ponedeljek, 26. junij 2017

Shūsaku Endõ: Samuraj

Pustolovsko-zgodovinsko-religiozni roman japonskega pisatelja Shūsakuja Endõja, Samuraj (侍), je napisan po resničnih dogodkih. V začetku 17. stoletja je skupina japonskih ambasadorjev res odpotovala preko Tihega oceana v Novo Španijo (danes Mehiko) in nato dalje v Madrid ter Vatikan. Po sedmih letih se je nato po isti poti srečno vrnila nazaj na domačo Japonsko. Misija je bila zaradi svoje tragičnosti in nesrečne vpetosti v politične spremembe tistega časa za dolgo potisnjena v pozabo. Shūsaku Endõ je zgodbo samuraja Hasekure Rokuemona oživel na svojevrsten in zelo ganljiv način. S pomočjo založbe Sanje in v odličnem prevodu Iztoka Ilca smo roman pred kratkim dobili tudi Slovenci.

Hasekura je bil samuraj nizkega rodu. To pomeni, da nikoli ni sodeloval pri pomembnih političnih odločitvah države. Njegovi predniki nikoli niso imeli pomembnega položaja v političnih ali vojaških strukturah Japonske. Navodila je dobival od svojega neposredno nadrejenega - blagorodnega Ishida, ki je bil tudi njegov zaščitnik. Že z naslednjim v hierarhiji - z velikim gospodom, nikoli ni prišel v neposredni stik. Kot japonski plemič pa je bil vseeno lastnik zemlje - na ravnici nekje v severo-vzhodnem delu Japonske, kjer so bile tudi tri siromašne vasi s kmeti, ki so delali zanj.
V bistvu je bil Hasekura bolj kmet kot samuraj. Skupaj s svojimi tlačani je sekal drevesa v gozdu in pripravljal drva za zimo. Podobo neustrašnega samuraja, ki v bitkah vihti svoj meč, si ob Hasekuru Rokuemomu kar izbrišite iz misli.

In ta samuraj - v knjigi je večinoma poimenovan samo kot samuraj, brez imena - je dobil nalogo, da še skupaj s tremi drugimi samuraji, podobno nizkega rodu kot on sam, preko Tihega oceana odpotuje v Novo Španijo in se domeni glede trgovanja med Japonsko in Španijo. Na potovanju jih je spremljal padre Velasco - frančiškanski misijonar na Japonskem - uradno sicer kot prevajalec, a v osnovi predvsem z namenom, da bi mu uspešno opravljena misija pomagala pri širjenju krščanstva na Japonskem.

Odprava doživi marsikaj: od neviht na odprtem morju, ki jih komaj preživijo, preko prečkanja od žgočega sonca in vročine opustošene pokrajine današnje Mehike, kjer jih ogrožajo bojevita indijanska plemena, do pristanka v Španiji in nato v Vatikanu, kjer so osupli nad drugačnim načinom življenja. Večkrat si rečejo, da je svet res prostran, a kmalu za tem dodajo: a vendar so ljudje povsod enaki, ženejo jih enake želje, hrepenijo po istem, a tudi enako zlobno spletkarijo.
Evropski oblastniki jih sprejmejo različno - nikakor ne tako navdušeno kot so pričakovali, vedno zelo zadržano in sumničavo. Tudi zaradi tega se med člani misije kmalu začno pojavljati dvomi o marsičem: Zakaj so bili v resnici poslani na odpravo? Zakaj so za tako pomembno odpravo izbrali samuraje nizkega rodu? Kakšni so resnični nameni padra Velasceja?

Oče Velasce je drugi pomembni protagonist romana. Goreč misijonar, ki si je zadal nalogo narediti Japonsko krščansko. A pri tem mu ne gre - česar se dobro zaveda tudi sam, le za Božjo slavo, ampak tudi za lastne koristi. S svojim napuhom in samoljubjem je prizadel ogromno ljudi. Pomešal je Božjo in lastno voljo. Boga je celo zasovražil, ker se Njegova volja ni skladala z njegovo.
Japonska je bila izredno nedovzetna za krščanstvo. Njena kultura, način življenja in razmišljanje prebivalcev je bilo povsem neskladno s krščansko vero. A padra Velasca sta upor in odklanjanje samo še bolj podžigala v njegovi misijonarski gorečnosti. Preveliki gorečnosti, ki je na Japonskem povzročala nelagodje in nestabilnost.

Zgodba je tragična. Tragika je posebno velika zato, ker povprečno izobraženi bralec že od vsega začetka ve, da se bo misija japonskih poslancev in frančiškanskega misijonarja slabo končala. Japonska se je namreč v 17. stoletju - kmalu potem, ko je v romanu opisana odprava odrinila na odprto morje, povsem zaprla pred zunanjim svetom, tako da morebitne na novo sklenjene trgovske vezi, ki naj bi jih vpeljali odposlanci, niso imele prav nobene prihodnosti. In tudi krščanstvu na Japonskem je v tistem času začelo izredno slabo kazati, česar so se zavedali tudi v Vatikanu.
Žalostno je bilo brati, kako je plahnela gorečnost, kako sta izginjala navdušenje in upanje na nagrado po uspešno opravljeni nalogi, tako med japonskimi poslanci kot pri padru Velascu.

A v takšnih trenutkih - ko vse odpove, ko kaže, da je vse izgubljeno, ko postane jasno, da je bilo dolgo in težko potovanje nesmiselno in brez pomena, ko ponovno dobimo dokaz, da so mali ljudje samo drobni in povsem nepomembni koleščki v velikem mehanizmu državnih in cerkvenih institucij, potem je čas, da nastopi transcendentalnost. In takrat je velika verjetnost, da bodo evangelijski nauki prepričali celo Japonce; ljudje, ki so so bili drug do drugega nezaupljivi ali celo sovražni, pa se lahko zbližajo skoraj do prijateljstva. 

Roman Shūsaku Endõja, Samuraj, je enkraten fikcijski dokument enega najpomembnejših in najusodnejših zgodovinskih obdobij Japonske. Preko orisov japonskih odposlancev, njihovih družin in služabnikov sem dobila izvrsten vpogled v japonski način življenja in mišljenja. Marsikatere poteze japonskih državnikov, pa tudi običajnih ljudi, v preteklosti in danes, so mi zaradi tega romana lažje razumljive.
A največja odlika te knjige je mogoče vendarle ta, da jasno pokaže, od kod izvira neverjetna moč krščanske vere, ki že več kot 2000 let - enkrat kot plima, drugič kot useka - obliva naš svet.

Shusaku Endo
(1923-1996)
(vir:www.peterowen.com/shusaku-endo-wonderful-fool/)

★★★★☆


Endo, Shusaku
Samuraj
iz japonščine prevedel: Iztok Ilc
Sanje 2017, Zbirka Sanje, Roman
272 strani
ISBN 978-961-274-455-7

sobota, 17. junij 2017

Florian Illies: 1913 (pomlad)

Približuje se najdaljši dan v letu. Na Rožniku bodo podelili kresnika za najboljši slovenski roman v preteklem letu. Po mojem mnenju so favoriti trije: Tadej Golob s kriminalnim romanom Jezero, Goran Vojnović z romanom Figa - precej drugačnim delom kot je bil njegov bestselerski prvenec, in Mojca Kumerdej z zgodovinskim romanom Kronosova žetev.

Z najdaljšim dnem v letu se začne poletje. Na Čarobni gori se šele v tem času razcveti pomlad. In Hans Castorp se čudi posmehljivi igri narave, ki je potek dogodkov uredila tako, da nastop poletja sovpada z začetkom krajšanja dolžine dnevov. V poletje je tako že na samem začetku vsajeno seme propadanja. Kakor tudi v vsa živa bitja.
A pomladi tega še ni čutiti!

Po zimi leta 1913, poglejmo, kaj zanimivega se je dogajalo pomladi tistega davnega leta pred več kot sto leti - v umetnosti in na splošno v družbi tistega časa :)

1913 - POMLAD

Pomlad se začne z Veliko nočjo in na ta dan se je Franz Kafka končno opogumil in se iz Prage odpeljal v Berlin obiskat svojo ljubo Felicio, ki ji je pred tem mesece dolgo pisal strastna ljubezenska pisma. Če smo iz pisem izvedeli za vsako njegovo misel, razmišljanje in občutke; o tem pomembnem dogodku ne zvemo skoraj ničesar. O tem je napisal sila malo. Vsekakor je bil razočaran, ker ga Felicia ni pričakala na železniški postaji. Potem sta se le srečala, a kaj točno se je zgodilo, ne vemo. Verjetno je postalo jasno, da obstaja velika razlika med resnično Felicio in tisto umišljeno, na katero so bila naslovljena njegova ljubezenska pisma.
Kmalu po tem dogodku je podlegel melanholiji (kakor so takrat to imenovali) in se v nasprotju z mnogimi sodobniki sam zdravil. Po službi v zavarovalnici je popoldne še prostovoljno delal na eni izmed kmetij v okolici Prage.

20. aprila je Hitler na Dunaju praznoval 24. rojstni dan; istočasno sta se v Münchnu zakonca Braun z vozičkom sprehajala po parku. V vozičku je bila njuna šestmesečna hčerka Eva.

Aprilska številka National Geographica je bila v letu 1913 v celoti posvečena skrivnostnemu inkovskemu mestu Machu Picchu. Bralci so lahko prvič videli fotografije čudovitih ruševin, ki jih je v gorovju Peruja slabi dve leti pred tem odkril angleški raziskovalec, Hiram Bingham. Machu Picchu je postal svetovna senzacija, pa čeprav zasnovana na napačni predpostavki, da je bilo to mesto zadnje zatočišče Inkov pred Španci.

Konec maja je bilo politično živahno.
April 1913
V soboto 24.5. so se v Berlinu srečali vsi pomembni evropski voditelji. Povod za srečanje je bila poroka pruske princese Viktorie Luise. V gosteh pri nemškem cesarju Wilhelmu II sta bila tako britanski kralj Georg V kot tudi ruski car Nikolaj II - poleg še mnogih drugih evropskih kronanih glav. Manjkal je samo avstrijski prestolonaslednik Franz Ferdinand (točno tisti, ki bo čez približno eno leto ubit v Sarajevu). Ni bi povabljen, ker je bil neprimerno poročen. Vsi ti evropski monarhi, ki so prijateljsko nazdravljali mlademu paru in ki so si bili, mimogrede, tudi v sorodu, bodo že čez eno leto vsak na svoji strani frontne črte prve svetovne vojne, odgovorni za smrt stotisočih. Poroka v Berlinu je bilo njihovo zadnje "prijateljsko" srečanje pred vojno, ki je potem njihove medsebojne odnose in odnose držav, ki so jih vodili, močno in za vedno spremenila.
A to še ni vse.
Naslednji dan je vse te visoke goste v Berlinu dosegla šokantna novica z Dunaja. Tam je v noči s sobote na nedeljo eden izmed najvišjih vojaških predstavnikov Avstro-Ogrske monarhije, Alfred Redl, naredil samomor. Pravzaprav je bil nagovorjen v to. Na mizi v hotelski sobi, kjer je bival, se je skrivnostno pojavila pištola in Redl je pravilno prepoznal namig in se ustrelil. Vzrok za tako drastično potezo je bilo to, da so ga razkrinkali pri vohunskem delu za ruskega carja. Da je bila sramota še večja, se je kljub poskusom, da bi stvar zakrili, izkazalo, da je vohunil zato, ker je nujno potreboval večje količine denarja in sicer zato, da je lahko vzdrževal razkošni način življenja svojega ljubimca. Kako je to novico sprejel ruski car v Berlinu, se ne ve. Verjetno na zunaj povsem mirno in neprizadeto, kajti "forma" je v takšnih primerih zelo pomembna.

A pustimo politiko. Tudi to, da je ravno na to nedeljsko jutro, ko je bil Dunaj pretresen zaradi samomorilskega dogodka, Hitler zapustil prestolnico Avstro-Ogrske - da bi se izognil služenju vojske, in odpotoval v München. Tukaj je nadaljeval s svojim delom. Preko dopoldneva je slikal akvarel, ki ga je popoldne poskušal prodati, proti večeru pa je bral politične knjige. In vedno znova se je zmrdoval nad umetniškimi deli slikarjev njegove generacije, ki so stopali po poteh avantgarde. Že takrat so bila ta dela zanj izrojena in degenerirana - Entartete Kunst.

Ker je hermionin blog literarni blog, se raje pomudimo pri knjigah, ki so izšle v prvi polovici leta 1913.

Thomas Mann je izdal Smrt v Benetkah in pretresel svojo ženo Katio, ki ji je s tem le postalo jasno, da se v možu skriva tudi homoseksualna narava. Mogoče je tudi zaradi tega v tistem času tako rada in pogosto zahajala v različne senatorije. Tudi v tistega v Davosu, ki je bil navdih za Čarobno goro.
Pomladi leta 1913 je Thomas Mann svojim otrokom zaupal, da bo začel pisati novo knjigo - mislil je ravno na Čarobno goro -, ki bo smešna in zabavna. Od takrat dalje se je v pismih, ki jih je pošiljal otrokom, vedno podpisoval s črko Z. Z kot Zauberer ali čarovnik.

Naslednji pomembni roman pomladi leta 1913 so Sinovi in ljubimci, angleškega pisatelja D.H. Lawrenceja. A bolj kot nad svojim romanom je bil takrat mladi angleški pisatelj navdušen nad Friedo von Richthofen - šest let starejšo poročeno žensko, materjo treh otrok, ki je verjela v svobodno ljubezen. Skupaj z njo je odpotoval v hribe zgornje Bavarske in preživel nekaj nepozabnih mesecev, ki so pozneje služili za navdih njegovemu najslavnejšemu romanu, Ljubimec lady Chatterley.

Fischer Verlag,
Berlin 1913
(vir: Wikipedia)
To sta znana romana, ki sta postala klasika in se bereta še danes. A vendar v letu 1913 noben od njiju ni dosegel uspeha, ki ga je požela v aprilu 1913 izdana knjižna uspešnica Bernharda Kellermanna, Der Tunnel. Nekateri celo trdijo, da je bila to najuspešnejša knjiga prve polovice 20. stoletja. Leta 1922 je izšla tudi v slovenskem jeziku. V nekaterih slovenskih knjižnicah si jo lahko še vedno izposodite. Gre za znanstvenofantastični roman, ki se godi v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja - se pravi v prihodnosti, in pripoveduje o gradnji predora pod Atlantikom, ki bi povezoval Evropo in Severno Ameriko. Opisano je težko delo delavcev, njihovi upori in jeza, zapleti pri gradnji.  Po 26. letih gradnje predor uspejo dokončati, a takrat je projekt že zastarel in neuporaben. Letala prevažajo ljudi iz Evrope v Ameriko in takšen promet se izkaže za hitrejšega, udobnejšega ter cenejšega. Roman je preroški, saj je pisatelj pravilno predvidel razvoj letalskega prometa. Ni pa predvidel prve svetovne vojne.

Kakor je niso predvideli tudi mnogi drugi intelektualci tistega časa, na primer Norman Angell. Ta je s svojo študijo The Great Ilusions miril evropske intelektualce, ki so bili nervozni ob dogajanju na Balkanu. Po umiku Otomanov z Balkana so se namreč države kot so Bolgarija, Grčija, Albanija, Srbija in Črna Gora, spopadle za razdelitev izpraznjenih ozemelj; izbruhnili sta tako imenovani Balkanski vojni, ki sta grozili, da se razširita na ostalo Evropo. A Norman Angell je trdil - in vsi so mu radi verjeli - da do velike (svetovne) vojne ne bo več prišlo, kajti države naj bi bile gospodarsko, komunikacijsko in finančno preveč tesno povezane, da bi si dovolile medsebojni spopad. Zasledite kakšno podobnost z današnjim časom? Bankirji naj tudi ne bi dopustili, da se denar porablja za vojno, je trdil.

In če že pišem o podobnosti tistega časa z današnjim, naj omenim še način reševanja osebnih problemov, ki je še kako značilen za današnji čas, poznali pa so ga tudi v letu 1913.
20. junija 1913 je brezposelni učitelj Ernst Friedrich Schmidt med opoldanskim odmorom vstopil v šolo v mestu Bremen in začel streljati. Umrlo je 5 deklic, starih med 7 in 8 let; 18 otrok in 5 odraslih pa je bilo hudo poškodovanih. Vzrok za dejanje: ni dobil dela kot učitelj v tej šoli.

Končajmo z največjim kulturnim dogodkom pomladi leta 1913 v Evropi. Konec maja je bila v Parizu premiera umetniškega dela, ki je eno ključnih 20. stoletja. A predstava je bila tako zelo nenavadna in nova, da je niti pariško občinstvo - za avantgardne predstave daleč najdovzetnejše evropsko občinstvo tistega časa - ni uspelo mirno pogoltniti. Gre za glasbeno-plesno predstavo z naslovom Le sacre du printemps; glasbo je napisal Igor Stravinski, plesno koreografijo pa slavni ruski baletnik Vaclav Nižinski.
Predstava je bila škandalozna! Če vas zanima, kako približno je izgledala, si oglejte spodnji videoposnetek. Posnet je bil ob ponovni postavitvi dela ob stoletnici premiere. Predstava je zvesto sledila originalni koreografiji.

Pozorni bodite že na uvodne tone fagota, ki so nenavadno visoki in ob katerih se je publika že začela posmehovati. Ko pa so na oder prišli plesalci, so se iz občinstva zaslišali prvi žvižgi, ki so se z nadaljevanjem predstave samo še stopnjevali. Le Maurice Ravel (saj poznate njegov Bolero) je vzklikal: Genialno! Hrup v dvorani je postal tako močan, da plesalci niso več slišali glasbe. A so plesali dalje. In glasbeniki so pod stoičnim dirigentskim vodstvom igrali naprej. Tudi potem, ko je direktor gledališča zapovedal ugasniti luč, ki je osvetljevala oder, z namenom, da bi se protesti publike vsaj malo pomirili.


Igor Stravinski je bil tisti večer globoko prizadet, a vendar še vedno prepričan, da je ustvaril glasbeno delo stoletja. Veliki umetniki so vedno samozavestni, sicer nikoli ne bi postali veliki.
Med publiko v dvorani je sedela tudi Coco Chanel. Njen mali salon za klobuke, ki ga je imela v Parizu, je bil tako kot ta predstava, nekaj posebnega. Coco Chanel je tisti večer prvič videla slavnega ruskega skladatelja Igorja Stravinskeja. In kmalu postala njegova ljubica:)

V leto 1913 se spet povrnemo ob koncu letošnjega poletja.

===========================================

Na hermioninem blogu najdete še:

ponedeljek, 5. junij 2017

Yoko Ogawa: Zärtliche Klagen

Zärtliche Klagen (ali Nežne tožbe), v originalu やさしい訴え (Yasashii uttae), je naslov romana japonske pisateljice Yoko Ogawa kot tudi naslednje skladbe (Les Tendres Plaintes), ki ima v romanu zelo pomembno vlogo:


Predstavljajte si, da to skladbo igra moški, star okrog štirideset let, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, v hiši sredi gozda, v hribih nekje vzhodno od Tokia. Čembalo, na katerega igra, je sam izdelal. Poslušata ga le dve ženski. Obe sta tesno povezani z njim - ena telesno, druga duhovno.
Vsak od teh treh je v bližnji ali malo bolj oddaljeni preteklosti doživel nekaj tragičnega. Vsi v neokrnjeni naravi, daleč od ponorelega sveta, iščejo zavetje in tolažbo. Vsi trije se zapletejo v svojevrsten ljubezenski trikotnik, ki pa je daleč od tega, da bi bil klišejski.

Moškemu je ime Nitta in je obetal postati velik pianist. A prišlo je, da naenkrat in povsem brez vzroka, ni več zmogel igrati pred občinstvom - niti pred enim samim poslušalcem ne. Neke vrsta trema se je pojavila in zaradi nje je bilo z njegovo kariero pianista nepreklicno konec. Preselil se je v samotni kraj v hribih in začel z novo dejavnostjo. Začel je izdelovati čembala in bil pri tem zelo uspešen.

Kaoru je Nittova mlada asistentka, ki se uči izdelovati čembala; pomaga pri delu in skrbi za to, da lahko njen učitelj nemoteno opravlja visoko specializirano delo izdelave glasbenih inštrumentov. V samoto se je zatekla potem, ko je neka ženska ubila njenega zaročenca.

Ruriko je prvoosebna pripovedovalka. Po poklicu je kaligrafinja. V družinsko počitniško hišico v hribih - nedaleč stran od Nittove hiše, se je umaknila od svojega moža, ki jo je varal in bil do nje tudi nasilen.

Med moškim in dvema ženskama se razvije svojevrstno razmerje. Obe ženski sta zaljubljeni v Nitta in ta je do obeh prijazen in pozoren, a ljubi lahko samo eno. Pogosto je redkobeseden in skrivnosten, a zaradi tega je verjetno še zanimivejši. Kar je v tem razmerju najbolj očitno - in v tem se ta odnos razlikuje od ostalih ljubezenskih trikotnikov, je to, da med vpletenimi ni prav nobene sovražnosti. Nekaj ljubosumnosti že, nikakor pa ne sovražne nastrojenosti, škodoželjnosti, privoščljivosti in drugih podobnih negativnih čustev, ki jih je v takšnih razmerjih ponavadi na pretek. Še najhujša je obsesija s tem, v prisotnosti katere od obeh žensk bo Nitta igral na čembalo.
Poudarek  je na drugih občutjih - na strahu pred zapuščenostjo in osamljenostjo, izgubo ljubljene osebe in pogumom prekiniti z nečem škodljivim ter se podati na nove življenjske poti. Pomembno vlogo pa imajo seveda tudi ljubezen, občutek pripadnosti in zaupanja, ki pa niso vedno nujno na relaciji moški-ženska.

Stil pisanja je takšen kot je naslov in kakršna je slika na naslovnici nemškega prevoda romana - nežen in občutljiv; lep in skoraj dišeč. Besedilo se bere tako, kot Ruriko včasih ure dolgo zre skozi okno in opazuje naravo, ki se razprostira neposredno za teraso njene počitniške hiše.

Življenjske zgodbe nastopajočih in njihova medsebojna razmerja se pred bralcem razkrivajo počasi. Med posameznimi novimi odkritji je dovolj časa, da si bralec ustvari svoje mnenje in svoje razmerje do napisanega. Za primerno razpoloženje poskrbijo opisi narave - gozda, gora in jezera v različnih letnih časih. Prekrasni utrinki iz narave - daleč stran od  hektičnega Tokia, so prav gotovo eden izmed vrhuncev romana. Tudi zaradi njih knjige, potem ko sem jo začela brati, nisem mogla odložiti, pa čeprav bi bilo zaradi drugih obveznosti to potrebno. Z njihovo pomočjo sem se preselila v nek drug svet; lep v svoji divjosti in odmaknjenosti. Drugačen kot je dandanes.

Yoko Ogawa je roman Zärtliche Klagen napisala leta 1996, ko še ni bilo interneta in mobilnih telefonov. Brez teh dveh stvari in verjetno še kakšnih, so tri glavne osebe imele možnost, da so svoja medsebojna razmerja gradila na povsem drugačen način, kot bi jih sicer. Nastal je izredno zanimiv in topločloveški roman, ki me je prevzel.

Druga stvar, ki me je silila v to, da knjigo preberem v enem dahu, je bila glavna junakinja romana. Ruriko je vendarle tista, ki ima kot prvoosebna pripovedovalka v romanu največ prostora in je tudi najbolj natančno orisana. Zasluži si osrednje mesto v knjigi. Všeč mi je bila s svojim pretanjenim občutenjem in dojemanjem najbolj drobnih nians v razmerju z ostalima dvema junakoma. Všeč mi je bila njena neposrednost in tudi jasna vprašanja, ki jih je zastavljala Nittu, pa tudi Kaoru, in so posegala v samo jedro njihovega medsebojnega razmerja.

Pravijo, da Yoko Ogawa vse svoje romane - in teh ni malo! - piše vedno na isti način. Če je to res, Nežne tožbe nikakor ne bodo njen edini roman, ki ga bom prebrala. Takšni romani, ki jih ženejo osebe, ne pa toliko zgodba sama, so mi vedno všeč.
Čeprav roman proti koncu izgubi nekaj zagona in vznemirljivosti, postane za kanček preveč predvidljiv, nekatere  poteze nastopajočih pa prisiljene, je to odličen roman, ki mi je odprl vrata v povsem nov svet, takšen, v kakršnem bi vsaj za nekaj časa prav rada živela.

★★★★☆
Yoko Ogawa
(vir:Tadashi Okochi/Picador USA)

Ogawa, Yoko
Zärtliche Klagen
naslov originala: Yasashie uttae
iz japonščino v nemščino prevedla: Sabine Mangold
Verlagsbuchhandlung Liebeskind 2017
270 strani
ISBN 978-3-95438-073-2