canada) - Do Not Say We Have Nothing (Granta Books)

Od velikih imen na spisku se ne da spregledati Nobelovega nagrajenca in dvakratnega dobitnika bookerja J.M. Coetzeeja. Nominirane knjige The Schooldays of Jesus še ni mogoče prebrati, saj izide šele v septembru. Gre za nadaljevanje njegovega prejšnjega romana, ki ga imamo prevedenega tudi v slovenski jezik, z naslovom Jezusovo otroštvo. Knjig J.M. Coetzeeja ne berem preveč rada.

Ostalih pisateljev in pisateljic, še manj pa njihovih knjig, ne poznam. Ko sem včeraj brala kratke predstavitve romanov, sem postala pozorna na tisti dve, ki se na svojih naslovnih straneh ponašata s pohvalo in priporočilom Hilary Mantel. Na njeno mnenje in njene knjige nekaj dam.

Prvi roman je The North Water, angleškega pisatelja Iana McGuireja. Dogajanje je postavljeno v sredino 19. stoletja in opisuje odpravo, ki se podaja na lov kitov v Severno morje. V tistem času je bil kitolov že dejavnost, ki ni več prinašala velikih zaslužkov in uspevali so samo najmočnejši in najiznajdljivejši. Roman naj bi bil pripoved o moškosti v vsej njeni razsežnosti - vključno z nasiljem. Kakor je tema zanimiva, me vendar bega ravno nasilje. Že na prvih dvanajstih straneh romana naj bi namreč glavni junak nekoga ubil, pretepel nezavestnega človeka in posilil dečka. V podobni maniri se zgodba potem razvija tudi dalje med potovanjem z ladjo...

Precej bolj obetaven je drugi roman, ki ga tudi priporoča Hilary Mantel. To je zgodba o materi in hčerki, ameriške pisateljice Elizabeth Strout, z naslovom My Name Is Lucy Barton. Pisateljica je napisala že precej knjig - za tisto z naslovom Olive Kitteridge, je dobila tudi nagrado Pulitzer, meni pa je povsem neznana.
V svojem najnovejšem romanu opisuje mlado ženko, ki po operaciji leži v bolnišnici, pogreša svojega moža in majhni hčerki. Družbo ji dela mama, s katero se že nekaj let ni srečala. Njuno ponovno snidenje je dober razlog za pogovor o preteklem času, ki ni bil preveč prijeten, in priložnost za razjasnitev nesoglasij in nerazumevanj, ki so se gradili v preteklih letih.

Prav gotovo bom prebrala začetne strani obeh knjig; če pa katerega od romanov preberem tudi v celoti, seveda tudi kaj napišem:)
"It isn't enough for a book to be transporting or entertaining, it must also come from a place of knowledge and an understanding of aesthetics."
 Amanda Foreman, predsednica letošnje komisije za nagrado Man Booker

torek, 26. julij 2016

Harper Lee: Pojdi, postavi stražarja

Pred enim letom, ko je knjiga Harper Lee, Go Set a Watchman, prvič izšla, je bil to velik dogodek. Tisoče ljudi po svetu je čakalo v vrstah, da se knjigarne odprejo in da kupijo svoj izvod romana. Samo v prvem dnevu je bilo prodanih skoraj milijon izvodov knjige. O dvomih, ki so spremljali najdbo in nato izdajo romana, sem že pisala.

Zavidljivo hitro smo roman dobili tudi v slovenskem prevodu; naslov je Pojdi, postavi stražarja. Zahvala za to gre založbi Mladinska knjiga in prevajalki Poloni Glavan.
Polona Glavan je nekaj pred tem poskrbela tudi za nov slovenski prevod do pred kratkim edinega romana Harper Lee, To Kill a Mockingbird (slovensko: Če ubiješ oponašalca). Pred njenim prevodom smo roman poznali pod drugim, nekoliko nerodno izbranim naslovom, Ne ubijaj slavca. Po romanu To Kill a Mockingbird je bil posnet zelo uspešen fim z Gregoryjem Peckom v glavni vlogi.

Daljnega leta 1957, ko je svoj roman Go Set a Watchman predstavila urednici Tay Hohoff, je Harper Lee postopala izredno razumno in prav nič trmoglavo prepričana le v svoj lastni prav (kot to pogosto počnejo mnogi mladi pisatelji, ko napišejo svojo prvo knjigo). Poslušala je nasvet urednice in napisala še en roman. Če ubiješ oponašalca je postal svetovno znan in še vedno velja za klasiko ameriške literature; Pojdi, postavi stražarja pa je poniknil v pozabo.

Dokler se ni lansko leto ponovno prerinil v ospredje! In to zelo bučno. Bi bilo bolje, če bi za vedno ostal nekje v sefu? Niti ne.

Ne vem, kako bi bilo, če bi Stražarja brala, ne da bi poznala Oponašalca. Mogoče ga sploh ne bi uspela prebrati do konca, ker bi pogrešala dobro zgodbo. Mogoče pa bi bila navdušena nad bolj odraslim vpogledom v človeško bit, ki ga najdemo v tej knjigi. Ne vem. Zdi se mi pa, da vem, zakaj Harper Lee, potem ko je roman Če ubiješ oponašalca doživel tako velik uspeh, ni želela izdati še romana Pojdi, postavi stražarja. Eden od razlogov je Atticus, ki se v Stražarju neprijetno spremeni; drugi je ameriška nekorektnost knjige.

Roman Pojdi, postavi stražarja, se dogaja v petdesetih letih 20. stoletja - torej približno dvajset let po času dogajanja v romanu Če ubiješ oponašalca. Jean Louise (prej imenovana Scout) je zdaj odrasla ženska in pride iz New Yorka v domače mesto Maycomb v Alabami, na počitnice. Druži se s svojim očetom Atticusom, ki je še vedno cenjen odvetnik, svojim fantom Hankom, tudi pravnikom, zelo razgledanim stricem zdravnikom, teto in nekaterimi drugimi meščani. Spominja se svojega otroštva. V mestu na jugu Združenih držav Amerike sta bila v petdesetih letih prejšnjega stoletja rasna segregacija in rasizem še vedno zelo pereči temi. Veliko Jean Lousinega razmišljanja se vrti okrog te teme in jo dela drugačno od ostalih prebivalcev mesta. Fanatično zagovarja pravice črncev - njihovo pravico do enakih možnosti in enakih priložnosti, ter prihaja v navskriž s svojim očetom.

Atticus namreč ni več takšen kot ga poznamo iz Oponašalca. Atticus, kakršnega smo poznali in je v romanu Če ubiješ Oponašalca tako zagnano in iz srca branil mladega temnopoltega moškega, ki je bil osumljen posilstva belke, ne bi svoji hčerki dvajset let pozneje zastavljal naslednjih vprašanj:
"Bi rada , da nam črnci množično vdrejo v šole in cerkve in gledališča? Bi rada, da so v našem svetu?"
"Bi rada, da tvoji otroci hodijo v šolo, katere raven je prilagojena črnskim otrokom?"

In potem še:
"Zdaj pa razmisli o tem. Kaj bi se zgodilo, če bi vsi črnci na jugu nenadoma dobili popolne državljanske pravice? Povedal ti bom. Karte bi se na novo premešale. Bi rada videla, da tvoji državi vladajo tisti, ki tega ne znajo?... Srček, očitno ti ni jasno, da so tukajšnji črnci, kar se tiče človeškega razvoja, še otroci..."
Atticus je postal rasist. In to je bralcem knjige Če ubiješ oponašalca težko razumljivo, nemogoče in nepredstavljivo. Težko je verjeti, da se je tako svobodomiseln in pošten človek, kot je Atticus, tako zelo spremenil. Verjamem, da je ta sprememba za tisoče bralcev Oponašalca - vključno z mano, veliko razočaranje in pa dober razlog za Harper Lee, da svojega prvotnega romana ni želela več objaviti.

Če so že bralci knjige lahko razočarani nad Atticusom, to velja še toliko bolj za njegovo hčerko Jean Louise. Podre se ji svet: edini človek, ki mu je kdaj popolnoma in z vsem srcem zaupala, jo je pustil na cedilu; edini moški, ki ga je kdaj poznala ... jo je izdal, javno, odvratno in brez sramu.
A vendar je po mojem mnenju opis teh trenj med očetom in hčerko najboljša plat romana Pojdi, postavi stražarja. Ob sprejemanju očeta, ki ima svoje - tudi hude napake in ni idealen, v kar je bila prepričana v otroštvu, Jean Louise odraste in postane zrela osebnost, ki zna živeti v sožitju tudi z ljudmi, ki imajo pomanjkljivosti in so drugačni od nje.

Zaradi Atticusove podpore rasni segregaciji roman Pojdi, postavi stražarja, v ZDA nikoli ne bi bil visoko cenjena knjiga. Nikoli ga ne bi - za razliko od romana Če ubiješ oponašalca, uvrstili v srednješolske učbenike. Roman namreč prikazuje nazadovanje ameriške družbe. Glede na to, kar je napisano v njem, je bil jug Amerike v petdesetih letih 20. stoletja, še bolj nazadnjaški, kot dvajset let poprej. To je po mojem mnenju še en razlog, zakaj pri Harper Lee (in pri njeni sestri, ki je zadnja leta bdela nad njo) do zadnjega - se pravi do njene občutne izgube sposobnosti presoje in odločanja ob hiranju ostalih umskih sposobnosti - ni bilo volje, da bi roman izdali.

Odlomki romana, v katerih se Jean Louise spominja svojega otroštva, so mi bili precej bolj všeč kot odlomki, ki se dogajajo dvajset let pozneje. Bolj živi so. Tudi bolj brezskrbno naivni in radoživi. Polni upanja in idealizma. Nikar pa ne pričakujte, da boste v njih našli kakšen omembe vreden vpogled odrasle junakinje na dogodke opisane v romanu Če ubiješ oponašalca. Veliki sodni proces je samo omenjen.
Prizori iz sedanjosti se zdijo kot nametani skupaj in ne tvorijo nobene prave zgodbe. Njihov glavni namen je poučevanje o neprimernosti rasističnega vedenja in to je občasno prav dolgočasno. Le redko nam ti odlomki, v katerih nastopa odrasla Jean Louise, prinesejo še kakšno dodatno, razmisleka vredno trditev. Ena takšnih je na primer Jean Lousino razmišljanje o moških, ki varajo žene:
Začne se s tem, da so žene na smrt zdolgočasene, ker so možje tako zaposleni s služenjem denarja, da se jim sploh ne posvečajo. Ko pa začnejo žene tuliti, možje ne skušajo razumeti, zakaj, ampak preprosto poiščejo sočutno ramo, na kateri se lahko zjočejo. In ko se naveličajo govoriti o sebi, se vrnejo k ženam. Nekaj časa je vse idilično, potem pa se moški naveličajo in žene začnejo znova tuliti in vse se spet začne od začetka. V teh časih imajo moški drugo žensko za psihiatrov kavč, in to za mnogo manjše stroške.
Roman Harper Lee, Pojdi, postavi stražarja, je bilo dobro prebrati, četudi ne dosega kvalitete bolj znanega romana Če ubiješ oponašalca. Vredno ga je bilo prebrati, pa čeprav se ne morem znebiti neprijetnega občutka, da je ob izdaji romana šlo za nekakšno prevaro. Če ostarele in bolne pisateljice mogoče vseeno niso prisilili v objavo knjige, so pa vsaj malo - a povsem zavestno, prevarali številne bralce - in sicer tako, da so jim v želji po lahkem zaslužku ob prodaji čim večih izvodov knjige, budili nerealna pričakovanja, češ kaj vse zanimivega se skriva v novem romanu slavne Harper Lee.

Všeč mi je bila Scout, oziroma Jean Louise, ki je ostala takšna, kot je bila kot otrok, čeprav za odtenek bolj nepotrpežljiva in mogoče celo histerična - sicer pa drzna, odločna, samozavestna, z visoko izraženim občutkom za pravičnost in poštenost. Všeč mi je bilo to, da se je pisateljica lotila razjasnjevanja zapletenejših odnosov med ljudmi - predvsem tistih med očetom in hčerko, ki pozneje niso več tako preprosti in enoznačni, kot so bili v otroštvu.
A vse to knjigi ne pomaga, da ob primerjavi s svojo naslednico ne bi delovala medlo in nedodelano.

★★★

Harper Lee (1926-2016)
umrla je v času med izdajo angleške in slovenske
različice romana
(vir: Wikipedia)
Lee, Harper
Pojdi, postavi stražarja
iz angleščine prevedla Polona Glavan
originalni naslov: Go Set a Watchman
Mladinska knjiga, 2016 (Zbirka Roman)
254 strani

ISBN 978-961-01-4085-6


=====================
Drobna pripomba glede prevoda naslova:
V originalnem naslovu romana ni vejice, čeprav bi morala biti - Go, Set a Watchman, bi bilo pravilno, takšen je namreč citat iz Biblije, ki ga je pisateljica uporabila za naslov knjige. Ko so Harper Lee opozorili na to, je vztrajala pri naslovu brez vejice. "Eno je Biblija. Drugo pa moja knjiga in tukaj ni vejice," je odvrnila.
Mogoče bi se moral zaradi te njene pripombe naslov slovenskega prevoda glasiti Pojdi postavi stražarja. Tudi brez vejice.

ponedeljek, 18. julij 2016

Thomas Mann: Buddenbrookovi

Rada imam romane 19. stoletja. Mednje uvrščam tiste, ki so bili izdani v 19. stoletju, kakor tudi tiste, ki so bili napisani pozneje, a se dogajajo v 19. stoletju. Lahko bi rekli, da roman Thomasa Manna, Buddenbrookovi, spada v obe skupini. Dogajanje je postavljeno v 19. stoletje, roman pa je bil izdan na prelomu v 20. stoletje. Njegov avtor je eden najpomembnejših pisateljev 20. stoletja, a roman Buddenbrookovi, ima še vse značilnosti velikih realistično-naturalističnih romanov stoletja pred tem.

Roman je veličastna družinska saga štirih generacij Buddenbrookovih - ene najpomembnejših trgovskih rodbin iz mesta Lübeck na severu Nemčije.

Buddenbrookovi so bogati. Njihovo trgovsko podjetje ima stoletno tradicijo in posluje daleč naokoli. Ladje, ki jih nadzorujejo, plujejo po celotnem Baltskem morju. V domačem mestu imajo številna skladišča najrazličnejših dobrin. Živijo v razkošni vili na Mengstraße.
Pri Buddenbrookovih je samo po sebi razumljivo, da eden od sinov kmalu po tem, ko dopolni 16 let, zapusti šolo in se pridruži očetu, kjer se začne uvajati v trgovske posle. Čez nekaj let postane družabnik v očetovem podjetju in je sposoben v trenutku prevzeti urejanje vseh poslov podjetja. Poskrbljeno je tudi za ostale sinove. Lahko sodelujejo v družinskem podjetju, lahko pa se s pomočjo dediščine osamosvojijo in začnejo s svojim podjetjem.
Buddenbrookovi so poročajo v skladu s svojim družbenim položajem. Hčere se z bogato doto omožijo v kakšno drugo trgovsko družino; k sinovom pa se s starševskim blagoslovom priselijo bogate neveste iz drugih trgovskih družin. In takšni zakoni so večinoma presenetljivo srečni! Buddenbrookovi so namreč vzgojeni tako, da vedo, da je zvestoba načelom rodbine pomembnejša od izpolnitve osebnih želja.
Po veroizpovedi so Buddenbrookovi protestantje. To njihovi delavnosti, poštenosti in visokim moralno-etičnim načelom daje še dodatni zagon. Za Buddenbrookove je velika sramota, če podjetje finančno nazaduje ali - Bog ne daj, bankrotira - in če je kakšen od njihovih družinskih članov osumljen goljufanja ali kakšne druge nepoštenosti.

Takšna so nenapisana družinska načela, življenje pa včasih obere svoja pota.

Roman se začne leta 1835, ko se Buddenbrookovi vselijo v razkošno vilo, ki so jo kupili od neke propadle trgovske družine, in se konča slabih petdeset let pozneje, ko tudi njih same doleti podobna tragična usoda. V vmesnem času spremljamo rojstva posameznih članov družine, ki jih označuje slavnosten vpis v družinsko kroniko, njihovo šolanje s prikazom tipičnega šolskega dne v gimnaziji; spremljamo trgovske kupčije, snubljenja in poroke, bolezni (psihične, fizične in namišljene), njihovo zdravljenje; na koncu pa tudi umiranje - dolgotrajno ali nenadno, in pogrebe. Vsega je na pretek in je tako mojstrsko sestavljeno v živobarvni kalejdoskop splošnih življenjskih usod, da je bilo knjigo veselje brati.

V romanu nastopa veliko število oseb. Kar nekaj je glavnih, precej več stranskih. Od tistih glavnih pisatelj največ pozornosti posveti sestri in dvema bratoma iz tretje generacije Buddenbrookovih.

Thomas Buddenbrook je predstavnik rodbine kot se šika. Zvest načelom družinske trgovske tradicije, dejaven v političnem življenju mesta, mož in družinski oče. To bi za uspešno nadaljevanje podjetja moralo zadostovati, a kaj ko se časi spreminjajo. Podjetje Buddenbrook pod Thomasovim vodenjem pričenja hirati in zdi se, da se je rakova pot začela ravno takrat, ko je na zunaj vse izgledalo najbolj bleščeče in uspeha polno. Podjetje je obeleževalo stoletnico ustanovitve in celo mesto je praznovalo. Thomas je dobil naslednika, izvoljen je bil v senat in zgradil je novo hišo. Zdi se, da nič ne more iti narobe. Toda Thomas takole razmišlja:
Vem, da se zunanja, vidna in otipljiva znamenja in simboli sreče in vzpona pogosto pokažejo šele tedaj, ko gre v resnici vse že spet navzdol. Ta zunanja znamenja potrebujejo časa, da se pokažejo, kakor svetloba zvezde tam gori, ki o njej ne vemo, ali ne ugaša, ali pa ni že ugasnila, ko nam sije najbolj svetlo...
In ima povsem prav.

Christian Buddenbrook je precej drugačen od svojega brata. Trudi se, da bi mu bil podoben, a ne gre. Ne more tako neutrudno slediti načelom protestantske marljivosti kot njegov brat. Takole Christian odgovarja na bratove očitke:
Delaj! Če pa ne morem! Če pa tega trajno ne morem, strela božja!? Jaz ne morem dalj časa isto stvar delati, ves betežen sem od tega! Če si ti to mogel in če to moreš, tedaj bodi vendar vesel, toda ne sodi, saj kake zasluge pri tem ni... Bog da temu moč, drugemu pa ne...
Nismo vsi za vse. Christiana je bolj kot trgovanje zanimalo gledališče, a te svoje ljubezni seveda ni mogel v popolnosti podoživeti. Okolje in vzgoja sta naredila svoje.

Cristianova in Thomasova sestra Tony je moja najljubša oseba romana. To je izredno temperamentna, odločna in samozavestna ženska. Lahko bi rekla tudi svojeglava, a samo do meje, ki jo še dopušča zvestoba do rodbine. Tony se, recimo, čeprav težko, vendarle brez hudega nasprotovanja odreče ljubezni svojega življenja in se poroči po željah svojih staršev, ker je to ugodno za rodbino. Njena življenjska zgodba je podobna zgodbi družine Buddenbrook. Doživlja poraz za porazom in vsak od njih jo oslabi za dodaten odtenek. A vendar Tony za razliko od moških potomcev družine in svojih sorojencev ne obupa. Z vsako stopničko na poti navzdol se z nekakšno preprosto otroško naivnostjo in prostodušnostjo sprijazni z dogodki in kljub temu, da je njen ponos močno prizadet, živi in se bori dalje. Šele proti koncu knjige začne dvomiti v pravilnost življenjske poti stalnega pehanja za uspehom in podvomi v vero o Božji pravičnosti ter tolažbo "nekega svidenja" z ljubljenimi, ki so že umrli:
"...so pa trenutki, ... Bog me kaznuj, ko človek zdvomi nad pravičnostjo, nad dobroto...nad vsem. Verjemite, da življenje razbije v nas marsikaj, uniči marsikatero vero...Neko svidenje...Če bi bilo res..."
Kljub vsemu pa lik Tony Buddenbrook v bralcu budi prepričanje, da se splača boriti in upati, pa čeprav je le malo možnosti za srečen iztek dogodkov.

Poleg glavnih oseb v romanu nastopa še veliko stranskih - nekje sem prebrala, da jih je več kot 400. Pri njihovem orisu je prišel do izraza tisti posebni humor Thomasa Manna, ki ga imam rada. Ne vem, če ga bom znala opisati. Skriva se v kratkih stavkih, ki spremljajo te osebe, kadarkoli se v pojavijo. Včasih je to njihov način govorjenja, kakšna kretnja, izraz na obrazu, ali pa enostavno pikrost in ujedljivost, na primer gospodičen Buddenbrook iz Breite Straße - Thomasovih, Christianovih in Tonyjinih sestričen, ali patetično solzavo snubljenje Tonyjinega ženina. Zaradi teh humorističnih vložkov je roman kljub svoji tragični zgodbi daleč od tega, da bi bil zamorjen, temačen ali kako drugače težko berljiv.

K napetosti zgodbe pripomore tudi poseben, zanimanje vzbujajoč način pisanja. Tudi tukaj pogosto ne manjka prikritega humorja in ironije. Marsikatero poglavje se namreč konča s stavkom, kot je na primer tale: Ko se je leto 1859 bližalo koncu, se je zgodilo nekaj strašnega... Pri točno tem stavku potem v naslednjem poglavju še dolgo ne zvemo, kaj je tisto strašno, kar se je zgodilo. Trepetamo za Tony, ki se na vrat in nos vrača v domačo hišo, in šele precej pozneje zvemo, da je tisto "strašno", kar je pognalo Tony v beg, "samo" moževo nočno ruvanje s služkinjo na stopnišču. Pogosto se pa po takšnih stavkih, ki nekaj napovedujejo, res zgodijo hude stvari. Še pogosteje pa se tragične stvari dogodijo povsem nepričakovano in bralca dodobra presenetijo. Takšen je Thomas Mann, ko piše romane. Odličen.

Roman Buddenbrookovi je Thomas Mann izdal leta 1901, ko je bil star samo 26 let. Knjiga je v njegovem rodnem Lübecku povzročila precej zgražanja, saj so se mnogi meščani in Mannovi sorodniki prepoznali v nastopajočih osebah. Roman se je slabo prodajal. Ceniti so ga začeli šele precej pozneje. 28 let po izidu, ko je bil Thomas Mann že slaven pisatelj in sta bili njegovi mojstrovini Čarobna gora in Smrt v Benetkah že napisani, je za Buddenbrookove dobil Nobelovo nagrado.

Čeprav z Buddenbrookovimi Thomas Mann še ni čisto pravi Thomas Mann, me je knjiga prevzela. Spet je bil to eden tistih romanov, ob katerih imam občutek, da če berem, živim več življenj. (Saj veste, kaj je napisal Anonimni na konec mojega bloga:)
Hvaležna sem za zanimivo potovanje v 19. stoletje, v intimne doživljaje neke družine; če pa bo vse tako, kot smo si zamislili, že čez nekaj tednov obiščem tudi kraj dogajanja romana. In poročam, kako Lübeck danes živi s Thomasom Mannom in Buddenbrookovimi.

★★★★★ 

Thomas Mann z ženo Katjo,
 leta 1953, pred ruševinami hiše na Mengstraße
  (vir: buddenbrookhaus.de)

Mann, Thomas
Buddenbrookovi
iz nemščine z delno uporabo R. Kresalovega prevoda prevedel: Robert Pohar
originalni naslov: Buddenbrooks
Državna založba Slovenije, 1957
799 strani

nedelja, 10. julij 2016

Sabine Altenburg: Die Priesterin der Kelten

To je zgodovinski roman, ki se dogaja tako v današnjem času kot tudi dva tisoč let nazaj v preteklosti. Kraj dogajanja je isti - okolica mesta Bad Münstereifel, nedaleč od Kölna na severozahodu Nemčije. Na tem območju so približno dva tisoč let nazaj različna keltska plemena preživljala zadnje trenutke svojega obstoja. Prav kmalu za tem jih je namreč iztrebil Gaj Julij Cezar. Tiste redke, ki so uspeli zbežati ali pa se poskriti, so ogrožali še Germani, ki so se približevali z vzhoda. Roman Sabine Altenburg, Die Priesterin der Kelten, ali po slovensko Keltska svečenica, opisuje, kako bi lahko potekal ta pomemben in usoden zgodovinski trenutek. Roman opisuje potek zgodovine skozi oči poražencev.

Osrednji vlogi v romanu imata dve mladi ženski. Prva je iz preteklosti, ime ji je Amena in je keltska svečenica. Druga je Hanna in je iz današnjega časa, po poklicu slikarka. Zaradi nesrečne ljubezenske izkušnje se je iz Kölna preselila na osamljeno domačijo sredi gozda v okolici Bad Münstereifla. Obe ženski sta medsebojno tesno povezani. Hanna ima namreč posebne duhovne sposobnosti in se lahko s pomočjo meditacije nekako preseli v Ameno. Preko vizij opazuje svet skozi Amenine oči, pozna njene občutke in misli. Kakor se to neumno sliši in je skregano s pametjo, je s Hanninimi nadnaravnimi sposobnostmi pisateljica dosegla svoj namen. Zgodba je namreč zanimiva in dovolj napeta. Dogajanje v preteklosti je opisano samo preko Hanninih vizij, in te vizije so skrbno izbrane, tako da pokrivajo samo najzanimivejše in ključne dogodke poteka zgodovine. S tem je možnost, da bi se bralec dolgočasil, precej zmanjšana.

Da je zgodba zanimivejša, v romanu nastopata še dva moška. Prvi je mladi keltski kralj Ambiorix, ki je resnična zgodovinska oseba, drugi je Rutger, arheolog, ki ga - kako prikladno, najbolj zanima ravno zgodovina Keltov. Zelo rad bi našel ostanke starodavne keltske naselbine z imenom Atuatuca, ki bi lahko bila ravno v okolici Bad Münstereifla. Naši dve dekleti sta zaljubljeni vsaka v svojega moškega, a kot je v takšnih primerih pričakovati, ljubezenski poti obeh parov nista (čisto) gladki.

V romanu se poglavja, ki se dogajajo v današnjem času, izmenjujejo s tistimi iz preteklosti. Hanna v začetku ne ve, kaj njene vizije pomenijo, a ima ob sebi Rutgerja, ki ji vsa za razumevanje potrebna zgodovinska dejstva natančno razloži. Hannine vizije so tudi Rutgerju zelo dobrodošle, saj mu pomagajo pri odkrivanju Atuatuce.

Zgodovinski podatki, ki jih je pisateljica uporabila za svojo knjigo, so iz zapisov Gaja Julija Cezarja, De Bello Gallico. V tem besedilu slavni rimski vojskovodja opisuje t.i. Galske vojne, ki jih je vodil v letih od 58 do 50 p.n.št. proti različnim keltskim in germanskim plemenom. Besedilo je bilo prav gotovo napisano tudi v propagandne namene - da bi poželo odobravanje med ljudstvom in Cezarju pomagalo pri politični karieri - tako, da je popolna resničnost napisanega verjetno vprašljiva. Ta dvom o resničnosti zapisanega je pisateljico Sabine Altenburg spodbudil, da je izkoristila svobodo, ki je dana pisateljem, dala prosta krila svoji domišljiji in napisala svojo (fikcijsko) različico poteka zgodovine. Ni se mogla sicer izogniti neizpodbitnemu in tragičnemu dejstvu, da je Cezar v Galskih vojnah v resnici uspel uničiti keltska plamena, je pa lahko osebne zgodbe nastopajočih v svojem romanu srečno zaokrožila. Tako imamo kljub tragični usodi keltskega ljudstva pred sabo zgodovinski roman, ki se pričakovano srečno zaključi.

Tisto, kar mi je bilo v romanu najbolj všeč in je bilo prav gotovo tudi glavni razlog, da sem knjigo prebrala prav do konca, je to, da sva si s Hanno v eni stvari zelo podobni. Obe sva navdušeni že samo nad mislijo, da se mogoče nahajava na mestu, kjer so se v preteklosti dogajale pomembne stvari. Da so nama zgodovinski kraji skoraj sveti. Pravzaprav sploh ni potrebno, da se je na določenem mestu nekoč v zgodovini dogajalo kaj sila pomembnega. Zadovoljni in srečni sva že ob tem, da veva, da je tam, kjer sva midve, nekoč nekdo že živel, razmišljal in se ukvarjal s skrbmi, ki nas zaposlujejo tudi danes. Hanna je bila globoko presunjena, ko je prepoznala potoček, preko katerega je dva tisoč let pred njo stopala Amena, in njeno ganjenost zelo zelo dobro razumem.

O pisateljici Sabine Altenburg se ne ve veliko. Stara naj bi bia nekaj preko petdeset let in živela naj bi tam, kjer se dogaja njen roman. Predvidevam, da je njen dom podoben Hanninini domačiji sredi nenaseljenih gozdov. Glede na to s kakšno natančnostjo in predanostjo je v romanu opisano, kako Hanna obnavlja svoj novi dom, so to prav mogoče tudi pisateljičina osebna doživetja.
Pisateljica je v letošnjem letu izdala nov zgodovinski roman iz Sage-Eifel, naslov je Die Heilerin der Kelten. Tokrat bo torej osrednjo vlogo v romanu imela namesto svečenice keltska zdravilka (ali zdravnica).

Roman Sabine Altenburg, Die Priesterin der Kelten je čisto soliden izdelek svojega žanra. Seveda še zdaleč ne dosega vrednosti zgodovinskih romanov, ki jih kakšnih tisoč kilometrov severneje preko Rokavskega preliva piše Hilary Mantel, a kdo sploh lahko tekmuje s to odlično britansko pisateljico.
Zgodba je zanimiva (četudi predvidljiva), osebe so simpatične in realistične, predvsem te iz sedanjosti. Tiste iz preteklosti so malo bolj mistične, a tako verjetno mora biti.
Od vseh stvari me je še najbolj motila dokajšna razvlečenost romana. Knjiga ne bi prav nič izgubila na svoji vrednosti, če bi bila tudi za tretjino krajša. Vsako malenkost, ki se dogodi Hanni, vendarle ne bi bilo potrebno tako natančno opisovati, in vsako dejstvo trikrat razložiti tudi ne. A takšen način pisanja je pravzaprav zelo dobrodošel, če se v jeziku, v katerem je roman napisan, še ne počutiš povsem domačega.

Prepričana sem, da bi knjiga, če bi bila prevedena v slovenščino, tudi pri nas imela veliko zadovoljnih bralcev.

★★★
Ambiorix napada Rimljane
(relief na Palais Provincial, Liege)
(vir: Wikipedia)

Altenburg, Sabine 
Die Priesterin der Kelten
CreateSpace Independent Publishing Platform, 2014
590 strani
ISBN 978-1495387265

sreda, 06. julij 2016

Goran Vojnović - kandidat za Vročo listo 2016

Roman Gorana Vojnovića, Jugoslavija, moja dežela, se je uvrstil med kandidate za Hotlist 2016.

Kako je do tega prišlo in kaj to pomeni?


Klaus Detlef Olof je roman prevedel v nemški jezik. Neodvisna založba Folio Verlag je roman - zdaj z naslovom Vaters Land, izdala.
Ker so knjige, ki izidejo pri majhnih in neodvisnih založbah pogosto spregledane, je pred leti skupina založb iz Nemčije, Avstrije in Švice, uvedla Vročo listo. Neodvisne založbe v nemško govorečih državah, ki so se pridružile projektu, vsako leto kandidirajo eno izmed svojih knjig. Med njimi posebna strokovna komisija izbere 30 najboljših. Lahko so pesniške zbirke, romani, zbirke kratkih zgodb ali strokovne knjige. Pomembna je samo kvaliteta. To so kandidati za Hotlist.

Med letošnjimi tridesetimi najboljšimi knjigami izdanimi pri neodvisnih založbah je tudi roman Gorana Vojnovića, Vaters Land. Skupaj z ostalimi 29-imi kandidati je bil izbran izmed 158 nominirancev.

Zgodbe seveda še ni konec in na tem mestu v igro lahko vstopite tudi vi, dragi bralci in bralke.
Do 21. avgusta poteka internetno glasovanje, v katerem lahko podprete enega izmed kandidatov. Trije kandidati, ki bodo dobili največ glasov bralcev, bodo uvrščeni na Hotlist 2016. Ostalih sedem bo izbrala strokovna komisija.
Vroča deseterica leta 2016 bo znana 1. septembra. Srečni uvrščenci bodo 21. oktobra povabljeni v Frankfurter Literaturhaus, kjer bo Party der Independents, - delile pa se bodo tudi denarne nagrade. Knjige, ki so uvrščene na Hotlist, dosežejo večjo pozornost tako med bralci kot tudi kupci knjig.

Vabljeni, da glasujeta za slovenskega kandidata in mu tako pomagate k večji prepoznavnosti na nemškem knjižnem trgu!


petek, 01. julij 2016

Melania Trump kot gospa Dalloway

Melanio sem prvič opazila, ko je bila njena fotografija na naslovni strani časopisa Dela. Takrat je Delo še redno - dan za dnem, prihajalo na naš domači naslov.
Fotografija, ki je bila posneta na letališču Brnik, je bila precej velika, črno-bela, in na njej je bilo videti zelo lepo mlado žensko. V krilu in preprosti bluzi je delovala izredno elegantno - to mi je najbolj ostalo v spominu. Pod fotografijo je seveda pisalo še to, da je na kratek obisk v svojo rodno Slovenijo priletela z zasebnim letalom, skupaj s svojim bogatim zaročencem.

Iz knjige Bojana Požarja in Igorja Omerze, Melania Trump - The Inside Story (ali pa iz povzetka vsebine knjige, ki so ga predstavili  v časopisu The New Yorker;), sem potem izvedela, da se je to zgodilo leta 2002. Melania je takrat svojega zaročenca predstavila staršem. Srečali so se na Bledu, kjer so skupaj večerjali. Če vas takšne stvari zanimajo, lahko iz zgoraj omenjene neavtorizirane biografije o Melanii, izveste tudi to, kako so udeleženci pri večerji sedeli, kaj so jedli in pili (Donald Trump Coca Colo Zero) in kako je bilo izraženo zanimanje za nakup blejskega hotela.

Čez nekaj let sta se Melania in Donald poročila, rodil se je sin Barron - in vsi ti podatki so nevsiljivo polzeli mimo mene, se sicer usidrali v spominu, a kakšne hude zmede in hrupa niso povzročali. Mogoče so vzdramili le kašen pritajen vzklik v stilu: No, tole je pa prav lepo, ki pa je hitro poniknil.

Melania Trump
(vir:facebook)
Ko pa je postalo jasno, da bo naslednja prva dama Združenih držav Amerike ali Bill Clinton ali pa Slovenka, se je zanimanje za Melanio ponovno povečalo. Uspešne ženske me vedno fascinirajo.
Ogledala sem si enega redkih, kratkih intervjujev, ki ga je dala v svojem pozlačenem stanovanju v New Yorku - in bila prijetno presenečena. Melania je med pogovorom delovala izredno simpatično! Njen slovenski naglas pa je ob povsem solidni angleščini (ki jo sicer v Sloveniji tako zelo radi kritiziramo) deloval tako domače, da se mi je pri srcu milo storilo. (No, zdaj pa res že malo pretiravam:)

Kakorkoli že, Melania je izredno zanimiva ženska in zato njeno pojavljanje v javnosti ter zapise o njej bolj ali manj še vedno redno in pozorno spremljam.
Pa nisem edina. Tudi znana in cenjena nigerijske pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie natančno spremlja dogajanje okrog Melanie Trump. Če tega ne bi počela, ne bi zmogla napisati kratke zgodbe z naslovom The Arrangements, v kateri opisuje potek ameriških volitev skozi Melaniine oči. Zgodba je bila naročena s strani prestižne literarne revije The New York Times Book Review in bila tam tudi pred kratkim objavljena. Lahko jo preberete.

Chimamanda Ngozi Adichie je znana tudi slovenskim bralcem, saj imamo v slovenščino prevedena dva od njenih romanov, roman Polovica rumenega sonca in njeno zadnje delo, Amerikanka.

Zgodba The Arrangement se začne vrhunsko.
Melania decided she would order the flowers herself.
Ha, saj veste, kje ste to nekoč že prebrali. Skoraj točno tako, kot se začne ta kratka zgodba, se namreč začne tudi znani roman Virginie Woolf, Gospa Dalloway. Stavek: Gospa Dalloway je rekla, da bo rože kupila sama, je eden najbolj slavnih začetkov romanov v vsej literarni zgodovini.
Chimamanda Ngozi Adichie se je tako odločila, da bo našo Melanio primerjala z gospo Dalloway. In res, tako kot roman Virginie Woolf sledi enemu dnevu v življenju gospe Dalloway; zgodba The Arrangement opisuje en dan v življenju Melanie Trump. Tisti dan obe pripravljata večerno zabavo - Melania praznovanje ob zlati poroki svojih staršev.

Preko dneva se na zunaj ne zgodi veliko, a ker nam pisateljici omogočita, da pogledamo pod zunanjo masko obeh žensk, smo tako v romanu Gospa Dalloway kot v zgodbi The Arrangement deležni zanimivega in prav nič površnega vpogleda v žensko dušo.

Melania se spominja svojega prvega fanta Tomaza.
After she was interviewed in a French magazine some years ago, Tomaz had sent her an email through her sister Ines. Now you have what you always wanted, you have forgotten Ljubljana? It had annoyed her and of course she did not reply. Unlike Tomaz, Donald was not a sensual man.
Obžaluje, ker Barron tako hitro raste in kot vsak najstnik ne mara zabav za odrasle.
Barron had told her last night that he would not join them at dinner. “Too boring, Mom,” he had said in Slovenian. She missed his delicious younger days, when he was pliable and happy to go everywhere with her, when she would brush his hair and hold his perfect little body close and feel it almost one with hers.
Tekom zgodbe spoznamo tudi kakšen je Melaniin odnos do temnopolte učiteljice pilatesa, kako se razume z Ivanko Trump in kako zelo navezana je na svoje starše, predvsem na mamo. Seveda zvemo tudi to, kakšen je njen odnos do moža, a Donalda Trumpa bomo v tem zapisu raje pustili ob strani.
Ker pa je zgodba vseeno v prvi vrsti zgodba o ameriških volitvah, se v njej najdejo tudi druge vrste pikantnosti. Osrednjo vlogo pri tej vrsti intrige ima Melaniina pastorka in vodja Trumpove predsedniške kampanje, Ivanka Trump. Zdi se, da bi Ivanka rada, da oče ne postane ameriški predsednik.

Kratka zgodba o Melanii je seveda fikcijsko delo, a tako zelo realistično, da morajo vsi - vključno s pisateljico Adichie, to vedno znova poudarjati. Ne gre za biografijo, čeprav je pisateljica pri pisanju uporabila resnična dejstva, ki jih je zasledila med spremljanjem dogajanja ob ameriških volitvah. Tako Chimamanda Ngozi Adichie v zgodbi navaja resnične tweete Melaniinega moža in tudi Melaniine pripombe, ki jih je prav res izrekla. Na osnovi teh resničnih podatkov je potem ustvarila fikcijsko delo, ki je več kot vredno pozornosti.

Meni je bila kratka zgodba The Arrangement všeč - in to predvsem zato, ker je zelo drugačna od vseh ostalih zapisov o Melanii Trump. Nobenih senzacij in žalitev ne vsebuje. V tej zgodbi se ne sprašujejo o tem, s kom vse je spala Melania in s kom bi lahko, pa verjetno ni. Ne razpravlja se o članstvu njenega očeta v tej ali oni politični organizaciji. Tudi zaključkov o tem, da je vendar kristalno jasno, da se je poročila samo zaradi denarja, ni. V tej zgodbi Melania Trump ni - tako kot žal prepogosto, še preden se prikaže ali spregovori - obložena z najrazličnejšimi predsodki, ki se radi rodijo v zavistnih (slovenskih) glavah. To je zgodba o Melanii Trump, kakršna bi prav lahko bila - soproga in mama, pa tudi mačeha in hčerka, ki je izzvana in prisiljena, da se kar najbolje znajde v ne čisto običajnih življenjskih okoliščinah.
Chimamanda Ngozi Adichie
(vir: wikipedia)