sreda, 25. junij 2014

Brina Svit: Noč v Reykjaviku

(157str)
Napisala bom besedno zvezo, ki sproža predsodke in je zato ne maram preveč. Pa vendar bom z njeno pomočjo najbolj jedrnato in jasno pokazala za kaj gre. Najnovejši roman Brine Svit je tipično "žensko pisanje". Zdaj že veste, kakšen roman je to. Romantika, zaljubljenost, očarljiv moški, zapeljiva oblačila in nekaj seksa. Nekateri že obračajo z očmi, a vendar v tem ni nič slabega. Eden od literarnih žanrov pač, ki ima podobno kot ostali, v svoji sredini tako dobre kot slabe predstavnike. Romani Brine Svit, ki so vsi po vrsti bolj ali manj "žensko pisanje", spadajo med boljše v svojem žanru. Zato jih tudi vse preberem.    

Pisateljica je še vedno obsedena s tangom in Argentino. Če je v prejšnjem romanu  z naslovom Coco Dias ali Zlata vrata glavna junakinja plesalcu tanga v zameno, da jo nauči plesati, obljubila, da o njem napiše knjigo, je v romanu Noč v Reykjaviku pogodba med junakinjo in plesalcem tanga drznejša. Lisbeth, atraktivna in uspešna 45-letnica, za 5 000 evrov najame nekaj let mlajšega latino lepotca, plesalca tanga, Eduarda Rosa, da z njo preživi noč. Pa ne za to, da bi jo preplesala... Za mesto srečanja izbere Reykjavik, kjer so v začetku januarja noči še posebno dolge. Tako bi za denar dobila največ kar lahko...

Zelo zanimiva in vznemirljiva osrednja ideja romana. Teh pri Brini Svit nikoli ne zmanjka in so poseben čar njenih romanov.

V urah, ki jih glavna junaka preživita skupaj, zvemo veliko o Lisbeth, bolj malo pa o Rosu.
Lisbeth je precej zoprna in zadirčna, tudi nekoliko naduta ženska, ki je prepričana, da mora vse, kar se dogaja okrog nje nadzorovati in "imeti v svojih rokah". Ona je tista, ki o vsem odloča. O ljudeh okrog sebe večinoma ne misli nič dobrega in jih skoraj prezira - vključno z najbližjimi. Njeno neprijetno vedenje je vsaj deloma posledica prizadetosti ob sestrini smrti in kot takšnega ga lahko do določene mere razumemo. Nekateri ljudje na izgubo bližnje osebe reagirajo s tem, da se znašajo nad ostalimi sopotniki v njihovem življenju - Lisbeth nad prijateljico, tajnico, ljubimci...
Glavna junakinja tako dokaj prepričljivo zaživi pred bralcem. Plus romana.

O Rosu ne zvemo veliko. Ostane bolj ali manj skrivnosten. Mogoče je bil takšen tudi pisateljičin namen - o njem povedati čim manj, da ostaja zanimiv in še naprej buri (žensko) domišljijo. Meni pa se boren oris glavnega junaka zdi velik manjko in izgubljena priložnost napisati tematsko bogatejši roman.

Tudi oris tragične smrti Lisbethine sestre se mi ni zdel najboljši. Tragika dogodka se me nekako ni dotaknila in me ni preveč ganila. Nekaj je manjkalo. Mogoče ima knjiga smolo, da sem pred kratkim prebrala odličen roman Donne Tartt The Goldfinch, kjer je grozljivost tragične izgube ljubljenega bitja prikazana precej bolj prepričljivo in globoko, pa sem tako do Noči v Reykjaviku bolj (preveč?) kritična, ker vem, da se lahko o takšni temi bistveno bolje piše.

Dogajanje je postavljeno na Islandijo - na otok ognja in ledu. Čeprav večina dogajanja poteka - pričakovano:) v hotelski sobi, bralec kljub vsemu dobi občutek  za kakšno deželo gre. To mi je bilo všeč; še posebej opisi barvnih odtenkov narave, vklesane v polarno noč. Od črne plaže ob sončnem zahodu sem pa vseeno pričakovala več  - ne samo črno-belo prispodobo za konec in ponovni začetek nekega življenjskega obdobja.

Čeprav dogodki v dolgi noči niso potekali po Lisbethinih pričakovanjih, imajo vseeno ugoden vpliv na njeno nadaljnje življenje. Tako nekako. Recimo, da bo od noči v Reykjaviku dalje bolj pomirjena sama s seboj in s svojo okolico. Roman ima katarzični zaključek kot se za takšno knjigo spodobi, ki pa ni posladkan. Brina Svit že ve, kako zaključiti roman, da ne izpade kot poceni čiklit.

Noč v Reykjaviku je dober (ljubezenski? ženski?) roman, ki pa je za kanček prelahkoten in prepovršen, da bi postal izjemno in nadpovprečno literarno delo. Prepričana sem, da bo knjiga vseeno navdušila številne slovenske bralke in postala uspešnica. To nakazuje tudi število izvodov tiskane knjige, ki je za slovenske razmere zelo visoko. Knjigotržci že vedo, da so knjige Brine Svit zanimive tudi z ekonomskega vidika.
In konec koncev - kar ni majhna stvar - Brina Svit svoje romane, ki jih že nekaj časa piše v francoščini in jih šele potem sama ali z nekaj pomoči prevede v slovenščino, izdaja pri prestižni francoski založbi Gallimard.  To je založba z dolgo in priznano tradicijo, ki je kot prva izdala tudi takšno mojstrovino kot je Proustovo Iskanje izgubljenega časa. Pri Gallimardu tudi dandanašnje dni izdajajo svoje knjige le izbranci.
Pisateljici kakovosti tako ni odrekati. V svojem žanru je odlična in vedno znova dokazuje, da zna pisati. Rada jo berem. Njene knjige me ne razočarajo, vendar pa - kar je tudi res - od njih prav veliko tudi ne pričakujem.

Brina Svit

četrtek, 19. junij 2014

Donna Tartt: The Goldfinch

(771 str.)
Letošnje literarno leto bo (vsaj kar se leposlovja v angleškem jeziku tiče) v znamenju Liščka. Donna Tartt je za svoj roman s tem naslovom že dobila najpomembnejšo ameriško literarno nagrado Pulitzer, bila je finalistka za Baileys Women' Prize in bo po vsej verjetnosti tudi med nominiranci za bookerja. Bralci imajo knjigo radi.

Knjiga je izjemna. Izstopa že s svojo obsežnostjo. Na srečo obstaja Kindle Paperwhite in branje 771 strani dolgega romana je z njegovo pomočjo podobno branju tanke žepnice - ob tem pa je očem prijetno, kot bi brale papirnato knjigo. Ugodna je tudi cena knjige - na Amazonu sem jo dobila za borih $7,5. Za ceno malo boljšega kosila v menzi, mi je bilo tako omogočeno odlično branje, ki me je spremljalo mesec dni - prijetni občutki, ki so se sproščali ob tem, pa me še nekaj časa ne bodo zapustili (če sploh kdaj).
Najboljše stvari v življenju so še vedno (skoraj) zastonj:-)

New York današnje dni. Mama samohranilka in trinajstletni sin Theo sta namenjena v šolo, kamor so ju povabili na razgovor zaradi Theovega neprimernega vedenja pri pouku. Na poti ju preseneti nevihta in zatečeta se v Metropolitanski muzej, kjer je ravno slikarska razstava holandskih mojstrov.
In potem teroristični napad... V muzeju raznese bombo. Theo preživi, mama pa umre. Ko Theo pretresen po terorističnem napadu zapušča muzej, mu eden od ranjenih obiskovalcev razstave tik pred smrtjo v roke potisne dva predmeta - eden je prstan, drugi je slika Lišček, slikarja Carla Fabritiusa.
V nadaljevanju potem s (skoraj) proustovsko natančnostjo spremljamo Theovo življenje, ki se zaradi materine smrti korenito spremeni. Usoden vpliv nanj pa ima tudi slika Lišček.

Carel Fabritius: Lišček (1654)

Knjiga me je navdušila že kmalu po začetku. Ko je mati pripovedovala o razstavljenih slikah v muzeju, sem že vedela, da mi bo všeč.

Opis dogajanja po eksploziji, ko se Theo zbudi iz nezavesti, je eden izmed vrhuncev romana. Prizorišče razdejanja deluje nadrealistično - vse je negibno in pokrito s prahom, nikjer ni nikogar, luči utripajo, čuti se smrad; Theo ima kovinski okus v ustih, glavobol, v ušesih mu zvoni. Občutki so še toliko bolj intenzivni, ker se pozneje izkaže, da je zunaj muzeja vse povsem drugače. Tam so gneča, hrup in dež. Gasilci, reševalci in policisti poskušajo obvladati nastalo situacijo - pravo nasprotje negibnosti in grozljivi umirjenosti v notranjosti stavbe. Enkratno.

Napetost dogajanja pa s Theovim odhodom iz muzeja ne popusti. Pretresljivo in ganljivo so opisane ure po tragičnem dogodku, ko Theo še ne ve, da je mama umrla in se napoti proti domu - mestu, za katerega sta z mamo dogovorjena, da bo vedno, ko bo šlo kaj narobe, kraj njunega ponovnega srečanja. V stanovanju čaka na njeno vrnitev, prisluškuje zvokom, ne upa zapustiti stavbe, razmišlja in do zadnjega upa, da se bo prikazala. Branje teh odlomkov je bilo še posebno ganljivo in žalostno, ker smo bralci knjige že od vsega začetka vedeli, da mama teorističnega napada ni preživela in se ne bo več vrnila domov.

Roman The Goldfinch je tako roman o bridkosti, ki jo prinese izguba ljubljene osebe, o občutku krivde, ki spremlja tiste, ki so katastrofo preživeli, o njihovem spraševanju, kaj bi bilo, če bi stvari potekale kanček drugače kot so.
Je pa to tudi knjiga o velikem prijateljstvu, ki ne pozna meja in zdrži v dobrem in slabem, na tej ali oni strani zakona.
To je tudi knjiga o veliki ljubezni dveh podobnih in z isto bolečino zaznamovanih človeških bitij, ki pa vseeno ne moreta in ne moreta zaživeti skupaj.
In konec koncev je to tudi knjiga o človekovi navezanosti na živali in ljubezni do njih. Za psičke so v romanu ljudje pripravljeni marsikaj storiti in zaradi njih marsikaj potrpeti. Na poseben odnos (pisateljice) do hišnih ljubljenčkov pa kaže tudi izbor slike Lišček. Tudi ptica na sliki je domači ljubljenček, ki sicer ni v kletki, a vseeno ni svobodna (verižica pritrjena na nogi!) in to sproža razmišljanja o takšni ali drugačni ujetosti.

Fabritiusova slika ima v romanu zelo pomembno vlogo. Vse, kar sem napisala do sedaj o Theovem prilagajanju na življenje brez mame, je namreč samo ena plat zgodbe tega romana. V knjigi imamo poleg tega tudi povsem konkretno kriminalistično zgodbo s smrtnimi žrtvami in zanimivimi preobrati. Plete se okrog starin, njihove preprodaje in ilegalnega posedovanja. Ena izmed takšnih starin je tudi slika Lišček.
Slika pa je pomenljiva tudi zato, ker je v resnici "doživela" in "preživela" eksplozijo - ne čisto takšno kot v romanu, pa vendar zelo podobno. To je bilo leta 1654 v Delftu, ko je razneslo skladišče smodnika. V eksploziji je umrl slikar Fabritius in slika Lišček je bilo eno redkih njegovih del, ki med nesrečo ni bilo uničeno.

Še veliko bi lahko pisala o tej sijajni knjigi. Lahko bi pisala o Theu, za katerega je jasno, da je zelo v redu fant, a ima tudi temne plati osebnosti. "Lastnemu srcu ni vedno za zaupati. Včasih si želimo tisto, za kar že v naprej vemo, da nam bo škodovalo, a si to vseeno privoščimo," pravi Theo. In: "Ne moremo sami izbrati, kakšne vrste ljudje bomo."

Lahko bi pisala o njujorški high-society, ki je korektna in ljubezniva do Thea ter razumevajoča do položaja, v katerem se je znašel, a tudi čustveno hladna in odmaknjena. Ogromno je stvari, ki v bralcu sprožajo najraznovrstnejša občutja in razmišljanja.

Na koncu, ko se kriminalistična zgodba razplete, se zdi, da se bo roman zaključil nihilistično - v slogu trditev: Življenje je ena sama katastrofaNa koncu tako ali tako vedno izgubimo tisto, kar nam je najljubše.
In neodgovorjenih vprašanj: Zakaj se dobrim ljudem dogajajo hude stvari? Kje je kdo, ki bo popravil krivico in naredil red?, a na srečo pisateljica in z njo tudi Theo zmoreta narediti korak naprej.
Povesta nam: 
Med notami je melodija. Zvezde so lepe zaradi temne praznine med njimi.
Splača se vztrajati v vmesnem prostoru med obupom in upanjem, med pravico in krivico, med resnico in lažjo, kajti v tem vmesnem prostoru, ki je naše življenje, so tudi vse lepe stvari, ki nas nagovarjajo iz preteklosti, vsa umetnost in tudi ljubezen.

Donna Tartt

petek, 06. junij 2014

Literarna nagrada za pisateljice

Eimear McBride z Baileys Women' Prize for Fiction
Kakšen splet okoliščin. Letošnji dobitnici Baileys Women' Prize for Fiction (pred tem znane kot nagrada Orange), ki so jo podelili to sredo, skoraj ne bi uspelo izdati svojega zmagovalnega romana.

Gre za prvenec, A Girl is a Half-formed Thing, ki ga je irska pisateljica Eimear McBride napisala v borih šestih mesecih (disciplinirano, 1000 besed na dan), a potem skoraj deset let zaman iskala založbo, ki bi ga bila pripravljena izdati. Zakaj so založbe ena za drugo zavračale njen rokopis, pravzaprav ni težko ugotoviti. Bralcu, ki prebere nekaj začetnih strani romana, je hitro jasno, da gre za svojevrsten stil pisanja. Stavki so kratki, ritem nizanja besed se vedno znova prekinja, ni vejic, veliko je pik.
Za pokušino citat začetnih stavkov romana:
For you. You’ll soon. You’ll give her name. In the stitches of her skin she’ll wear your say. Mummy me? Yes you. Bounce the bed, I’d say. I’d say that’s what you did. Then lay you down. They cut around. Wait and hour and day.”
Jasno, da takšen način pisanja ni všeč vsakemu in da bo večina bralcev - med njimi tudi uredniki, ki odločajo o tem, kateri romani se bodo izdajali - knjigo kaj hitro odložila kot pretežko.
A vendar ni težaven le način pisanja (ta je pravzaprav takšen, da ga zlahka razumemo tudi bralci, ki nam angleščina ni materni jezik, saj je besedni zaklad zelo preprost in razumljiv), zahtevnejša je sama vsebina romana. Roman pripoveduje o dekletu, ki ga zaznamujeta dve hudi življenjski izkušnji - spolna zloraba in bratova smrt zaradi možganskega tumorja. Predstavljam si, da je tisto, kar od bralca te knjige zahteva največ napora to, da so mu za razumevanje dogajanja na voljo le kratki stavki, ki so sestavljeni iz sila preprostih, a nedvoumnih besed, iz katerih  mora potem sam izluščiti vse odtenke dekletovih tragičnih doživetij in občutkov, ki bi bili sicer lažje razumljivi ob bolj nazornih opisih. To potem daje knjigi poseben čar in pečat izvirnosti.

Ko je Eimear McBride končno uspelo izdati knjigo, so kritiki roman zelo hitro razglasili za mojstrovino. Laična bralska javnost je bila manj navdušena. Od vseh petih finalistk za letošnjo nagrado Baileys, je ravno roman McBridove na Amzonu dobil najnižjo oceno bralcev.

Tudi sama sem bila ob razglasitvi letošnje zmagovalke za nagrado Baileys nekoliko razočarana. Pričakovala sem in veselila bi se zmage Donne Tartt, ki je bila nominirana z romanom The Goldfinch. Ta roman trenutno berem (sem nekje pri 330. strani, kar pa še ni niti polovica knjige) in sem nad njim čisto navdušena!

Donna Tartt je pred podelitvijo nagrade veljala za glavno favoritinjo. Vendar pa se pri podelitvi nagrade za najboljši roman v angleščini, ki ga je napisala ženska, pogosto zgodi, da ne zmaga prva na stavnicah. Lansko leto so vsi napovedovali zmago dvojni dobitnici bookerja Hilary Mantel, ki je bila nominirana z drugim delom trilogije o Thomasu Cromwellu, a je zmagala A. M. Homes s svojo knjigo May We Be Forgiven. Leta 2011 je Tea Obreht s svojim romanom Tigrova žena na stavnicah za nagrado kotirala najnižje, a potem vseeno zmagala.

Kakorkoli že, ob poznavanju zgodbe, ki spremlja knjigo A Girl is a Half-formed Thing, sem vesela tudi zmage Eimear McBride. Ali bom uspela zbrati pogum in njeno knjigo tudi prebrati, pa še ne vem... Mogoče bomo pa kdaj dobili prevod knjige. Založba Modrijan ima precej posluha za nagrajene knjige:)

Ob dogajanju, ki se plete okrog letošnje zmagovalke, ki dolgo ni mogla objaviti svojega romana, potem pa je zanj dobila prestižno nagrado, se kar samo od sebe poraja zanimivo vprašanje.
Le koliko je še odličnih rokopisov, ki ležijo po predalih in zaradi pomanjkanja sreče ali česa drugega nikoli ne bodo našli poti do bralca? Ker ne bodo nikoli izdani. Pa bi si to zaslužili bolj kot marsikaj drugega, kar se izdaja današnje dni. Tudi v Sloveniji:)

nedelja, 01. junij 2014

George Saunders: Congratulations, by the way

(64 str.)
George Saunders je pisatelj, ki je dobil letošnjo nagrado Folio. To je novoustanovljena nagrada, s katero se želi izpostaviti literarna dela v angleškem jeziku, za katere se predvideva, da bodo postala klasika. Ko sem pisala o tem, sem bila prepričana, da njegova nagrajena zbirka kratkih zgodb - Tenth of December, ni tako zelo po mojem okusu, da bi si jo želela prebrati. Tako sem ocenila potem, ko sem prebrala nekaj uradnih mnenj o knjigi.
Zdaj, ko sem pa spoznala njegov sijajni tekst - Congratulations, by the way: Some Thoughts on Kindness, se je moje mnenje o Georgeu Saundersu spremenilo:) Želela bi prebrati še kakšno njegovo knjigo.

George Saunders je tudi profesor na Syracuse University v Združenih državah Amerike. Ob koncu študijskega leta 2013 je imel zaključni govor za študente, ki so tisto leto diplomirali. Na duhovit način se je dotaknil nekaj dogodkov iz svojega življenja in podal mladim - kot se za takšen govor spodobi - nekaj napotkov za nadaljnje življenje. Predavanje je poželo veliko pozornosti. Zaradi velikega zanimanja širše javnosti, je bilo besedilo predavanja objavljeno tudi v časopisu The New York Times. Celotno predavanje si lahko brezplačno preberete tukaj. Besedilo pa je izšlo tudi v knjižici, ki je postala priljubljeno darilo mladim ob zaključku študija.

In o čem je predaval George Saunders?
Povedal je, kaj je tisto, kar v svojem življenju najbolj obžaluje. Ni mu žal, da je bil včasih brez denarja; ne obžaluje, da se je včasih počutil ponižanega, niti mu ni žal, da se je kopal v reki, kjer je bilo polno opičjih iztrebkov in je zaradi tega nato hudo zbolel. Žal pa mu je, da v življenju ni bil dovolj prijazen.
V svoji notranjosti si ljudje želimo biti prijazni in cenimo tiste, ki so z nami ljubeznivi, a vendar sami težko postopamo na takšen način. Sebičnosti ni lahko premagati. Biti prijazen je težko.
Pisatelj navede nekaj razlogov, zakaj je tako.
Na srečo pa je življenje takšno, da samo poskrbi, da z leti postajamo vse manj egoistični. Sebičnost izgubi ogromno svoje moči, ko dobimo svoje otroke. Staršem postane bolj ali manj vseeno, kako je z njimi samimi, le da je otrokom dobro. Ko postajamo starejši vse bolj ugotavljamo, kako nekoristna in nelogična je sebičnost.

Odlično branje, za katerim se skriva modra in prijetna oseba. Zaradi tega predavanja bom pozorna tudi na vsa ostala literarna dela Georgea Saundersa.

Da dobite malo občutka, za kaj gre, navajam osrednjo zgodbo predavanja, okrog katere se napletajo vse ostale pisateljeve misli. Takšne zgodbe se dogajajo tudi po naših šolah. Prepričana sem, da nas je veliko, ki smo bili sami priča podobnim dogodkom. (Opravičujem se, ker je citat v originalnem angleškem jeziku.)

But here’s something I do regret:
In seventh grade, this new kid joined our class. In the interest of confidentiality, her name will be “ELLEN.” ELLEN was small, shy. She wore these blue cat’s-eye glasses that, at the time, only old ladies wore. When nervous, which was pretty much always, she had a habit of taking a strand of hair into her mouth and chewing on it.
So she came to our school and our neighborhood, and was mostly ignored, occasionally teased (“Your hair taste good?” – that sort of thing). I could see this hurt her. I still remember the way she’d look after such an insult: eyes cast down, a little gut-kicked, as if, having just been reminded of her place in things, she was trying, as much as possible, to disappear. After awhile she’d drift away, hair-strand still in her mouth. At home, I imagined, after school, her mother would say, you know: “How was your day, sweetie?” and she’d say, “Oh, fine.” And her mother would say, “Making any friends?” and she’d go, “Sure, lots.” Sometimes I’d see her hanging around alone in her front yard, as if afraid to leave it.
And then – they moved. That was it. No tragedy, no big final hazing. One day she was there, next day she wasn’t. End of story.
Now, why do I regret that? Why, forty-two years later, am I still thinking about it? Relative to most of the other kids, I was actually pretty nice to her. I never said an unkind word to her. In fact, I sometimes even (mildly) defended her. But still. It bothers me.
So here’s something I know to be true, although it’s a little corny, and I don’t quite know what to do with it:
What I regret most in my life are failures of kindness.

George Saunders med predavanjem na Syracuse University