Rudi Podržaj: Simonove priče

(390 str.)

To je ena tistih knjig, kjer glavni junak ne pride do besede. Sploh nima možnosti, da bi o sebi sam kaj povedal. Tudi vsevedni pisatelj je tiho. Beseda je  prepuščena ljudem, s katerimi se glavni junak vsakodnevno srečuje.

To je zanimiv način pisanja. Vedno me je fasciniral - iz različnih kotov pogledati na eno in isto stvar. Vendar pa me ob branju tako napisanih romanov vedno spremlja tudi strah, da bom razočarana, ker pripoved vseeno ne bo tako "iz različnih kotov" kot bi bilo pričakovati in junak ne bo tako jasno zažarel pred mano kot bi, če bi sam spregovoril ali bi o njem pripovedoval pisatelj neposredno.
Za pisatelja je takšen način pisanja velik izziv, ki mu omogoča predstaviti širši in bogatejši pogled na dogajanje, a vsebuje tudi pasti. Ena od teh je že ta, da je potrebno veliko pisateljske spretnosti, da se ustvari različne pripovedovalske glasove in to na takšen način, da vsak od njih zveni prepričljivo in verodostojno.

Glavni junak najnovejšega romana Rudija Podržaja je petnajstletni Simon, problematičen mulc, ki ponavlja 8.razred osnovne šole. Do ljudi, ki pripovedujejo o njem, je nesramen in nasilen; ali pa izkorišča njihovo naivnost in manipulira z njimi. Simonove priče so učiteljica, šolski varnostnik, psihologinja, sošolec, sošolka, starša, stara starša, stric, bratranec...
Njihove pripovedi zelo smiselno sledijo druga drugi, lepo gradijo zgodbo, ki se primerno razvija in je mestoma tudi napeta in duhovita. Vse pohvale pisatelju - to mu je fino uspelo. Velik plus knjige! To ne uspe vsakemu.
Pripovedovalci so dobro izbrani in imajo tisti "svoj glas", o katerem sem pisala v uvodu, ki jih dela  posebne in po katerih se ločijo med seboj. Vendar pa je res tudi to, da se se mi je njihova različnost pogosto zdela samo površinska. Skorja je bila različna - razlikovali so se po spolu, starosti, navadah, verovanju - sredica pa je bila pri vseh nekako enaka. Vsi so bili enako preračunljivi, neiskreni, celo bolj ali manj prikrito agresivni in tako na določen način podobni Simonu - z redkimi izjemami npr. bratranca, ki je sicer še otrok in mogoče sosede. Zlahka se je tudi predvidevalo, kakšne bodo njihove reakcije na Simonovo vedenje.
To me je malo motilo, a vendar ne toliko, da bi pri branju trpela. Konec koncev smo si ljudje globoko v sebi verjetno vseeno zelo podobni in je sredica tako pri vseh bolj ali manj enaka.

Z vsako pričo o Simonu zvemo nekaj novega. Jasna nam postane njegova  zunanja podoba (pa ne mislim zunanjega izgleda, pač pa podobo, ki jo kaže ljudem okrog sebe), malce pa pokukamo tudi v njegovo notranjost. Slutimo, da bo nekaj drastičnega spremenilo njegovo vedenje in vplivalo na njegov pogled na življenje ter da se bo nato vse obrnilo na bolje. Ja,- (SPOJLER)- to se potem tudi res zgodi:)
Zakaj točno pa je do spremembe prišlo in kašna so bila Simonova intimna razmišljanja ob tem, seveda zaradi načina pripovedovanja ne izvemo. Lahko samo predvidevamo - posredno preko prič. A Simonove priče niso toliko pronicljive, da bi to same ugotovile in še manj, da bi - obremenjene s svojimi težavami, to verodostojno posredovale naprej. Pred bralcem tako nastane bolj bleda Simonova podoba in to je ena od pasti, ki sem jih omenila v uvodu. Težko je skozi oči prič predstaviti jasno in živo podobo glavnega junaka, pa čeprav je teh oči več. Tudi bralčeva domišljija pri tem ne pomaga. Potrebno je mojstrstvo pisateljevanja.

Tako so me v knjigi bolj kot Simonova zgodba, ki je bila dokaj predvidljiva, navdušile zgodbe pripovedovalcev. Nekatere so bile prav sijajne in nekatere od prič so mi zaradi njih prirasle k srcu - recimo učiteljica ali pa soseda. Nekatere osebe sem pomilovala, npr. babico ali pa sošolko. Upam, da osnovnošolke v zadnji triadi le niso takšne tepke kot je ta deklica, ki naj bi bila celo predstavnica velike večine današnjih osmošolk.
Nekateri od pripovedovalcev pred bralcem razvijejo prava filozofska razglabljanja npr. o medsebojnih razmerjih in o strahu pred smrtjo, kar je bilo zanimivo brati.
Roman se dotakne tudi večnih slovenskih razprtij med "partizani" in "domobranci" - ampak, brez strahu, te teme se pisatelj res samo dotakne in ne moralizira.

Deli zgodb, v katerih priče govorijo o sebi, so se mi tako zdele boljša plat knjige. Vendar pa na žalost zaradi zasnove romana, kjer je glavni junak kljub vsemu Simon, večina teh zgodb, ostane nedorečenih. To je nekako pričakovano in verjetno celo obvezni sestavni del romanov, ki so pisani na tak način, a sama sem se ob branju vseeno čutila nekoliko opeharjeno.

Knjiga Simonove priče je dober roman, ki je vreden branja. Zgodba o težavah odraščanja, zgrešeni vzgoji ter o soočenju z življenjem in smrtjo, je zanimivo predstavljena - bralca vleče. A vendar knjigi do odličnosti nekaj manjka - nekaj izvirnega in nepredvidljivega, nekaj, ob čemer bi kot bralka vzkliknila "Uau, to je to!" in bi knjigo povzdignilo iz lahkotnega v bolj zahtevno branje.
Nisem pisateljica in ne vem, kaj bi to lahko bilo;)

Vsekakor pa je to še ena knjiga, ki začuda ni prišla med deseterico kandidatov za letošnjega kresnika, pa bi si to po mojem mnenju zaslužila.

Rudi Podržaj (1967)
(foto: B. Krajnc)