četrtek, 25. junij 2015

Čestitke Andreju E. Skubicu!

Kresnika 2015 dobi Andrej E. Skubic!

(vir: RTV Slovenija)

Ko sem pred tedni pisala o kandidatih za kresnika, sem bila prepričana, da bo to moj edini prispevek na to temo v letošnjem letu. O čem naj še pišem? O tako zelo predvidljivi zmagovalki in njenem romanu že ne. Vse kar mi je težkega ležalo na duši sem že izlila po blogu;)

Pa me je komisija za podelitev nagrade kresnik presenetila. Res me je. In to prijetno. Tega, da bo zmagal Andrej E. Skubic s svojim romanom Samo pridi domov, nisem pričakovala.
Lepo, da zmaga berljiv roman, ki je tudi kakovosten. Seveda je kombinacija berljivosti in kakovosti mogoča - če kdo še vedno dvomi v to resnico. Spoštovanje komisji za pogumno odločitev.

A naj bo že na začetku jasno tudi to: Tej isti komisiji ne bom nikoli odpustila tega, da med finaliste za kresnika ni uvrstila romana Polone Glavan Kakorkoli. Ta odlični roman si je zaslužil vsaj to, da pride med peterico najboljših, po mojem skromnem mnenju - še vedno sem prepričano v to, pa bi moral dobiti tudi kresnika. Zdaj že veste zakaj.

Kakorkoli že, med finaliste sta kljub vsemu prišla dva romana, ki sta mi bila všeč - zmagovalec in Veronika Simoniti.

Veronika Simoniti se je s svojim romanom Kameno seme nevarno približala opciji, v katero je jasno in glasno, tudi ponosno in ob podpori celotne slovenske kritiške srenje, zajadrala Katarina Marinčič z romanom Po njihovih besedah - nevarnosti, da bi bil roman preveč dovršen, a zato brez duše.

Roman Kameno seme je jezikovno in slogovno namreč tako izpiljen, da še najstrožje recenzentke niso našle napak. Nekaterim se zdi, da zaradi te dovršenosti trpijo zgodba ("nič se ne dogaja") in osebe ("vse so enake in samo ženske so"). S tem se ne morem strinjati. 

Knjiga za svojo odličnost nikakor ne potrebuje neke hude zgodbe. Celo obratno. Napeta zgodba s številnimi preobrati je pogosto maska, za katero se skriva povprečen ali celo slab roman.
Prav rada imam romane, kjer se ne dogaja veliko - s pogojem, seveda, da je ta primanjkljaj nadomeščen z nečem drugim. Pa ne z lepim slogom pisanja! Prazne besede - pa če so še tako lepe, te pomanjkljivosti ne morejo zapolniti. Potrebne so izrisane in verodostojne osebe, v katere se bralec lahko vživi. Pri romanu Veronike Simoniti je bil - kar se mene tiče, ta kriterij dosežen. 

Kdo ima rad ta roman? Ana Schnabel v svojem članku z naslovom Izjemnost pomeni kakovost, ne pomeni pa nujno zabave, odgovarja:
Roman Veronike Simoniti med petimi nominiranci stoji kot sinteza – intenziven slog, intenzivna psihologija, občutek za simbolično –, ciljno publiko Kamenega semena zato sestavljajo ljudje, ki z enako pozornostjo berejo tako Dostojevskega kot Philipa K. Dicka.
Uf, kako me je pogruntala! To sem prav zares tudi jaz . Vse knjige berem enako natančno - prav konkretno tudi Philipa K. Dicka, zakaj ga le ne bi? Le, da do sedaj nisem vedela, da to ni nekaj preveč dobrega;) Vsaj tako sem to razbrala iz članka kot celote.

Andrej E. Skubic je bil z romanom Samo pridi domov tekom zadnjega leta ob kandidatih za kresnika - na moji osebni lestvici favoritov, ves čas na drugem mestu. Zaslužena srebrna kolajna:) Ko smo še ugibali o peterici najboljših, je bila pred njim Polona Glavan. Ko smo dobili peterico, se je pred njega postavila Veronika Simoniti.
Sem se spraševala, zakaj je tako in zakaj me roman ne more do konca navdušiti. Konec koncev gre za zelo lepo berljiv roman, ki me je kot bralko povsem solidno okupiral in sem ga z zanimanjem brala. Leon mi je bil simpatičen s svojo tako pozitivno kot negativno platjo osebnosti.
Verjetno je tema tajkunstva tista, ki me je zamorila. Zoprno mi je o tem brati in razglabljati, ker se ob tem bolj ali manj le jezim. Zato ni čudno, da me je v romanu bolj od zgodbe slovenske realnosti, zanimala intimna zgodba o odnosu med moškim in žensko. To je bilo tisto dobro in zaradi tega imam rada ta roman. Sicer se pa že iz izbire naslova vidi, da je tudi pisatelju ta vidik njegovega romana zelo pomemben.

Kresnik 2015 je za nami. Naj živi kresnik 2016. Želim vam veliko veselja ob prebiranju sodobne slovenske proze.

nedelja, 21. junij 2015

Veronika Simoniti: Kameno seme

(225 str.) 
Zdaj, ko sem prebrala knjigo Veronike Simoniti, Kameno seme, se mi zdi trditev, da je pri izbiri letošnjih finalistov za nagrado kresnik obveljala zahteva po moških kvotah, še bolj verjetna. Bolj verjetna kot sem si še pred nekaj tedni upala verjeti. To ni v redu.
Kaže, da so bila med petimi finalisti tri mesta rezervirana za pisatelje in dve za pisateljici. Ni je slovenske komisije za podelitev nagrade kresnik, ki bi si upala iz peterice izločiti Katarino Marinčič in njen roman Po njihovih besedah. Torej ostane samo še eno prosto mesto za žensko predstavnico. Zdaj si predstavljam, kako težko se je bilo odločati med romanoma Polone Glavan in Veronike Simoniti.

Kameno seme je namreč odličen roman, ki si je zaslužil uvrstitev med finaliste za letošnjega kresnika.
Roman ima vse, kar morajo imeti dobri romani - zanimivo zgodbo, izdelane osebe; po vrhu pa še lep slog pisanja.

Lahko bi rekli, da gre za kriminalko, ki pa ni čisto kriminalka, saj nimamo ne vem kako hudega kriminalnega dogodka. Dejanje, ki sproži policijsko preiskavo, je kamen, ki prileti v oko enega izmed turistov. Poškodba ni huda, saj poškodovanec že naslednji dan lahko surfa po morju. Od vsega začetka nam je znan tudi povzročitelj poškodbe - ja, bralci knjige ga poznamo; nastopajoči v romanu pa nimajo pojma, kdo je vrgel kamen:)

Dogajanje je postavljeno na enega od hrvaških otokov, v poletni čas, enkrat pred kratkim. Na tem otoku sta majhen kraj Anti in nekoliko večje mesto Meta. Imeni že jasno povesta, da gre za izmišljena kraja. V zgodbi Slovenci ne nastopamo, smo pa nekajkrat omenjeni - recimo ob koncu romana, ko se gostilničar lokalnega gostišča spomni na pesem, ki jo je v knjigo vtisov napisal eden od slovenskih turistov. Pesem ima naslov Kako otroku razložiti metaforo. Kaj veš, mogoče je pa to pesem res napisal kakšen od slovenskih pesnikov. 
Nastopajoči so Italijani, Francozi, Paragvajec in seveda Hrvatje.

Dogodek s kamnom je povod za raziskovanje zapletenih odnosov med nastopajočimi. Pisateljica postopoma in zelo pretanjeno razkriva skrivnost za skrivnostjo. Vsako poglavje je zastavljeno z vidika ene izmed oseb, a pripoved ni prvoosebna. V tretji osebi se da še lepše predstaviti pogled posameznika na dogajanje, njegove misli in njegov odnos z ostalimi nastopajočimi. Včasih si poglavja sledijo natančno kronološko, včasih je nekaj časovnega zamika. Takšna zgradba romana se mi je zdela odlična. Ni lahko takole sestaviti romana. Lahko bi na primer prišlo do nepotrebnega ponavljanja. Pri Veroniki Simoniti že ne.

Oseb je precej in so med seboj zelo različne, a pisateljici je uspelo vsako od njih zelo lepo predstaviti. So verodostojne in resnične. To imam vedno rada. Nastopajoči so ves čas v nesporazumu drug z drugim. Nesporazume pogosto sploh ne želijo zgladiti. Če pa se tega že lotijo, vedno pride nekaj vmes in jim to prepreči.
Tekom dogajanja se razčiščujejo različne teme: problem posvojenih otrok, ki ne poznajo svojih staršev, sprejemanje homoseksualnosti, ljubosumje med sorojenci, ljubezenska afera za eno noč, ki pusti pri obeh ljubimcih trajne posledice. Nemogoče se je izogniti razglabljanju o stiskah, ki jih je pustila hrvaška domovinska vojna; govor pa je tudi o kvazisocialističnih idejah in salonskemu ekologizmu, podloženima in oblazinjenima z desničarskim razkošjem. Pisateljica je med vsemi temi temami krmarila z navdušujočo spretnostjo. Rešpekt.

Še za redke dvome, ki so se mi porajali ob branju, je imela v trenutku primerno pojasnilo. Sploh ne gre za kaj sila pomembnega, a se mi je zdelo zelo zanimivo, da je pisateljica znala tako natančno ugotoviti misli potencialnega bralca in razpršiti njegove dvome. Na primer, moški opisuje drugega moškega: "Tako je ostal platonska figura, skiciran, a ne otipljiv zleknjeni Caravaggijev Bakhus brez sadja in trstnih listov..." No, tukaj so moji možgani začeli oporekati napisanemu - nemogoče je bilo namreč, da bi moški, o katerem je bil govor, izgledal kot Bakhus, daleč preveč suh in koščen je bil. Pa me je pisateljica že v nadaljevanju stavka pomirila, ko je nadaljevala: "...pravzaprav tudi precej bolj mršav in bledičen, vendar prelep v svoji minljivosti." Evo, zadovoljna z opisanim. In še nekajkrat je bilo tako.

Sicer pa za okus, kako se v tem romanu piše...Tale odstavek mi je bil zelo všeč. Govori o tem, kako ženske kuhamo moškim:)
In ženska, ki hoče z okusom in vonjem premamiti moškega, mu hoče povedati, da je svet brez nje plehek in brezbarven, okrog njega ovije niti smetanovega dima in ga skuša zapresti v arome svojih zvarkov, prt je prva rjuha, miza prva postelja, apetit je sla; čarovnica mu bo v kosila spretno zamešala sonce in moč in v večerje spomine, ki jih čez leta ne bo več znal ločiti od deserta.

Roman Veronike Simoniti, Kameno seme iskreno priporočam v branje - mogoče prav zdaj, ko se približuje poletje in z njim počitnice.
Priporočam ga, čeprav moram na koncu napisati tudi to, da knjigi kljub njeni odličnosti manjka nekaj iskric sem ter tja po besedilu, ki bi zanetile moje navdušenje do te mere, kot ga zanetijo knjige, ki jih imam res rada. Poleg tega je zadnji del zadnjega poglavja, v katerem pisateljica pomeša ali pa poveže - kaj pa vem, in medsebojno prelije različne plasti dogajanja in oseb, uvede dodatno protagonistko, po mojem mnenju povsem nepotreben. A to so malenkosti, ki ne pomenijo veliko.
Na kratko: Knjiga je odlična in  glede na družbo ostalih finalistov za najboljši roman v lanskem letu, ki se je oblikovala po sili razmer, si zasluži, da čez nekaj dni dobi tudi kresnika.

Veronika Simoniti
(foto: Jože Suhadolnik, Delo)

petek, 19. junij 2015

Erich Maria Remarque: Na Zahodu nič novega

(157. str.) 
Seveda je že po prvih dveh straneh jasno, zakaj je knjiga leta 1933 gorela na grmadi v Berlinu. Njena vsebina je preveč protivojno naravnana, da bi jo lahko nacisti mirno prebavili. Pisatelju so zamerili tudi francosko različico priimka. Namesto Remarque, bi moral uporabljati kleni nemški priimek Remark.
Nacisti na splošno niso imeli občutka za umetnost. Sanjalo se jim ni, kaj je prava umetnost. Svoj izrojen pogled na umetnost so prignali do te skrajnosti, da so umetniška dela, ki so jih preganjali, vsa po vrsti stoletje po nastanku priznana za večne spomenike človeškega talenta; dela, ki so jih cenili, so pa že dolgo popolnoma pozabljena.

V takšno logiko razmišljanja se vklaplja tudi roman Na Zahodu nič novega. Nemški pisatelj Erich Maria Remarque namreč velja za enega največjih pisateljev izgubljene generacije, njegova knjiga, ki je gorela na grmadi, pa je priznana za klasiko. Sežiganju svojega romana pisatelj ni prisostvoval. Pogum, da gleda, kako gori njegova knjiga, je premogel le Erich Kästner, ko so sežigali njegovega Emila.

Na zahodni fronti nič novega, so jeseni 1918 pisali vojni poročevalci. Prva svetovna vojna je bila tik pred koncem in vsi so čakali le še na premirje. Nobenih premikov fronte ni bilo več. Zmagovalec je bil znan. A vendar je na enega tistih dni umrl še en vojak. Še ena smrt, ki ni odločala o ničemer. Povsem nepomembna in nepotrebna. Zaradi tega še toliko bolj tragična.

Tako se roman konča. Pred tem nam pa pisatelj izredno natančno in realistično predstavi  še vse ostale grozote in nesmisle prve svetovne vojne. Opisano je bojevanje na frontni črti: strelski jarki, uporaba bojnih plinov, borno prehranjevanje, trpljenje umirajočih... Zvemo, kako je bilo v zaledju: nekaj več varnosti, vojaški dril, malo boljša hrana in včasih tudi ženske. Pa tudi ruski vojni ujetniki, ki so zaradi lakote izgubili vse svoje dostojanstvo.
Nesmiselnost prve svetovne vojne je razpotegnjena na nesmiselnost kakršnega koli vojskovanja.
V takšnem življenju samo medsebojna solidarnost med vojaki nekaj pomeni in lajša položaj, da je življenje znosno in da je preživetje nekoliko bolj verjetno.

Slog pisanja je preprost in jasen. Stavki so kratki. Ni prostora za okolišenje, kot ni prostora za sprenevedanje na frontnem polju.

V tem romanu je jasno prikazano tudi to, zakaj se je generacija mladih fantov - dijakov in študentov, ki so bili poslani na fronto, imenovala izgubljena. Razlikovala se je od ostalih vojakov. Starejši vojaki so imeli nekaj, na kar so se lahko oprli. Imeli so svoje poklice, delo, družino. Po vojni so se lahko vrnili v svoje staro življenje. Mladeniči, ki so šli na vojno naravnost s šolskih klopi, tega niso imeli. Star način življenja zanje po vsem, kar so doživeli na vojnem polju, ni bil več mogoč, novega si niso znali zgraditi.
To je zelo lepo predstavljeno v odlomku, ko se glavni junak - dvajsetleten fant, za dopust vrne v domače mesto. Poseda v svoji sobi, v roke prijema študijske knjige in čaka, da bi se kaj zgodilo. Da bi se vrnili stari občutki.
Mahoma vstane v meni strahoten občutek odtujenosti. Ne najdem poti nazaj, izključen sem iz tistega sveta; naj še toliko prosim in se napenjam, nič se ne gane, ravnodušno in žalostno sedim kakor obsojenec in preteklost mi obrača hrbet.
Tudi vse ostalo - mesto in ljudje, se mu zdijo kot prekriti s tančico, neresnični.

V odlomku z dopusta sta zelo ganljivo opisani tudi materina ljubezen in zaskrbljenost za sina. Mati se je še najbolj zavedala vseh strahot, ki so grozile sinu, a še ona ni vsega razumela. Ti odlomki z materjo so tako ganljivi, da zvabijo solze v oči. Hujši so kot vsi prizori s fronte, kjer so telesa vojakov zmaličena, slečena, krvava, pomodrela.

Pisatelj v knjigi neusmiljeno razkrinka tiste najvišje v vojni hierarhiji - tiste, ki vodijo vojne operacije in za katere so vojaki samo številke in njihove smrti le "izgube" - ne izgube povsem konkretnih mladih življenj, ampak izgube v vojni moči njihovih armad.

Pisatelj raziskuje vse možne stiske, v katere so bili potisnjeni vojaki. Najhujša med njimi je mogoče tista, ko se nemški vojak znajde iz oči v oči skupaj s svojim sovražnikom. Francoskega vojaka, ki skoči v jamo, kjer se je sam skrival, smrtno rani in je potem - ujet skupaj z njim, prisiljen opazovati, kako ta počasi umira. Ob tem trpi in ima slabo vest, po glavi se mu podijo najraznovrstnejše misli, saj dokončno spozna, kar je sicer že slutil - da med njima ni razlike. Svojega sovražnika ogovarja in mu pripoveduje:
"Tovariš, nisem te hotel ubiti. Če bi še enkrat skočil k meni, bi tega ne storil več, če bi bil tudi ti pameten. Poprej pa si mi bil samo misel, samo kombinacija, ki mi je živela v možganih in mi sprožila odločitev, - to kombinacijo sem zabodel. Šele zdaj vidim, da si človek kakor jaz. Mislil sem na tvoje ročne bombe, na bajonet in na tvoje orožje; - zdaj pa vidim tvojo ženo in tvoj obraz in kar imava skupnega. Odpusti mi, tovariš! Zmeraj se prepozno vidimo. Zakaj nam venomer znova ne ponavljajo, da ste ravno tako uboge pare kakor mi..."
Knjiga Ericha Marie Ramarqueja Na Zahodu nič novega bi morala biti obvezno branje vseh evropskih srednješolcev. Da se v možganih ljudi utrdi misel o nesmiselnosti kakršne koli vojne in vojskovanja. Kaj veš, mogoče bi se pa - če bi ob svojem času ta roman prebralo dovolj Nemcev - lahko celo izognili drugi svetovni vojni:)
Knjiga je zelo poučna.
V tem mogoče tiči tudi njena edina slabost - če lahko tako napišem. Roman je malo preveč poučen in vzgojen. Tudi predvidljiv. Za današnjega bralca nič več tako zelo zanimiv. A vendar vse to ne zmanjša pomena tega velikega romana, katerega glavna odlika je ta, da obsoja nasilje in krepi miroljubnost.
★★★★☆
Erich Maria Remarque
 (1898-1970)
(vir: Wikipedia)

torek, 16. junij 2015

Volčji dvorec

Včeraj smo si na drugem programu RTV Slovenije lahko ogledali prvi del angleške mini serije Volčji dvorec. Serija je bila posneta po romanih Hilary Mantel, Wolf Hall in Bring up the Bodies. Dogajanje je postavljeno v 16. stoletje na dvor angleškega kralja Henrika VIII.

Pohvale, ki jih je BBC-jeva serija požela v Veliki Britaniji, so povsem upravičene. Včeraj sem zaradi te televizijske predstave preživela prav lep večer.

Glavna oseba je Thomas Cromwell, pretkan odvetnik in svetovalec bornega porekla, ki se ga že skoraj 500 let (glede na Hilary Mantel po krivici) drži slab sloves. Kralj Henrik VIII in Anne Boleyn sta šele v drugem planu. A ker ni mogoče prezreti dejstva, da sodobne gledalce vseeno bolj kot Cromwell zanima kraljevski par, imata tudi ta dva v knjigi in seriji zelo pomembno vlogo. Henrik in Anne vstopita v dogajanje z zamikom. Pred tem se o njiju samo pripoveduje. S takšnim pristopom je ustvarjalcem serije uspelo zgraditi suspenz, ki vleče in buri domišljijo.

Genialnost Thomasa Cromwella je že v prvem delu jasno vidna. To je bil odločen mož, ki je znal primerno postopati s svojimi nadrejenimi. V njihovi družbi je bil dovolj ponižen, da je užival potrebno milost; njegov pravi značaj se je pa v polnosti pokazal šele v družbi ljudi, ki so mu bili bližje in stopnjo ali dve nižje od dvora ali vrhov cerkvene hierarhije.
Tudi njegovo družinsko življenje je v seriji zelo dobro predstavljeno. Ustvarjalcem je uspelo ohraniti žar, ki smo ga deležni že v knjigi. Mlajša hči Grace in njena angelska krila. Starejša hči Anne, ki bi se rada učila starogrščino. Malo zadržana, a ljubeča žena. Enkratno.

Pričakovala sem, da se bo televizijska serija začela tako kot roman - s "cobblestones", na katerih je ležal pretepeni mladi Thomas Cromwell, a ni bilo tako. Nič hudega. "Cobblestones" pozneje vseeno odigrajo svojo vlogo.

Dogajanje v seriji zelo lepo sledi dogajanju v romanu. V obeh delih so izpostavljene iste pomembne stvari. Značaji oseb enako dobro zažarijo tako pred bralcem kot gledalcem.

Igralska zasedba je odlična.
Mark Rylance kot Thomas Cromwell
Mark Rylance je v vlogi Thomasa Cromwella ravno pravšnji. Kako je le mogoče, da izberejo tako primernega igralca? Res sem se to spraševala, ko sem ga gledala.
Damian Lewis v vlogi Henrika VIII. je s svojimi rdečimi lasmi neprekosljivo šarmanten.
Tudi Claire Foy kot Anne Boleyn veliko obeta.

Mini serija je razkošna. Snemanje je večinoma potekalo na avtentičnih mestih, se pravi v dvorcih, kjer sta se sprehajala tudi resnična Henrik VIII. in Anne Boleyn. Osvetljava je bila - kot se za dogajanje v 16. stoletju spodobi, omogočena s pomočjo sveč. Samo za sveče je BBC porabil 20 000 funtov.

Pomenljivo je edino navodilo, ki ga je pisateljica Hilary Mantel dala ustvarjalcem serije. Rekla je, naj vedo, da osebe, ki jih popisuje v svojih dveh romanih, začasa svojega življenja še niso vedele, da bodo imele pomemben vpliv na zgodovino. Pripomba je na mestu. Na takšne stvari ustvarjalci zgodovinskih filmov in serij vse preradi pozabijo.

Prvi del BBC serije Volčji dvorec je več kot zadostil mojim pričakovanjem. Z velikim veseljem pričakujem še ostale tri dele.
Če vam vaš preskrbovalec televizijskega signala omogoča spremljanje oddaj s časovnim zamikom, imate še čas, da si ogledate prvi del te odlične televizijske serije, ki je mene - tako kot romana Hilary Mantel, čisto navdušil:)

nedelja, 14. junij 2015

Volčji dvorec na SLO2

POMEMBNO OBVESTILO

RTV Slovenija je pripravila prijetno presenečenje:)

Že manj kot pol leta po premieri v Veliki Britaniji si bomo lahko tudi slovenski gledalci ogledali izredno uspešno, kakovostno in priljubljeno BBC serijo Volčji dvorec.

Gre za zgodovinsko dramo v štirih delih, ki so jo posneli po dveh z bookerjem nagrajenima knjižnima uspešnicama ene mojih najljubših pisateljic Hilary Mantel, The Wolf Hall in Bring up the Bodies.

Če imate radi zgodbo Henrika VIII. in Anne Boleyn - tokrat malo drugačno kot običajno, ter ste nekoliko bolj zahtevni od običajnih ljubiteljev zgodovinskega žanra, je ta mini serija ravno pravšnja za vas. Mogoče tudi zato, ker ne verjamem, da bosta odlični knjigi, po katerih je serija posneta, kdaj prevedeni v slovenski jezik.

Igralske zasedba je menda odlična.

Prvi del serije bo na sporedu že v ponedeljek, 15. junija ob 21:00 na drugem programu RTV Slovenije.

Zelo, zelo priporočam.
Menda je bila celo Hilary Mantel, ki ima vedno visoko postavljene kriterije, z BBC serijo zadovoljna.

Damian Lewis kot Henrik VIII.

petek, 12. junij 2015

France Prešeren: Sonetje nesreče

Te dni sem brala Prešerna.
Vse bolj sem prepričana, da me nekatere knjige v pravem trenutku same najdejo. Ali pa me ponovno najdejo. Kar nekako izstopijo izmed ostalih in se ponujajo v branje. V zadnjih dneh mi ni dala miru Prešernova Vrba. Sem jo kar recitirala sama sebi, kar se ni zgodilo že več kot 20 let. Nekateri verzi so me s svojo jasnostjo globoko pretresli.
Zaradi tega sem se lotila branja celotnega Sonetja nesreče. Svetlana Makarovič je nekoč rekla, da je Prešernovo Sonetje nesreče višek slovenskega pesništva - ali nekaj podobnega. Verjetno je to edina izjava te problematične ženske, s katero se popolnoma strinjam.

Prešernovi soneti nesreče so tragični, a obenem čudoviti. V nekaj besedicah in v skromnem verzu so ujete življenjske izkušnje in modrosti, ki so večne. Sonetov je šest in sledijo si v zaporedju, ki ni naključno. Osnovna misel razočaranja, trpljenja in obupa zori iz soneta v sonet.

1. O Vrba, srečna, draga vas domača

Ko je pesnikov oče Šimen prebral ta sonet, je rekel: "Glejte no, nisem mislil, da bi bil France raje doma kot drugod." Jasna misel praktičnega in realističnega človeka, ki gane s svojo preprostostjo.
Mene je pa presunila uka žeja, ki se je spremenila v golj'fivo kačo, in potem celotna druga kitica:

Ne vedel bi, kako se v strup prebrača
vse, kar srce si sladkega obeta;
mi ne bila bi vera v sebe vzeta,
ne bil viharjev notrnjih b' igrača.


Se lahko razočaranje nad obeti, ki jih obljublja izobrazba, lepše opiše? Težko. Tudi posledici stopanja po poti, ki ni nadaljevanje utečenega (kmečkega) življenja, ne. Izgubljeno zaupanje vase in večen dvom sta lahko vzrok hudemu trpljenju. Kdo ne bi (vsaj občasno) hrepenel po preprostem in mirnem življenju brez pretresov in izrazitih nihanj v eno ali drugo stran?
A vendar tudi plovba barke po mirnem morju ne more biti idealna oblika človeškega življenja. Dobro je, da imajo ljudje višje cilje, za katere so pripravljeni žrtvovati udobje in prenašati muke, ki niso nujno potrebne. V človeški zgodovini namreč že nekaj časa ne gre več samo za preživetje in nadaljevanje vrste.
Če bi Prešeren ostal v Vrbi, teh odličnih sonetov ne bi bilo.

2. Popotnik pride v Afriko puščavo

V tem sonetu je orisan trenutek, ko se sladki obeti omenjeni zgoraj, prebračajo v strup. Preobrazba je trenutna in strašna. Človek je podoben nič hudega slutečemu popotniku, ki se ponoči uleže v travo in šele ob svetlobi lune ugotovi, da je legel med gade, tigre in leve, ki mu strežejo po življenju. Prispodoba se mi zdi zelo dobro izbrana.
Zagrinjalo se dvigne in človek dojame, v kaj se je podal, ko je zapustil domačo vas. Zašel je v negostoljubni in nevarni svet, ki ne bo prinesel zadovoljstva, ki si ga je obetal.

3. Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne

Kot primerjava je hrast še boljši kot Afrike puščava. Pretresljivejši. Ne toliko zaradi tega, ker je mogočno drevo trešnilo na tla - se zgodi, da klonejo tudi najmočnejši - tragično je njegovo počasno umiranje. Nekatere veje še zelenijo - Al´ vendar zanjga ni pomoči rešne - to ne spremeni dejstva, da drevo umira.
Strašno je, da se nekaj podobnega lahko zgodi tudi človeku. Lahko dobimo udarec, od katerega si več ne opomoremo. Še vedno si želimo  "zeleneti" in živeti, a jasno je, da to ni več mogoče. Nikoli več ne bo tako, kot je bilo in obsojeni smo na počasno hiranje.

4. Komur je sreče dar bila klofuta

No, ta sonet mi je od vseh najmanj všeč. Se mi zdi, da se pesnik malo prveč smili sam sebi. Kjer hodi, mu je s trnjem pot posuta... Pa sem lahko krivična. Nekateri imajo res v življenju več sreče kot drugi.

Okrog ga drvita skrb in potreba,
miru ne najde revež! ak´ preiše
vse kraje, kar jih stop pokriva néba;


5. Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi

V tem sonetu najdemo - po mojem mnenju - najboljšo kitico vsega Sonetja nesreče:

Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi,
skrb vsak dan mu pomlájena nevesta,
trpljenje in obup mu hlapca zvesta,
in kes čuvaj, ki se nikdar ne utrudi.


Kratko in jedrnato, tudi nazorno je pokazano, kakšno je življenje nesrečnega človeka. Njegovo življenje je ječa, iz katere se ne da pobegniti; njegovi stalni, zvesti spremljevalci pa so skrb, trpljenje, obup in kesanje.
Sonet je tudi predrzen. Smrt nagovarjati kot prijazno in jo imenovati srečna cesta, je izzivanje usode (ali Boga). Pesnik je prepričan, da slabše kot je, ne more biti. Hudo je, če je človek tako zelo obupan, da vidi uteho edinole v smrti. Ta smrt ni povezana z obljubo prijetnejšega bivanja v onostranstvu, je samo pozaba in počitek - trohljivost v črni jami
A Prešernova drznost je vseeno omejena. Ob tem sonetu sem se spomnila na Goetheja in njegov roman Trpljenje mladega Wertherja. Goethe si je okrog 50 let pred Prešernom upal pomisliti na to, da bi bil izhod iz mučnega in trpljenja polnega življenja lahko tudi samomor. Prešeren si takšnega razmišljanja ni dovolil - tako pogumen kot Goethe vseeno ni bil. A to mu pravzaprav štejem v dobro:)

6. Čez tebe več ne bo, sovražna sreča

Ta sonet je po mojem mnenju višek Sonetja nesreče.
Obstaja še nekaj hujšega kot je smrt - to je obup. Obupan človek je otopel in brezčuten - in okamenelo je srce preživo, brezbrižen in malodušen - duha so ukrotili nadlog oklepi. Obupan človek se ničesar več ne boji in nič več ne upa - strah zbežal je, z njim upanje golj´fivo. Vseeno mu je za karkoli mu prinese življenje; niti nad svojo zlo usodo ne tarna več.
To je zadnje dno, ki ga lahko doseže človeško bitje. Ni besed. ki bi obup bolje opisale, kot je opisan v tem sonetu.

France Prešeren je Sonetje nesreče napisal leta 1832 v Celovcu. Ni jasno, kaj je bil povod za nastanek teh sonetov - ljubezenske težave povezane z  Marijo Johano Khlun ali pa skrbi zaradi izpitov in poklicne kariere. Ni važno. Vsak človek se kdaj pa kdaj znajde v podobnih stiskah. A večina si tega ne žene tako zelo k srcu, kot to storijo občutljive pesniške duše. Vsekakor pa le redki veliki umetniki uspejo svojo stisko ubesediti na tako mogočen način kot je to uspelo našemu največjemu pesniku v Sonetju nesreče.

Ribičeva hiša, v kateri je bil pevec rojen,
je najprva za cerkvijo sv. Marka
(opomba v IV. zv. Čbelice)
(ilustracija Maksima Gasparija: O, Vrba)

P.S.: Zapis posvečam svoji mami, ki ima rada Prešerna in zna še vedno veliko večino njegovih pesmi na pamet:)