sreda, 28. januar 2015

Literarne nagrade leta 2014

Ko podelijo nagrado Costa, se lahko dokončno poslovimo od preteklega leta - vsaj kar se literarnega sveta in njegovih nagrad tiče:)
Če sem že celo leto zbirala podatke o prejemnikih domačih in tujih literarnih nagrad...
Tukaj so seznami. Najprej dve slovenski literarni nagradi, nato nekaj tujih.

MODRA PTICA
- za najboljši slovenski roman za odrasle:
  • Miha Mazzini: Izbrisana,  
  • Roman Rozina: Županski kandidat Gams, zmagovalec
  • Zoran Šteinbauer: Ljubezenski vrtiljak 
  • Žiga Valetič: Optimisti v nebesih 

KRESNIK

MAN BOOKER PRIZE
  • Joshua Ferris: To Rise Again at a Decent Hour, shortlist
  • Richard Flanagan: The Narrow Road to the Deep North, zmagovalec
  • Karen Joy Fowler: We Are All Completely Beside Ourselves, shortlist
  • Siri Hustvedt: The Blazing World 
  • Howard Jacobson:  J, shortlist
  • Paul Kingsnorth: The Wake 
  • David Mitchell: The Bone Clocks 
  • Neel Mukherjee: The Lives of Others, shortlist
  • David Nicholls:  Us 
  • Joseph O'Neill: The Dog 
  • Richard Powers: Orfeo 
  • Ali Smith:  How to Be Both, shortlist
  • Niall Williams: History of the Rain 

COSTA

glavna zmagovalka: Helen Macdonald: H is for Hawk (iz kategorije Biografije)

Nominacije glede na vrsto literarnega dela - tisti dve, ki me zanimata:
Roman:
  • Neel Mukherjee: The Lives of Others 
  • Monique Roffey: House of Ashes
  • Ali Smith: How to Be Both - zmagovalka
  • Colm Tóibín: Nora Webster
Prvenec v kategoriji romanov:
  • Carys Bray: A Song for Issy Bradley
  • Mary Costello: Academy Street
  • Emma Healey: Elizabeth is Missing - zmagovalka
  • Simon Wroe: Chop Chop

FOLIO PRIZE
  • Anne Carson: Red Doc 
  • Amity Gaige: Schroder 
  • Jane Gardam: Last Friends 
  • Kent Haruf: Benediction 
  • Rachel Kushner: The Flame Throwers 
  • Eimear McBride: A Girl Is A Half-Formed Thing 
  • Sergio De La Pava: A Naked Singularity 
  • George Saunders: Tenth of December,  zmagovalec (menda kmalu prevod v slovenščino)

BAILEYS WOMEN' PRIZE:
  • Chimamanda Ngozi Adichie: Americanah (pred kratkim izšla tudi v slovenščini)
  • Hannah Kent: Burial Rites 
  • Jhumpa Lahiri: The Lowland 
  • Audrey Magee: The Undertaking 
  • Eimear McBride: A Girl is a Half-formed Thing, zmagovalka 
  • Donna Tartt: The Goldfinch

INDEPENDENT FOREIGEN FICTION PRIZE: 
  • Hassan Blasim, The Iraqi Christ, zmagovalec
  • Karl Ove Knausgaard, A Man in Love
  • Hiromi Kawakami, Strange Weather in Tokyo
  • Hubert Mingarelli, A Meal in Winter
  • Yoko Ogawa, Revenge
  • Birgit Vanderbeke, The Mussel Feast

IMPAC-Dublin
  • Gerbrand Bakker: The Detour (Nizozemska);
  • Michelle De Kretser: Questions of Travel (Šri Lanka); 
  • Patrick Flanery: Absolution (ZDA), prvenec
  • Karl Ove Knausgaard: A Death in the Family (Norveška)
  • Marie NDiaye: Three Strong Woman (Francija)
  • Andrés Neuman: Traveller of the Century (Argentina)
  • David Park: The Light of Amsterdam (Severna Irska) 
  • Donal Ryan: The Spinning Heart (Irska), prvenec 
  • Tan Twan Eng: The Garden of Evening Mists (Malezija) 
  • Juan Gabriel Vásquez: The Sound of Things Falling (Kolumbija), zmagovalec

PULITZER PRIZE for fiction:

NOBELOVA NAGRADA za literaturo: 
  • Patrick Modiano 
njegovo znano delo je roman Ulica Boutiques obscures

DEUTSCHER BUCHPREIS:
  • Thomas Hettche: Pfaueninsel 
  • Angelika Klüssendorf: April 
  • Gertrud Leutenegger: Panischer Frühling 
  • Thomas Melle: 3000 Euro 
  • Lutz Seiler: Kruso, zmagovalec
  • Heinrich Steinfest: Der Allesforscher

Nagrade Tage der deutschsprachigen Literatur, Celovec:
  • Ingeborg Bachmann Preis: Tex Rubinowitz: Wir waren niemals hier
  • Kelag Preis: Michael Fehr: Simeliberg
  • 3sat Preis: Senthuran Varatharayah: Vor der Zunahme der Zeichen

LEIPZIGER BUCHPREIS
  • Saša Stanišić: Vor dem Fest

sreda, 21. januar 2015

Patrick Modiano: Ulica Boutiques obscures

(189 str.)
Patrick Modiano je dobitnik lanske Nobelove nagrade za literaturo. Izbira nagrajenca je bila majhno presenečenje, saj gre za pisatelja, ki ga izven mej Francije do sedaj skoraj niso poznali. Ob podelitvi nagrade je bila Modianiju podeljena laskava oznaka "modernega Prousta". To je bil dovolj velik razlog, da sem se lotila njegove najbolj cenjene knjige, Ulica Boutiques obscures.

No, Patrick Modiano nikakor ni novi Proust. Ni ga junaka, ki bi znal pisati kot Marcel Proust. Vendar pa - potem, ko sem knjigo prebrala, razumem tudi predsednika žirije in vem, zakaj bi bil Modiani lahko podoben Proustu.
Tako Proust kot Modiani iščeta izgubljeni čas. Nostalgično se ozirata v preteklost, raziskujeta meje človeškega spomina in opisujeta minljivost človeškega življenja. Pot oživljanja izgubljenega časa je pa pri obeh pisateljih različna.

Marcelu Proustu oz. pripovedovalcu iz njegovega romana V Swannovem svetu se vsi spomini na otroštvo povrnejo v trenutku, ko ponovno okusi in vonja magdalenico pomočeno v lipov čaj. Povrnitev spomina je nenadna in silovita. V trenutku se z veliko natančnostjo ponovno spominja vseh dogodkov svojega otroštva in mladosti, ki jih potem opiše v sedmih knjigah ciklusa Iskanje izgubljenega časa.
Pri Modianiju je vračanje spominov postopnejše in počasnejše. Spomin se vrača v drobcih in z velikim naporom. Glavni junak romana, Guy Roland, se podobno kot Proust zdrzne ob znanem vonju (v tem primeru ob parfumu s poprovo noto), a spomini se ob tem ne sprostijo s takšno lahkoto kot pri Proustu. Recimo, ob gledanju skozi okno, ga prevzamejo tesnobni občutki, vse skupaj se mu zdi znano, a spominov, ki bi mu te občutke potrdili ali razložili, ni. Takšno vračanje spomina in igra človeških možganov se mi zdi bolj verjetna kot tista, ki jo opisuje Proust.

Zgodba romana je pravzaprav detektivska.
Glavni junak je proti koncu 2. svetovne vojne, še v času nemške okupacije precejšnega dela Francije, doživel popolno amnezijo. Iz preteklega življenja mu ni ostal niti najmanjši spomin. Njegove ime - Guy Roland, ni pravo. Priskrbel mu ga je prijatelj, ki se je zavzel zanj, mu pomagal in ga  zaposlil kot detektiva v svoji pisarni v Parizu. Deset let po nenadni izgubi spomina se je Guy odločil poiskati svojo preteklost.
Začne se pravo detektivsko raziskovanje. Glavni junak potuje od enega namiga glede svoje preteklosti do drugega,  iz enega v drug kraj. Kar nekajkrat je na napačni sledi in odlomki o tem so se mi zdeli najboljši.
Ko se je Guyu zazdelo, da je našel svojo identiteto in pravo ime, je na osnovi odkritij vedno znova sanjaril o tem, kaj vse je v preteklosti že doživel - kot otrok bi šel lahko z babico čakat dedka na železniško postajo, igral bi se v vrtu pred hišo, poslikal stene v svoji sobi. A vsa ta sanjarjenja se hitro razblinijo, ko ugotovi, da je na napačni sledi in da pravzaprav ni človek, za katerega je bil prepričan, da je njegov pravi jaz. 
Iluzije se razpršijo, kakor se razpršijo tudi naša življenja. "Kaj pa naša življenja, se ne razpršijo prav tako hitro v večeru kot otroška žalost?" piše na koncu romana in "pesek (zgodovine) le nekaj sekund zadrži odtise naših korakov".

Ob koncu romana se glavnemu junaku spomin povrne v tolikšni meri, da je naša radovednost potešena in da v grobih potezam vemo, kaj se je dogajalo. Nič pa ni narobe, če se vrnemo h kakšnemu že prebranemu poglavju - določene podrobnosti so nam potem bolj jasne.
Dogajanje in zaključek sta dokaj tragična. Tragične so tudi osebe v romanu - vse po vrsti (ne samo glavni junak) in vsaka na svoj način.

Roman je pisan v modernistični maniri. Poglavja so kratka - lahko tako zelo, da kakšno vsebuje samo naslov bivališča ene izmed oseb. Precej je prepisov iz uradnih datotek in iz telefonskih imenikov. Navedena so cela pisma, ki si jih pošiljajo nastopajoči. Veliko je dialogov. Knjigo zaradi takšnega načina pisanja in zaradi detektivske zgodbe preberete na horuk.

Roman Patricka Modiana, Ulica Boutiques obscures, je melanholična pripoved o iskanju izgubljene preteklosti in identitete. Preteklost in identiteta glavnega junaka se vračata počasi, v drobcih spomina in budita zavest o tem, kako minljiva in pravzaprav tudi nepomembna so naša življenja.
Če bi bili radi malo nostalgični, zasanjani in žalobni, je to knjiga za vas;)

Patrick Modiano (1945)

petek, 16. januar 2015

Atul Gawande: Being Mortal

(263 str.) 
Če bomo imeli srečo, bomo enkrat stari. Starost pa spremljajo onemoglost, pešanje fizičnih in umskih sposobnosti, kronične bolezni. Prej ali slej bomo prišli do tistega trenutka v življenju, ko ne bomo več samostojni in neodvisni. Potrebovali bomo pomoč drugih. Pa smo pripravljeni na to? Večinoma ne. Nam medicina lahko pri tem pomaga? Takšna, kot je dandanes, niti ne. Lahko celo škoduje.

Being Mortal (Medicine and What Matters in the End) je knjižna uspešnica lanske jeseni. Najdemo jo na številnih seznamih najboljših anglo-ameriških knjig leta 2014. Gre za neleposlovno delo, ki se natančno in  na zelo oseben način loteva teme staranja, bolezni, zdravljenja, skrbi za starostnike in umetnosti dostojnega umiranja.
Napisal jo je Atul Gawande, ameriški zdravnik indijskega porekla, po specializaciji kirurg. S pomočjo številnih, povsem konkretnih primerov iz svoje zdravniške prakse, lastnih doživetij ob staranju in umiranju sorodnikov ter prijateljev, je napisal izredno prepričljivo delo o zelo pomembnih vidikih človeškega življenja - tistih, ki  jih v sodobnem načinu življenja večinoma ignoriramo. Pozabljamo namreč, da smo umrljivi. No, saj ne, da ne bi vedeli, da bomo nekoč umrli, vendar pa smrt vedno postavljamo tako daleč v prihodnost, da nas njen prihod - ali pa prihod njenih napovedovalcev v obliki bolezni ali oslabelosti, vedno znova preseneti in najde nepripravljene.

V preteklosti ljudje večinoma niso imeli težav z dojemanjem smrti. Smrt je bila del vsakodnevnega življenja in ni predstavljala presenečenja. Umirali so novorojenčki, majhni otroci, mlade ženske med porodom, pa tudi tisti redki, ki so doživeli starost. Ljudje so ponavadi umrli "iz čistega zdravja". En dan prej še polni energije in življenjske moči so se naenkrat hudo poškodovali ali pa ujeli kakšno okužbo in v roku nekaj dni umrli. Starostnikov je bilo malo. Ker so živeli dlje kot večina, so imeli dragocene življenjske izkušnje, ki so bile mlajšim zelo dobrodošle. Zaradi tega so bili starejši deležni velikega spoštovanja. Samo po sebi je bilo razumljivo, da bo zanje dobro poskrbljeno tudi potem, ko bodo povsem oslabeli in bolni. Širša družina, ki je bila precej številnejša od današnje, je vedela, da mora poskrbeti za svojega ostarelega sorodnika.

Danes je vse precej drugače. Medicina je napredovala in le malo ljudi umre nenadne smrti. Življenjska doba se je bistveno podaljšala. Smrt smo potisnili nekam v ozadje. Ljudje večinoma postopoma pešajo, ko počasi, drug za drugim, odpovedujejo posamezni telesni organi. Enemu se zalomi pri srcu, drugemu pri ledvicah, eden postane dementen, drugemu se razvije rakovo obolenje. Splošno zdravstveno stanje se počasi slabša, a človek lahko - sicer nekoliko omejeno, živi še dolga leta. Starostnikov je vse več in zaradi sodobnega načina življenja ni več mogoče, da bi  jim družina ob staranju in bolezni nudila vso potrebno pomoč in oskrbo.
Žalostna resnica je tudi ta, da spoštovanja, ki so ga bile dolga stoletja deležne stare osebe, ni več. V današnjem času se po nasvete namesto na starejše obrnemo na strica Googla, če pa imamo težave z računalnikom, prosimo za pomoč svojega najstniškega otroka:)

Domovi za starejše 

Kako torej v današnjem času čim bolj zadovoljno preživeti še dobršen del življenja, ko nismo več pri polnih močeh in smo že odvisni od pomoči drugih, a še nismo za umret? Kaže, da je edina možnost dom za starejše.
Domovi poskrbijo za to, da so njihovi varovanci nahranjeni, okopani, zdravstveno ter socialno (karkoli že to pomeni) oskrbljeni in varni. Super. Vendar pa, če oskrbovance povprašamo, ali so zadovoljni - ali je življenje v domu takšno, kot si ga želijo, bo velika večina rekla, da ne.

Atul Gawande je natančno raziskal, zakaj je tako. Preprost povzetek njegovega raziskovanja je ta, da starostnike najbolj moti institucionalna ureditev domov. Ne marajo, da morajo vstajati, se umivati in jesti ob urah, ki jih določa osebje, ne marajo, da jih silijo jemati zdravila. Radi bi imeli svoje sobe s kopalnico in kuhinjo - vse to pa opremljeno s svojim lastnim pohištvom; predvsem pa bi radi imeli ključ svoje sobe, da bi se kdaj pa kdaj tudi zaklenili in imeli nekaj privatnosti.
Pisatelj potem ugotavlja, da domov, ki bi bili organizirani v skladu s takšnimi željami, sploh ne bi bilo težko ustanoviti. Oskrba tudi ne bi bila dražja od tiste v klasičnih domovih. Potrebno bi bilo le nekaj dobre volje in podjetnosti.

A organiziranost domovske oskrbe je težko spremeniti. Problem tiči v tem, da smo domove za starejše že v osnovi napačno zastavili. Pri tej (neuspešni) zgodbi ima svoje vlogo tudi medicina.
Domovi namreč niso bili zgrajeni zato, da bi nudili pomoč postopno slabečim in vse bolj bolnim starim ljudem - ustanovljeni so bili zato, ker je v bolnišnicah začelo primanjkovati prostora. Bolnišnice so potrebovale (in še vedno potrebujejo!) ustanove, v katere bi nastanile ljudi, ki ne potrebujejo več zdravstvene oskrbe, a vendar niso toliko pri močeh, da bi lahko živeli samostojno. Logična posledica tega je bila, da so zgradili domove, ki so le nadaljevali (sicer nekoliko manj intenzivno) v bolnišnicah začeto oskrbo. Za takšno oskrbo ljudi so pa najbolj prikladne bolnišnicam podobne ustanove. Odtod potem izhaja tako nezaželena institucionalnost domov za starejše, za katero smo nekako kar prepričani, da mora biti in da brez nje ni mogoče primerno poskrbeti za oskrbovance. To pa seveda sploh ni res.
Ni samo po sebi umevno, da ljudje, potem ko oslabijo in potrebujejo pomoč, ne smejo več sami odločati o organiziranosti in poteku svojega življenja.

Atul Gawande je postavil nekaj drznih trditev, kako bi lahko spremenili organiziranost domov.
Če oskrbovanci doma nočejo zajtrkovati ob osmih zjutraj, pač ne bodo. Hrano jim bodo dostavili ob desetih. Če nočejo jemati tablet, jih pač ne bodo. Tudi mnogi mladi se odločijo, da ne bodo prejemali tablet in njihovo odločitev se spoštuje. Če jim ni mar za tveganje, da za zaklenjenimi vrati svoje sobe v domu padejo, si zlomijo kolk, osebje pa jih najde šele čez nekaj ur in ne takoj kot bi jih, če bi bili v bolniški sobi, je to prav tako potrebno spoštovati. Zaradi pretirane varnosti oskrbovancev ne smemo žrtvovati tistih stvari, ki ljudem res nekaj pomenijo in jim prinašajo zadovoljstvo.

Terminalno bolni in umirajoči ljudje

Medicina bije vojno s smrtjo. Zmaga v marsikateri bitki, a končni izid vojne je znan že vnaprej. Smrti ni mogoče premagati. V takšni vojni, kjer se ve, da zmage ne bo, pa ni dobro, da nas generali vodijo iz ene v drugo bitko vse do bridkega konca. Na neki točki vojne je pametno popustiti in odstopiti od nadaljnjih bojev ter preostanek časa preživeti v miru, ne pa na bojnem polju.
Primer: Ko človek zboli za hudo obliko rakovega obolenja, ki je že tako razširjeno, da popolne ozdravitve  ni pričakovati, nove in nove bitke v obliki operacij in kemoterapij niso več vredne trpljenja, ki ga povzročajo in lažnega upanja, ki ga budijo.

Toda kje je tista točka v vojni, ko je pametno odnehati? Kdo si jo upa določiti? Vedno obstaja strah, da smo se za umik odločili prehitro in bolnika tako prikrajšali za primerno zdravljenje. A vendar obstaja tudi nevarnost, ki se je premalo zavedamo - prav lahko tudi predolgo vztrajamo v boju s smrtjo.
Medicina lahko bolnikom s svojo invazivnostjo ob koncu življenja naredi veliko škodo. Bolnike izpostavlja novim in novim napornim oblikam zdravljenja, katerih rezultat je minimalen. Življenje se podaljša za nekaj tednov, a to na račun večjega trpljenja in manj kakovostnega življenja. Bolniki, ki umirajo, si na koncu življenjske poti ne želijo podaljševanja življenja za vsako ceno. Pomembnejše so jim druge stvari - želijo si, da jih ne bi bolelo, da bi bili kolikor toliko samostojni in neodvisni od drugih, pomirjeni s svetom (in Bogom) in da bi čas, ki jim je še preostal, preživeli v družbi ljudi, ki jih imajo radi. Radi bi tudi umrli doma. O vsem tem Atul Gawande v svoji knjigi.

Pri teh željah, ki jih imajo bolniki ob koncu življenja, pa klasična medicina ne zna najbolje pomagati. Bolj uspešna je paliativa ali obravnava v hospicu. Ob paliativni oskrbi se pogosto podaljša celo čas do smrti - vedno pa je življenje bolj kakovostno in bolniki zadovoljnejši kot bi bili ob nadaljevanju agresivne terapije za vsako ceno. A zdravniki in bolniki se pozitivnih lastnosti paliativne oskrbe še ne zavedajo dobro. Po prepričanju večine, naj bi bil hospic še vedno razerviran le za tiste bolnike, nad katerimi so že vsi obupali in jih čaka samo še smrt. Pa sploh ni tako. Kako uspešna je lahko paliativna oskrba in kakšne dileme povzroča, je pisatelj prikazal z opisom očetovega umiranja.

Pisatelj prav tako trdi (in popolnoma se strinjam z njim), da ob urejeni paliativni oskrbi bolnikov tudi evtanazija ni potrebna. Ob razviti paliativni oskrbi in možnosti odklonitve invazivnega zdravljenja lahko bolniki dostojno in brez bolečin umrejo tudi brez asistirane usmrtitve. To trditev potrjuje tudi dejstvo, da so vse države, v katerih je evtanazija dovoljena, v času, ko so le-to uvajali, imele zelo slabo razvito paliativno oskrbo bolnikov, ali pa je sploh niso imele.

Velike so teme, o katerih zelo natančno piše Atul Gawanda v knjigi Being Mortal.
Način pisanja je preprost, razumljiv vsakomur in podprt s številnimi primeri. Ni moraliziranja in obsojanja takšnega ali drugačega ravnanja tako zdravnikov kot bolnikov. Bralca se poskuša z osvetljevanjem neprijetnih tem povezanih s koncem življenja voditi k lastnemu razmišljanju in načrtovanju.

Menim, da bi moralo knjigo prebrati čim več zdravnikov in ostalega zdravstvenega osebja v bolnišnicah ter čim več direktoric domov za starejše in njihovega osebja. Knjiga pa bo seveda dobrodošla tudi vsem ostalim, saj se bomo prej ali slej vsi srečali s težavami, ki so opisane v tej odlični knjigi. Če se s problemi staranja in umiranja ne bomo prisiljeni ukvarjati sami (še vedno obstaja možnost, da bomo umrli nenadne smrti), bodo pa te težave doletele naše najbližje. Na takšne dogodke v življenju se je pa dobro pripraviti.

Atul Gawande
(1965)

petek, 9. januar 2015

Gerard Donovan: Julius Winsome

(200 str.)
Roman se dogaja na najsevernejšem delu celinskih Združenih držav Amerike, v divjih gozdovih države Maine. (Se spomnite romana, ki se dogaja na najjužnejšem delu celinskih ZDA => Hemingway, Imaš in nimaš? Saj ne, da bi bila med knjigama kakšna povezava - mogoče le streljanje - samo zanimivo naključje se mi zdi.)

Ko vstopimo v zgodbo, Julius Winsome že 52 let živi v brunarici svojega očeta, sredi težko prehodnih gozdov. Najbližja podobna brunarica z drugim samotnim moškim je oddaljena 5 milj; edino mesto v bližini, Fort Kent, je več kot 20 milj daleč.
Preko poletja Julius dela kot vrtnar in ureja vrtove bogatih letoviščarjev. Pomaga tudi v mehanični delavnici. Ti dve zaposlitvi mu prineseta toliko denarja, da zimo lahko "presedi". S knjigo v roki. Julius je namreč tudi strasten bralec in ima v svoji brunarici občudovanja vredno knjižnico s 3282-imi knjigami, ki jih redno prebira. Sam pravi: "Zima traja petdeset knjig in te pritrdi na tišino kakor bucika žuželko... " Idila, ki bi jo z veseljem zaživela tudi sama - za kakšen mesec ali dva:)

Julius Winsome živi sam, družbo mu dela le pes Hobbes. Potem pa...
"... vsakdo, ki ima žival, ta pa se lepega dne privleče domov poškodovana ali pa zaradi mučenja celo umre, ve, da mu v tistem hipu po glavi roji en sam stavek: Ubil bi ga!" pravi Aleksandra Rekar, prevajalka romana, ki ji je s stilom pisanja uspelo ustvariti izvrstno ozračje pripovedi, tisti miljé, v katerem se osebe in zgodba sama, še posebno svetlo in dragoceno zableščijo. "Ta notranji glas seveda utišamo. Tudi sama sem ga. Julius ga ne more."

Julius Winsome je blag in mil človek - prav nič v skladu z divjim okoljem, v katerm živi. Mila in tiha sta tudi njegova govorica in razmišljanje. Je velik prijatelj živali in nasprotnik nasilja. Svoj odklonilni odnos do ubijanja je razvijal že od otroštva dalje preko dedovih in očetovih vojnih pripovedi. Oba - ded in oče, sta bila zaznamovana z ubijanjem, ki sta ga prinesli dve svetovni vojni. Pripovedi o tem so imele na Juliusa pomemben vpliv.

Zaradi tega še toliko bolj preseneti in začudi Juliusova reakcija ob tragičnem dogodku s psom. Vso Juliusovo milino, občutljivost ter konec koncev tudi ljubezen do vsega živega, prekrije težko razumljiva maščevalnost, ki je neverjetno hladnokrvna, neobčutljiva in celo kruta.
Na koncu romana sem se potem vseeno oddahnila. Zaključek je namreč takšen, da potrdi splošno sprejeto dejstvo, da ljudje, ki imajo radi živali, ne morejo biti slabi ljudje. Julius Winsome na koncu pokaže, da je kljub vsemu velik človek. Zaradi ljubezni - pa ne do psa, je pripravljen žrtvovati marsikaj.

A vendar je roman velik izziv tistim bralcem, ki nekako razumemo tudi nepridiprava, ki je pokracal plakat, s katerim je Julius prosil za informacije o dogodku s psom. "Ljudje so pomembnejši od psov!!! Na ta božič nahranite ljudi!!!" je napisal neznanec in užalil Juliusa. Z lahkoto si predstavljam, da bi ta dva stavka izgovorila tudi sama.
A knjige nikakor ne gre podcenjevati in jo postavljati le na nivo romana s temo o (pre)veliki nevezanosti človeka na svojega psa. To je roman, ki raziskuje spopadanje človeka z izgubo na splošno - izgubo katerega koli ljubljenega bitja.

Roman Gerarda Donovana, Julius Winsome, je must-read za vse Dog People, pa tudi lovce, ljubitelje knjig in samote, a v prvi vrsti za tiste, ki jih zanimajo najbolj zakriti predeli človeške duše.
Rada sem ga brala - od prve do zadnje strani. Uživala sem v opisih narave, v umirjenem slogu pisanja, ki je v skladu z Juliusovem mirnim življenjem, a v nasprotju z napetim dogajanjem, ki sledi zapletu. Juliusova dejanja zaradi tega postanejo še osupljivejša.
Veseli me tudi to, da roman potrjuje resnico, da ni dobro, da je kdorkoli (predolgo) sam. V osamljenosti hišni ljubljenčki niso najprimernejše nadomestilo za človeško družbo.

Gerard Donovan (1959)

petek, 2. januar 2015

Dashiell Hammett: Malteški sokol

(242 str.)
Uh. Med posameznimi zasuki zgodbe in presenetljivimi potezami junakov tega detektivsko-kriminalističnega romana skoraj ni bilo časa, da bi globoko vdihnila. Misli mi je bilo težko uravnati z nenehno spreminjajočo se osjo pripovedi.

Malteški sokol je okrog 30 cm velik, črno emajliran kip ptiča, ki je posut z najrazličnejšimi dragimi kamni. V 16. stoletju so ga malteški vitezi poslali v dar španskemu kralju Karlu V - v zahvalo za pribežališče, ki jim ga je omogočil na otoku Malti. Kipec ni nikoli prišel do španskega kralja. Prestregli so ga pirati in nato se je stoletja selil iz rok v roke. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja se je menda znašel v San Franciscu:) in naša zgodba - Vsi bi radi imeli ta kipec - se lahko začne.

Imamo mrkega detektiva, ki je čustveno hladen in odmaknjen, nasilen in lažniv, a vendar nekako na strani pravice. Imamo femme fatale, ki manipulira z moškimi, vmes je pa nekaj lopovov in policajev ter objokanih in medlečih žensk.
Zgodba je napeta, presenetljiva, vredna velikega pisatelja - klasika detektivskih zgodb.

Detektiv Samuel Spade je bil tisti, zaradi katerega ne vem ali bi imela roman rada ali ne. To ni detektiv neoporečnih moralnih vrlin, ki bi od zunaj neprizadeto raziskoval kriminalna dejanja - takšen kot je npr. Vrenko iz serije kriminalnih romanov Avgusta Demšarja. Samuel Spade se tudi sam zaplete v zločin. Poleg tega ima nekaj sila neprijetnih lastnosti. Brez slabe vesti iz svoje stranke izsili ves denar, ki ga ta ima. Ženo svojega družabnika prezira, a ima z njo kljub temu ljubezensko razmerje. Ženske na splošno podcenjuje in izkorišča. Je hitre jeze in nasilen.
A vendarle ves čas deluje po črki zakona in v kritičnih trenutkih brez oklevanja vedno stopi na stran pravice. Do Spada smo lahko prizanesljivi tudi zato, ker so vsa njegova grda dejanja, ki sem jih omenila, namenjena izključno ljudem, ki si jih zaslužijo. Njegov družabnik, na primer, ni kaj prida človek, in speljati mu ženo, tako ni nekaj zelo slabega. Ljudje, ki jih sem ter tja pretepe, so vsi po vrsti malopridneži.

Sam Spade je torej v svojem jedru dober človek, ima pa to smolo, da se giblje v okolju, kjer je polno nepridipravov in nasilnežev. Če hoče preživeti, je prisiljen, da postopa podobno kot oni. Detektiva Spada bralec lahko vzljubi, a to ljubezen spremlja kar nekaj grenkega priokusa.
Dilema je podobna, čeprav intenzivnejša in ostrejša, kot tista, ki sem jo imela ob prebiranju detektivskega romana Miloš, Avgusta Demšarja. Tudi Miloš je podobno kot Spade v redu človek, a še zdaleč ne cvet visokih moralnih načel in vrednot. Imeti ali ne imeti rad takega človeka, je za bralca izziv.

Malteški sokol je eden izmed petih romanov, ki jih je Dashiell Hammett napisal v petih letih velike pisateljske produktivnosti - od leta 1929 do 1934. Vsi romani so postali uspešnice. Vendar pa so na žalost to tudi edini romani, ki jih je Hammett napisal. Po letu 1934 kljub velikemu trudu ni uspel napisati nobenega daljšega besedila več. Zapadel je v alkoholizem, njegovo javno delovanje pa je bilo usmerjeno predvsem v politično udejstvovanje na strani levega političnega aktivizma.

Leta 1941 je bil po knjigi Malteški sokol posnet film. Potek zgodbe je takšen, da kar kliče po filmski upodobitvi in odločitev, da se posname tudi film, je bila zelo na mestu. Pa vendar si sama tega filma ne bom ogledala. Humphrey Bogart, ki je zaigral v vlogi Samuela Spada, se mi zdi popolnoma neprimerna izbira glavnega igralca. Igralec in lik iz romana se namreč razlikujeta že po postavi - Spade je visok, mišičast, Bogart vitek, droben - poleg tega pa Humphrey Bogart niti približno ne more izžarevati vse nasilnosti in mračnosti, ki sta navzoči v Samuelu Spadu. Ne, Humphreya Bogarta si v vlogi Samuela Spada res ne predstavljam.

Knjigo sem brala v predbožičnem času, kar verjetno ni najbolj primerno. Ali pač. Temačen in nasilen roman Dashiella Hammetta, Malteški sokol, lahko dojamem tudi kot dobrodošlo protiutež bleščavemu in na ukaz veselemu ter radoživemu predbožičnemu decembru.
Dashiell Hammett (1894-1961)