sreda, 01. oktober 2014

Jane Austen: Mansfield Park

(657 str.)
Knjigo sem odložila po prvih stotih straneh - in to kljub temu, da imam Jane Austen rada.
Opozorili so me, da je Mansfield Park za Jane Austen neznačilna knjiga in da imajo sodobni bralci težave z njenim prebiranjem. Mogoče me je ravno zaradi tega mikalo, da jo poizkusim. Knjiga je v času svojega izida doživela velik uspeh - večji kot Prevzetnost in pristranost, ki je bila napisana nekaj let pred tem.
A kaže, da sem tipična sodobna bralka, ki je stvari, ki so navduševale pred dvestotimi  leti, ne zanimajo več ali pa se ne znam vživeti v ljudi tistega časa - za to drugo mi je žal.

Težave sem imela z glavno junakinjo romana.
Fanny Price je izhajala iz siromašne družine. Ko je bila stara 11 let, sta se njeni teti (ki sta bili obe bistveno bolje omoženi kot Fannijina mama) v navalu dobrohotnosti odločili, da se zavzameta za nečakinjo in ji priskrbita primerno vzgojo in izobrazbo. Povabili so jo na posetvo Mansfield Park, kjer je potem odraščala skupaj s svojima bratrancema in sestričnama, pod budnim očesom predvsem ene od tet, gospe Norris. Druga teta je bila preveč lena, da bi se vtikala v vzgojo deklet.
In potem se začne... Fanny je bilo omogočeno udobno življenje v priviligiranem okolju, vendar pa ji dobrotniki niso dovolili, da bi pozabila, kakšno veliko srečo ima, ker ji je bilo takšno življenje omogočeno. Jasno ji je bilo tudi povedano, da nikoli ne bo čisto enakovredna svojima sestričnama.

Pred bralcem se začne oblikovati pravljica o Pepelki. No, Fanny nima niti te sreče, da bi bila lepa kot Pepelka. Zaradi siromašnega otroštva je majhne postave in slabega zdravja, nobena lepotica.
Fannyjini sestrični sta kot Pepelkini sestri. Nista sicer tako zlobni kot sestri iz pravljice, a njuna brezbrižnost do sestrične je verjetno še hujša od odkrite zlobe. Tata Norris je seveda hudobna mačeha - prikrita sadistka.

Ob vsem tem bi kot bralka morala čutiti naklonjenost in empatijo do Fanny, pa nekako ni šlo. Motilo me je, da se ta Pepelka ni zavedala niti tega, da je Pepelka. Prepričana je bila, da je tako kot je čisto pravično in edino pravilno. Niti enkrat se ni potegnila sama zase. Družba (in z njo tudi jaz kot bralka) jo je zaradi tega na trenutke kar pozabila. Kot da je ni. Malo čuden položaj za glavno junakinjo nekega romana.
Zaradi te Fannijine prostovoljne podrejenosti sem knjigo težko brala in potem z branjem tudi prenehala. Zmrazilo me je ob misli, da bi naslednjih štiristo strani še naprej brala o drobnih hudobijah in ponižanjih vseh vrst, ki so jo čakale in bodo ostale bolj ali manj nekaznovane - dokler se roman, seveda, ne bo srečno zaključil s poroko. Kdo bo Pepelkin princ, je bilo pa tako ali tako jasno že od prvih strani romana dalje.

Mansfield Park mi ni bil všeč. O Fanny  sem težko brala. Raje imam junakinje kot sta  Elisabeth Benneth iz Prevzetnosti in pristranosti ali pa Ema iz istroimenskega romana. A mogoče Jane Austen delam krivico. Mogoče je Fanny točno takšna kot mora biti. Vzgoja, ki jo je bila deležna, mogoče lahko rodi le takšno osebo kot je bila Fanny - ponižno in nesamozavestno. Kako le bi lahko ravnala drugače kot je?
Glede glavne junakinje je roman res neobičajna knjiga Jane Austen, glede vsega ostalega pa nikakor ne. Tudi v tem romanu sem lahko občudovala pisateljičin slog pisanja in gladko drsenje besed v dialogih, zanimive človeške značaje. Zaradi tega mi je žal, ker knjige nisem zmogla do konca prebrati.

Jane Austen
(1775-1817)

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)