četrtek, 31. december 2020

Moje knjige leta 2020

Da je bilo leto 2020 tako zelo drugačno od tistega, ki smo ga pričakovali, ni potrebno posebej poudarjati. Mogoče bomo sodobno zgodovino res začeli - tako kot menijo nekateri, deliti na tisto pred in ono po koroni. Tako zelo naj bi se namreč naše življenje na eni ali drugi strani te ločnice razlikovalo. Ne, tako hudo po mojem mnenju le ne bo. Pa vendar. Da se naše življenje lahko tako hitro in brez predhodnega opozorila obrne na glavo ter nekaj povsem samoumevnega kar naenkrat postane težko dosegljivo in dragoceno, pa si le nisem mislila, da je mogoče. Še bolj presenetljivo (in občudovanja vredno) pa je to, da smo pokazali, da smo se ljudje na splošno in v večini primerov sposobni na takšne usodne spremembe hitro in učinkovito odzvati ter tudi prilagoditi.
Čeprav, seveda, obstaja tudi druga plat kovanca, ki razkriva marsikaj skrb vzbujajočega. Iztekajoče lete ni pokazalo samo tega, kako ranljiva in občutljiva je naša družba, ampak tudi to, kakšno strašansko moč je pridobila laž. Nekdo lahko nekaj reče - si nekaj enostavno izmisli - z znanstveno ali kako drugače preverljivimi dejstvi, se njegovo trditev ovrže, a njegova laž kljub vsemu nemoteno živi dalje in povzroča težko popravljivo škodo. No, to je tisto, kar me skrbi...

V luči tega tako posebnega leta 2020 sem pogledala na knjige, ki sem jih prebrala v letošnjem letu. Sem brala drugače kot bi sicer? Je covid-19 vplival na število knjig, ki sem jih prebrala? Je pandemija vplivala na njihovo izbiro? Niti ne.

Mogoče bi - če ne bi bilo korone, prebrala več knjig avstralskih pisateljev ali knjig o Avstraliji, pa se je vse skupaj končalo že pri romanu Voss, Patricka Whita, saj je že kmalu po začetku leta 2020 postalo jasno, da naše potovanje v Avstralijo ne bo mogoče.
Verjetno bi težko pričakovani tretji del trilogije o Thomasu Cromwellu, Hilary Mantel, The Mirror & the Light prebrala že spomladi, takoj ko je izšel, tako pa me je knjiga dolge mesece potrpežljivo čakala v Sloveniji, jaz pa do nje nisem in nisem mogla priti. 
Mogoče se brez korone ne bi lotila knjige Stena, Marlen Haushofer; če pa bi jo že vzela v roko, bi jo vsekakor brala z drugačnimi mislimi in skrbmi, kot sem jo sicer in precej bolj lahkotno ter neprizadeto. 
To so pravzaprav edine drobne razlike, ki bi se pojavile kot posledice pandemije.

Sicer pa bi Založba Modrijan (na žalost) s korono ali brez nje razprodajala svoje knjige in jaz bi lahko ugodno prišla do odličnih knjig.

S hčerko in sinom bi brala s šolskim načrtom predvideni knjigi Zablode gojenca Törlesa in Mladost brez Boga - s korono ali brez nje. Ha, no mogoče... če ne bi bilo korone, mogoče nekdo v Bayreuthu ne bi ukradel maturitetnih pol za nemški jezik in bavarskim dijakom (in moji hčerki med njimi) ne bi bilo potrebno pisati nadomestne mature, ki je bila, kot se je izkazalo, na temo romana z naslovom F,  Daniela Kehlmanna (grozna knjiga, ki sem jo poskušala prebrati, a se nisem prebila do drugega poglavja) in bi se na moj spisek v letu 2020 prebranih knjig mogoče uvrstila kakšna bolj pametno izbrana in zanimivejša knjiga.

In ob koroni ali brez nje - skoraj vsako leto je treba prebrati nekaj, kar je napisal  Thomas Mann, tokrat je bil to njegov roman o Felixu Krullu. Tudi Ian McEwan je v razponu nekaj let stalnica mojega branja - letos zastopan kar z dvema knjigama, V imenu otroka in Mashines like we

Še bi lahko pisala in razmišljala o tej temi in primerjala, a kakšnih posebnih razlik in odstopanj v primerjavi s prejšnjimi leti ne bi našla. To me izredno veseli, kajti pokazalo se je, da knjige ne glede na okoliščine ostajajo stalnica v mojem življenju - nekaj, kar je vedno ob meni, pa naj bodo časi lepi ali pa težki in nepredvidljivi. Vedno znova poskrbijo za veselje in zadovoljstvo. Tolažijo. 
A ni to fajn?

Tukaj so moje knjige leta, kakor sem jih brala od januarja do decembra 2020:
  1. Patrick White: Voss 5/5 o drznem raziskovalcu, ki ob prečkanju Avstralije potuje tudi k svojemu bistvu
  2. Robert Musil: Zablode gojenca Törlesa 5/5 o odraščanju in spopadanju s tabuji
  3. F. Scott Fitzgerald: Mladi bogataš  Menda najboljša Fitzgeraldova kratka zgodba. Odsev Velikega Gatsbyja. Vsebuje naslednji slavni izrek: Naj vam povem o neznansko bogatih ljudeh; drugačni so od vas in mene. Fitzgerald je bil obseden z bogataši.
  4. Joyce Carol Oates: Črna voda 5/5 pretresljiv roman o zaupanju in izdaji; tudi brezglavi strasti
  5. Karl Ove Knausgård: So viel Sehnsucht auf so kleiner Fläche Knausgård si upa pisati tudi o likovni umetnosti
  6. Christopher Isherwood: Slovo od Berlina 5/5 nora dvajseta leta v Berlinu
  7. Franjo H. Naji: Križišče kratke zgodbe
  8. Ödön von Horwath: Mladost brez Boga 5/5 ob pričakovanju vzpona nacizma
  9. Ingrid Noll: Der Mittagstisch 4/5 lahkotno, a sploh ne plehko
  10. Marcel Proust: Radosti in dnevi 4/5 prvenec velikega Marcela Prousta, ko se je le-ta še vadil v pisateljevanju
  11. Donna Tartt: Skrivna zgodovina 4/5 prvenec velike Donne Tartt, ki ji je prinesel svetovno slavo
  12. Bernhard Schlink: Olga 3/5 no, Bralec je precej boljši
  13. Yoko Ogawa: Hotel Iris 4/5 sado-mazohizem po japonsko - torej še huje kot običajno
  14. William Trevor: Love and Summer 5/5 čudovita ljubezenska zgodba velikega Williama Trevorja
  15. Marlen Haushofer: Stena 4/5 premalo cenjen in znan postapokaliptični roman
  16. Yoko Ogawa: Darilo števil 4/5 o izgubi kratkoročnega spomina, po japonsko
  17. Thomas Mann: Izpoved pustolovca Feliksa Krulla 5/5 zadnja in ob enem najbolj zabavna knjiga Thomasa Manna; ravnokar izšla v novem slovenskem prevodu
  18. Thomas Bernhard: Mraz 2/5 zmrznjeno in zato težko prebavljivo;)
  19. MET publikacija: John Singer Sargent (1856-1925) o ameriškem slikarju, ki je večinoma slikal za Evropejce
  20. Kate Atkinson: A God in Ruins 4/5 Life after Life (link) gre dalje
  21. Ulrich Finckh: Pimpf, Pfarrer, Pazifist; Ein kritischer Rückblick (1927-2017) avtobiografija fantiča, žpnika in pacifista; nekaj malega o knjigi lahko preberete tukaj
  22. Paula Hawkins: Pod gladino 3/5 pod povprečjem
  23. Jonathan Nolan: Memento novela, po kateri je bil posnet znani film
  24. Stefan Zweig: Zvezdni trenutki človeštva  pisatelji, skladatelji, raziskovalci, revolucionarji, ki so spreminjali svet
  25. Drago Jančar: Postaje 5/5 premišljevanja s potovanj - enostavno odlično
  26. Ian McEwan: Machines like me 4/5 futuristično in alternativno zgodovinsko o umetni inteligenci
  27. Amelie Nothomb: Eine heitere Wehmut 4/5 ko se pisateljica vrne v deželo svojega otroštva in prve ljubezni - na Japonsko
  28. Arthur Schnitzler: Sanjska novela zelo erotično
  29. Arthur Schnitzler: Poročnik Gustl; Gospodična Else dve zgodbi pisani v obliki monologa, ki opisujeta trpljenje, ki ga sproži moralna dilema
  30. Arthur Schnitzler: Pozna slava slava rada stopi v glavo - če je ta že malo ostarela, še toliko lažje
  31. Niklas Natt och Dag: 1793 (Winge in Cardell I) 4/5 temačna zgodovinska kriminalka, ki se dogaja leta 1793 v Stockholmu
  32. Veronika Simoniti: Ivana pred morjem 3/5 kresnik 2020
  33. Sandor Marai: Sveče so dogorele 5/5 zelo avstro-ogrsko, nostalgično
  34. Hilary Mantel: The Mirror & the Light 5/5 veliki finale veličastne trilogije o Thomasu Cromwellu
  35. Daphne du Maurier: Rebeka 4/5 suspenz in lepa narava - to je tisto, kar me je navduševalo
  36. Oscar Wilde: Slika Doriana Graya 4/5 slika se stara namesto tistega, ki je na njej upodobljen - kako originalno in premišljevanja vredno; tudi aktualno
  37. Ian McEwan: V imenu otroka 4/5 kaj je tisto, kar je najbolje za otroka, je pravzaprav jasno, vse drugo pa ne tako zelo
  38. Celeste Ng: Prikriti plameni 3/5 izvrstno izpeljano, a votlo
  39. Jane Austen: Northangerska opatija 5/5 prvo dokončano delo Jane Austen me je enostavno očaralo
  40. Peter Stamm: Marcia aus Vermont 4/5 božična zgodba
  41. Paula Fox: Obupanca 4/5 ko mačji ugriz razgali marsikaj
  42. Haruki Murakami: Kafka na obali 5/5 s to knjigo so dokončno pokopani vsi moji neupravičeni predsodki do Harukija Murakamija (recenzija sledi v naslednjem letu)

Srečno novo leto 2021


Ozvezdje Orion 
z zvezdo Betelgeza (rumenkasta zvezda levo zgoraj),
za katero smo v letu 2020 zaman upali,
da bo eksplodirala v supernovo
(vir: Spectrum.de;
foto: Ralf Kleppinger)

četrtek, 24. december 2020

Peter Stamm: Marcia aus Vermont

Drobna knjižica švicarskega pisatelja Petra Stamma, Marcia iz Vermonta, ima podnaslov Eine Weihnachtsgeschichte. Božična zgodba? Ja, seveda, zakaj pa ne. Dogajanje je tekom pripovedi kar dvakrat postavljeno v božični čas; med enim in drugim božičem pa preteče 33 let. Tudi snega je v Vermontu (in v New Yorku) v tem času precej, kar spet pripomore k pravemu božično-novoletnemu razpoloženju. A s tem je vsega prazničnega - tistega, kar povezujemo s tem posebnim časom v letu in zgodbami, ki jih pišejo o njem, konec. V pričakovani okvir božične zgodbe spada mogoče le še stavek: božič je najbolj žalosten čas v letu.

Ta stavek izgovori Marcia na božični večer - tisti prvi. Dogajanje je postavljeno v New York, kjer prvoosebnega pripovedovalca Petra - mladega fanta, ki želi postati slikar, na ulici neznano dekle zaprosi za cigareto. S svojima rokama se tako zaupljivo in toplo oklene njegove roke, ko ji le-ta prižiga cigareto, da njuno srečanje ne ostane samo nekaj bežnega. Dekletu je ime Marcia in živi v zanikrnem stanovanju v Queensu. Je lačna in brez denarja. 
Ali že čutite v kakšno sentimentalno božično zgodbo se razvija pripoved? Ne, iz tega ne bo nič. Marcia ni ubogo revno dekle, ki za to, da preživi, po newyorških ulicah lovi moške in jim v zameno za hrano ponuja svoje telo. Ne, Marcia izhaja iz bogate družine iz Vermonta in je precej nekonvencionalna - če drugega ne, živi ljubezensko življenje v trojčku s svojim prijateljem Davidom, ki je pisatelj, in njegovo ženo. In v ta trois du plain se v tednu med božičem in novim letom zelo gladko vključi tudi Peter. To bo čas, ki se ga bo vedno spominjal kot nekaj zelo posebnega - svobodnega in lahkotnega. Tudi kratkotrajnega, saj po novem letu takoj - kakor je bilo že pred tem načrtovano, odleti nazaj v svojo domovino Švico, Marcie in njenih prijateljev pa ne sreča nikoli več.

Spomin je nezanesljiv in varljiv. Glede na potrebe napravi tako, da nekateri dogodki obledijo, drugi pa postanejo očitnejši in bolj poudarjeni. Takšna je tudi zgodba romana; pogosto nejasna in nedorečena. Včasih pisatelj na kakšno stvar samo namigne in pusti bralcu, da si po svoje razloži dogodke in predvideva. 
Po 33-ih letih, ko se Peter - zdaj že prepoznaven, če ne celo slaven slikar, vrne v New York, se več ne spominja kašne lase je imela Marcia in kakšna je bila barva njenih oči. Ne spomni se niti njenega obraza in ne ve več, ali je bila velika ali majhna, vitka ali bolj okrogla; ostal mu je samo občutek velike svobode in lahkotnosti, ki sta spremljali tisti njegov teden med božičem in novim letom pred mnogimi leti.

In tukaj potem pridemo do drugega božiča iz pripovedi. Pravzaprav ne ravno božiča, pač pa predbožičnega časa, meseca november in december.
Peter namreč dobi umetniško štipendijo fundacije, ki jo je ustanovil Marciin oče, in s tem možnost, da dva meseca živi in ustvarja v umetniški koloniji - na kraju, kjer je odraščala Marcia. Kraj je odročen, v času pred božičem zasut s snegom, družba umetnikov, ki je tam nastanjena, pa je precej drugačna od Petra in predvsem mlajša. 
Postane napeto, saj v zraku nenehno lebdi vprašanje, češ, ali bo Peter spet srečal Marcio in kakšno le bo to njuno ponovno srečanje. Kajti Marcine sledi je v koloniji in v bližnjem naselju že najti. Od vsega, kar o njej in njenem življenju izve, pa Petra najbolj preseneti rokopis, ki ga najde v predalu omare v ateljeju, kjer je nastanjen. Takoj postane jasno, da ga je napisal David - Marciin prijatelj, ki je tisti teden med božičem in novim letom pred več kot tridesetimi leti tudi igral pomembno vlogo. Pokaže se, kako različen je lahko pogled posameznih ljudi na isti dogodek. David je tisti božični teden dojemal povsem drugače, kot ga je Peter. Kje je torej resnica, ali pravilneje, spomini katerega od njiju so bližje resnici in bolje odsevajo tisto, kar se je res zgodilo? In ali je to sploh pomembno?

Zaključek zgodbe je zelo nenavaden - še posebej, ker naj bi bila zgodba Marcia aus Vermont božična zgodba. Konec je nenavaden, ker je tako zelo navaden in običajen - več ne smem napisati. Vsekakor čudovito zaobjame celotno zgodbo, ki je tudi zgodba o človekovi sámosti - nikakor ne osamljenosti, ki jo živi glavni junak zgodbe in je ob tem - ja, čisto zadovoljen, pa čeprav je preko celotne knjige čutiti eno samo melanholijo. Nekakšno otožnost je zaslediti tudi v naslednjem odlomku, ki je po mojem mnenju najbolj pomenljiv del knjige, saj vsebuje eno najizvirnejših misli ali pa originalnih spoznanj, ki sem jih zasledila v zadnjem času. Takole razmišlja Peter:

Zu bereitwillig hatte ich den Gemeinplatz geglaubt, dass eine Biographie mit zunehmender Länge immer reicher würde. Das Gegenteil war der Fall. Jede Entscheidung, die man traf, vernichtete hundert Möglichkeiten, und am Schluss gelangten wir alle an denselben Punkt und lösten uns auf im Nichts.

Kar preveč lahko je verjel, da življenje človeka, potem ko pridobiva na dolžini, postaja tudi vedno bogatejše. Pravzaprav je ravno obratno, razmišlja Peter. Vsaka odločitev, ki jo v življenju sprejmemo, uniči stotine drugih možnosti, ki smo jih imeli, in na koncu vsi pridemo do iste točke, kjer se razblinimo v nič. 

Peter bi lahko živel drugačno življenje, kot ga je, možnosti je bilo veliko - čeprav, glej to! - je z življenjem, ki ga je izbral, več kot zadovoljen. Po tistem božičnem tednu bi lahko njegova življenjska zgodba stekla po povsem drugi poti. Nihče nikoli ne bo izvedel, ali bi bila mogoče lepša in boljša od te, ki jo je v resnici živel.

Pisatelj ves čas namiguje na to, da bi bila knjiga prav lahko avtobiografska. Prvoosebni pripovedovalec je Peter in tako je ime tudi pisatelju samemu. Oba sta iz Švice. Tudi Peter Stamm je v mladosti kratek čas živel v New Yorku, ravno tako kot njegov knjižni junak. Se pa oba Petra razlikujeta po svoji umetniški usmerjenosti - ta iz knjige je slikar in ne pisatelj, a tako je mogoče samo zato, da se bralca malo zmede. Kakorkoli že, ob teh tako nepomembnih stvareh se Peter Stamm lahko samo hudomušno - ali pa preračunljivo, smehlja.

★★★★☆

Peter Stamm
(vir: Wikipedia)

petek, 18. december 2020

Paula Fox: Obupanca

Obupanca
sta Otto in Sophie Bentwood, zakonca iz New Yorka, on odvetnik in ona prevajalka. Ko sem brala začetna poglavja knjige, sem bila prepričana, da sta stara že preko šestdeset let - tako zelo ostarelo sta delovala, pa sem bila potem, ob nadaljevanju branja, prisiljena svoj možganski časovni gumb zavrteti krepko nazaj, kar je bilo glede na podobo o paru, ki sem si jo že ustvarila, sila težko in neprijetno. No, Otto in Sophie sta stara šele nekaj malega preko štirideset let, petnajst let poročena in brez otrok.

Da sta materialno dobro preskrbljena, se da uganiti že ob branju prve strani romana in sicer iz izbire hrane, ki jo uživata, iz vrste posode, na kateri je obrok serviran in iz senčnika, skozi katerega sije sonce na njuno jedilno mizo. S fizične strani je torej vse v najlepšem redu, psihično pa gre marsikaj narobe. Ob vsem tem ni ravno njun zakon tisto, kar naj bi bilo najbolj obupa vredno - vsaj po mojem mnenju ne. Otta obremenjuje razhod z njegovim dolgoletnim odvetniškim družabnikom, Sophie pa je izgubila voljo do prevajanja - ker ji v prevajanje ponujajo knjige, ki ji niso všeč ali pa ker ji pravzaprav sploh ni več potrebno, prevajati - in se v brezdelju utaplja v žalostnih mislih in rahlo ponižujočih spominih.

Iz poglavja v poglavje zakonca Bentwood vse natančneje spoznavamo. Vidimo, kako utečen in umirjen (ne, ne bom napisala dolgočasen) je njun zakon, spoznamo njune prijatelje in znance ter si tako postopoma ustvarimo podobo nekega življenja, ki je na zunaj uglajeno, pod njegovo sijočo in gladko površino pa kar vre od neizživetih občutkov in skritih dvomov, ki silijo v obup.

Kakor je vse to mojstrsko orisano in pretanjeno napisano - tako, da se razvije v nekakšno temno spiralo, ki postaja vse večja in se dviga vse višje, dokler se vsaj nekoliko ne pomiri v dveh majhnih dejanjih - lučaju stekleničke črnila ob steno in nahruljenju prijateljice po telefonu - me je branje o tem kar precej dolgočasilo. Ha, občasno sem brala samo še zato, ker me je zanimalo, kaj se bo zgodilo s Sophieino roko. Ja, to pa je bilo zanimivo in je burilo domišljijo! Kajti zgledalo je slabo. Skoraj za umret, dobesedno, zaradi roke namreč.
Ja, in ob tem kakšno neverjetno naključje. Tisto popoldne, ko sem brala knjigo, sva obe - Sophie in jaz, čakali na telefonski klic. Pravzaprav sva upali, da klica ne bo. Klic bi namreč pomenil, da je ona okužena s steklino, jaz pa s covidom-19:)

S poškodovano roko se začne že takoj v prvem poglavju. 
Otto in Sophie se med svojo nobel južino pričkata zaradi potepuškega mačka, ki zahaja na njuno verando. Sophie bi mu rada dala kaj za jesti, Otto pa je proti. Ko na koncu le obvelja Sophieina beseda, se zgodi nekaj, kar ima vpliv na celoten potek zgodbe, predvsem pa na to, da pod uglajeno površino potisnjeni problemi izbruhnejo na plan.
Ko Sophie nalije mleko v posodico in maček začne hlastno piti, ga poboža po kožuhu. Maček zadovoljno usloči svoj hrbet, takoj zatem pa se postavi na zadnje tace, s kremplji opraska njeno roko in zasadi zobe v njeno dlan. Sophie je presenečena in osramočena obenem - presenečena nad mačkovim dejanjem, ki ji na takšen način vrača dobroto in osramočena pred možem, ki je čista poosebitev misli "No, ljubica, kaj sem ti vendar rekel!".

Ko občutimo bolečino, ali pa se samo bojimo, da nas bo bolelo, ko nas je strah, da bomo hudo zboleli ali celo umrli, postanemo bolj občutljivi. Težje nadzorujemo svoja čustva in dejanja. Hitreje rečemo kaj takega, kar bomo pozneje obžalovali; bolj smo ranljivi in lažje ranimo druge. Vse to občuti Sophie, ko pestuje svojo ranjeno roko, ki postaja iz ure v uro bolj boleča ter otekla, Paula Fox pa o tem piše kirurško natančno, mojstrsko. 

Vzdušje v romanu je temačno - nekaj zaradi bolj ali manj praznega življenja, ki ga živijo glavni protagonisti, še bolj pa zaradi zunanjega sveta. Pisateljica se je namreč še posebej potrudila, da je New York šestdesetih let prejšnjega stoletja orisala črno in je na plan zbrskala tudi najmanjšo grdobijo, ki naj bi se tam skrivala. New York iz knjige je tako mesto smeti in umazanije, njegovi prebivalci pa so polni vulgarnosti, škodoželjnosti in agresije. V tako grdem svetu je - kako ironično - ravno zakon med Sophie in Ottom, tisto, kar v splošnem obupu budi nekaj malega upanja. Žalostno. Kajti njun odnos je daleč od tega, da bi bil vzoren.

Ena od tako obupanih, kot jih srečamo v romanu, bi bila lahko s svojo življenjsko zgodbo tudi pisateljica Paula Fox. Rodila se je zelo mladima ameriškima staršema, očetu - piscu scenarijev, in materi - igralki kubanskega porekla, ki nista bila sposobna skrbeti za svojo hčerko. Le nekaj dni staro sta prepustila eni od sirotišnic. Pet mesecev staro Paulo je nato vzel v oskrbo kongregationistični pastor. Leta, ki jih je preživela z njim, so bila za Paulin razvoj in nadaljnjo življenjsko pot zelo pomembna, saj je ob njem dobila primerne nastavke za nadaljevanje izobraževanja in za nujno potrebno samozavest. Po šestem letu starosti je živela v različnih internatih, obiskovala najraznovrstnejše šole in nekaj časa preživela tudi pri sorodnikih - s staro mamo po materini strani najprej na Kubi, pozneje v New Yorku in na Floridi. Ko je bila stara 20 let, je bil za njo že drugi zakon; iz razmerja z Marlonom Brandom, ki je bil takrat še popolnoma neznan, pa se je rodila hčerka. To je potem, ko je bila stara tri leta, dala v posvojitev in si tega v poznejših letih ni nikoli odpustila. Ko je hči že odrasla, je Paula Fox z njo ponovno navezala stike in ostali sta povezani vse do pisateljičine smrti leta 2017. Kot zanimivost: ta v posvojitev oddana hčerka je mama rockovske pevke Courtney Love, žene Kurta Cobaina

Tako zapleteno, neurejeno, predvsem pa nestabilno življenje v mladosti bi lahko imelo za Paulo Fox pogubne posledice, a se to ni zgodilo. Razvila se je v cenjeno pisateljico, ki je pisala knjige za otroke in odrasle, čeprav - to je tudi potrebno priznati - so mogoče ravno zaradi teh mladostnih izkušenj njene knjige bolj temačne, kot bi sicer bile in njeni junaki vsaj malo obupani.

Za roman Paule Fox, Obupanca, bi lahko rekli, da odseva temno resničnost sveta in življenja - resničnost, ki je na površini zbrušena do sijaja, a ji to ne pomaga, da v svojem jedru ne bi ostala grda in neprijetna. Njeno temo lahko preženemo le ljudje sami, pa četudi tako nerodno in okorno, kot sta to počela Sophie in Otto.

★★★★☆

Paula Fox
(1923-2017)

nedelja, 13. december 2020

Jane Austen: Northangerska opatija

Tako zabavne knjige izpod peresa Jane Austen pa še nisem brala! Saj vemo, da se ta pisateljica zna pošaliti iz tega ali onega človeškega značaja, pisati humorno in zabavno, a tako prisrčno in lahkotno, kot je to počela z junaki v tem svojem romanu, svet še ni videl. Uživala sem v vsakem stavku posebej.


Začnimo z drugim delom, oziroma z drugo knjigo romana. Ta se dogaja v Northangerski opatiji. Temačni gradovi in kapele, ruševine in ostanki samostanov so glavni junakinji - komaj 17-letni gospodični Catherine Morland, zelo pri srcu. Je namreč navdušena bralka gotskih romanov - romantičnih grozljivk in strašljivk s konca 18. stoletja, in v stari opatiji, kamor jo povabita prijatelja - brat in sestra, Henry in Eleanor Tilney, si nadeja doživeti nekaj tako zelo grozljivo romantičnega, kot je navajena brati v svojih romanih. A izkaže se, da Northangerska opatija še zdaleč ni tisto, kar je Catherine pričakovala. Tilneyevi so opatijo (ki jo je verjetno eden izmed njihovih prednikov dobil kot darilo kralja Henrika VIII, ko je le-ta ob svoji verski revoluciji razpustil samostane) spremenili v prijetno bivališče z velikimi - a še vedno gotsko zašiljenimi okni in pohištvom po najnovejši modi. Nikjer ni niti sledu temačnosti in grozljivosti, ki sicer po Catherinerinem mnenju tako stari stavbi pritiče. A mlada junakinja se ne da. Svoji domišljiji pusti prosta krila, postavlja drzne hipoteze, si domišlja to in ono ter predvideva nekaj težko verjetnega - recimo, povsem konkretno: prepričana je, da se v Northangerski opatiji dogaja točno to, kar se dogaja v romanu Jane Eyre, oziroma Sirota iz Lowooda, Charlotte Brontö. Če ste roman brali, potem veste, kako je bilo z gospo in gospodom Rochester.

Pripoved je izredno zabavna. Jane Austen se malce ponorčuje iz takšne vrste romanov in iz takšnih literarnih junakinj, a ne preveč. Nekoliko pokroviteljska je, a prav nič žaljiva. Prizanesljiva je do mlade in neizkušene junakinje, ki je vendar v tej pripovedi šele prvič zavila v širni svet in zapustila domačo hišo.
Kakor je Catherina naivna in neizkušena, tudi prav nič učena, je vendarle odkrito, iskreno, neizumetničeno, nedolžno... dekle..., ki ne pozna pretvarjanja in je zaradi tega simpatična in ogreje srca bralcev (pardon, bralk:) in, seveda, tudi marsikaterega od moških junakov romana. 

Te njene osebnostne lastnosti postanejo še posebno izrazite v prvem delu romana. Ta se dogaja v zdraviliškem mestu Bath, kjer je Catherine na večtedenskem oddihu skupaj s starejšim parom iz njenega domačega okraja. Čudovito je prikazan vsakodnevni ritem življenja v mestu, ki je organizirano tako, da se ljudje lahko družijo in spoznavajo: dopoldne obisk dvorane, kjer se pije slatino in ob tem malo poseda ali pa sprehaja, opazuje ostale, zvečer obisk gledališča ali ples, da se nova poznanstva lahko utrdijo in stara poglobijo.
V ta vrtinec najrazličnejših značajev - ljudi, takšnih in drugačnih, zaide mlada Catherine s svojo naivnostjo in iskrenostjo. Zaradi neizkušenosti ne dojame, da ljudje vedno ne govorijo tistega, kar mislijo in da se za fasado prijateljstva pogosto skriva le hinavščina in - ja, kot vedno, lov za denarjem in udobnim življenjem v obliki najboljšega možnega ženina. A Catherine ima potencial in roman Northangerska opatija je tudi razvojni roman, tako da se bo neizkušena junakinja - o tem ni dvoma -  že razvila v čudovito mlado damo, ki bo razumela svet okrog sebe in se v njem tudi več kot dobro znašla.

Zakaj točno me je roman tako zelo navdušil, ne znam razložiti - še posebno zato ne, ker Northangerska opatija nikakor ni najboljši roman te pisateljice; marsikatera od drugih knjig Jane Austen je precej bolj kompleksna in večplastna. Mogoče tiči vzrok v izredni lahkotnosti pripovedi. Ali pa v tem, da so razni nesporazumi, ki ponavadi ženejo tok njenih romanov, tokrat zelo nedolžni, nimajo hudih posledic in se izredno hitro razjasnijo - kajti Catherine je tako odkrito in iskreno dekle, da s takšnimi nesporazumi v srcu pač ne more mirno živeti in jih želi takoj razrešiti.
Ali pa sem roman rada brala enostavno zato, ker so zdaj takšni časi. Korono lahko krivimo za marsikaj:)

★★★★★

Felicity Jones kot Catherine
v filmu Northanger Abbey (2007)
(vir:Jane Austen's World)

Po romanu Northangerska opatija so leta 2007 posneli tudi sila prikupen film s Felicity Jones v glavni vlogi. Jaz sem si ga ogledala kar na You Tubu, zastonj.

sobota, 5. december 2020

Celeste Ng: Prikriti plameni

Shaker Hights je mestni okraj v Clevelandu v ameriški zvezni državi Ohio. Nastanek te stanovanjske soseske je bil skrbno načrtovan že od samega začetka, se pravi od leta 1912 dalje in je bil namenjen ljudem, ki so se želeli izogniti vse bolj industrializiranemu Clevlandu. Med hišami, ki so zgrajene v angleškem, tudorskem ali francoskem slogu in imajo svojemu slogu primerno (in edino dovoljeno) barvo pročelja, je veliko parkov, zelenja in drevoredov. Trava na alejah je vedno skrbno pokošena. Smetnjaki tudi v času odvažanja smeti ne stojijo ob cesti.
Ljudje, ki danes živijo v tem okraju, so v povprečju bolj izobraženi kot drugod v državi, tudi bogatejši, redkeje brezposelni in rasno ter kulturno zelo raznoliki. Večina mladostnikov, ki obiskuje javne šole v tem okraju, nadaljuje šolanje na kolidžih in univerzah. V okraju skoraj ni kriminala.

V Shaker Hightsu je živel Paul Newman; od tod izvira Ted Mosby, glavni junak iz priljubljene serije How I met your mother - v Shaker Hightsu pa je odraščala tudi Celeste Ng. Njena starša sta se v 60-ih letih prejšnjega stoletja iz Hong Konga preselila v ZDA - on fizik, ona kemičarka, in ko je bilo njuni hčerki deset let, se je družina nastanila v Shaker Hightsu. 
Kakšen je Shaker Hights in kako se tam živi, Celeste Ng torej dobro ve - v svojem romanu Prikriti plameni je mesto in njegove prebivalce zelo natančno opisala; dokaj cinično in posmehljivo sicer, a to se za takšen okraj, kjer živijo bogate riti nekako tudi pričakuje - pa čeprav je tisti, ki piše o tem, pravzaprav eden od tipičnih prebivalcev okraja.
 

Roman se začne dramatično, s plameni. Najmlajši otrok družine Richardson namreč zažge domačo hišo - načrtno, z bencinom politem po vsaki od postelj svojih sorojencev. Zgodba potem steče po času nazaj in počasi natančneje spoznamo Richardsonove. Ti so tipična shakerhightska družina z izobraženima in dobro situiranima staršema. Njihovo življenje teče po ustaljenem redu, skrbno načrtovano in po pravilih - tistih napisanih, še bolj pa po tistih nenapisanih, ki se jih je treba še bolj pridno držati.

Kot nasprotje Richardsonovim imamo potem Mio Warren in njeno hčerko Pearl. Ti sta podnajemnici Richardsonovih in živita povsem drugačno življenje. Mia je samohranilka, ki živi svobodno, bohemsko življenje umetnice, ki zato, da lahko preživlja sebe in svojo hčerko, poleg umetniškega ustvarjanja poprime tudi za dela kot so pospravljanje in strežba.
Razlike med obema načinoma življenja so hvaležna tema romana, ki jih pisateljica dobro izkoristi in pelje po utečenih, že tolikokrat videnih tirih. Pride do konfliktov, ki jih je nekako pričakovati. Veliko prostora je namenjeno tipičnim najstniškim problemom in zaradi tega je roman Prikriti plameni bolj kot roman za odrasle knjiga za odraščajočo mladino - to trdim, čeprav se ponavadi skušam izogniti takšnim delitvam knjig.

Pomembna tema romana je tudi materinstvo, ki ga pisateljica opisuje iz različnih perspektiv. Poleg dveh različnih slogov starševstva, ki jih vodita Mia Warren in Elena Richardson, imamo tudi najstniško nosečnost in dilemo, kaj je v takšnem primeru najbolje narediti. Imamo nadomestno mamo in imamo mamo, ki je zaradi svoje revščine prisiljena pustiti svojega otroka - dobesedno - na stopnicah sosedove hiše. Poleg tega so opisane dileme posvojitve in želje biološke mame, da otroka, ki se mu je odrekla, spet dobi nazaj. 
Kar veliko velikih tem za tako drobno knjigo.

Ampak. Kaj naj napišem? Knjiga me je pustila bolj ali manj hladno. Črno-bele osebe me niso prepričale do te mere, da bi mi bilo zanje kaj prida mar. Sodni proces, kjer so odločali, kdo bo dobil skrbništvo nad otrokom, sem spremljala povsem ravnodušno. Popolnoma vseeno mi je bilo, kdo zmaga, kar je grozno. Natančno grajena zgradba pripovedi je bila s svojo sterilnostjo votla. 

Knjiga Prikriti plameni, Celeste Ng, je eden od tistih romanov, ki so napisani premišljeno in strogo načrtovano (tako natančno, kot je bila načrtovana izgradnja naselja Shaker Hights), po pravilih znanosti kreativnega pisanja (Celeste Ng je študirala creative writing), ki pa jim vseeno - ali pa ravno zaradi tega, manjka tisto nekaj več, najpomembnejše - iskra, ki bi v bralcu uspela vzbuditi prikrite plamene navdušenja ali pa vsaj voljo do branja take vrste romana.

★★★

Celeste Ng
(vir: Wikipedia)