(242 str.) |
Malteški sokol je okrog 30 cm velik, črno emajliran kip ptiča, ki je posut z najrazličnejšimi dragimi kamni. V 16. stoletju so ga malteški vitezi poslali v dar španskemu kralju Karlu V - v zahvalo za pribežališče, ki jim ga je omogočil na otoku Malti. Kipec ni nikoli prišel do španskega kralja. Prestregli so ga pirati in nato se je stoletja selil iz rok v roke. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja se je menda znašel v San Franciscu:) in naša zgodba - Vsi bi radi imeli ta kipec - se lahko začne.
Imamo mrkega detektiva, ki je čustveno hladen in odmaknjen, nasilen in lažniv, a vendar nekako na strani pravice. Imamo femme fatale, ki manipulira z moškimi, vmes je pa nekaj lopovov in policajev ter objokanih in medlečih žensk.
Zgodba je napeta, presenetljiva, vredna velikega pisatelja - klasika detektivskih zgodb.
Detektiv Samuel Spade je bil tisti, zaradi katerega ne vem ali bi imela roman rada ali ne. To ni detektiv neoporečnih moralnih vrlin, ki bi od zunaj neprizadeto raziskoval kriminalna dejanja - takšen kot je npr. Vrenko iz serije kriminalnih romanov Avgusta Demšarja. Samuel Spade se tudi sam zaplete v zločin. Poleg tega ima nekaj sila neprijetnih lastnosti. Brez slabe vesti iz svoje stranke izsili ves denar, ki ga ta ima. Ženo svojega družabnika prezira, a ima z njo kljub temu ljubezensko razmerje. Ženske na splošno podcenjuje in izkorišča. Je hitre jeze in nasilen.
A vendarle ves čas deluje po črki zakona in v kritičnih trenutkih brez oklevanja vedno stopi na stran pravice. Do Spada smo lahko prizanesljivi tudi zato, ker so vsa njegova grda dejanja, ki sem jih omenila, namenjena izključno ljudem, ki si jih zaslužijo. Njegov družabnik, na primer, ni kaj prida človek, in speljati mu ženo, tako ni nekaj zelo slabega. Ljudje, ki jih sem ter tja pretepe, so vsi po vrsti malopridneži.
Sam Spade je torej v svojem jedru dober človek, ima pa to smolo, da se giblje v okolju, kjer je polno nepridipravov in nasilnežev. Če hoče preživeti, je prisiljen, da postopa podobno kot oni. Detektiva Spada bralec lahko vzljubi, a to ljubezen spremlja kar nekaj grenkega priokusa.
Dilema je podobna, čeprav intenzivnejša in ostrejša, kot tista, ki sem jo imela ob prebiranju detektivskega romana Miloš, Avgusta Demšarja. Tudi Miloš je podobno kot Spade v redu človek, a še zdaleč ne cvet visokih moralnih načel in vrednot. Imeti ali ne imeti rad takega človeka, je za bralca izziv.
Malteški sokol je eden izmed petih romanov, ki jih je Dashiell Hammett napisal v petih letih velike pisateljske produktivnosti - od leta 1929 do 1934. Vsi romani so postali uspešnice. Vendar pa so na žalost to tudi edini romani, ki jih je Hammett napisal. Po letu 1934 kljub velikemu trudu ni uspel napisati nobenega daljšega besedila več. Zapadel je v alkoholizem, njegovo javno delovanje pa je bilo usmerjeno predvsem v politično udejstvovanje na strani levega političnega aktivizma.
Leta 1941 je bil po knjigi Malteški sokol posnet film. Potek zgodbe je takšen, da kar kliče po filmski upodobitvi in odločitev, da se posname tudi film, je bila zelo na mestu. Pa vendar si sama tega filma ne bom ogledala. Humphrey Bogart, ki je zaigral v vlogi Samuela Spada, se mi zdi popolnoma neprimerna izbira glavnega igralca. Igralec in lik iz romana se namreč razlikujeta že po postavi - Spade je visok, mišičast, Bogart vitek, droben - poleg tega pa Humphrey Bogart niti približno ne more izžarevati vse nasilnosti in mračnosti, ki sta navzoči v Samuelu Spadu. Ne, Humphreya Bogarta si v vlogi Samuela Spada res ne predstavljam.
Knjigo sem brala v predbožičnem času, kar verjetno ni najbolj primerno. Ali pač. Temačen in nasilen roman Dashiella Hammetta, Malteški sokol, lahko dojamem tudi kot dobrodošlo protiutež bleščavemu in na ukaz veselemu ter radoživemu predbožičnemu decembru.
Dashiell Hammett (1894-1961) |
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)