Marcel Proust: V senci cvetočih deklet

Iskanje izgubljenega časa II, 560 strani

Ne poznam lepšega naslova literarnega dela kot je naslov te knjige - V senci cvetočih deklet. V besedah naslova, ki so premišljeno izbrane, se skrivajo mlada dekleta na višku svoje lepote, ki se brezskrbno sprehajajo po morskem obrežju in uživajo zadnje prednosti, ki jim jih nudi poslavljajoče se otroštvo. Mladi pripovedovalec, omamljen od njihovega cvetenja, postopa v senci deklet in se ne more odločiti, v katero bi se zaljubil.
Knjiga prinaša enega najlepših opisov najstniške radoživosti, ko je v življenju še vse mogoče in razočaranja še niso usodna. A do cvetočih deklet pridemo šele v zadnji četrtini knjige. Prej se dogodi še marsikaj drugega.

V prvem delu Iskanja izgubljenega časa, V Swannovem svetu, je bil pripovedovalec še otrok, zdaj je že najstnik na pragu odraslosti. Razvil se je v občutljivega, dojemljivega, inteligentnega mladeniča, ki že jasno kaže svoj pisateljski talent, a vanj še ne verjame popolnoma. Duhovnemu svetu daje prednost pred fizičnim - a v to je zaradi šibkega zdravja nekako tudi primoran.
Še vedno je močno navezan na svojo mamo in babico. Če je bila v Swannovem svetu poudarjena pripovedovalčeva ljubezen do mamice, je v drugem delu v središču pozornosti njegova ljubezen do babice, s katero preživlja poletje v obmorskem mestecu Balbec. Ali bo (pre)velika navezanost na ženske člane družine imela kakšne usodne posledice, bomo še videli...

Knjiga se začne s prvo ljubeznijo. Mladi pripovedovalec se je zaljubil v deklico Gilberte - ali bolj pravilno - in kar se pri mladih ljudeh pogosto dogaja, zaljubil se je v svojo predstavo o Gilberte. Ni je imel rad zaradi nje same, ampak zato, ker je bil obseden z njenima staršema, zakoncema Swann. Takšna zveza seveda ni imela prihodnosti. Razmerje z Albertine - eno izmed cvetočih deklet, bo pozneje v knjigi zgrajeno na drugačnih temeljih.

Sarah Bernhardt
kot Samarijanka
(Alfons Mucha)

Najstništvo prinese tudi prva drobna razočaranja. Gledališka predstava z igralko Bermo, (fikcijska prispodoba veličastne Sarahe Bernhardt, ki jo je Mucha tako sijajno upodabljal na svojih plakatih in) ki si jo je pripovedovalec tako zelo želel ogledati, ga je pustila bolj ali manj hladnega. Kljub temu je med predstavo navdušeno ploskal in - kakor radi počnemo - sam sebe pregovoril, da je bila igra vseeno odlična, kajti za razočaranje v takšnih primerih pač ni prostora.
Podobno je bilo z balbeško katedralo. Že od nekdaj si jo je želel ogledati in ko se mu je želja izpolnila, cerkev ni bila tako lepa kot si jo je predstavljal v domišljiji. A tokrat je na srečo v pravem trenutku nastopila umetniška avtoriteta v osebi slikarja Elstirja, ki mu je pokazala, kje se skriva lepota.

Elstir (fikcijska oseba, ki združuje več impresionističnih slikarjev, vsekakor pa Moneta, Degasa in Whistlerja) ima pomembno vlogo pri razvoju pripovedovalčeve osebnosti. Oblikuje njegov okus za umetnost in ima skoraj enako pomemben položaj kot pisatelj Bergotte (prispodoba za Anatola Franca), ki ga mladi pripovedovalec izredno občuduje.

Kakor še vedno občuduje tudi gospo Swann. Kljub njenim številnim pomanjkljivostim. Ali pa ravno zaradi njih.
Ob koncu prve knjige cikla se mi je glede zakoncev Swann porajalo veliko vprašanj, ki so ostala neodgovorjena. Na primer, zakaj se je Swann sploh poročil z Odette in to celo takoj zatem, ko je ugotovil, da je ne ljubi več. To vprašanje je v pričujoči knjigi dobilo odgovor, ki je zelo banalen. Nekatera druga vprašanja so ostala neodgovorjena, tekom zgodbe pa so se porajala še nova.
Odette je s poroko ogromno pridobila. S svojo eleganco, pa tudi izkušnjami lahkoživke, se je v novi vlogi, vlogi žene bogatega in pomembnega moža, dobro znašla. Kljub temu, da jo je družba zavračala, je vztrajno in vse uspešneje začela okrog sebe zbirati družbo pomembnih in tudi zanimivih ljudi.
Gospod Swann je potegnil krajši konec. Šele zdaj je postalo jasno, zakaj je bila njegova poroka z Odette "slaba poroka". Da se je prilagodil ženi in njenemu častihlepju, se je moral nezavedno odreči nekaterim svojim plemenitim lastnostim. Svojo skromnost, rahločutnost in ljubeznivo zadržanost je zamenjal z bahaštvom in skoraj neotesano grobostjo. Na kratko bi lahko rekli, da je imela žena slab vpliv na moža. Pa vendar je bil - kdo bi si mislil - zakon Swannovih, ki je bil brez ljubezni in poln preračunljivosti, pravzaprav srečen zakon! Proust je to mojstrsko prikazal.

S pričujočo knjigo sem - če nadaljujem svoje razmišljanje iz prvega dela Iskanja izgubljenega časa - izpod bogato okrašenega portala Swannovega sveta vstopila v gotsko katedralo nadaljnjih del cikla. Bogatstvo (Proustovega pisanja) je neizmerno in se kaže v najrazličnejših odtenkih in tokovih - kot so raznovrstni tudi gotski oboki, stebri, kipi, podobe in obarvana stekla oken katedrale. Še vedno se mi zdijo najlepši opisi narave, predvsem svetlobe, ki oživlja tudi mrtve stvari in briše meje med njimi.

Kje je meja med morjem, nebom in kopnim na Elstirjevi sliki?
(James Abott McNeil Whistler)

Marcel Proust pa me je poleg tega popeljal tudi v najneznatnejše in najbolj skrite delčke človeške narave. Ko sem brala o njih in se čudila njegovemu vpogledu v človeško dušo, sem lahko le osuplo priznala: "Ja, točno tako je," in nato "Kako da se tega že sama nisem domislila, ko je vendar tako očitno?" A seveda, razmišljati (in pisati) kot Proust pač ne more kdor koli.
Drži pa tudi to, da Proust v svojih knjigah kljub svoji natančnosti in doslednosti nekatere človeške lastnosti in nagnjenja namenoma komaj omeni, v najboljšem primeru opiše, nikakor pa ne komentira in natančneje razlaga, kar je glede na njegov način pisanja presenetljivo. Včasih zmore le klišejsko izjavo, da gre za nekaj nagnusnega. S tem mislim predvsem na dogodke povezane s homoseksualnostjo in delno tudi s snobizmom - dvema pojmoma, ki sta ga mučila vse življenje in s katerima se ni nikoli v popolnosti soočil.

A o tem bo govor v naslednjih dveh knjigah ciklusa. Najprej je na vrsti snobizem. Naslov tretjega dela je V svetu Guermantesovih in opisuje pripovedovalčev težko pričakovani in zaželeni vstop v najvišjo plast francoske družbene elite.

Marcel Proust (1871-1922)