Ernest Hemingway: Imaš in nimaš

(188 str.)

Ernest Hemingway je knjigo Imaš in nimaš napisal med svojo pisateljsko sušo v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je živel na jugu Floride. Roman Zbogom orožje je bil takrat že med bralci; njegova najboljša dela (Komu zvoni, predvsem pa Starec in morje) pa še niso bila napisana.
Imaš in nimaš velja za njegov najslabši roman. Če ne bi iskala knjig, ki so na kakršen koli način povezane s Florido, se ga verjetno nikoli ne bi lotila. Pa bi bilo škoda. Knjiga ni (tako) slaba.

Je pravi "mačo" roman, ki kipi od testosterona. Največ moške energije poseduje osrednji lik romana.
Harry Morgan, Konč, (kakor so imenovali avtohtone, večinoma revne prebivalce Key Westa) se preživlja s tem, da bogate in razvajene turiste s svojo barko vozi na ribolov po morju med Florido in Kubo. Delo je nezanesljivo in stranke goljufive, zato je v osnovi pošten mož prisiljen narediti tudi kaj nezakonitega. Svet, v katerega vstopi, je krut in poln nasilja. Da preživi, mora biti drzen in pogumen.
Veliko je tudi popivanja. Opisani so vsi odtenki pijanosti in rehabilitacije v naslednjih dneh, s čimer je imel Hemingway bogate osebne izkušnje (glej sliko spodaj;)

Prva polovica romana je silovita. Začne se s streljanjem v lokalu v Havani, nadaljuje z ribolovom, kjer poteka (pozneje v noveli Starec in morje natančneje opisan) boj med ribo in človekom ter nadaljuje s tihotapljenjem beguncev s Kube v Ameriko. Sicer razumen Harry Morgan me je presenetil s svojo hladnokrvnostjo in preračunljivostjo. Jasno je tudi postalo, da mu je vest zaradi načina življenja že popolnoma otopela, saj je bil sposoben tudi hudo nasilnih dejanj, celo ubijanja.

V drugi polovici romana se zgodba razleze na številne druge osebe in izgubi svojo ostrino. Pisatelj cinično obračuna z ležernimi, denarja polnimi turisti, ki poležavajo po svojih jahtah in so - po Morganovem, a tudi pisateljevem mnenju, vir vsega zla. Ob tem pisatelj jasno pokaže svojo simpatijo do socialističnih in komunističnih idej, ki so takrat vrele na sosednji Kubi. S tem pravzaprav ni nič narobe, če pisatelj ne bi bil tako pristranski in ne bi bilo vse skupaj preveč črno-belo prikazano. Bogatini so vsi po vrsti goljufivi in pokvarjeni, revni domačini pa pošteni in pokončni.

Pa to še ni bilo tako hudo. Eno ali pa celo obe očesi sem morala zatisniti, ko so v zgodbo vstopile ženske protagonistke. Hemingway namreč pozna samo dve vrsti žensk.
Ene so zveste in popolnoma vdane svojim moškim. So tudi malce naivne in svoje moške neizmerno občudujejo, spoštujejo in bi zanje brez premisleka vse naredile. Ponavadi niso lepotice. Takšna je Morganova žena Marie.
Druge so na zunaj lepe, navznoter pa sila pokvarjene - nezveste svojim možem, nimfomanke, prepirljive, nesramne in brezobzirne. Takšne so bogate turistke na Key Westu.
Odlomke, kjer nastopajo ženske, sem težko brala. Ne vem, kako je mogoče, da tako dober pisatelj kot je bil Hemingway, opravi z ženskami na tako površen in stereotipen način.

Ernest Hemingway je namreč odličen pisatelj. Ne spomnim se nobenega drugega pisatelja, ki bi samo s pomočjo dialogov tako zelo spretno razvijal zgodbo in orisal značaje nastopajočih, kot je to počel on. Iz pogovorov med osebami izvemo vse - v kakšnem razpoloženju je govoreči, kaj ga tare, kaj premišljuje, kako se počuti; obenem pa nam je popolnoma jasno tudi to, kaj se dogaja v njegovi okolici. Nobena dodatna razlaga ni potrebna, samo gole besede bolj ali manj zgovornih junakov romana. Vse to velja tudi za pričujočo knjigo. Dialogi so odlični.

Roman je pisan iz različnih perspektiv. Pogosto gre za prvoosebno pripoved, ki jo podajajo različni pripovedovalci, včasih pa imamo vsevednega pripovedovalca, ki bralca tudi poučuje in mu deli nauke. Zanimiva mešanica različnih načinov pripovedovanja, ki večinoma delujejo osvežujoče, včasih pa tudi motijo.
Dogajanje se giblje skozi obdobja, ko človek nekaj IMA (denar, barko, družino...) in obdobja, ko tega NIMA (dela, zaslužka, sreče, roke...).

Roman Imaš in nimaš me je pritegnil, čeprav so v njem tudi stvari, ki so me motile. Všeč mi je bil prvi del, kjer je dogajanje strnjeno in ideja zgodbe jasna. Lepo je prikazana dilema, pred katero se je znašel človek, ki bi si želel le to, da solidno poskrbi zase in za svojo družino, pa zaradi tega, kakršen je in zaradi družbene ureditve, v kateri živi, tega ne zmore in je tako prisiljen delati stvari, ki se mu upirajo.

Če je to res Hemingwayev najslabši roman, je mogoče čas, da (ponovno) preberem njegova ostala dela. So menda vsa boljša:)
No, Zbogom, orožje že ni, v to sem prepričana! - ta roman mi je tako zoprn, da se ga ne dotaknem nikoli več.

E.Hemingway, v času, ko je pisal Imaš in nimaš