sreda, 30. marec 2016

Lionel Shriver: Pogovoriti se morava o Kevinu

Saj veste, kako je to. Ko smo noseče, smo prepričane, da bo naš otrok lep, pameten, ljubezniv, ljubeč in dober. Dobro, malo nas že skrbi, da bo imel kakšno prirojeno napako ali bolezen, a tudi ta strah, potem ko dojenčka držimo v rokah in vidimo, da ima po pet prstov na vsaki roki in nogi, bolj ali manj mine. Saj vem, malo pretiravam - a v splošnih orisih je le tako, kot sem napisala.

Včasih pa stvari seveda ne gredo tako gladko, kot smo pričakovali. Prepričana sem, da se tega tudi podzavestno zavedamo, saj vendar vidimo, da so na svetu bili in še vedno tudi so hudobni in zli ljudje. Sadisti. Misel, da bi bil naš otrok lahko eden od njih, samoobrambno odrivamo na stran. Pri mojem otroku venderle ne more iti nič narobe! Radi ga imamo, raste v ljubečem in toplem družinskem okolju, nudimo mu vse, kar je potrebno za njegov razvoj.

No, pri Kevinu - petnajstletnemu množičnemu morilcu na srednji šoli, je šlo kljub ljubečim in skrbnim staršem ter urejenemu družinskemu okolju, že od vsega začetka vse narobe.

Roman Pogovoriti se morava o Kevinu je bolj kot zgodba o Kevinu, zgodba o njegovi materi Evi. To je pravzaprav zelo dobrodošlo, kajti vedno so matere tiste, ki jih okolica najbolj obsoja, če z njihovimi otroki ni vse v najlepšem redu.
"Zmerom je mati za vse kriva, kajne?" pravi mama še enega mladoletnega zapornika Evi, ko skupaj sedita v sprejemnici zapora in čakata, da bi obiskali svoja sinova "Pijanka je ali narkomanka, zato se je fant izpridil. Dovolila mu je, da dela, kar hoče, ni ga naučila, kaj se sme in česa ne. Nikoli je ni bilo doma, ko je prišel iz šole. Toda za očeta nikoli ne rečejo, da je bil pijanec in da ga nikoli ni bilo doma, ko je fant prišel iz šole. In nihče nikoli ne pove naravnost, da so nekateri otroci preprosto po naravi žleht..."

Knjiga je zbirka pisem, ki jih Kevinova mama Eva dobro leto po tistem četrtku, piše svojemu možu, Kevinemu očetu Franklinu. V njih z neverjetno natančnostjo in popolno iskrenostjo razčlenjuje svoj odnos do Kevina; do potankosti pa razišče tudi svoje razmerje do moža in njegov odnos do sina. Išče vzroke za Kevinovo dejanje in se ne boji prevzeti tudi svoje odgovornosti in krivde za tragedijo. Psihološko zelo napeto branje.

Knjigo sem izredno težko brala. Pogosto sem se počutila nelagodno. Zgodilo se je, da sem globoko nekje čutila celo fizično bolečino, ko sem po prekinitvi branja knjigo ponovno vzela v roke. A vendar ni bilo nikoli niti najmanjšega dvoma, da knjige ne bi v celoti prebrala. Vleklo me je k branju in knjige nisem mogla odložiti, kakor ne moreš odmakniti pogleda s kakšne še posebno grde in nagnusne slike. Privlači te na svojevrstno perverzen način.

iz filma Pogovoriti se morava o Kevinu,
(vir:cinema.theiapolis.com)
Težko je bilo, seveda, zaradi Kevina. Zdelo se mi je povsem neverjetno in nemogoče, da je lahko otrok tako zelo hudoben.
Jezna sem bila na Franklina, ker si je tako vztrajno in temeljito zatiskal oči, ter vedno znova iskal opravičila za dejanja svojega sadističnega otroka.
In konec koncev si tudi z Evo nisva bili preveč simpatični. Motila me je njena vzvišenost in kritičnost. Povsem pa me je razočarala s svojim dojemanjem nosečnosti in prvih tednov materinstva. Obnašala se je kot razvajen, bogataški otrok, ki mu enkrat ne gre točno tako kot si želi, in to sem ji zamerila. Priznam - na tem mestu sem bila podobna Evinemu nazadnjaškemu republikanskemu možu Franklinu, ki ga sicer prav nič ne maram;)

Ampak, bodi dovolj. Da ne boste prehitro napačno sklepali, bom kar takoj napisala, da moje zgoraj navedeno mnenje, ki zveni kritično in nezadovoljno, ne pomeni veliko, saj sem roman sama pri sebi kljub vsemu ocenila z vsaj štirimi zvezdicami.
Pisateljici je namreč uspelo, da sem postopoma, z vsakim novim Evinim pismom, počasi, a vztrajno spreminjala svoje že globoko ukoreninjeno nenaklonjeno mnenje o osebah romana in tudi o romanu samem.

Franklin se mi ni zdel več tako zelo klišejski lik, pri katerem sem natančno vedela, kaj bo storil na naslednji strani knjige, in nekako sem razumela njegovo lahkovernost, predvsem pa cenila njegov trud, da bi bil skrben in ljubeč oče.
iz filma Pogovoriti se morava o Kevinu,
(vir:wckwk.wordpress.com)
Kevin se je preobrazil v povsem resničnega in še kako verjetnega najstnika, ki se "fajta" s svojo mamo in išče svoje mesto pod soncem. Staršem postavlja ogledalo, v katerih lahko jasno vidijo svoje napake in slabosti. Ob tej njegovi "verodostojnosti" in "resničnosti" so njegova sprevržena dejanja postala še bolj strašna.
Eva pa je tekom knjige postala ženska, ki sem jo začela občudovati, in na koncu knjige zanjo tudi jokala. Izkazalo se je, da so njeni nerodni občutki ob nosečnosti, ki so me tako zelo motili, tisti, zaradi katerih se je obsojala tudi sama, kar je celotno zgodbo osvetlilo s povsem drugačno lučjo. Sram me je bilo, da sem o njej grdo mislila. Pomislite samo na to: Ko je šla med nosečnostjo na testiranje za Downov sindrom, ni imela slabe vesti zaradi tega, ker je na testiranje sploh šla -  z možem sta se namreč odločila, da tega, ali ima njun otrok gensko napako, ne bosta preverjala; slabo vest je imela zaradi tega, ker se je neznansko razveselila, ker je bil test negativen. Redka ženska je lahko tako rahločutna.
Nekje je Eva sama sebe označila za hladno, nezaupljivo, zamerljivo, kritično in čustveno odmaknjeno mamo. Meni se ni zdela takšna - razen tega, da je bila kritična, a tudi to v prvi vrsti in najbolj do sebe same. Večinoma sem jo dojela kot izredno potrpežljivo, ljubečo in nesebično žensko; pa tudi poslovno uspešno, samostojno in emancipirano; táko z levičarsko-aktivističnim pogledom na svet. Ganila me je njena velika ljubezen do moža (ki je bila, priznati moramo, večja od ljubezni do otrok) in njen razumevajoč odnos do njegovih pogosto precej čudnih dejanj.

Najpomembnejše spoznanje, do katerega sem prišla, pa je bilo to, da moja tesnoba ob branju knjige ni toliko posledica neprijetnih Kevinovih dejanj in značajskih lastnosti nastopajočih oseb, kot neposrednosti in jasnosti vprašanj, ki se zastavljajo tekom knjige in na katere je prej ali slej primoran odgovoriti vsak starš, pa čeprav bi se temu najraje izognil.

Zgodba se gradi dramatično - ali če hočete, trilerju podobno, in je s postopnim razkrivanjem dejstev, kakšnim zamolčanjem ali pa z zavestnim zavajanjem bralca vedno napeta.
K dramatičnosti poleg očetove lahkovernosti pripomore tudi grozljiva nemoč matere, ki pri sinu zazna vsa svareča znamenja, ki napovedujejo katastrofo, a tragedije kljub temu ne more preprečiti. Sina ni mogla kaznovati, ker zanj nobena kazen ni bila učinkovita, oziroma se je kazen celo obrnila proti njej. Tudi ljubeč pristop se ni obnesel in je bil vedno znova grobo zavrnjen.

Čeprav je knjiga fikcijsko delo, bom začela verjeti, da so nekateri ljudje pač že po naravi hudobni. Bolj razumevajoča bom do matere najbolj problematičnega učenca v razredu, ki jo starši na roditeljskem sestanek vedno vsaj malo preiskujoče in postrani gledamo.
Poleg tega pa me je knjiga naučila tudi to, da res ne bi bilo dobro, če bi olajšali postopek, ki je potreben za odobritev posedovanja orožja, in da je v številnih spektakularnih aferah, ki nam jih ponujajo na televiziji in v tisku, treba iskati predvsem osebne zgodbe vpletenih - na primer, pomisliti na otroke in partnerje ljudi, ki jim mediji preko noči in brez slabe vesti z (nepreverjeno, lahko celo lažno) obtožbo ali sumom za vedno umažejo ime.
V knjigi pa je jasno predstavljeno tudi tragično dejstvo, da se v življenju ni pametno navezati na karkoli, saj to prav gotovo kdo izkoristi in nas s tem rani.

Knjiga Lionel Shriver, Pogovoriti se morava o Kevinu, je roman o ženski, ki ga je napisala ženska pisateljica za ženske bralke. Ja, moški bralci bi se lahko počutili malce užaljene ob Kevinovem očetu Franklinu. Ženske lahko v tej knjigi najdemo psihološko razčlenjene različne plati našega življenja: materinstvo - vključno z nosečnostjo in poporodno depresijo, poklicno kariero, partnerstvo in še marsikaj drugega. Po vsem tem se zdi logično, da je roman leta 2005 dobil nagrado orange. Podeljujejo jo za najboljši roman, ki ga je v preteklem letu napisala ženska. Roman pa se je znašel tudi na seznamu dvajsetih najpomembnejših knjig vseh časov, ki so jih napisale pisateljice, in so imele na bralce še posebno velik vpliv. Glasovalo se je preko twiterja in glasoval je lahko vsak.

Po romanu so posneli tudi film, ki je menda prav dober, in se ne drži popolnoma vsebine romana. No, meni bo knjiga dovolj. Prav nič me ne mika, da bi Kevinove zločine še enkrat podoživljala na filmu. Bi pa z veseljem prebrala nadaljevanje romana. Mogoče ga bo Lionel Shriver nekoč tudi napisala. Dogajanje bi bilo postavljeno v leto 2006 ali 2007, ko bi bil Kevin star okrog 23 let in bi ravno odslužil svojo sedemletno zaporno kazen. Kakšen bi bil in kakšno bi bilo njegovo nadaljnje življenje?  Bi ga zapor "prevzgojil" kot je bilo mišljeno, ali pa bi postal še bolj zakrknjen zločinec?
Gospa Lionel Shriver?

★★★★☆

Lionel Shriver,
ob prejemu nagrade orange
(vir: Getty Images)
P.S. Lionel Shriver je povedala, da zbira izvode svojega romana, ki so bili izdani v drugih jezikih. Zanimajo jo predvsem naslovnice. Če si je priskrbela tudi slovensko različico svojega romana, bo nad naslovnico prav gotovo razočarana. Kevin nikoli ne bi takole skrušeno čepel ob steni, kot je prikazano na slovenski izdaji romana. 
Je pa zanimivo, da sem prav to sliko zasledila na plakatu, ki vabi na simpozij o nasilju nad otroki. Ja, za kaj takega je pa fotografija prav primerna. 
Pa še to: Dobro, da Shriverjeva ne zna slovensko. Prihranjeno ji je še eno razočaranje. V romanu namreč mrgoli tipkarskih in slovničnih napak. Na kar pa smo pri založbi Učila že navajeni...

Shriver, Lionel
Pogovoriti se morava o Kevinu
iz angleščine prevedla: Alenka Perger
prevod dela: We need to talk about Kevin
Učila International, 2014
480 strani
ISBN 978-961-00-2417-0

sreda, 23. marec 2016

Jane Austen: Prepričevanje

Škoda, da je Jane Austen živela tako kratek čas. Umrla je že pri 42-ih letih. Če je bil vzrok za njeno zgodnjo smrt addisonova bolezen, v kar so prepričani mnogi od njenih biografov, je to še posebno tragično. Addisonovo bolezen v današnjem času namreč učinkovito zdravimo. Ljudje s to boleznijo živijo povsem normalno življenje. John F. Kennedy je bolehal za addisonovo boleznijo, pa ga to ni prav nič motilo pri predsedovanju.
Carol Shields v pisateljičini biografiji piše, da je bolj verjetno, da je Jane Austen umrla zaradi raka dojke. Mogoče res, saj sta za to boleznijo po vsej verjetnosti umrli vsaj dve njeni sorodnici. Za rakom dojke je na žalost umrla tudi Janina biografinja, pisateljica Carol Shields.

Kakorkoli že, če bi Jane Austen živela še nekaj desetletij več, bi bili vsekakor bogatejši za še kakšnega od njenih romanov. In prepričana sem, da bi bili ti romani v slogu njenega zadnjega dokončanega romana, Prepričevanja. Izšel je šele po njeni smrti.

Roman Prepričevanje se razlikuje od njenih zgodnjih romanov, kot sta Prevzetnost in pristranost ter Razsodnost in rahločutnost. Drugačen je tudi od Emme. Boljši in bolj po mojem okusu.
Anne Eliot - glavna junakinja romana Prepričevanje ni prav nič podobna Emmi in tudi Elizabeth Bennet ne. Bolj odrasla je. Ne obremenjuje se z nepomembnimi malenkostmi. Zrelo in izkušeno gleda na svet - prav tako kot pisateljica, ki jo je ustvarila.

A najprej nekaj o zgodbi romana.
Anne Elliot je sedemindvajsetletna hči snobovskega, vase zagledanega in obubožanega baroneta Walterja Elliota. Matere nima več, a le-to primerno nadomešča starejša prijateljica lady Russel.
Pred sedmimi leti je Anne Elliot zasnubil čeden in inteligenten mladenič Frederick Wentworth, ki pa je imel to napako, de je bil reven. Čeprav ga je imela Anne rada, ga je po nasvetu lady Russel zavrnila. Poroka z njim bi bila namreč preveč tvegana. Zaradi tega ji je bilo kmalu zelo žal.
Po sedmih letih sta se s snubcem ponovno srečala. Zdaj je Frederick bogat mož.
Kako se knjiga konča, veste. Romani Jane Austen se vedno končajo srečno in glavna junakinja se vedno poroči z moškim, ki ga ljubi. Poleg tega je njen moški v svoji ljubezni vedno ravno tako goreč kot ona:)

A čeprav konce romanov lahko predvidimo že kmalu po začetku branja, knjige Jane Austen še vedno - tudi 200 let po izidu, radi beremo. Veliko njihovega šarma tiči v dialogih med posameznimi osebami; vedno znova pa navdušuje tudi pisateljičino pretanjeno poznavanje človeških značajev in obnašanj.

Jane Austen je pri ustvarjanju svojih literarnih junakinj vedno zajemala iz svojih lastnih izkušenj, a nikjer tako zelo kot ravno v romanu Prepričevanje. Na to me je opozorila že Carol Shields v biografiji o pisateljici, a tudi sama sem zlahka in dokaj jasno zaznala mnoge vzporednice med Jane Austen in Anne Elliot.
Podobnosti so lahko tako banalne kot je na primer ta, da sta obe imeli radi dolge sprehode v naravo in bili nesrečni, ko se je bilo potrebno zaradi varčevanja preseliti v letoviško mesto Bath. Obe sta bili skrbni teti svojim nečakom, ki so ju imeli zelo radi.
Podobnosti med pisateljico in njeno junakinjo pa so lahko tudi bolj subtilne. Obe - Jane in Anna, sta se sprijaznili s tem, da ju v življenju čaka samo še razočaranje. Obema je bilo žal, da sta zavrnili snubitev. Obema je nekdo svetoval, naj to storita - Anne lady Russel; Jane verjetno sestra Cassandra, ki je bila tudi sama neporočena.
Ali sklepam preveč, če rečem, da je mogoče zaradi tega napačnega, lahko celo nevoščljivega in zavistnega svetovanja, odnos med Anne in njeno sestro Elizabeth iz knjige Prepričevanje, orisan kot izredno hladen in brez ljubezni? Se v tem hladnem odnosu zrcali zamera, ki jo je Jane Austen gojila do svoje sestre Cassandre, ki jo je prepričala v to, da je zavrnila poroko? Mogoče.

V romanu je Jane Austen obdelala tudi staranje, ki ga je - v času pisanja stara že preko 40 let, tudi sama že občutila. Razpravljanje o tem, kako nekdo dobro izgleda, kdo pa za svoja leta izgleda precej slabo in kaj je vzrok za to, je sicer večinoma in s precejšno mero ironije ter posmeha, položila v usta Anninega očeta, vendar pa tudi Anne ni bila imuna za takšna razmišljanja. Močno jo je namreč pretreslo in prizadelo, ko je izvedela, da je kapitan Wentworth omenil, da se mu Anne po sedmih letih zdi zelo spremenjena (beri, postarana) - tako zelo, da je ne bi več prepoznal.

Višek romana in glavni pokazatelj, da je Anne iz drugačnega testa kot ostale junakinje Jane Austen, je predzadnje poglavje. Tam se pokaže, da je Anne - in z njo tudi Jane, odrasla, zrela ženska, ki ne okoliši in se ne spreneveda. Zaveda se svojih čustev in čustev svojega izvoljenca. Odloči se, da ne bo pasivno čakala, ampak da bo usodo vzela v svojo roke. Tako je ona tista, ki da pobudo in izzove kapitana Wentwortha, da stori, kar mora storiti. Annino ravnanje je še posebno pomenljivo zato, ker je imela pisateljica v začetku s tem poglavjem drugačne namene. Snubitev naj bi potekala tako kot ponavadi v njenih romanih - z aktivno vlogo moškega, nekje na samem, pa se je potem premislila in napisala malce neobičajen, sodobnejši potek dogodkov. 

Jane Austen je v Prepričevanju ponovno podoživela svoje življenje, a mu - v nasprotju z resničnim življenjem, priskrbela srečni konec. V kapitanu Wentworthu je združila oba moška svojega življenja: mladega Harrisa Bigg-Witherja, ki jo je zasnubil, a ga je zavrnila, ker ga ni ljubila, vendar ji je bilo zaradi tega pozneje (verjetno) žal, in Toma Lefroyja, ki ga je imela rada in kateri ji je čustva tudi vračal, za roko je pa vseeno ni zaprosil.

Pravijo, da je roman slabo strukturno zasnovan. Mogoče bi se res dalo kaj izboljšati, razširiti, a vedeti moramo, da je Jane Austen roman Prepričevanje pisala, ko je bila že zelo bolna. Ni ga pregledovala, spreminjala in izboljševala, kot je to počela z ostalimi svojimi romani. Za to ni imela ne volje, ne časa.

Vseeno je to odličen roman, ki nam pisateljico kaže v nekoliko drugačni luči kot njeni ostali romani. S tem romanom je Jane Austen naredila odločen korak naprej v svoji umetnosti pisateljevanja. Samo slutim lahko, kam bi jo pripeljali njeni nadaljnji pisateljski koraki, če bi ji bili dani. Vsekakor bi bili odraz še večje pisateljske moči. Njene junakinje prav verjetno ne bi bile več frfotave mladenke, ki jih življenje in čustva premetavajo sem ter tja, pač pa odrasle ženske, ki bi se mogoče celo na krilih porajajočega se feminizma zavedale svojih pravic in se zanje začele tudi boriti.

★★★★☆
Jane Austen
(1775-1817)
(vir: www. ourcivillisation.com)

Austen, Jane
Prepričevanje
iz angleščine prevedla: Meta Osredkar
naslov izvirnika: Persuasion
založba Miš, 2012 (zbirka Srebrne niti)
350 strani (velik tisk)
ISBN 978-961-272-069-8

nedelja, 13. marec 2016

David Foenkinos: Charlotte

To je zgodba o nemški slikarki Charlotte Salomon (1917-1943).

Umetniki ponavadi čutijo neustavljivo željo po tem, da bi s svojim delom izrazili in poustvarili svoja doživetja, razmišljanja in občutja - orisali svoje življenje. Pisatelji pišejo, glasbeniki skladajo ali izvajajo skladbe, slikarji slikajo. Charlotte Salomon je v svojem delu Leben? oder Theater? združila vse troje. V borih 18-ih mesecih, ko je bila begunka na Azurni obali v Franciji, je poslikala in popisala 769 pol papirja, na katerih je skozi umetnost in z dodatkom domišljije opisala in naslikala svoje življenje. Dodala je še zabeležke, katere skladbe naj se ob posameznih risbah poslušajo ali pojejo.

Francoski pisatelj David Foenkinos je leta 2004 v Berlinu naletel na razstavo teh Charlottinih slik. Zbirka slik ga je tako zelo ganila in presunila, da je začel raziskovati vse, kar je imelo kakršno koli povezavo s Charlotte Salomon. V prvi vrsti je natančno preučil celotno zbirko njenih slik, nato pa je obiskal tudi vse kraje, v katerih se je slikarka v svojem kratkem življenju zadrževala. Pogovarjal se je s potomci ljudi, ki so Charlotte osebno poznali in bili priča njenemu tragičnemu življenju.
Nastala je literarizirana biografija z naslovom Charlotte. V Franciji je knjiga postala velika uspešnica. Sama sem jo brala v nemškem prevodu, ki je bil eden prvih prevodov knjige - kar je pravzaprav razumljivo, saj gre za nemško slikarko. V času, ko tole pišem, knjigo že lahko dobite tudi v angleškem prevodu.
Leben? oder Theater?
Charlottino življenje je bilo zaznamovano s tremi pomembnimi stvarmi.

V njeni družini po materini strani so trpeli za depresijo. Zaradi te bolezni si je več Charlottinih bližnjih sorodnikov vzelo življenje - poleg tete, starega strica in stare mame, tudi Charlottina mama. Z depresijo se je borila tudi Charlotta sama. Zdravilo, ki je blažilo to njeno muko, je bilo slikanje.

Leben? oder Theater?
Druga stvar, ki je imela velik vpliv na njeno življenje, je bila ljubezen do Alfreda Wolfsohna. Bil je učitelj petja, ki je poučeval njeno mačeho. Charlotte je bila strastno zaljubljena vanj. Vsako besedo tega moškega si je zapomnila. Vsaka njegova misel je imela nanjo velikanski vpliv. Na slikah iz zbirke Leben? oder Theater? je njegov obraz neštetokrat upodobljen, zraven pa vedno znova zapisani tudi mnogi stavki, ki jih je izrekel. On pa... Er hat nie versprochen, nur ihr zu gehören. (Nikoli ni obljubil, da bo pripadal samo njej).

Tretja in najusodnejša stvar v Charlottinem življenju pa je bil nacizem s holokavstom. Salomonovi so bili židje. Prepozno so spoznali, kako nevaren je nacizem. Niso verjeli v to, da lahko oblast nekoga zapre ali celo umori samo zato, ker je žid. Man muss optimistisch bleiben, je menil oče (Potrebno je ostati optimističen). Vemo, da se je pozneje takšno prepričanje izkazalo za zmotno - ali kot je ugotovil Biliy Wilder: Die Optimisten kamen nach Auschwitz, die Pessimisten nach Beverly Hills (Optimisti so prišli v Auschwitz, pesimisti pa na Beverly Hills).
Šele leta 1939 se je družina Salomon končno odločila, da pobegne iz Nemčije. Charlotte so poslali v južno Francijo k starim staršem. Nekaj pozneje naj bi se ji pridružila še oče in mačeha, mogoče tudi Alfred. Vendar pa so bili to za žide že izredno hudi časi, ko se je bilo nacistom že zelo težko izogniti in je bilo v tujino skoraj nemogoče pobegniti.



















Leben? oder Theater?
Obe sliki pripovedujeta zgodbo o tem, kako bo Charlottina mama postala angel in se nato s pismom vrnila k svoji hčerki.
Slika z besedilom je prosojna in naj bi se opazovala položena preko druge slike.

Charlotte je v Villefranche-sur-Mer pri Nici našla nekaj zavetja in miru. Tudi - tako kot že mnogi slikarji pred njo, umetniški navdih za svoje slike. Slikala je strastno in hitro. Uporabljala je žive in močne barve. Slike je nato popisala z besedilom. Z nekaterimi od slik - tistimi prosojnimi, je prekrivala druge slike. Vse je oštevilčila. Slike so pripovedovale o njenem življenju - o mamini zgodbi, da bo po smrti postala angel, ki se bo vrnil k njej in ji prinesel pismo, v katerem bo pisalo, kakšno je življenje na drugem svetu, o maminem samomoru, o samomoru stare mame, o mačehinih pevskih vajah, predvsem pa o Alfredu - njeni veliki ljubezni. Charlotte Salomon je pri svojem delu Leben? oder Theater? razvila povsem svojevrsten in nov umetniški stil.

Ko sem si ogledovala njene slike, mi je postalo jasno, kako težko delo si je zadal David Foenkinos, ko se je odločil pisati o Charlotte Salomon. Ob tako močno izraznih slikah, iz katerih dobesedno kepi vse, kar se je nabralo v Charlotte, je težko napisati knjigo, ki ne bi izpadla banalno oz. delovala naivno in prisiljeno. Življenje, ki ga je Charlotte izrazila v svojih slikah, je težko poustvariti nekomu drugemu v knjigi.

Davidu Foekinosu, seveda, s svojo knjigo ni uspelo ustvariti takšne umetnine kot je Leben? oder Theater?. A to pravzaprav ni tako zelo pomembno. Nekatere knjige so pač napisane samo zato, da povejo pomembno zgodbo. To je čisto dovolj. In življenjska zgodba Charlotte Salomon je še kako pomembna. S pomočjo biografije Charlotte je postala znana zelo širokemu krogu ljudi, ki do sedaj zanjo in za njene slike niso vedeli. Med njimi sem tudi sama. Zgodba je pretresljiva. Tragična in melanholična, a vendar tudi polna življenjske energije, svetlobe, strasti in ljubezni.

Leben? oder Theater?
Vendar pa Foekinosu ni odrekati pisateljskih sposobnosti. Kje pa! Zgodbo je predstavil zelo dobro - tako, da se bralca globoko dotakne. Poleg tega je za knjigo o prav posebni slikarki uporabil tudi prav poseben stil pisanja.
V začetku ni in ni vedel, kaj naj piše in kako naj piše o Charlottinem življenju. Naj bo to roman? Naj v knjigi nastopa tudi sam? Zapisoval si je svoje misli, poskušal, a delo ni steklo. Dveh vrstic skupaj ni uspel napisati. Po vsakem stavku se je moral ustaviti. Enostavno ni šlo dalje. Vedno znova je moral začeti pisati novo vrstico.
No, potem je pa le ugotovil, da je mogoče takšen - odsekan in zatikajoč se, način pisanja še najprimernejši za knjigo o Charlotte.

Knjiga je tako pisana v kratkih stavkih, ki so vsak v svoji vrstici. Tam, kjer bi moral biti odstavek, je prazna vrstica. Besedilo izgleda kot kakšna pesnitev, čeprav se bere kot proza. Oda, posvečena Charlotti Salomon. Takšen način pisanja daje bralcu - in je dajal tudi pisatelju med ustvarjanjem knjige - čas in možnost, da se med posameznimi stavki zaustavi in globoko zajame sapo pred naslednjo pomenljivo mislijo. Takole to poteka:

Du darfst von mir nichts erwarten.
Verstehst du?
Charlotte nickt vorsichtig.
Wenn ich bedrängt werde, kann ich nichts geben.
Ich ertrage es nicht, wenn ich merke, dass man etwas von mir erwartet.
Wer einmal durch die Hölle gegangen ist, braucht Freiheit.

(Ničesar ne smeš pričakovati od mene.
Razumeš?
Charlotte previdno pokima.
Če se počutim ogroženega, ne morem ničesar dati.
Ne prenesem, da se od mene nekaj pričakuje.
Kdor je šel enkrat skozi pekel, potrebuje svobodo) 

Kako se je končala življenjska zgodba Charlotte Salomon? Na žalost ni težko uganiti.
V septembru 1943 so po kapitulaciji Italije nacisti zavzeli tudi južni del Francije. Začelo se je intenzivno iskanje židov, ki so živeli na tem ozemlju. Lov na ljudi je vodil Alois Brunner. Nekdo je Charlotto izdal in jo naznanil oblastem. Takšni ljudje se vedno najdejo. Ujeli so jo in jo deportirali v taborišče Drancy pri Parizu. 7.oktobra je bila že na poti v Auschwitz. Tja je prispela 10. oktobra 1943 in bila še isti dan umorjena s plinom. Stara je bila 26 let in že pet mesecev noseča.

Njeno umetniško delo Leben? oder Theater? se je po zaslugi dobrega prijatelja, zdravnika dr. Moridisa, ohranilo. Danes slike hranijo v židovskem muzeju v Amsterdamu - Joods historisch museum. Če si želite, si jih lahko ogledate na internetni strani muzeja

Charlotte Salomon
med slikanjem v vrtu v Villefranche, Francija
(vir: Wikipedia)

Foenkinos, David
Charlotte
iz francoščine v nemščino prevedel: Christian Kolb
prevod dela: Charlotte
izvirna založba: Édition Gallimard, Paris
Deutsche Verlags-Anstalt, München, 2015
237 strani
ISBN 978-3-421-04708-3

ponedeljek, 7. marec 2016

Film Razsodnost in rahločutnost

naslovnica prve izdaje romana
(vir: Wikipedia)
Razsodnost in rahločutnost ali Sense and Sensibility je bil prvi roman, ki ga je Jane Austen uspelo izdati. To se je zgodilo leta 1811, ko je bila stara 36 let. Kar nekaj let pred tem ji je sicer založnik že odkupil roman Nothangerska opatija, a se pozneje za izdajo ni odločil. Razsodnost in rahločutnost je bil eden od njenih zgodnjih romanov, ki ga je napisala precej prej, kot je bil izdan - ko ji je bilo komaj nekaj čez 20 let.

Jane Austen je vedno zaupala vase. Vedela je, da dobro piše. Svojih zgodnjih romanesknih zapiskov ni nikoli zavrgla. Vztrajno jih je popravljala in izboljševala. Ko so ji končno objavili prvi roman, je - čeprav anonimna, zaslovela. Izredno ji je godilo, kakor godi vsakemu, ki se iz pisatelja, ki ne objavlja, spremeni v pisatelja z objavljenimi knjigami.

Roman Razsodnost in rahločutnost je dosegel velik uspeh. Kritiki in bralci so ga zelo lepo sprejeli. Zaradi uspeha tega romana, je Jane Austen prav kmalu lahko objavila svoj naslednji, verjetno najbolj prepoznavni - tudi že precej let prej napisani roman, Prevzetnost in pristranost.

Pred leti, ko so različne slovenske časopisne hiše skupaj s svojimi časopisi izdajale cele zbirke kakovostnih romanov po izredno ugodni ceni, sem kupila in nato takoj tudi prebrala roman Razsodnost in rahločutnost. Mimogrede... naslovnica je grozna. Tudi roman me ni prav nič navdušil. Zdelo se mi je, da berem slabo kopijo Prevzetnosti in pristranosti.

Potem sem pa ta konec tedna na TV1000 naletela na film iz leta 1995, ki je bil posnet po romanu. No, to pa je bilo čisto nekaj drugega. Navdušena sem do zadnjega koščka telesa in duha!

Mogoče je vzrok za moje navdušenje dober scenarij filma. Napisala ga je Emma Thompson in zanj dobila oskarja. Koliko se scenarij drži vsebine romana, vam ne morem povedati, ker se romana skoraj ne spominjam več. Se pa zgodba v filmu zapleta in odpleta zelo zanimivo. Dve revni sestri je potrebno omožiti. Imamo dva sila romantična pripetljaja, ko moška junaka rešujeta poškodovano ali podhlajeno in obnemoglo damo, ki se je predolgo zadržala na prostem, in jo je tam ujela nevihta. Med nastopajočimi je kar nekaj drobnih nesporazumov, ki pa niso nadležni in zoprni, pač pa popestrijo dogajanje. Veliko je tudi finega humorja. Fajn.

A da sem si film, potem ko sem ga zagledala na sporedu, sploh ogledala, se gre v prvi vrsti zahvaliti igralski zasedbi. Ta je enkratna! Režiserju Ang Leeju je uspelo pod svoje okrilje zbrati same dobre angleške igralce.

Emma Thompson in Kate Winslet kot sestri Dashwood
(vir: Columbia Pictures Corporation)
Glavno vlogo gospodične Elien Dashwood je zaigrala Emma Thompson. Uživala sem v njeni igri. Neprekosljiva je bila v obrazni mimiki. V njenih očeh in v izrazu na obrazu so se zrcalili občutki, ki jih je sicer - razsodna kot je bila, tako skrbno skrivala. Za to vlogo je bila nominirana za oskarja.

Kate Winslet je igrala njeno mlajšo sestro Marianne. Ta sestra je poosebljenje druge polovice naslova filma - rahločutnosti. Ona je tista, ki vse, kar se dogaja okrog nje (pre)globoko občuti, ne zna skrivati svojih čustev in je goreča ter strastna v svojih mislih in dejanjih. Mlada Kate Winslet je vse to prav odlično zaigrala. Samo frizuro ji niso dobro naredili. Njeni kodri so delovali tako umetno, da je skoraj bolelo.

Ime s seznama igralcev, ob katerem mi je pa srce najhitreje bilo in ob katerem je padla odločitev, da si film vsekakor ogledam, je bil Alan Rickman. To je eden mojih ljubših igralcev. V začetku letošnjega leta je na žalost preminil - v istem tednu kot David Bowie. V filmu Razsodnost in rahločutnost je spet upodobil lik, kakršnega je najpogosteje igral. Polkovnik Brandon je na zunaj prav tako malo simpatičen kot profesor Robaus Raws iz Harryja Potterja, a v svojem bistvu zelo dober človek. Zna vztrajno in iskreno ljubiti, četudi ga njegova izvoljenka vedno znova prizadene in razočara.

Alan Rickman kot polkovnik Brandon
(vir: Columbia Pictures Corporation)
Nastopa tudi Hugh Grant, ki je simpatičen, malce zmeden in zelo zadržan gospod Edward Ferrars, ki je velika ljubezen gospodične Elien Dashwood.

Stransko, a zelo opazno vlogo ima Hugh Laurie, sicer bolj znan kot dr. House iz nanizanke Zdravnikova vest. 
Pa še eno igralko, ki je zaigrala v manjši stranski vlogi imamo - Imeldo Staunton, ki je pozneje nastopila tudi v Harryju Potterju, kot zoprna Dolores Unbridge.

Hugh Grant kot Edward Ferrars
(vir: Columbia Pictures Corporation)
Tako - zaradi teh igralcev in njihovega izvrstnega igranja je bilo film Razsodnost in rahločutnost veselje gledati. Tudi zabavno. Polepšalo mi je petkov večer - in potem še nekaj sobotnega popoldneva, kajti film je tako dolg, da si ga nisem zmogla ogledati v enem kosu.

Navdušujoči so bili tudi kraji, kjer so film snemali. Ob prizorih, ki so se dogajali na ozadju zelene gričevnate angleške pokrajine, sem se vedno znova spomnila na to, kako rada je imela Jane Austen naravo, življenje na podeželju in dolge, dolge sprehode.

Še vedno imate čas, da si film ogledate na televiziji (ne da bi se ga bilo treba izposoditi ali piratsko downloadati) - v kolikor si ga, seveda, še niste. Še vsaj ta teden ga bodo vrteli na TV1000. Priporočam.
Sama pa se ubadam z vprašanjem, kaj vendar sem zgrešila med branjem romana, da me je pustil tako hladno? Film vendarle ne more biti boljši od knjige, po kateri je bil posnet;)

nedelja, 6. marec 2016

Lev N. Tolstoj: Vojna in mir (četrti zvezek in epilog)

Roman Vojna in mir se približuje koncu. Smrtno ranjena zver - Napoleonova armada, beži iz Rusije.
Usode junakov se zaključujejo.
Vsi hudobni so za zlo, ki so ga povzročali, kaznovani. Nekateri umrejo za angino pektoris (hja, prevedeno kot srčni krč), drugim amputirajo nogo, tretji enostavno izginejo in niso vredni nobene pisateljeve besede več.

A umrejo tudi nekateri od pozitivnih junakov. Njihovi bližnji se vsak po svoje soočajo z njihovo izgubo.
Kadar človek vidi umirajočo žival, ga prevzame groza: vpričo njega vidno poginja in nehava biti to, kar je tudi on sam - njegovo bistvo. Če pa je umirajoče bitje človek, ljubljen človek, ki si z njim v živi zvezi, tedaj čutiš razen groze pred uničenjem življenja tudi pretrg in duševno rano, ki je takisto kakor telesna rana, časih smrtna, časih pa se zaceli, a zmeraj boli in se zmeraj boji dražečega zunanjega dotika.

Odlomek o umiranju je najpretresljivejši v celi knjigi. Tudi najbolj grozljiv. Ne zaradi umiranja samega, tudi ne zaradi trpljenja povezanega s tem, pač pa zaradi sprememb, ki doletijo umirajočega. V romanu temu rečejo, da je umirajoči postal "mehak" - mišljena pa je "zavest odtujenosti od vsega zemeljskega", ko umirajočemu vse zemeljske stvari postanejo nepomembne, in brez nemira ter nestrpnosti samo še "čaka tisto, kar prihaja". Njegovim bližnjem takrat postane dokončno jasno, da upanja na ozdravitev in vrnitve v življenje ni več.

A vrnimo se k živim.
Pierre ob koncu knjige upraviči svojo vlogo glavnega junaka romana. V francoskem ujetništvu, v družbi ostalih ujetnikov - večinoma preprostih ljudi, in ob nenehnem soočanju s smrtjo, ugotovi, kaj je bistvo življenja in najde odgovore na vprašanja, ki si jih je zastavljal preko celotnega romana. Od takrat dalje je pomirjen sam s sabo. Na zunaj še vedno deluje zmedeno in raztreseno, a v svoji notranjosti postane samozavesten mož, ki ve, kje je njegovo mesto in kakšna je njegova vloga v svetu. Ko pa je človek pomirjen sam s sabo, tudi dogodki v njegovi okolici začnejo dobivati urejen in smiseln vzorec.

Pierre (s psičkom) v francoskem ujetništvu,
iz BBC serije Vojna in mir, 2016
(vir: BBC)
Obljubila sem, da nekaj napišem o Sonji.
To je tragična oseba. Vedno na robu pozornosti, vedno v Natašini senci. Tudi v teh mojih zapisih o romanu Vojna in mir, sem morala zanjo prav načrtno rezervirati prostor. Brez tega bi tudi pri meni izostala - bila komaj omenjena, kakor v romanu vedno znova nekje v ozadju.
A v bistvu je to dekle - osirotela in revna Natašina sestrična, ki živi pri Rostovih, izredno dobro dekle. Ni se ji bilo težko žrtvovati za druge - predvsem za člane družine Rostov in še posebej za Natašo. Tiho in potrpežljivo je ljubila svojega bratranca Nikolaja, ki zaradi njenih čednosti (pa tudi prikupnosti) ni mogel drugače, kot da ji je obljubil poroko. Ker grofici Rostovi ni bilo všeč, da bi se sin poročil s siromašno sestrično, je Sonja Nikolaju vrnila dano besedo glede poroke in Nikolaj "jo je bil ujel za besedo, za njeno pismo, s katerim mu je vrnila prostost" in se od nje oddaljil. Še huje: V duši ji je kar nekam očital, ker je bila tako od sile popolna in ker ji ni imel kaj očitati. Imela je vse, zaradi česar čislajo ljudi, a malo tistega, zaradi česar bi jo bil mogel ljubiti.
Ko se je Nikolaj poročil s knežno Marjo, je Sonja ostala v njegovi hiši kot - ne vem kaj - družabnica grofinje Rostove ali celo Marje. Nobena od njiju je ni marala. Kakšno življenje je neki to bilo? Živeti pod isto streho skupaj z moškim, ki ga ljubi, on se pa več ne meni zanjo in pripada drugi ženski, je grozno in tragično.
Sonja,
iz BBC serije Vojna in mir,
(vir:BBC)
Nikolaj pa ni edini, ki se grdo vede do Sonje. Tudi Nataša, ki ji je bila Sonja dolga leta najboljša prijateljica, se proti koncu knjige z Marjo pogovarja o njej in reče naslednje: Ta je tista, ki nima; zakaj ne, ne vem. Morda ji manjka sebičnosti - kaj vem česa; toda jemljejo ji, vse ji je vzeto. Časih se mi strašno smili; prej sem silno želela, da bi se Nicolas z njo oženil; ali zmeraj me je obhajalo kakor slutnja, da ne bo tako. Jalov cvet je; tak veš, kakršne ima jagoda. Časih se mi smili, časih pa mislim, da tega ne čuti tako, kakor bi medve čutili.
Tolstoj je krut do Sonje. Nataši oprosti marsikaj in ji vedno znova omogoči, da ponovno zaživi srečno življenje, Sonji pa ne oprosti tega, da je z žrtvovanjem za člane družine Rostov želela postati vredna Nikolaja in do zadnjega upala, da se bo lahko poročila z njim. Zaradi tega je bila sicer mogoče kanček hinavska, a kdo na njenem mestu ne bi bil. Sonja je bila naivna, če je mislila, da si bo s tem, ko se bo vedno znova žrtvovala za druge, pridobila njihovo občudovanje in ljubezen. Tako to v tem svetu ne gre.
Kolumnistka v Guardianu je napisala, da bi, če bi Vojno in mir pisala Jane Austen, Sonja prav gotovo imela lepšo usodo. Poročila bi se z Denisovim.
Oh ja, saj res, kdo neki je Denisov? Še eden od tistih, za katerega ni bilo prostora v teh mojih zapiskih :( Čisto na kratko: Nikolajev zelo dober prijatelj, s katerim sta bila skupaj v vojski. V redu moški, z majhno govorno napako.

Epilog je v romanu Vojna in mir svojevrsten zaključek knjige. Dolg je kar 111 strani in je razdeljen v dva dela.
Prvi del je takšen kot se za epilog spodobi. Dogajanje se preseli za sedem let v prihodnost, v leto 1820. Zvemo, da so nekateri od naših junakov poročeni. Sedem otrok iz dveh družin razveseljuje svoje starše. Ime jim je Nataša, Andrej, Petja... Sama znana imena. Zakonci so že tako navajeni drug na drugega, da se sporazumevajo brez besed. Družinsko življenje je idilično, a vendar ne povsem. Drobna nesoglasja in neskladja obstajajo, a z dobro voljo, predvsem pa z ljubeznijo, se zlahka premagajo in nikoli ne ogrožajo družinske sreče.
Nataša je povsem drugačna, kot smo jo vajeni. Prej izredno očarljiva in živahna mlada ženska se je zanemarila in zredila. Izvrstna pevka in plesalka je zavrgla svoje talente in ne hodi več v družbo. Posveča se samo še možu in otrokom. Za malo se ji zdi, da bi se lišpala za moža, ko njuna zveza vendarle temelji na drugačnih, trdnejših temeljih.
Spomnim se, kako me je ta Natašina preobrazba ob prejšnjih branjih romana razočarala. Čeprav je še vedno ne odobravam, se mi vendar ne zdi več tako zelo napačna in obsojanja vredna. Kaže, da se staram in moje mnenje postaja vse bolj podobno mnenju njene matere grofinje Rostove;-) Samo stara grofinja, ki je bila s svojo materinsko slutnjo spoznala, da izvirajo vse Natašine burje samo iz potrebe imeti družino in moža...samo mati se je čudila začudenju ljudi, ki niso razumeli Nataše, in ponavljala, da je od nekdaj vedela, kako vzorna žena in mati bo Nataša.

Drugi del epiloga je tisti, ki roman Vojna in mir dela posebnega. Tolstoj je namreč na konec romana dodal še esej o zgodovini, kar je precej nenavadno. Vem, da ga preberejo le redki bralci. Na samo zgodbo romana nima prav nobenega vpliva in je tako lahko precej nezanimiv in dolgočasen. A ker je v njem Tolstoj povzel vsa svoja razmišljanja glede zgodovine, njenega poteka in razumevanja, ga je več kot vredno prebrati. Zaradi tega epiloga Tolstoja zdaj še bolj cenim kot sem ga. Zdaj vem, da ni bil samo odličen pisatelj, ampak tudi občudovanja vreden znanstvenik, ki se je metodično in argumentirano lotil razlage zgodovine kot vede. Zagovarjal je metode, ki jih kot relevantne sprejemajo šele po več kot 150-ih letih. Na primer to, da zgodovino ne pišejo veliki ljudje, ampak množica navadnih, običajnih ljudi, ki jih je zgodovinska znanost vedno puščala na obrobju. In res, v zadnjem času zgodovinarje več ne zanimajo vladarji, kralji in faraoni; vse raje preučujejo življenje preprostih ljudi in iz tega sklepajo na potek zgodovine.
Tolstoj tudi napiše, da vladarji nimajo toliko moči in svobode pri odločanju, kot si radi domišljamo. Še zdaleč ne velja, da se bo njihova volja vedno uresničila. Uresničijo se samo tisti od njihovih ukazov, ki se lahko.
Tolstoj je zagovarjal tudi mnenje, da se je pri proučevanju zgodovine napačno spraševati o vzrokih za določene dogodke. Bolj pametno je iskati splošne zakone, po katerih se zgodovina ravna - iskati nekaj podobnega kot so zakoni v matematiki in fiziki. Razvoj zgodovine kot vede kaže, da je imel tudi tukaj še kako prav. Ta del epiloga bi morali prebrati vsi, ki imajo radi zgodovino - pa naj bo to strokovno ali ljubiteljsko.


ZAKLJUČNE MISLI O ROMANU VOJNA IN MIR

Uf, oddahnila sem si :) Vi, ki berete moj blog, pa tudi ;) Konec je.

No, meni je odleglo zato, ker me branje ni razočaralo, in bo roman Leva Nikolaeviča Tolstoja, Vojna in mir, še naprej ena izmed mojih najljubših knjig.
Zdaj sicer vem, da to še zdaleč ni roman, po katerem bi se pisatelji morali zgledovati - primer romana nad romani, idealni roman.  Marsikaj mu manjka in v njem je veliko nedorečenega. Roman je nekoherenten in preobsežen, da bi ga lahko pisatelj v popolnosti obvladal. Nekateri dogodki in osebe obvisijo v zraku. Še kaj bi rada zvedela o njih, a pisatelja več ne zanimajo in o njih molči.
A vendar vse to ne zmanjšuje veličine tega romana. Zgodba in osebe (Ogromno jih je!) se zrasejo z bralčevo dušo - vsaj z mojo so se, in to je zame najpomembnejše. Oh, če bi se dalo, bi Vojno in mir še kar brala in brala.
Druga dobra stvar romana je ta, da iz knjige ves čas žari spoznanje, kako veliko veselje je imel Tolstoj s tem  svojim delom. Dal si je duška. Na široko je razpletal svoje razmišljanje o Napoleonovem pohodu v Rusijo in ruskemu odgovoru na to. Bralcu predava in ga poučuje. To sicer delajo mnogi pisatelji, a pri Tolstoju je to poučevanje simpatično. Vsaj zame:) Tudi dosledno in sistematično, z repom in glavo. Kot bralka nikoli nisem imela občutka (ki ga imam sicer pogosto pri prebiranju sodobnih - tudi slovenskih pisateljev), da svoje misli razpleta samo zato, da bi mi pokazal, kako veliko zna in kako drugi nimamo pojma. Da sem mu verjela, mi je nanizal ogromno število argumentov. Da sem ga bolje razumela, mi je pripovedoval v prispodobah. Enkratno.

Roman Vojna in mir se lahko bere na različne načine. 
Če se odločite, da boste zasledovali le zgodbo in spremljali usode oseb, bo to izredno prijetno in zanimivo branje. Realistični roman kot se šika. Klasika, ki je zaradi svoje univerzalnosti še vedno aktualna. V tem primeru lahko mirno preskočite pisateljeva razglabljanja o zgodovini, nič ne boste zamudili. Tudi o poteku posameznih bitk lahko berete le površno. V tem primeru boste uživali predvsem v prvih dveh zvezkih; ob branju zadnjih dveh zvezkov si boste pa vedno pogosteje želeli, naj se pisatelj vendarle spet vrne k zgodbi in junakom. Torej - če se boste težko prebijali že preko prvih dveh delov romana, je bolje, da odnehate. V drugi polovici romana bo vse samo še hujše.
Če pa roman Vojna in mir želite dojeti v vsem njegovem bogastvu, bo to malce bolj zahtevno branje. Da užitek ne bo izostal, morate imeti vsaj malo radi tudi zgodovino. In ne sme se vam zdeti za malo, da vam nekdo nekaj pridiga, ko vendar berete roman, ob katerem bi se radi sprostili. Boste pa v tem primeru deležni prijetnih občutkov, ki so dostopni le izbrancem;-)

Kakorkoli že, roman Vojna in mir je mojstrovina, ki jo iz vsega srca priporočam v branje.

★★★★★

Lev N. Tolstoj (1828-1910),
 posneto l.1908 v Jasnaji Poljani,
(foto: Sergej Prokudin-Gorki),
 prva barvna fotografija posneta v Rusiji
Tolstoj, Lev Nikolaevič
Vojna in mir
iz ruščine prevedel: Vladimir Levstik
Cankarjeva založba, 1968, (zbirka Sto romanov, št. 39)
1603 strani


==============================================
Na hermioninem blogu najdete še:

torek, 1. marec 2016

Carol Shields: Jane Austen, življenje

Na Jane Austen sem pomislila, ko sem brala roman Vojna in mir. Živela je v letih od 1775 do 1817 in je bila tako priča dogodkov, ki so se v burnem obdobju začetka 19. stoletja dogajali v Evropi. Prav gotovo je vedela za Napoleonov pohod v Moskvo. Po vrhu vsega je bila Anglija - njena domovina,  tista, zaradi katere naj bi Napoleon sploh napovedal vojno Rusiji. Rusija namreč ni spoštovala dogovora med Napoleonom ter carjem Aleksandrom in ni prekinila trgovanja z Anglijo, kot je bilo to domenjeno. Takšni dogodki niso mogli iti neopaženo mimo Jane Austen.
A vendar se nisem spomnila, da bi Austenova v svojih romanih kadarkoli omenila karkoli v zvezi z Napoleonovimi vojnami ali karkoli o vpletenosti Anglije v to dogajanje. Da bi to preverila, bi morala ponovno vzeti v roke katero od njenih knjig in jo brati z Napoleonom v mislih. Pa se mi ni dalo.

Kot naročeno pa se je pojavila nova, prijetnejša možnost, da se poučim o tem. Pred kratkim smo dobili literarizirano biografijo Jane Austen, ki jo je napisala Carol Shields. To je prva v slovenščino prevedena knjiga te kanadske pisateljice. Vem, da je Carol Shields pisala zelo dobre romane - enega izmed njih - Larry's Party, sem tudi prebrala in mi je bil prav všeč. Da pa je imela zelo rada tudi Jane Austen - tako zelo, da je napisala njeno biografijo (in se s tem vpisala na dooolg seznam biografov te slavne pisateljice), nisem vedela.

Knjižica Jane Austen, življenje, je ravno pravšnja. Ravno prav dolga je, ravno prav zahtevna je; bere se tekoče in je zanimiva. Idealna je za ljubiteljice Jane Austen, ki so menda gospe srednjih let in ne preveč zahtevne bralke;)

Biografija je pisana  kronološko, od njenega rojstva do smrti; v posameznih (prijetno kratkih) poglavjih pa je izpostavljena še kakšna posebnost iz njenega življenja.

Že na samem začetku romana je ena od teh posebnosti zunanji izgled Jane Austen. Kadar se omenja zunanjost pisateljic, vedno postanem pozorna in kar malo sovražno nastrojeno se postavim na obrambno-napadalne okope, da bi zaklicala: Zunanjost pa res ni pomembna! in Namesto njene zunanjosti raje ocenjujte njene knjige!
Pa me je Carol Shields hitro umirila in prisilila k priznanju, da je bil pri Jane Austen njen zunanji videz še kako pomemben.
Ker ni imela bogate dote, si je pozornost morebitnih snubcev lahko pridobila le s prikupno zunanjostjo. Ker je bila iz stanu nižjega plemstva, je bilo neprimerno, da bi si dohodke povečala z opravljanjem kakšnega poklica. Poroka pa je bila v tistem času za ženske, kot je bila Jane Austen, edina možnost, da si uredijo udobno in kolikor toliko svobodno življenje. Prav tako ni potrebno, da poudarjam, da je bila inteligenca, ki jo je Jane Austen vsekakor imela, pri iskanju ženinov bolj ovira kot prednost. Inteligentno ženo je namreč mož težje nadzoroval. Jane Austen je v Northangerski opatiji napisala: Še zlasti ženska bi morala, če ima smolo, da karkoli ve, to prikriti, kakor najbolje ve in zna. Kakor vemo, se Jane Austen ni nikoli poročila.
Je bila lepa ali ne? Ne vemo. Verjetno ne. A vendar se je ohranila tudi silhueta (glej čudovito naslovnico slovenske izdaje romana), na kateri izgleda prikupna, in njeni oboževalci radi verjamemo, da je bila kljub vsemu lepa ženska.

V knjigi je nato opisan še njen odnos z družino, ki jo je vedno podpirala in spodbujala pri pisateljevanju, tesno razmerje z edino sestro, Cassandro, in njen odnos z dvema pomembnima moškima v njenem življenju (ki nista bila sorodnika). 

Prvi je bil mlad irski študent Tom Lefroy, ki ga je srečala, ko ji je bilo dvajset let. Bil je mlad, prijeten, čeden. Zelo dobro sta se razumela. Z Jane sta se srečala samo nekajkrat, toda videti je, da so ju zabavale enake stvari in da sta imela enak občutek za ironijo. Pogovarjala sta se o literaturi, se spogledovala in plesala. Jane je bila prepričana, da jo bo na naslednjem plesu zasnubil. Pa je ni. Družina Lefroy ga je odstranila iz Janine bližine, kajti za sina so načrtovali ugodnejšo poroko. Nikoli več se nista videla.
Drugi moški je bil Harris Bigg-Wither - dedič Manydown Parka, dokaj sramežljiv enaindvajsetletni mladenič s podrsavajočo hojo in hudim jecljanjem, povrh vsega pa ni bil najbolj bister. On jo je - takrat že sedemindvajsetletno - v prisotnosti mnogih in v njihovo začudenje, zaprosil za roko. Ponudbo je sprejela, potem pa svojo odločitev skoraj takoj obžalovala. Skušnjava, da bi postala gospodarica velikega posestva, je bila verjetno velika, a vendar se z moškim, ki ga ni ljubila, ni mogla poročiti. Prvo noč po njegovi ponudbi si je premislila in se odločila, da ga zavrne. Ne vemo popolnoma jasno, če ji je bilo kdaj v prihodnosti - ko ji ni uspelo doseči neodvisnosti in samostojnosti, ko je za vedno ostala bolj ali manj odvisna le od dobre volje staršev in bratov, ter vedno brez denarja - zaradi te zavrnitve žal.

A največja teža te kratke biografije vseeno ni v "rumenih" podrobnostih iz njenega življenja. Največji poudarek je na njenih šestih romanih. Razpravljanje o njih - predvsem o njihovih glavnih junakinjah in primerjava z Jane Austen, se simpatično razteza preko celotne knjige.

V slovenščino so prevedeni vsi veliki romani Jane Austen. Če jih navedem v vrstnem redu, kot so izhajali v Angliji pred okoli 200 leti, si sledijo takole:
  • Razsodnost in rahločutnost (izdan leta 1811). To je roman, s katerim je pisateljica - takrat še anonimna, zaslovela. Tisoč izvodov prve naklade je bilo zlahka prodanih. Roman je zelo podoben veliko bolj znanemu (in po mojem mnenju tudi boljšemu) romanu, ki je bil naslednji na vrsti za izdajo.
  • Prevzetnost in pristranost (1813). Mojstrovina, ki jo je Austenova napisala, ko ji je bilo komaj dvajset let. Najbolj svetla, vedra in blesteča od njenih knjig, z najbolj seksi glavnim moškim likom. Kdo bi lahko pozabil gospoda Darcyja? Elizabeth Bennet pa je junakinja, ki jo imam rada tudi zaradi njenih napak.
  • Mansfield Park (1814). Roman, ki bega. Tudi mene je. Glavne junakinje Fanny ne morem in ne morem zapopasti in imeti naklonjene občutke zanjo, pa čeprav je najbolj socialno in finančno prikrajšana junakinja romanov Jane Austen. Tudi pri kritikih roman ni požel toliko pozornosti kot prejšnja dva romana, je bil pa všeč bralcem.
  • Emma (1815). Ta roman velja za največjo mojstrovino Jane Austen. Ema se od njenih ostalih literarnih junakinj razlikuje po tem, da izhaja iz premožne in cenjene družine, zaradi česar se ji ni potrebno omožiti. Lahko si privošči nekaj nečimrnosti, prevzetnosti in domišljavosti. Ni moja najljubša junakinja. Knjigo je Jane Austen posvetila princu regentu, ker so ji namignili, da si to želi. V posvetilu zaradi tega ne manjka ironije.
  • Northangerska opatija (1818, posthumno). Ta roman je bil prvi, ki ga je založnik odkupil od Jane Austen, a za časa pisateljičinega življenja kljub posredovanjem ni bil izdan. Napisan je bil v pisateljičinem zgodnjem obdobju (tako kot Razsodnost in rahločutnost ter Prevzetnost in pristranost). Med drugim velja za parodijo v tistem času priljubljenih "gotskih" romanov.
  • Prepričevanje (1818, posthumno). To je zadnji roman Jane Austen, ki je dokončan. Pisala ga je, ko je bila že zelo bolna, izdan pa je bil po njeni smrti. Po besedah Carol Shields je to najbolj odrasel roman Jane Austen. V junakinji Anne Elliot so bolj kot v drugih junakinjah združeni občutki izgube in osamljenosti Jane Austen, njeno obžalovanje, njen razum in navsezadnje njena pripravljenost živeti življenje, polno razočaranja. V tem stavku je na najkrajši možni način povzeto življenje te pomembne angleške pisateljica in zame osebno velika spodbuda, da roman Prepričevanje tudi sama preberem. Sem že začela:)

Jane Austen je po dvesto letih in številnih biografijah, ki so bile napisane o njej, še vedno precej skrivnostna oseba. Carol Shields se je pri pisanju svojega dela opirala na Janina pisma, pri čemer se je zavedala, da so preživela samo nekatera od njih. Sestra Cassandra je bila namreč stroga varuhinja Janinega dobrega imena in je nekatera od njih uničila. Carol Shields je bila o mnogih Janinih osebnostnih značilnostih in razmišljanjih prisiljena sklepati na osnovi junakinj njenih romanov. To pa je vedno tvegan posel, ki nas lahko zanese v povsem napačne ugotovitve.

Carol Shields je uspelo napisati zelo prisrčno biografijo. Zdaj, ko sem jo prebrala, mi je Jane Austen precej bližja, kot mi je bila. Razumem njeno satiričnost, občutek za ironijo in zbadljivost. Poznam njeno ljubezen do narave in dolgih sprehodov, pa tudi zadovoljstvo ob umirjeni vsakodnevni rutini v podeželskem domu. Cenim njeno inteligenco. Precej bolj mi je jasen njen težaven položaj starajoče se, neporočene ženske s premalo denarja in sem obenem hvaležna, da živim v drugem času. Čeprav smo ženske, po besedah prevajalke knjige in avtorice spremne besede,  še vedno deprivilegirane.  "...od nas sicer ne zahtevajo naravnost, da se poročimo in skrbimo za gospodinjstvo," pravi Katarina Mahnič o sodobnih ženskah, "nas pa bombardirajo z dobrohotnimi nasveti, kako ostati čim bolj zapeljive in spretne s kuhalnico, da bomo ohranile svojega moškega, ter nam nalagajo že skoraj kot dolžnost ostati mlade za večno." Podpišem.

Da bo moj zapis imel nekaj répu in glavi podobnega, moram pisanje zaključiti z Napoleonom in morebitnim politično angažiranim pisanjem Jane Austen. Carol Shields je priskrbela nekaj odgovorov na moja vprašanja.
Ne, Jane Austen v svojih romanih ne omenja Napoleona, ki je v tistih letih strašil po Evropi. Ne, o politiki ni pisala. Kar pa ne pomeni, da evropska politika začetka 19. stoletja ni vplivala na njena dela. 
Premajhna pozornost kritikov za njen roman Mansfield Park je bila prav lahko posledica precej večjega zanimanja časnikarjev za dogodke povezane z Napoleonom, ki je ravno takrat vztrajno izgubljal svojo moč in veljavo. 
Ko je roman Prevzetnost in pristranost pripravljala za objavo, je premišljevala, da bi v besedilo dodala življenjepis Bonaparta, da roman ne bi bil tako svetel in veder. Kako dobro, da se je premislila! 
In na koncu - če v njenih romanih burni zgodovinski dogodki niso neposredno omenjeni, jih pa lahko - če smo pozorni, zaznavamo posredno. Zakaj le so vojaki, ki vznemirjajo Bennetove sestre v Prevzetnosti in pristranosti, nastanjeni v bližini njihovega domovanja, če ne za to, da bi bili pripravljeni na obrambo, če bi morda prišlo do invazije iz Francije? In še kaj bi se našlo.

A kaj bi o tem. Romane Jane Austen beremo zaradi čisto drugih stvari.

★★★★★
Jane Austen,
kakor jo je naslikala sestra Cassandra
(vir: National Portrait Gallery, London)

Shields, Carol
Jane Austen, življenje
iz angleščine prevedla Katarina Mahnič
prevod dela: Jane Austen
Modrijan, 2015, (zbirka Poteze)
152 strani
ISBN 978-961-241-934-9